web analytics
23. januarja, 2021

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

ZARADI DIKTATORJEVE ZAMERE IZSELILI CELOTEN NAROD – zgodilo se je na današnji dan

Osemindvajsetega decembra leta 1943 so po Stalinovem predhodnem ukazu celoten narod Kalmikov iz Republike Kalmikije deportirali v Srednjo Azijo in Sibirijo. 

Decembra 1943 je Kalmike, etnično skupino, ki je živela v tedanji Sovjetski zvezi, čakala tragična usoda. Prisilno so jih deportirali kot obliko kolektivne kazni zaradi domnevnega sodelovanja z nacističnim okupacijskim režimom in boja proti sovjetski Rdeči armadi. Le dva dni po Stalinovem ukazu je svoje domove izgubilo približno 100.000 ljudi. Ženske, otroke in starce so naložili v običajne neogrevane tovorne/živinske vagone in jih prepeljali v Sibirijo. Mnogi so umrli zaradi lakote, podhladitve in epidemij še preden so prispeli na cilj. Skupno je zaradi deportacije umrlo več kot 40.000 Kalmikov. Leta kasneje je bilo to etnično ljudstvo rehabilitirano in vrnjeno v domovino.

Vir: KLIK

Kalmiki so ljudstvo, ki spada v t.i. mongolsko podskupino v Rusiji in Kirgiziji. Njihovi predniki so se iz Džungarije preselili okrog leta 1607. Na ruskem severnem Kavkazu so med leti 1630–1771 živeli v t. i. Kalmiškem kanatu, vladal je kalmiški kan. Od leta 1771 so bili del Ruskega cesarstva. Danes tvorijo večino v republiki Kalmikija, ki se nahaja v kalmiški stepi, na zahodni obali Kaspijskega morja.

Kalmiki so edino tradicionalno budistično ljudstvo, katerega domovina se nahaja znotraj Evrope. Z izseljevanjem so v ZDA, Franciji, Nemčiji in na Češkem ustanovili majhne kalmiške skupnosti.

Po boljševistični revoluciji je sovjetska vlada novembra 1920 ustanovila Kalmiško avtonomno oblast. Nastala je z združitvijo naselij Kalmiški Stavropol z večino astrahanskih Kalmikov. Manjše število Donskih Kalmikov se je preselilo v to Oblast. Upravno središče okrožja je bila Elista, majhna vas v zahodnem delu Oblasti, ki so jo razširili v dvajsetih letih 20. stoletja, da bi odrazili njen status glavnega mesta.

Oktobra 1935 je bila Kalmiška avtonomna oblast preoblikovana v Kalmiško avtonomno sovjetsko socialistično republiko. Ljudje v republiki so se večinoma ukvarjali z govedorejo, kmetijstvom, gojenjem bombaža in ribolovom. Industrije ni bilo.

Junija 1941 je nemška vojska napadla Sovjetsko zvezo in relativno hitro prevzela (nekaj) nadzora nad Kalmiško avtonomno sovjetsko socialistično republiko. Decembra 1942 je Rdeča armada v protinapadu ozemlje Republike večinoma znova zavzela. Ker pa je Stalin Kalmike obtožil sodelovanja z Nemci, je v nori akciji maščevanja zaukazal deportacijo celotnega prebivalstva, vključno s kalmiškimi vojaki Rdeče armade, na različne lokacije v Srednji Aziji in Sibiriji. V 24 urah je bilo iz svojih domov izseljeno celotno prebivalstvo republike. Nasilna izselitev se je zgodila v zimski noči ter brez predhodnega obvestila.

Zemljevid deportacije Kalmikov

Po deportaciji je po besedah N. F. Bugaija, vodilnega ruskega strokovnjaka za deportacije, v prvih treh mesecih 1944 umrlo še 4,9% preostalega prebivalstva Kalmikov; 1,5% v prvih treh mesecih 1945; in 0,7% v istem obdobju 1946. Od leta 1945 do 1950 je umrlo 15.206 Kalmikov, rodilo pa se jih je 7843.

Kalmiška avtonomna sovjetska socialistična republika je bila nemudoma razpuščena. Njeno ozemlje je bilo razdeljeno in preneseno na sosednje regije, to sta Astrahanska in Stalingradska oblast ter Stavropolska pokrajina. Ker tam ni več živel noben Kalmik, so sovjetske oblasti imena mest in vasi spremenile iz kalmiških v ruska. Primer: Elista je postala Stepnoj.

Skupno je umrla približno polovica (97–98.000) vseh Kalmikov, deportiranih v Sibirijo, preden so jim povojne sovjetske oblasti leta 1957 dovolile vrnitev domov. Vlada Sovjetske zveze je med deportacijo prepovedala poučevanje v jeziku Kalmikov – Oiratu. V tistem času so si v malem narodu v večini prizadevali za migriranje v Mongolijo. 

