Delite:
Pišem: Marko LUKAN

Zelo majhen sem moral še biti, ko me je mama nekoč peš popeljala »po poteh spominov in tovarištva” čez Žvagnov most, za Savo, gor do Hrušice, pa vse tja gor mimo skakalnice do kmetije, ki se ji je reklo Pr’ Kurej. Tam je namreč preživela konkreten del otroštva. Spomin mi seže do nepreglednih travnikov, kjer sem se lahko podil … ampak potem so prišli drugi časi. Skakalnice že doooolgo ni več, tudi Kurejeve kmetije ni. Je pa zato t.i. Plato Karavanke, ki se mu je osnovna namembnost v tem času že tudi spremenila. Nekateri bi rekli, da počasi odmira, kakor marsikaj tod naokrog. A se ne bi strinjal. Le spreminja se.

Ob povratku nazaj proti Jesenicam – živeli smo v bližini tako imenovanega ŽIC-a – sva se z mamo ustavila v vasi na Hrušici. Tik pod klancem je bila gostilna, katere imena se več ne spomnim, ampak starejši Jeseničani (sploh pa Hrušičani) bodo že vedeli, o kateri gostilni govorim. Zadaj za hišo, stran od ceste, je bila manjša terasica, kjer je v dnevu, ko sva se tam na osvežilno pijačo oglasila z mamo, sedelo nekaj priložnostnih gostov, kak lokalni inventarni pijanček in …

Kar naenkrat se je od nekod zaslišala harmonika. V mojem, že dodobra zamegljenem spominu, se je je lotil starejši možakar, višje postave, rahlo do pretežno podprt z maligani. Ampak harmoniko je pa igral, da mi je duša pela. Nisem in nisem mogel odtrgati oči (in ušes) od možakarja, ki je tako suvereno prebiral tipke in od tistega dne dalje sem sanjal le še o harmoniki.

Skrajšajmo to zgodbo – glasba me je v življenju spremljala skozi vse življenje. Bodisi v vlogi harmonikaša, lastnika glasbenih trgovin, ali pa preprostega obiskovalca koncertov in – ne nazadnje – tistega, ki k intervjujem povabi zanimive glasbenike.

En tak, prav poseben, je bil tokrat gost moje neizprosne zasliševalske beležnice. Mladi glasbenik je ena večjih osvežitev slovenske glasbene scene, ki je v zadnjih letih zapadla v poceni plastično produkcijo, na kateri se zanimivejšim ustvarjalcem ne namenja praktično nobenega medijskega prostora več. Moj današnji sogovorec se s takimi stvarmi prav dosti ne obremenjuje, slovensko – pa tudi svetovno – glasbeno sceno pa pretresa pod imenom

Samo Pivač, kakor je fantu v resnici ime, je rojen Jeseničan. V mestu je živel sicer le do svojega petega leta, potem pa se je z mamo, očetom in pet let starejšo sestro preselil na Blejsko Dobravo. Rodil sem se na Jesenicah, ampak umrl bom pa na Dobravi, dvoumno reče in se nasmeji. Ampak pustimo no fantu do besede …

Pozdravljen Samo. Ravno sem bralcem začel pripovedovati o tvojem otroštvu. Kakšne spomine imaš nanj?

Pozdravljeni. Hm, kakšne spomine imam? Kaj pa vem; vaško življenje, gozd, polja, bunkerji … Lepo otroštvo sem imel. Te reči me zaznamujejo še danes.

Res?

Človeka zaznamuje prav vsaka stvar, ki se mu zgodi. V mladosti sem recimo deset let skejtal. Potem je šlo pa k vragu koleno in nisem mogel več. Seveda me je to zaznamovalo. Skejtanje je bil praktično edini šport, s katerim sem se resneje ubadal. Ves čas sem si izmišljeval neke trike, kaj pobral od koga drugega, s televizije, interneta … Pravzaprav je šlo bolj za ples, kakor jaz to vidim.

Ampak kaj hočem povedati? Sem tak človek, da na nek način potrebujem šport. Športni output, kakor temu rečem. Tako dajem ven stres. Odkar ne morem več skejtati, pa hodim v hribe. To me pomirja, izpolnjuje.

