web analytics
23. januarja, 2021

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

ŽALOSTNI KLOVN, KI JE ZA UMETNIŠKO MASKO JOKAL IN KRIČAL OD GROZE

Na današnji dan (25. decembra) leta 1977 je v kraju Corsier-sur-Vevey ob ženevskem jezeru v Švici v 89. letu starosti umrl znameniti britanski komik Charlie Chaplin. Ker je o njegovi filmski karieri bolj ali manj znanega vse, se bomo tokrat nekoliko posvetili zasebnemu življenju tega neponovljivega igralca komičnih vlog, filmskega režiserja, filmskega producenta, pisca scenarijev, filmskega montažerja in skladatelja.

Pravijo, da nihče v zgodovini ni bolj nasmejal ljudi, kot ravno Charlie Chaplin. Mali potepuh je bil prva mega-zvezda nemega filma, njegov lik pa tako prepoznaven, da ga je The Guardian označil za “najslavnejšega človeka, ki je kdaj živel.” Še danes živijo ljudje v skritih, od boga pozabljenih krajih od Albanije do Eritreje in notranje Mongolije, ki bi vam lahko v prvi sekundi, ko bi ga videli, povedali Chaplinovo ime. Moč Chaplinovih brezčasnih uprizoritev v komedijah je bila tolikšna, da zaradi njegove igre lahko s smehom povezujemo tudi stvari, kot so recimo hecni brki, ki jih je Adolf Hitler priskutil celemu svetu.

Chaplinovo resnično življenje pa še zdaleč ni tako zabavno, kot bi si morda kdo mislil. V našem ciničnem modernem svetu so njegovi filmi pogosto kritizirani zaradi domnevne pocukranosti na eni strani in nagnjenja k solzavosti na drugi; fant, ki si je zamislil vse te zgodbe, pa je bil v svoji notranjosti vse prej, kot nasmejan. Charlie Chaplin je bil od svojih najzgodnejših let v Londonu ujet v strahotno revščino, kasneje po uspešni karieri pa zatiran s strani ameriškega političnega establišmenta, hkrati pa tudi ujetnik lastne nezmožnosti, da bi se odrekel svojim najtemnejšim skušnjavam. Zato moramo v njegovem primeru v resnici govoriti le o žalostnem klovnu, ki je za vso nanešeno obrazno barvo v sebi ne le presunljivo jokal, pač pa tudi kričal od groze skozi ves svoj – skoraj devet desetletij trajajoč  – absurdno mračen obstoj. 

Leta 1890 je bil Charles Chaplin starejši eden najbolj vročih talentov britanskih odrov. Oče našega glavnega junaka (zapomnimo si: Charles je oče, Charlie pa je njegov sin) se je s petjem, plesom in recitiranjem komičnih songov – tako imenovanim vaudeville teatrom – že dodobra uveljavljal v krutem svetu britanskega gledališča v času, ko se je ustalil s svojo ženo Hannah – ki se je tudi sama uveljavljala na vaudeville sceni- in njunim otrokom Charliejem. Drži torej, da je bil naš Charlie Chaplin pravzaprav že druga slavna oseba, ki je nosila enako ime. Morda bi si Charlie to lahko celo štel v čast, če Charles Chaplin starejši ne bi bil večino časa popolnoma alkoholno omamljen.

Alkoholizem je bil ob koncu devetnajstega stoletja med vaudevillskimi zvezdami velika težava, Charles Chaplin starejši pa pijanec kot nihče drug. Ko je Charlie dopolnil dvanajst let, je starega pijanca odvisnost od steklenice že ubila. Morda se to sliši tragično, a je bilo verjetno tako bolje za vse. Charles starejši je bil namreč grozen človek. Ko je bilo Charlieju le eno leto, je Charles starejši izginil v neznano z vsem imetjem, kar ga je družina imela. Hannah in Charlie sta padla v revščino, pri kateri Charles starejši ni mignil niti s prstom, da bi jo omilil. Treba je povedati, da je bil tedaj na vrhuncu slave in je menda zaslužil spodoben denar. Ker pa ni skrbel za Charlieja in drugega sina, ki ga je imel, Sydneyja – ga je aretirala policija.

