web analytics
26 septembra, 2020

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

Zgodilo se je na današnji dan – otroci v ustaškem taborišču

Delite:

Ker je tudi v naših krajih fašizem spet visoko dvignil glavo in dodobra prepredel vse pore naše družbe, ob tem pa se prav nesramno infiltriral tudi v vladajoče strukture, ki nas dnevno sramotijo v mednarodni javnosti in agresivno žalijo ogromno večino nemih, osuplih, ogorčenih in ne preveč odločnih državljanov, tokrat v rubriki Na današnji dan  – še pomnite tovariši? predstavljamo prevod zapisa iz t.i. Antifašističnega vestnika. 

———-

Sredi julija 1942 so v opuščene vojašnice italijanske vojske, v grad grofov Erdödy in frančiškanski samostan pri Jastrebarskem prispeli prvi konvoji otrok iz taborišča v Stari Gradiški. Prvi prevoz 650 otrok iz Stare Gradiške je prispel v Zagreb 12. julija 1942. Na poti, ki je zaradi ustaških procedur/kontrol trajala nenavadno dolgo, je umrlo sedemnajst otrok, na zagrebški železniški postaji pa še trideset. Sedemintrideset najtežje bolnih otrok je bilo sprva nameščenih v bolnišnico v Zagrebu, vendar so tudi oni umrli. Še isti dan je bil konvoj preusmerjen v Jastrebarsko. Že 13-14. julija je iz taborišča v Stari Gradiški prispel nov transport približno 770 otrok. Nato je 31. julija 1942 prispelo 850 otrok iz taborišča Jablanac, 5. avgusta 1942 pa je prišlo še 800 otrok iz taborišča Mlaka. Ti dve taborišči sta bili v srbskih vaseh Mlaka in Jablanca med Staro Gradiško in Jasenovcem. V zadnjem transportu so 14. avgusta 1942 pripeljali dečke iz taborišča Gornja Rijeka. Ker je bila vojašnica na gradu Erdödy polna zapornikov, je bilo sklenjeno, da bo približno polovica otrok nastanjena v vojašnici v bližnji vasi Reke. V obeh taboriščih je bilo približno 3336 otrok, od tega jih je do oktobra 1942, ko so taborišče zaprli, umrlo 768.  

Otroci pod nadstreškom v opekarni v otroškem taborišču v vasi Reke, poletje 1942

Množični ustaški poboji srbskega prebivalstva na Kordunu in v Bosanski krajini so najbolj prizadeli najmlajše prebivalce teh območij, ne glede na to, ali so bili neposredno ubiti ali pa ločeni od staršev, kar je pomenilo večje tveganje za smrt na z vojno prizadetih območjih, bodisi zaradi lakote, bolezni ali kakega tretjega vzroka.

V prizadevanju, da bi “poskrbeli” za te vojne sirote, so ustaši uvedli svojo različico nacistične politike Lebensborna in Hitler Jugenda, s čimer so želeli ustvariti nove politično in rasno primerne generacije. Veliko “vojnih sirot” je bilo nameščenih v t.i. otroške domove, v resnici pa prava koncentracijska taborišča, v katerih so nad njimi – skupaj z ustaškim represivnim aparatom – prevzele nadzor strukture katoliške cerkve. Cilj tega je bil v fašističnem duhu vzgajati otroke, katerih starši so bili bodisi večinoma žrtve fašističnega terorja ali pa antifašistični borci. Doseganje takega cilja bi bilo še hujši udarec za ljudsko osvobodilno gibanje kot sama fizična likvidacija teh otrok.

Otroci v otroškem taborišču Jastrebarsko so bivali v človeka nevrednih razmerah (1942)

Po tistem, ko sta bili že vzpostavljeni ustaški taborišči za odrasle v Jastrebarskem in Slavetiću, je bilo 12. julija 1942 v Jaski ustanovljeno ustaško taborišče za otroke, stare od šest mesecev do 14 let. Večina v taborišče zaprtih otrok je bila nastanjena v prostorih gradu Erdödy ter v barakah, ki so jih leta 1941 zgradili italijanski okupatorji za vojaške konje. Pogoji, v katerih so bili pridržani otroci, so bili katastrofalni, v postopkih zlorab pa je izstopalo veliko redovnic, ki so jim zaupali nalogo taborniščnih stražark.

Nekdanji pripornik Mihajlo Veljić se je spominjal:

“Redovnice so z nami ravnale zelo grdo, čeprav ne morem reči, da so ubijale otroke. So pa otroke vsakodnevno zlorabljale in pretepale … Število smrtnih žrtev je bilo veliko, zato je vsak dan prišel lokalni grobar in pokopal otroška telesa na travniku, kjer so pokopavali tudi Jude in nekatere žandarje, saj po takratnih zakonih pravoslavnih otrok ni bilo mogoče pokopati na lokalnem pokopališču.”

Vodjo taborišča, redovnico Barto Pulcherija, sicer svakinjo zloglasnega ustaškega klavca Mileta Budaka, so po vojni razglasili za vojno zločinko.

Vojna zločinka, sestra Barta Pulcherija

Pripornica Zorka Delić-Skiba je povedala:

“Budakova svakinja je govorila, da smo otroci razbojnikov in da bi nas morali ubiti. Nuni Bernadette in Gracioza nista bili nič boljši. Otroško taborišče Jastrebarsko je bilo pod nadzorom Andrije Artukovića, ki je bil notranji minister NDH in je pogosto prihajal v taborišče. Enako velja za nadškofa Alojzija Stepinca.”