To, pa seveda glasba? Zaradi nje danes sediva tule …

Ja, jasno. Veste, moje oče je avdiofil. Od nekdaj sem bil deležen obilice glasbe. Pri nekako osmih letih mi je enkrat prinesel eno akustično kitaro. Tako, bolj igračo, kakor zares kitaro. Kaj pa sem jaz vedel, takrat sem bolj z barvicami tolkel po njej, kot kaj igral … Ampak … spomnim se trikotne škatle. V njej je bila kitara, pa knjižica z navodili. Saj veste, tisto, kjer so narisane pikice, kako naj postavim prste, da bom znal prijeti vsaj kak akord in kaj zaigrati. Potem me je pa počasi zasvojila.

Misliš, da se danes še kdo tako uči kitare?

Danes je vse to lažje zaradi interneta. Vse mogoče vaje, prijeme, vse živo lahko najdeš na spletu. Ampak brez vaje pa še vedno ne gre. Pa tudi o tem razmišljam – kar nekaj virtuozov je danes, ki človeku vzamejo sapo. Ampak nimajo pa v sebi tistega, kar so imeli recimo Buddy Holly, Elvis, Beatli, Kinksi, The Troggs … ne znajo le s tremi akordi narediti dobre pesmi.

To se pa strinjam. Pri tebi je torej šlo za vaje, vaje in še enkrat vaje?

Jaz sem si kupoval knjige s tablaturami. Mogoče ne boste verjeli, ampak … ko sem bil star tam kakih deset let, sem močno »padel v Hendrixa«. Njegova glasba me je močno zaznamovala v tistem obdobju.

Foto: zasebni arhiv S.P.

Ampak nisi pa ostal samouk, mar ne?

V četrtem razredu osnovne šole sem začel obiskovati tudi glasbeno šolo. Tam je bilo konec mojega tedanjega eksperimentiranja. Prvo uro sem se začel učiti pravilne drže, pa tega in onega z repertoarja pravil, ki veljajo. Doma sem se preprosto usedel in začel brenkati, ko mi je to ustrezalo. V glasbeni šoli tega ni bilo več. Po dveh letih sem želel nehati s tem. Potem sem pa razmišljal – zame plačujejo. Bom kar vztrajal.

Kako se je razpletlo?

Ni mi bilo všeč. Ampak zdaj vidim, kako koristno je bilo vse skupaj. V zadnjem času me dejansko prime, da bi na kitaro zaigral kako klasiko. Se jo da, seveda. In se tudi kdaj pa kdaj igram s temi rečmi …

Kdo pa je bil tvoj učitelj v glasbeni šoli?

Kitare me je učil Klemen Smolej, teorijo pa Darko Šimbera. Takrat sem se veliko naučil, ampak nisem bil pa ravno vzoren učenec.

Na kaj ciljaš? Si delal probleme?

Ne, ne. Le kako sem ušpičil. Recimo, na šolskem koncertu sem – namesto naročene in naučene pesmi – pred publiko zaigral Hey Joe od Hendrixa. Sem pa imel v redu učitelja – le muzal se je med občinstvom.

Haha, odlično! Kaj te je še zaznamovalo, kaj misliš?

Leta 2006 mi je umrla mami. Takrat sem ugotovil, da je meja med življenjem in smrtjo zelo tenka. Zelo je trpela in takrat sem se odločil, da bom jaz v življenju trpel čim manj. Star sem bil enajst let in sem se odločil, da bom v življenju delal stvari, ki so mi všeč …

Pivači: Sestra Eva, mama Nives, Samo in oče Ismet
Foto: zasebni arhiv Samo P.

Ja, to … s tvojo mamo … poznam zgodbo. Kako je tragični konec tvoje mame zaznamoval tvojo glasbo?

No …

(sledi dolg premor)

Po mamini smrti sem pogosto šel v sobo in se zaposlil z glasbo. Na ta način sem odganjal slabe misli, moreče občutke. Če tako pomislim, sem si pogosto privoščil po 5 – 6 ur glasbene terapije. Lahko bi me pa zvleklo v droge, kaj vem. Je že tako prav. Žalost je bila velika, morda zato blues …




Mogoče pa res. Kakšen je sicer tvoj spomin na mamo?