Leta 1957 je sovjetski premier Nikita Hruščov ljudstvu Kalmikov dovolil vrnitev na njihove domove. Po vrnitvi pa so Kalmiki hitro ugotovili, da so njihovo domovino naselili Rusi in Ukrajinci, od katerih so se mnogi odločili ostati. 9. januarja 1957 je Kalmikija znova postala avtonomna oblast, 29. julija 1958 pa avtonomna republika v okviru Ruske sovjetske federativne socialistične republike.

Tipična kalmiška naselbina z začetka 20. stoletja

Po zakonu Ruske federacije z dne 26. aprila 1991 “O rehabilitaciji izgnanih ljudstev” so bile represije nad Kalmiki in drugimi ljudstvi opredeljene kot genocid.

Leta 1992 so se po razpadu Sovjetske zveze Kalmiki odločili, da ostanejo avtonomna republika v okviru Ruske federacije. Z razpadom pa je prišlo tudi do propada gospodarstva tako na nacionalni kot na lokalni ravni, kar je povzročilo široko gospodarsko in socialno krizo. Zaradi tega je veliko mladih Kalmikov zlasti s podeželja zapustilo Kalmikijo, zaradi gospodarskih priložnosti v Ruski federaciji in zunaj nje.

Lokalni kalmiški vrhovni sovjet se je leta 1992 odločil spremeniti ime republike v Khalmg Tangch. Junija 1993 so oblasti od Rusije zahtevale 3.900 kvadratnih kilometrov ozemlja v delti Volge, ki ni bilo vrnjeno Kalmikom, ko je bila leta 1957 obnovljena Kalmiška ASSR. Kalmiške oblasti so trdile, da bi v skladu z zakonom iz leta 1991 “O rehabilitaciji izgnanih ljudstev” nekatera ozemlja, ki so bila vključena v Astrahansko oblasti in Dagestan, formalno morale pripasti Kalmikiji. Dolgoletni spor glede določitve meje Kalmikije z Astrahansko oblastjo in Dagestanom se je ponovno pojavil leta 2005 , vendar meja ni bila spremenjena.

V sodobnem času ima Kalmikija prijateljske diplomatske in kulturne vezi z Mongolijo.

Prizor iz osnovne šola Buhtalskaja v okrožju Veližanski v regiji Tjumen v Sibiriji. Fotografija je bila posneta 18. maja 1957, le nekaj dni pred vrnitvijo v Kalmikijo.

Mi pa smo vam pripravili še nekaj pričevanj (zbranih leta 2017) preživelih genocidne deportacije iz leta 1943.

81-letni Boris Očirov vodi Zvezo zatiranih Kalmikov. V Elisti je ustanovil t.i. Muzej tovornih vagonov.

Star sem bil le štiri leta, vendar se spominjam, kakšna gneča je bila na vagonih in kako je sčasoma bilo več in več prostora, ko so ljudje umirali zaradi izčrpanosti in mraza. Mrtve so naložili v posebne vagone, ki so jim rekli – ničle. Ko so nas Kalmike rehabilitirali, so na osrednjem radiu predvajali kalmiško pesem. Kalmiki smo poslušali in jokali. Dokler je živ kalmiški jezik, smo živi tudi Kalmiki.

Boris Očirov

Nina Bošomdžieva Bodimkalovna (77 let):

Genocid se je zgodil, ko je bila Nina stara šele tri leta. Tragično je, da ne pozna usode svoje ožje družine. Ne pozna svojega pravega priimka, datuma in kraja rojstva. Starši so v mrzlih hladnih vagonih umrli na poti v Sibirijo, mala punčka pa je preživela. V Tjumenjski oblasti (v Sibiriji) je Nina začela na kolektivizirani kmetiji delati pri 13 letih. Njen stric, ki se je boril v bitki za Stalingrad, je po naključju v nekem lokalnem časopisu zagledal Ninino sliko leta 1958. Po rehabilitaciji se je vrnila v Kalmikijo in se ponovno srečala s preživelimi sorodniki. Tako so ji vsaj povedali. Od takrat se ni več vrnila v Sibirijo.

Aljona Lidžijeva (91 let):

Aljonina družina se je v Sibiriji skušala preživeti z drvarjenjem. Takole pravi:

Ljudje niso razumeli, kaj se dogaja. Vagonov niso odprli štiri dni. Razmere so bile tako grozne, da je polovica izgnanih umrla že na poti. Iz veder smo z rokami zajemali vodo, če nam je uspelo razbiti led. To je bilo pa tudi vse, kar so nam dali. Ko smo prispeli v lesene barake v Sibiriji, nismo imeli niti čevljev. Tamkajšnji Sibirci pa so prijazni, dobri ljudje. Dali so nam lesene štiri prste debele podplate s pribitimi krpami – kosi blaga za zavijanje nog. Bilo je težko življenje, ampak smo preživeli. Jedli smo vse, kar smo lahko, tudi pse. Veliko smo morali delati. Še vedno ne morem dolgo ostati na enem mestu ali imeti svojega vrta. Ampak vesela sem, da sem preživela! Žal mi je edino, da moj mož ni več živ. Bil je junak, vzgajal je otroke, vnuke in pravnuke.