Kljub pomanjkanju je Hannah uspelo obdržati streho nad mlado Charliejevo glavo in ga ob tem pogosto zabavati s starimi vaudevillskimi rutinami. Morda bi ob tem kdo celo pomislil na “revno, a srečno” otroštvo. Kot boste prebrali v nadaljevanju, pa skoraj nič v Charliejevem življenju ni bilo srečno.

“Pazite, kaj si želite”, se glasi pregovor in verjetno za nikogar ni bolj zgovoren, kot za mladega Charlieja Chaplina. Charlie je bil že v ranem otroštvu vedno navdušen nad vaudevillskimi sposobnostmi in kariero svoje matere. Že v starosti pet let je mati skušal oponašati in je tudi pri njeni vaji sam vedno ponavljal plese, petje in recitiranje za njo. Lahko si le predstavljamo, kako zelo si je mali Charlie želel nastopiti s svojo materjo na kakem odru. Želja pa se mu je uresničila na najslabši možni način.

Zgodilo se je med enim od Hannahinih nastopov, ki ga je Charlie gledal skrit ob strani odra. Hannah je bila nekako na polovici pesmi, ko je nenadoma izgubila glas. Lastnika gledališča je zgrabila panika, da bodo gledalci zahtevali nazaj denar za vstopnice, pa je na oder potisnil mladega Charlieja. Zdi se kot začetek dobrega filma, saj je mladi gospodič v naslednjih minutah s svojo predstavo občinstvo sezul, kot se temu reče. V nekem idealnem in prijaznem svetu bi tisti trenutek pomenil začetek Charliejeve kariere. Namesto tega pa ga je Charlie kasneje opisoval kot začetek postopnega maminega spusta v brezno norosti.

Hitro je postalo jasno, da so Hannahine težava z glasom le prvi zunanji znak demonov, ki so jo že dolgo najedali od znotraj. Ko je v revščini skušala kar najnormalnejše vzgajati svoja otroka in pri tem obilno vaudevillirala, se je počasi tudi v svoji glavi oddaljila od resničnosti. Sčasoma jo je bilo potrebno namestiti v ustrezno institucijo. V časih viktorijanskega Londona je bila “mreža socialne varnosti” prej nekaj, s čimer bi potepuhi lovili ribe, kot pa kakršnokoli dejstvo. Charlie in Sydney sta ob materini norosti pristala v delavnici, ki je bila natanko tako dickensovska, kot se sliši. Charles starejši je za kratek čas sicer sprejel fanta, vendar ni trajalo dolgo. Charlie je zato v t.i. otroški hiši v resnici pa čisto navadni sirotišnici z delavnico, kjer so si otroci pod prisilo morali skušati zaslužiti za preživetje, preživel tolikšen del svojega otroštva, da se je rednega šolanja lahko udeleževal le šest mesecev.

Zdi se, da je Charlesa starejšega v prvih dvanajstih letih Charlievega življenja občasno vseeno grizla vest, saj je tu in tam poskušal pomagati svojemu otroku. Taki občutki slabe vesti pa so vsakič po hitrem postopku izginili v morju alkohola. Eden od takih trenutkov se je zgodil leta 1897, ko je – po trditvah na uradni Chaplinovi spletni strani – Charles starejši svojega sina spravil v plesno skupino, da bi si nekoliko finančno opomogel in uredil življenje. Vendar je tudi ta epizoda na majavih nogah, saj nekateri drugi viri trdijo, da so Charlieju službo uredili nekateri posamezniki, ki so poznali njegovo mamo in se jim je fant zasmilil.

Glede na to, da berete članek o Charlieju Chaplinu, slavnem igralcu in režiserju, ne pa Charlieju Chaplinu, neznanem viktorijanskemu igralcu, ki je umrl v revščini, zdaj morda pričakujete, da boste prebrali, da je angažma v plesno skupino končno pomenil odskočno desko za Charliejevo kariero. Ampak kdaj pa je usoda mlademu Charlieju kaj olajšala? Plesno-igralska skupina The Eight Lancashire Lads (Osem fantov iz Lancashira) ni dosegla nobenega preboja in ni našla angažmajev, zato je bil Charlie prisiljen iskati službo, da bi preživel. Kakor je sam povedal kasneje, je to pomenilo neskončen niz groznih služb.

