web analytics
28 novembra, 2020

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

ZGODBE, ki vam jih veliki mediji zamolčijo

Včeraj smo objavili odmeven članek z naslovom – Umiramo, a ne zaradi virusa. Vseboval je kratka pričevanja o tem, kaj se ljudem dogaja ob t.i. vladnih ukrepih za zajezitev pandemije. Če si ga še niste prebrali, si ga oglejte tukaj: KLIK.

Medtem na plano prihajajo nova in nova pričevanja o tem, kako destruktivno deluje oblast v navideznem boju proti tako imenovani epidemiji virusa, ki statistično – kljub nespornim težavam pri ljudeh, ki ga prebolevajo – pravzaprav za človeštvo ne pomeni skorajda nikakršne nevarnosti.

Zato danes objavljamo novi dve pretresljivi pričevanji.

Sem mamica samohranilka. Starejši sin je šolo obvezen, mlajši sin je malček, ki je septembra začel obiskovati vrtec. Jaz pa sem redna študentka, ki trenutno obiskuje zadnji letnik podiplomskega študija. Študij v letošnjem šolskem letu poteka online. Res je, da nisem nastanjena v študentskem domu, ampak dejstvo, da je eden od sinov dopoldan v šoli, drugi pa v vrtcu, mi omogoča študij od doma. Ker so vrtce zaprli predavanj nebom mogla spremljati, ker pričakujem, da se bo po počitnicah sin šolal od doma, ne bom mogla uporabljati računalnika, dopoldnevi bodo potekali tako, da bom starejšemu sinu pomagala pri učenju, medtem ko bo mali hrepenel po pozornosti. Poleg tega je potrebno fantoma vsak dan pripraviti topel obrok, pospraviti, oprati perilo in opraviti vsa ostala gospodinjska opravila. Učila se bom ponoči, brez konkretne podlage zaradi zamujenih predavanj. Spet bom izmučena, izčrpana. Samo ko pomislim na isto situacijo spomladi me stisne v prsih. Poleg tega me skrbi, da nam bodo prepovedali izhode. Ne predstavljam si biti 24h na dan zaprta v stanovanju z dvema otrokoma, ki potrebujeta gibanje in svež zrak. Poleg tega pa nam izhodi predstavljajo druženje, povezovanje in sprostitev. Na taksen način pa mi bodo tudi omogočili udeležbo na kolokvijih in izpitih, saj posledično ne bo nihče smel k meni na obisk, da bi mi za čas trajanja izpita čuval otroke. Otroke zaradi katerih na prvem mestu pridobivam izobrazbo, da jima bom z dobro službo lahko omogočila boljše življenje, kot sem ga imela sama.

Ljudje po svetu se zbujajo iz otopelosti. Pri nas je rokavico v obraz uzurpatorski oblasti vrgel ugledni pravnik Andraž Teršek. Pojavljajo se množične demonstracije, upori in tožbe … Poglejte si spodnji posnetek:

Včeraj je prišel v veljavo odlok o zapiranju študentskih domov in kljub številnim pozivom študentov in šudentk k razširitvi izjem, ki lahko za čas epidemije nadaljujejo z bivanjem v domovih, do danes mnogi še vedno ne vedo, kje bodo v prihodnjih mesecih bivali.
Moj stalni naslov se nahaja v zaselku, kjer je infrastruktura pomanjkljiva. Cesta je makadamska, pitne vode ni, ampak nam iz vodovoda občasno pridejo napolniti šterno, telefonski signal je zaradi bližine s hrvaško mejo – ali zelo slab ali pa predvsem vezan na hrvaško omrežje, interneta seveda sploh ni. Skratka, na mojem stalnem naslovu so bivalni pogoji v strogem smislu v redu – imamo elektriko, bojler za toplo vodo itd., nimam pa nikakršnih pogojev za študij na daljavo, saj ni interneta. Do leta 2020, časa pandemije s koronavirusom, me dejstvo, da na stalnem naslovu nimam interneta, ni toliko motilo. Za osnovnošolske in srednješolske obveznosti internet ni bil potreben, saj izven šolskih klopi zgolj rešuješ domače naloge v delovnih zvezkih – tekom študija pa sem začela vedno pogosteje ostajati med vikendi v študentskem domu. Ko sem šla domov k staršem, mi je pravzaprav pasal ta mir brez “stika s civiliziranim svetom”, ki sem ga izkoristila za poglobljeno branje študijske literature, predvsem med izpitnimi obdobji. Zaradi ukrepov preprečevanja okužb s koronavirusom pa se je letos študij preselil na splet. Na magisteriju imam v zimskem semestru večino tedna predavanja preko zoom aplikacije. Glede na to, da na stalnem naslovu ni kabelske telefonije in je že telefonski signal slab, niti ne vem, kako bi lahko internet uredila v primeru, da bi sploh imela dovolj denarja za ta dodaten strošek. Starši so dolgotrajno brezposelni in komaj shajajo iz mesca v mesec, sama pa se preživljam z državno štipendijo in občasnim študentskim delom v panogi, ki bo zaradi lockdowna seveda ponovno presahnila. Ker imam diagnozo celiakije, si moram iz zdravstvenih razlogov hrano kuhati sama, saj študentskih bonov v večini lokalov in pri dostavljalcih hrane ne morem koristiti, ker pa je brezglutenska hrana precej dražja od navadne (kilogram brezglutenskega kruha znamke Schar stane 12,30€) to pomeni, da žal res velik delež svojih prihodkov vlagam v povsem osnovne življenjske stroške. Če mi tekom meseca slučajno kaj denarja ostane, si kupim knjige, ki jih rabim za študij – zaradi zaprtja knjižnic v marcu in aprilu, študijsko literaturo res precej paranoično kopičim. Skratka, živim iz meseca v mesec in prihrankov nimam, zato tudi nimam denarja, da bi lahko na domačem naslovu uredila internet oz. bila zmožna plačevati še to dodatno položnico. Če bi bilo internet v tako kratkem času sploh možno urediti. Res ne vem, kako naj v takih razmerah sploh dokončam svoj študij.

Nekaj informacij o realnosti osnovnošolcev/k in srednješolcev/k, ki ne kažejo nujno celotne slike, jo pa v pomembnih točkah dograjujejo.
Revščine torej ne opazimo; opazimo pa posmeh tistih, ki niso revni in mislijo, da so od njih boljši. Nedavno je takšen izraz obudila mamica, ki je na enem izmed otroških igrišč svojima dvema otrokoma zaklicala, naj se ne igrata s tistimi »lidliči«, torej otroki, ki svoja oblačila dobijo v diskontu Lidl. Svoj komentar je pospremila s posmehom, ki sta ga otroka seveda posnemala.
V raziskavi PIRLS 2016 je sedem odstotkov četrtošolcev povedalo, da doma nima računalnika ali tablice. Skoraj 24 odstotkov jih nima svoje sobe, kar šest odstotkov pa nima niti lastne pisalne mize ali vsaj kaj primerljivega. Skoraj 10 odstotkov četrtošolcev doma nima povezave z internetom.
Na PI (Pedagoški inštitut) imajo tudi še bolj neprijetne podatke o problemu revščine. Recimo v času zaprtja šol, ko je potekalo šolanje na daljavo, vam bodo učitelji osnovnih in srednjih šol znali povedati, da so določeni učenci ali dijaki tudi izklapljali kamere, ker so se verjetno sramovali tega, da bi sošolci videli, v kakšnih razmerah doma dejansko živijo.
Kot zapiše Pedagoški inštitut, revščino v naši družbi še vedno naslavljamo zelo individualno, tam, kjer se določen problem pojavi, ga poskušamo rešiti – ampak zgolj ta problem, ne pa celostno, ne sistemsko.

Zdaj pa si poglejte najnovejše ameriške – pazite, ponavljamo – ameriške! – podatke:

OPOMBA: podatki so s spletne stranni ameriške organizacije Centers for Disease Control and Prevention (Center za preprečevanje in nadzor nad boleznimi)
Za konec lahko zakličemo le še – Goren’ci (in Slovenci) – pogumno! Virus je definitivno med nami, ni pa popolnoma nobene potrebe, da nas pod njegovo krinko uničujejo ter zasužnjujejo. Srečno!
Vir naslovne fotografije: KLIK

Advertisements

Morda ste zgrešili

3 min read
3 min read
10 min read
1 min read