Aljona Lidžijeva

Nina Bovajeva (89 let):

Živeli smo dobro, ‘v blaginji’, kot so takrat rekli ljudje. Veliko smo delali. Vedela sem, da je vojna. Nekega dne je k nam prišlo nekaj mladih vojakov. Nihče ni razumel njihovega jezika. Bili so Nemci, ki so potrebovali hrano in prenočišče. Kuhala sem jim. Nismo se jih bali saj so bili samo navadni mladi ljudje, vojaki. Veliko so se smejali. Zjutraj, ko so odšli, so mi dali čokolado. Hotela sem jo poskusiti, saj je prej še nikoli nisem, pa vendar so se Nemci v tej vojni borili proti nam … Zato sem vso čokolado dala prašičem …

Decembra 1943 sta prišla dva ruska vojaka. Skuhala sem tudi zanju, lačna sta bila. Rekla sta nam, naj spakiramo vse najdragocenejše stvari, ker moramo iti zelo daleč. Ampak nista povedala kam. Rekla sta tudi, naj s seboj ne vzamem lesenih lutk, ki sem jih imela, ampak sta nam pomagala  napolniti vreče z volnenimi šali in drugimi toplimi oblačili, kolikor smo jih imeli. 

Z ljudmi vedno živim v miru in se v življenju ne bojim ničesar,

pravi Nina. Ima 7 otrok, 11 vnukov in 11 pravnukov.

Nina Bovajeva

Aleksandra Galejeva (85 let):

Preživela je zahvaljujoč očetu, čeprav je imel samo eno nogo. Znal je popravljati čevlje, s tem delom pa se je tudi v Sibiriji sčasoma dalo preživeti. Spominja se, da so v Sibiriji jedli zamrznjen krompir; ko se je zaledenel kos krompirja v ustih nekoliko zmehčal, je postal podoben žvečilnemu gumiju. Žvečili so jih po ves dan. Od 15. leta starosti je Alexandra enakopravno delala z odraslimi ženskami. Zadnjih petnajst let je slepa. Vsak večer moli za vse, ki potrebujejo pomoč.

Aleksandra Galejeva

Bulgun Sakilova (87 let):

Bulgun se takole spominja tedanjih dogodkov:

Nekega jutra sta se pojavila dva vojaka Rdeče armade oborožena s puškami. Moj oče je bil bolan in je ležal v postelji.  “Hitro ubijte ovna ali kravo,” sta svetovala vojaka. Sledila je 13-dnevna pot. Na ozemlju Altaja smo kot navadni delavci z rokami in nekaj ubornega orodja morali delati ceste v Semipalatinsku, kjer je bil en od največjih poligonov za jedrsko orožje v Sovjetski zveze. Trpela in zbolela sem zaradi sevanja. Ko je moj oče umrl, smo ga zavili v odejo in položili v sneg. Pokopan je bil šele maja, ko se je sneg stopil, saj je bila pred zemlja preveč zmrznjena, da bi mu skopali grob.

Bulgun Sakilova

Sumjan Ledjanov (66 let):

Sumjan se je rodil v Sibiriji. Deloma se spominja tamkajšnjega življenja.

Spomnim se, kako sem pri ruskih vojakih videl rutabago. Prosil sem, naj mi jo dajo. Veste, kaj je rutabaga? Tudi jaz sprva nisem vedel. Sploh nisem vedel, kaj je sladoled … ampak res sem si ga želel poskusiti … Eden od njih ga je raje vrgel v blato, kot pa da bi ga dal meni. Planil sem po njem in ga vsega blatnega oblizoval. Takrat bi lahko za to lahko dobil 10 let v taborišču. Moja družina se je leta 1957 vrnila v Kalmikijo. 

Sumjan Lidjanov

—————————————————————————————————————————————————-

POZOR!!! Do 31. 12. donirajte za to, da bi Gorenjska Online še naprej lahko delovala. Tako boste sodelovali v žrebanju (izvedli ga bomo 1. januarja 2021) za BI MAG magnezijeve kristale za kopel. Izžrebani bodo trije dobitniki. 

Povzeto in prirejeno s pomočjo Wikipedije in članka objavljenega na: KLIK
Vir naslovne fotografije: KLIK

Advertisements