Talentirani mladenič se je tako moral preživljati kot prodajalec časopisov, izdelovalec igrač, tiskar, asistent zdravnika in še približno milijon drugih stvari. Šele v začetku 20. stoletja se je lahko vrnil v tako želeni vaudeville svet in šele leta 1908, ko je bil star 18 let, je njegova kariera začela postajati nekoliko uspešnejša. Chaplin je takrat podpisal pogodbo za igranje pijanca v komičnem skeču skupine pantomimikov Freda Karna, ki je krenila celo na turnejo po Ameriki. Očitno pa je bilo Ameriki všeč to, kar je videla v mladem Chaplinu. Leta 1912 je producent Mack Senett z mladim komikom podpisal pogodbo za sodelovanje v filmih, ki so si takrat komajda dobro utirali pot med občinstvo. Končno se je veliki preboj po dvajsetih letih pomanjkanja in revščine le začel.

Potem ko je Senett s Chaplinom podpisal pogodbo, je zvezda mladega komika preprosto eksplodirala. Po podatkih Britanskega filmskega inštituta je Chaplin samo leta 1914 posnel 34 filmov. Že v svojem drugem filmu je ustvaril vlogo potepuha, po kateri je bil kasneje tako znan. Po 12. posnetem filmu je že prevzel vlogo režiserja. Do leta 1915 je podpisal pogodbo z Essanay Studios in dobil lastno produkcijsko enoto. Leta 1916 je že podpisal pogodbo z Mutual Films, kjer so mu dali popolno ustvarjalno svobodo in največjo plačo v Hollywoodu.

Drži torej, Chaplinu je šlo končno enkrat v življenju super in tako obdobje je trajalo naslednjih nekaj let. Toda to je bilo tudi obdobje, ko so se izkristalizirale Chaplinove lastnosti norega avtokrata. Svet šov biznisa je takrat prvič dobil resnični vpogled v obsedenega in deloma neuravnovešenega človeka, ki se je skrival za genijem.

Chaplin na snemanjih je bil preprosto obseden. Postal je znan kot najzahtevnejši človek v Hollywoodu, vsako sceno pa je posnel več stokrat. Namesto da bi režiral, se je postavil pred kamere, odigral vlogo vsakega posameznega igralca in mu/ji nato ukazal: “naredi to točno tako.” Mnogo let kasneje je igralka Tippi Hedren trdila, da se je zaradi takega odnosa zmešalo Marlonu Brandu pri snemanju filma Grofica iz Hong Konga (1967). Chaplin je znal igralce odpustiti na polovici snemanja in začeti s filmom povsem od začetka. Ni ga zanimalo nič, kar je tak odnos prinašal. Slišati je menda noro, vendar je delovalo. S takim obnašanjem pa je postavil temelje za nastop še temnejšega Chaplina, ki se je kmalu prikazal.

Do leta 1918 je Chaplin vodil lastno produkcijsko hišo First National in snemal filme, ki še danes veljajo za klasiko, na primer The Kid. Na žalost se je takrat pojavila tudi Chaplinova najtemnejša stran. Začel je serijsko zapeljevati mlada dekleta.

Mildred Harris je recimo imela komaj 16 let, ko jo je Chaplin spoznal. V najboljšem primeru je veljala le za eno od prihajajočih starlet, medtem ko je bil Chaplin največja hollywoodska zvezda. Mildred je zapeljal in ko je mislil, da je dekle zanosilo, uredil prehitro sklenjen zakon. Izpostavilo se je, da nosečnost ni resnična, zato je Charlie poskrbel, da je dekle zares zanosilo in se nato ločil.