Mami je bila super! Zelo rada me je imela. Je pa ogromno delala. Majhen sem še bil, ko je končala svoje življenje. Dandanes lahko govorim o tem, sem čustveno odmaknjen. Je pa še mnogo tega v meni, mnogo bolečine. Tudi doma … nekako nikoli ne govorimo o tem. Ne drezamo v žerjavico. Na površju je vse lepo, a … Zdi se mi, da vsi skupaj ob tej temi čutimo nelagodje. Nerodno nam je. Prepričan sem pa, da nas vse boli. Še danes. Očeta, sestro, mene …

Razumljivo. Vrniva se raje k tvoji glasbi.

Bolje bo, res je. V tistem času sva dosti igrala skupaj z Luko Zavišićem, sošolcem iz glasbene šole. Danes je jazz glasbenik. Izmenjavala sva si rife in akorde. Eni pa pač zbirajo sličice. Pa še tekmovala sva med sabo – če se je eden od naju naučil nečesa novega, je s tem spodbudil tudi drugega, da se je naučil česa »še boljšega«. Saj veste, kako tekmujejo otroci …

Dobro. Za zdaj sva sicer še vedno v domači sobi, če se tako izrazim. Kdaj pa si svojo glasbo začel predstavljati ljudem?

Ob prehodu iz osnovne šole v srednjo, sem s prijateljem, Janom Misirjem, imel nek band. Imenovala sva se Lakota in sinovi, haha. Ampak tisto se ni obdržalo. Potem se nama je pa pridružil še Urban Kolbl, pa smo postali Talking Stone. Ampak nismo trajali dolgo. Jaz sem imel glasbeno vizijo, onadva verjetno kaj drugega …

Potem sem pa na internetu odkril Američana, ki deluje pod umetniškim imenom Smog. Ime mu je sicer Bill Callahan in snema vso svojo glasbo doma. Eksperimentalna glasba je to. Ko sem odkril pa še enega podobnega kalibra – Daniela Johnstona, ki se je snemal doma na kaseto (snemal je klavir in kitaro), sem si pa rekel – to zmorem tudi jaz. Všeč mi je bil pristop teh dveh možakov. Za ploščo človek ne potrebuje snemalnega studia, bombastičnih naslovnic … Meni je bila všeč njuna pristnost, nekompliciranost. Rekel bi, da gre za sto-odstotno iskrenost.

Foto: zasebni arhiv S.P.

Tako da v bistvu na nek način ostaneva v domači dnevni sobi, ampak greva pa tudi med ljudi?

Točno. Prvo ploščo sem posnel leta 2013. Claws, smoke, hips and love je eksperimentalna plošča.

V kakšnem smislu?

No, snemal sem doma, kot že rečeno. V bistvu sem preverjal še čisto vse – kam kaj postaviti, da mi bo bolj ustrezalo in podobne reči. Delal sem, kakor jim sam rečem, zvočne sendviče …

Prvič slišim. Kaj naj bi bil pa zvočni sendvič?

Sestavljena glasba. Najprej sem snemal kitaro, dodal bas, nato bobne … nalagal sem glasbo eno na drugo. Kakor sestavine v sendvič.

Ampak to tudi pomeni, da vso to opremo imaš in da jo obvladaš, igraš?

Mislil sem, da bo ta reč bolj zahtevna. V bistvu nimam prav dosti opreme. Nekaj že. Ampak jaz pravim: ne kompliciraj! Sedi in snemaj. Beatli recimo bi/so lahko le sanjali o taki tehnologiji, kakršno imamo danes praktično lahko v spalnici.

Dobro, ampak produkcijsko se pa zadeve vseeno dajo izvesti bolje v nekem resnem studiu?

To prav gotovo. Seveda bi moja glasba lahko imela boljši zvok. Ampak v tem trenutku ga pravzaprav ne iščem. Hočem, da je raw (surov)!

Okej, prišla sva do snemanja plošč. Je to pomenilo tudi preboj zate v smislu zanimanja publike, vabil na nastope?

V bistvu … posnel sem tri plošče. Potem sem se začel spraševati, kam vse to skupaj pelje? Vse plošče so imele besedila v angleškem jeziku. Nato sem posnel štiri slovenske komade in dejansko je sledil preboj.

Spomnim se, da sem se že zavedal, da obstaja izvajalec z imenom Samuel Blues, ampak nisem te pa še videl igrati in peti. Potem je bila pa v Kolpernu neka prireditev, na kateri so igrali Seven Days In May, s katerimi sem v tistem obdobju nekoliko sodeloval, pa ti in nazadnje še že etablirani Prismojeni profesorji bluesa. Seven Days in May je spremljalo kakih 20-30 ljudi, ko si pričel z igranjem ti, se je pa dvorana kar lepo napolnila. Si ti bil vajen tolikšne pozornosti že takrat?