Po podatkih nacionalne komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev Ljudske republike Hrvaške so v taborišču pridržali 3.336 otrok, večinoma z območja Kozare in Korduna. Po istih podatkih je do konca avgusta 1942 v taborišču umrlo najmanj 449 otrok.

Mrtvi otroci v taborišču v Jastrebarskem

Nekaterim otrokom se je zaradi junaških partizanskih akcij vseeno uspelo izogniti tragični usodi. Ko je v Pokuplje prispela Četrta udarna brigada Korduna, ki jo je vodil narodni heroj Nikola Vidović, sta bila izdelana načrta za napad na ustaško oporišče in izpustitev otrok iz taborišča. Ob zori 26. avgusta 1942 so partizani z železniške postaje krenili proti severozahodu. Zažgali so veliko skladišče sena in zasegli večje količine sladkorja. Ko je kolona šla mimo gradu, so zaslišali obupne krike in klice na pomoč. V jurišu so osvobodili ujete otroke, ki so nato odšli s partizani na osvobojeno ozemlje Žumberka, kjer so jih namestili pri domačinih, 350 večjih otrok pa so takoj vrnili na Kordun.

Preberite si tudi zapis samega Nikolaja Vidovića o osvoboditvi taborišča Jastrebarsko:

V podrtih stenah starega gradu je bilo zaprtih 727 dečkov in deklet, večinoma predšolskih let. Nenehno so jih »vzgojile« redovnice. Seveda je bila ta prevzgoja v ustaškem duhu. Na nek način so želeli ustvariti nove “janičarje”. Ubogi otroci so na klobukih ali reverjih nosili črko “U”. Živeli so v neverjetno težkih okoliščinah. Zaradi lakote, bolezni in načina “vzgoje” je vsak dan umrlo več fantov in deklet.

Takoj, ko so ti malo izmučeni sužnji ustaške avtokracije zaslišali puške in zagledali partizane, jih je neizmerno veselje napolnilo z upanjem, da bodo izpuščeni. Pozneje smo od njih izvedeli, da so bili vsi enako zaskrbljeni zaradi strahu pred streljanjem in od navdušenja, da bi jih kdo lahko osvobodil. Gnali so nas kriki in hrepeneči pogledi otrok, utesnjenih za rešetkami zaklenjenega tabora. Partizani so hitro odprli vrata in otroci so hiteli na sonce. Skočili so od veselja in se obesili na vratove borcev, njihovih osvoboditeljev. Splošni hrup in ropot sta trajala več ur. Kar nekaj najbolj izčrpanih se je onesvestilo pri dnevni svetlobi in sončni svetlobi … Nekateri borci 4. brigade Korduna so med ujetimi otroki našli svojega, nekaj sina ali hčer ali otroke svojih sorodnikov ali sosedov. Zelo težko je opisati navdušenje nad izpuščenimi majhnimi taborniki …

Otrokom Srbov in drugih umorjenih antifašističnih borcev so nadeli ustaške uniforme

Za največ pomoči pri oskrbi otrok v taborišču pred in po partizanski osvoboditvi Jastrebarskega je poskrbela Tatjana Marinić, učiteljica v Rudah pri Samoboru, članica Komunistične partije Jugoslavije. Na podlagi predloga in ob pomoči ilegalne komunistične organizacije iz Zagreba, je Tatjana organizirala skupino deklet, simpatizerk Narodnoosvobodilnega gibanja iz Zagreba in okolice, ki so v taborišče vstopile kot aktivistke Rdečega križa in skušale ublažiti trpljenje zaprtih otrok. Sprva je eno od največjih težav predstavljalo nezaupanje otrok, ki so imeli strahotne izkušnje zaradi zlorab redovnic, ki so upravljale s taboriščem. Večina teh pogumnih in humanih žensk in deklet je v letu 1943 postalo bork Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije.

Zahvaljujoč prizadevanjem Tatjane Marinić in drugih humanitark je bilo do konca septembra 1942 iz taborišča rešenih 1.637 otrok, ki so jih nato namestili v družinah iz Jastrebarskega in Zagreba.

Stran iz pokopališkega dnevnika avtorja Franja Ilovarja, skrbnika krajevnega pokopališča na Jastrebarskem. Od 22. julija do 26. avgusta 1942 je pokopal 468 otrok – pripornikov.

———-

Portala Gorenjska Online res ne bi radi politizirali, ampak ob teh in takih rečeh pač ne želimo biti tiho. Štejemo kot svojo dolžnost, da jasno in glasno povemo: takih stvari si ne želimo nikoli več! Ne želimo si oblasti, ki odkrito koketira s sprevrženimi ideologijami iz polpretekle zgodovine, s katerimi se je skušalo odstraniti neprave, ne dovolj čistokrvne, ne pravilno politično usmerjene, neposlušne in vse nezaželene kategorije ljudi.

Relativiziranje zločincev in njih dejanj iz preteklosti bi moralo biti kaznivo! To našo mlado, a razprodano, skregano in ponižano državo bo res potrebno postaviti povsem na nove temelje, sicer nam več ni pomoči. Ker menimo, da praktično noben mainstream medij več ne izpostavlja pomena antifašističnega informiranja zato na tem mestu rjovemo:

Smrt fašizmu!

Če pa kdo od naših bralcev želi dodati tudi kak slovenski priimek, pa …

Naslovna fotografija: otroci “v družbi” redovnic in ustašev v taborišču Jastrebarsko
Vir informacij ter fotografij: KLIK

Similar Posts:

Delite:
Advertisements

Morda ste zgrešili

8 min read
1 min read
5 min read