Mogoče je tako ravnal po zgledu, ki ga je dobil od lastnega očeta. Naslednja Chaplinova ljubezen je bila še temnejša. Lito Gray je prvič spoznal leta 1920, ko je bila dvanajstletna otroška zvezda. Naslednjih nekaj let je preživel v njeni bližini in skrbel, da je bilo dekle vedno v njegovem krogu. Ni dolgo držal rok (in še česa) k sebi. Leta 2015 je londonski Times trdil, da je imela Lita 15 let, ko jo je Chaplin zapeljal, čeprav so prej vedno govorili o še sprejemljivih 16 letih. Kakor koli že, dekle je zanosilo. Charlie se je poročil tudi z njo, poskrbel, da je bila noseča še drugič in jo leta 1927 zapustil.

V Chaplinovem ljubezenskem življenju pa so se pojavljali tudi drugi škandali. Govorilo se je, da je bila leta 1924 smrt producenta Thomasa Incea na jahti Williama Randolpha Hearsta posledica tega, da je Hearst poskušal ubiti Chaplina, ker je zapeljal njegovo ženo, a po nesreči ustrelil napačnega moškega. Zaradi tovrstnih dogodkov in govoric so Chaplina prepovedali v več državah.

Kljub temnim lisam v zasebnem življenju je bilo to obdobje Chaplinove kariere tisto, v katerem je njegova umetniška luč svetila najmočneje. Leta 1919 je Chaplin z D.W. Griffith in Mary Pickford ustanovil podjetje United Artists, v katerem je nadaljeval s snemanjem filmov, ki so še danes klasike nemega filma, kot je recimo The Gold Rush. Ko pa je prišla Velika depresija, je Chaplin dosegel svoj vrhunec. Za nesrečno, brezposelno in lačno občinstvo je bil njegov lik potepuha točno tisto, kar so potrebovali. City Lights in Modern Times sta resnično izpolnila tisti stari kliše o prinašanju veselja milijonom, pa čeprav so druge zvezde nemih filmov, kot sta recimo Harold Lloyd in Buster Keaton, že izginile.

Ob izbruhu druge svetovne vojne Chaplin ni bil samo znan. Bil je ikona. Imel se je za nedotakljivega. Ko se je vojna začela, je Chaplin začel z javnimi govori, v katerih poveličeval Sovjetsko zvezo. Leta 1942 je menda celo javno pohvalil Stalinove čistke in dejal, da so “edini ljudje, ki nasprotujejo komunizmu … nacistični agenti.”

Leta kasneje je Orson Welles, ki je s Chaplinom sodeloval pri filmu Monsieur Verdoux, igralca imenoval “globoko neumnega v mnogih pogledih”. Menda je ciljal na Chaplinove “komunistične” govore. Establišment v ZDA se je medtem že obrnil proti Chaplinu zaradi težav v zasebnem življenju, obtožili pa so ga tudi “antiamerikanizma”. Pri tem sta bila posebej vneta zloglasni šef CIA-e J. Edgar Hoover in tračarska kolumnistka Hedda Hopper. Chaplin je s svojim delovanjem in nastopi praktično sovražnikom izročil palico, s katero so ga lahko tepli, nato pa se še obrnil in spustil hlače. Rezultati pa so bili vse prej kot zabavni.

Tu pa pride na vrsto resnični, res tragični del Chaplinovega življenja. Najprej pa moramo besedo ali dve zapisati še o t.i. Mannovem zakonu. Republikanec R. R. Mann ga je leta 1910 vnesel v zakonodajo z uradnim nazivom White Traffic Act (Zakon trgovini z belimi sužnji), njegov namen pa je bil boj proti prisilni prostituciji. Vendar je bil akt oblikovan tako široko, da bi ga lahko uporabili za pregon skoraj vseh sporazumnih spolnih dejanj, pod pogojem, da je en udeleženec za srečanje z drugim moral opraviti neko pot.

Leta 1944 je v Chaplinovem osebnem življenju spet eksplodirala kopica obtožb, tokrat zaradi domnevne nosečnosti in zapuščanja igralke Joan Barry. V kaki prejšnji situaciji, bi vse skupaj ostalo le senzacionalistična novica v tabloidih. Zaradi naraščajočega protikomunizma v Ameriki pa se je tokrat vmešala tudi politika. Chaplin je bil aretiran zaradi “trgovine z belimi sužnji” po Mannovem zakonu, saj naj bi igralko Joan Barry pred zapeljevanjem prisilil, da je šla čez državne meje. Chaplin je bil obtožb oproščen, vendar pa je zainteresirana politika zavohala njegovo kri.

Joan Barry je Chaplina tožila v zvezi z očetovstvom in zahtevala plačilo. Zdravniški testi so dokazali, da otrokov oče ni Chaplin, pa vendar je Barry na sodišču primer dobila. Chaplin je bil prisiljen plačati za otroka, za katerega je bilo znanstveno dokazano, da pripada nekomu drugemu. Še tisto malo, kar je ostalo od njegovega ugleda v Ameriki, je bilo uničenega. Potepuha pa je v resnici obsodila mračna dejavnost v Washingtonu D.C. Natančneje, ironično so Charliejevo kariero uničili v odboru za neameriške dejavnosti (HUAC) pod vodstvom razvpitega lovca na čarovnice generala Joeja McCarthyja.

Tukaj se s pripovedjo o Chaplinovem zasebnem življenju za trenutek ustavimo in si poglejmo razmere. Piše se leto 1947. Chaplinov ugled je uničil najnovejši škandal, močno pa ga je obremenila tudi anti-komunistična histerija. Evropa je bila po drugi svetovni vojni popolnoma razbita, Amerika se je utapljala v strahu pred rdečimi in vse, kar je hotelo občinstvo je bilo, da jih Mali potepuh spet nasmeji. Namesto tega pa se je Chaplin odločil za snemanje filma Monsieur Verdoux, črne komedijo po scenariju Orsona Wellesa, v kateri je Chaplin igral serijskega morilca, ki preži na bogate stare dame.

Gospod Verdoux je odjeknil kot bomba in skorajda uničil podjetje United Artists. Novinarska konferenca ob predstavitvi filma se je sprevrgla v improvizirano sodno dvorano, v kateri so novinarji Chaplina pravzaprav metaforično linčali. Tabloidi so že vnaprej napovedali, da se bodo posebej posvetili domnevni Chaplinovi naklonjenosti do komunizma in prav res so se. S tiskovne konference je skorajda moral pobegniti, saj so ga praktično vsi novinarji obtožili, da ne podpira kapitalizma dovolj zagreto. Ni pomagalo, da jim je skušal razložiti, da bi lahko Monsieurja Verdouxa jasno razumeli kot črno satiro o najhujših ekscesih kapitalizma.

Prav v času, ko je film Monsieur Verdoux uničeval Chaplinovo kariero, je bil s strani HUAC obveščen, da bi ga lahko kmalu uradno obtožili komunizma in anti-amerikanizma. Do resnične tožbe nikoli ni prišlo, je pa Mali potepuh še vedno predstavljal najljubšo boksarsko vrečo za anti-komunistično usmerjene senatorje, kot je bil William Langer. Ta je večinski del svojega javnega delovanja razdelil na zahtevo po deportaciji Chaplina in poskuse pomilostitve nacističnih vojnih zločincev. V degradiranem svetu McCarthyeve Amerike je Langer zmagal.

Čeprav ga HUAC ni uradno obtožil, je Chaplin pristal na črni listi. Umetniki, ki so na njej pristali, so bili praktično uničeni, a Charlie Chaplin je bil očitno imun. Bil je dovolj bogat, da je lahko financiral lastne filme, imel je distribucijsko podjetje in bil je še vedno dovolj priljubljen, da so množice oboževalcev rade gledale vse, kar je posnel. Najbrž se je tudi zato še vedno lahko vrnil po katastrofi z Monsieur Verdouxom. Takrat je režiral svojo zadnjo mojstrovino – Limelight. Čeprav je bilo indicev, da ima Amerika Chaplina očitno dovolj, mu je slava omogočila, da je nadaljeval z delom … vse dokler ga niso izgnali iz ZDA.

Čeprav je že 40 let živel v Ameriki, Chaplin do leta 1952 ni zaprosil za državljanstvo ZDA. Še vedno se je držal britanskega potnega lista, kar pa niti malo ni navdušilo tipov, kot je bil William Langer. Jeseni istega leta se je Chaplin odločil, da bo ob mednarodnem predstavljanju filma Limelight obiskal tudi Veliko Britanijo. Načrtoval je, da bo v Evropi ostal približno štiri tedne, ostal pa je 25 let.

19. septembra 1962 je ameriški urad za priseljevanje Chaplinu prepovedal ponovni vstop v državo. Chaplin je Ameriki podaril eno od najbolj ikonskih vlog filma, hollywoodske filme je povzdignil v umetniško obliko, milijonom je pomagal pozabiti na težave, v zameno pa je bil javno blaten in vržen iz doma, ki ga je že pred desetletji posvojil kot svojega. Od takrat naprej se je v ZDA vrnil le še enkrat, do konca svojega življenja pa je bil Chaplin izgnanec.

Zadnja desetletja življenja Charlieja Chaplina so bila sestavljena iz norih vzponov in padcev. Po eni strani je posnel le še dva filma – A King in New York (Kralj v New Yorku) in A Countess from Hong Kong (Grofica iz Hongkonga). Prvi od obeh omenjenih je bil v ZDA prepovedan, ker naj bi bil “antiameriški”. Po drugi strani pa se je z ženo Oono naselil v Švici, kjer si je ustvaril srečno družino. Glede na Charliejevo dotedanje življenje se vse skupaj zdi kar presenetljivo, še sploh pa ob dejstvu, da je šlo pri Ooni spet za eno od Chaplinovih “mladih trofej”. Ko sta se poročila, je bila Oona namreč stara rosnih 18 let, Chaplin pa 54, a sta kljub temu ostala skupaj vse do Chaplinove smrti leta 1977.

Bilo bi lepo končati Chaplinovo zgodbo z mislijo, da je umetnik po težkem življenju le našel nekaj miru. Toda usoda je poskrbela še za zadnji, grozljivo preobrat. Nekaj mesecev po Chaplinovem pogrebu sta dva skrunilca grobov izkopala Charliejevo truplo in z njim izginila v neznano. Potepuhove ostanke sta hranila naslednjih 11 tednov in zahtevala plačilo odkupnine v višini 600.000 ameriških dolarjev.

Oona je ostala neomajna in nepopustljiva. Na igro zločincev ni pristala in je zahteve po odkupnini preprosto ignorirala. V paniki kaj storiti, da bi prišla do denarja, sta nagnusna prevaranta postala neprevidna, tako da ju je izsledila švicarska policija. Po življenju polnem raznoraznih muk in bizarnem dogajanju v mesecih po smrti, je Chaplin nato končno lahko počival v miru. Mogoče mu v življenju ni bilo v vseh pogledih postlano z rožicami in verjetno je naredil nekaj neprijetnih stvari, a Potepuh je vsem nam ostal v spominu po smehu, ki ga je prinesel v naša življenja in svoji umetnosti, ne pa po težavah v zasebnem življenju. Najbrž pa si vsega skupaj tudi Charlie ne bi želel drugače.

POZOR!!! Do 31. 12. boste z donacijo sodelovali v žrebanju (izvedli ga bomo 1. januarja 2021) za BI MAG magnezijeve kristale za kopel. Izžrebani bodo trije dobitniki. 

Kako lahko pomagate, da bo vaša najpriljubljenejša ljubiteljska spletna stran še naprej lahko ponujala zanimive vsebine 24/7? Preprosto nam donirate za kako kavo. Lahko tudi za kilogram, dva, pet, deset … če je taka vaša volja 😉

Spodaj pod sličico boste našli gumb, na katerem piše DONATE, s KLIK-om nanj pa boste našli opcije, ki ustrezajo vam.

Članek s fotografijami vred povzet in prirejen po: KLIK

Advertisements