Težko bi rekel. Ne, nisem bil. Ne vem, če sem že kdaj prej igral pred tako številčno publiko. Če povem po pravici, me ni presenetilo, takrat se je dogajal omenjeni preboj. Sem bil pa zelo hvaležen.

Dosti pred nastopi razmišljaš o tem, če se bo pojavilo veliko ljudi?

Vedno sta po mojem le dve opciji – ali bo kdo prišel, ali pa nikogar ne bo. Tako jaz gledam na to.




Pa vseeno – kako se ti je zdelo nastopati pred toliko ljudmi?

Pa … zakon! Haha. Je bilo konec koncev neko potrdilo, da sem na pravi poti, da je tudi ljudem všeč, kar delam.

Bi sicer prenehal s svojim početjem?

Delam, ker čutim, da moram. To je moja ekspresija, da ni depresije.

Ko sem napisal in izdal svojo prvo knjigo, me je nenadoma prežel občutek – a to je to? Kaj pa sedaj? Je podobno s tabo, ko izdaš ploščo?

Pri meni gre po principu ekonom lonca. Med ustvarjalnim procesom se dviga napetost. Ko pa je enkrat zadeva dokončana, začutim močno olajšanje. Para gre ven, haha. Vse vržem od sebe in rečem – uspelo mi je!

Opazuješ odzive?

Odzivi na socialnih omrežjih mi ne pomenijo kaj dosti. Bolj se mi zdijo pomembni tisti od kolegov, ljubiteljev glasbe, pa od sestre in očeta … Kolegi mi bodo povedali, če sem ga kje usral, po domače povedano. Na nek način imam raje kritiko, kot pohvale. S kritiko se učim, rastem, se popravljam. Če me nekdo hvali, mi ne pomeni nič.

 

Kako je pa prišlo do sodelovanja z Miho Eričem (Prismojeni profesorji bluesa)?

Sodeloval sem v neki RTV oddaji, imenovani V svojem ritmu. Ob priliki tematske oddaje o bluesu sem se prijavil, pa so me sprejeli. Dobil sem nalogo, da slovensko ljudsko pesem Ciganska sirota predstavim v blues preobleki. V komisiji je bil tudi Miha Erič. Spomnim se, da mi je takrat dal vizitko. Dolgo se zatem nisva slišala.

Ko ste skupaj nastopali v Kolpernu, se pa še niste poznali?

Ne. Jaz sem sicer vedel zanje, oni mene niso poznali. Ne spomnim se, najbrž smo se pozdravili, sicer pa ni bilo priložnosti za kako konkretnejše spoznavanje. Smo nastopali namreč eden za drugim.

Povedal si mi, da sta se slišala dolgo po tisti TV oddaji …

Ja. Enkrat sem ga kar poklical. Takoj se me je spomnil. Oglasil sem se pri njem in takoj sva se dobro ujela. V bistvu se mi zdi, da je zame bolj od tega, kako dobro kdo igra, pomembno to, kako se ujameva. In z Mihom se zelo dobro. Pa da ne bo nesporazuma: Miha Erič tudi igra zelo dobro! Prvih deset do petnajst skupnih nastopov sva recimo opravila popolnoma brez vaje. Potem sva začela pa sodelovati resneje. Nisva imela le preprostih vaj, ampak skladanje. Imava dovolj materiala za ploščo! Za ploščo s slovenskimi besedili by Miha Erič & Samuel Blues.

Kar se tiče naju in najinega sodelovanja … ogromno improvizirava. Pet pesmi lahko igrava eno uro, ali pa dve uri. Samo spogledava se, pa oba takoj začutiva, kaj je treba storiti …

Odlično! Kako gre pa vajino sodelovanje skupaj z njegovim delom pri Prismojenih profesorjih bluesa?

Jaz ne vidim nobenih težav. Miha je tako, ali drugače, itak vpleten v vsaj pet različnih projektov. Je pa tudi grafik. Ima full pack, hahaha …

Samuel Blues & Miha Erič (Prismojeni profesorji bluesa)
Foto: zasebni arhiv Samo P.

Se bova dotaknila tudi Natalije?

Mihove soproge? Ona je možgani celotne operacije. Skrbi za zadeve, jih organizira, ima na čez tisk, PR itd …

Zakonca Erič delujeta v okviru Zavoda Orbita. V tem sklopu delujejo Profesorji, zasedba Smet, pa moja malenkost, Bad Notion … in še kdo. Miha in Natalija se ukvarjata tudi z nadvse zanimivim projektom ljudskega bluesa.

Kako, da si se ti pravzaprav odločil za blues? To ni ravno najbolj običajna zvrst, ki se je lotijo mladi glasbeniki …

Meni je všeč, da ne sodim v mainstream. Blues v resnici sploh ni glasba, je bolj občutek, čutenje. Saj veste – nekdo ima blues, ker ga je pustila ženska, drugi bluzi, ker nima denarja … Blues je izražanje občutkov.

Zanimivo razmišljanje. Kaj pa ven iz meja domovine? Si že prodrl?

Takole bom povedal: sodelujem v projektu Ljubljana blues exchange. Tam sem spoznal dosti ljudi s celega sveta. Plesalci pridejo, jaz igram in oni plešejo. Saj sami koncerti so super, ampak ta ples … kakor jaz igram, tako oni plešejo. Je res poseben občutek. Akcija in reakcija. Temu bi rekel sto odstotna povezanost.

Take reči mi prinašajo prepoznavnost v tujini, saj gre glas o meni s temi ljudmi širom sveta. V kratkem grem v Berlin, kjer bom imel dva koncerta …

Ti tvoji nastopi so praktično koncerti one-man-banda. Vse delaš sam. Kaj pa o podporni skupini, si kdaj razmišljal?

Če povem po pravici, sploh še nikoli nisem spoznal koga primernega, ki bi se lotil z mano teh reči. Ideja je sicer zanimiva. Je pa tudi res, da sem izraziti individualist. Uživam v samozadostnosti.

Tudi to bi rekel: sam se ukvarjam bolj z delta-bluesom. Gotovo veste, da se blues pojavlja v mnogo oblikah. Delta blues niso skupine. Delta blues je možak, ki v večernem mraku na farmi, na svoji verandi, igra kitaro.

No, ti najbrž nimaš nobene farme.

Je pa blizu Vintgar.

Bova tvojo glasbo potem imenovala Vintgar Delta Blues?

Haha, odlična ideja! Morda bi pa moral posneti ploščo s tem imenom …

Hahahaha. Ideje padajo kar same od sebe. Samo, kako pa je kaj s konkurenco pri nas?

Konkurence ne vidim. Tisto nekaj malega blues glasbenikov, kar nas je v teh krajih, je dobrih. Ne jemljem jih kot konkurenco. Profesorji so seveda razred zase. Pa tudi Bad Notion niso slabi. Ni nas prav dosti.

Okej. Z Miho Eričem sodeluješ, to sva že povedala. Imaš morda željo, da bi nastopil s kom od velikih svetovnih imen?

Pa … nikoli nisem razmišljal o tem. Nimam take želje. Zakaj bi recimo želel nastopiti z Jackom White-om? Dobro, saj bi bila čast, ampak … o tem res ne razmišljam.

Ampak kake načrte, želje … v zvezi s tvojo glasbeno kariero imaš pa vseeno?

Delal bom, kar čutim in toliko časa, kolikor bo čutil. Kam me bo to pripeljalo, bomo pa videli. Še dve leti bom sicer predvidoma študent. Ko bom enkrat doštudiral, bom naredil resnejši načrt. Razmišljanje o prihodnosti me dela živčnega po nepotrebnem. Bolj sem osredotočen na to, kaj moram storiti tukaj in danes.

Da nimaš prav nobenih načrtov, ti pa enostavno ne verjamem …

Pa saj bi šel z veseljem v Texas, tam snemal plošče in bluesiral, ampak … jaz sem z Dobrave. Doma moram narezati les, da bo toplo in posesati. Dva moška sva pri hiši in sem malo tudi gospodinja. Lepo je sanjati, ampak treba se je pa tudi zbuditi, da ne ostaneš v sanjah.

To si pa lepo povedal. Praviš, da sta dva moška v hiši. Kje pa je tvoja sestra?

Sestra je na Kitajskem. Prej je bila v Nepalu. Ima tako službo. Uči Angleščino … