web analytics
27 novembra, 2020

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

Znameniti Goren’c: Tonček Dežman

Na današnji dan leta 1920 se je v Lescah rodil Anton Dežman, znan tudi kot Tonček. Kot najstarejši od petih otrok, se je rodil materi Mariji in očetu Antonu, delavcu – žičarju v Tovarni verig Lesce.

Osnovno šolo je končal v Lescah, leta 1934 pa se je zaposlil kot vajenec pri mesarju Čebašku v Radovljici. Kakor je pozneje povedal sam, je delo pri mesarju kmalu opustil zato, ker je bil premalo prost, rad pa se je ukvarjal s športom in sodeloval v predvojnem kulturnem življenju. V naslednjem letu si je našel službo pri gradbenem mojstru Žvanu na Bledu in se izučil za gradbenega zidarja. Na priporočilo leškega župana Olipa je leta 1940 dobil službo v predhodnici Železarne Jesenice – Kranjski industrijski družbi. Sprva je delal v šamotarni, kasneje pa v martinarni, kjer je delal kot pečni zidar.

Bil je aktiven član kulturnih društva Svoboda in kasneje Vzajemnost v Lescah. Posebno rad je deloval v tamburaški sekciji, sodeloval pa je tudi v planinskem društvu. V okviru društev se je udeleževal prvomajskih proslav in izletov. V času parlamentarnih volitev, na katerih je v Lescah zmagal napredni politik Olip, je skupaj z nekaterimi drugimi somišljeniki v farni cerkvi pritrkaval z zvonovi. Zaradi tega so ga žandarji pretepli in priprli. Leta 1939 je skupaj z bratom Jožetom postal član partijske celice, leto pozneje pa še član SKOJ -evske organizacije. Po zaposlitvi v KID na Jesenicah se je povezal s tamkajšnjimi SKOJ – evci.

Aprila 1941, ko so sile osi okupirale Jugoslavijo, se je na poziv komunistične partije javil v jugoslovansko vojsko. Dlje od Mirne na Dolenjskem ni prišel, saj je staro-jugoslovanska vojska razpadla, zato se je vrnil domov v Lesce. Zaposlil se je v gradbenem podjetju Svetina na Bledu in delal na gradbišču na Bohinjski Beli. Skupaj s še nekaterimi drugimi SKOJ -evci iz Lesc je iz vojaških kasarn na Bohinjski Beli kradel orožje in municijo. Že 15. julija 1941 ga je začela iskati nemška tajna policija – Gestapo. Skupaj z bratom Jožetom sta se se umaknila v polilegalo in nato sodelovala pri nekaterih odmevnih SKOJ – evskih akcijah.

V noči od 27. na 28. julij 1941 sta se z bratom priključila partizanski skupini na Jelovici. Vodil jo je vodil Jaka Bernard z Bleda.
Že 8. avgusta je Tonček sodeloval v borbi na hribu Kotlič, 10. decembra pa je postal mitraljezec in desetar. Aktivno je sodeloval v vseh borbah Cankarjevega bataljona. Zelo se je izkazal v partizansko nemški bitki v Dražgošah v januarju 1942 ter še v dveh borbah proti nemškim vojakov v naslednjih mesecih.

V začetku leta 1942 so ga sprejeli v Komunistično partijo Slovenije. Maja tega leta je nastopil dolgi niz vodstvenih funkcij v partizanski vojski, ko je postal poveljnik voda Jelovške čete. Julija mu je bilo zaupano vodenje prve čete Prešernovega bataljona. Marca 1943 je postal komandant 1. bataljona Gorenjskega odreda, v juniju istega leta pa je prevzel poveljstvo Kranjskega bataljona. Jeseni leta 1943 mu je bil dodeljen Gorenjski bataljon.

Spomladi leta 1944 je bil imenovan k okrožnemu komiteju Varnostno obveščevalne službe (VOS) za komandanta grup, jeseni istega leta pa je ob formiranju bataljona VDV (Vojske državne varnosti) postal njegov komandant. Prvega oktobra mu je bil podeljen čin kapetana. Decembra 1944 je postal namestnik komandanta II. Brigade VDV. Sodeloval je v vseh njenih akcijah in bil v teh borbah kar sedemkrat ranjen.

V januarju 1945 je bil poslan na višji oficirski tečaj k Glavnemu štabu slovenske partizanske vojske v Metliko. Zaradi posledic večkratnih ran na glavi je bil po tem tečaju poslan preko Barija v bolnico v Beograd, kjer so ga operirali. Že aprila 1945 pa se je ponovno pridružil II. Brigadi VDV in sodeloval v borbah za osvoboditev Trsta.

Po osvoboditvi Jugoslavije je kot oficir ostal aktiven v Jugoslovanski armadi. Leta 1948 je postal komandant odreda posebnih enot. Tri leta je bil tudi v Titovi gardi. Bil je med ustanovitelji vojaškega gradbenega podjetja Sarajevo. Leta 1955 je končal šolanje na Vojaški vojni akademiji v Beogradu. Nato je dobil službo v ljubljanskem vojnem področju.

Leta 1948 je napredoval v čin majorja, leta 1952 je postal podpolkovnik in bil 15. julija 1952 z ukazom Prezidija št. 111 proglašen za narodnega heroja. Leta 1959 je napredoval še v čin polkovnika JLA. Je tudi nosilec partizanske spomenice 1941.

Umrl je v starosti 57 let v Radovljici.

Prirejeno po viru: KLIK

Advertisements

Morda ste zgrešili

1 min read
3 min read
6 min read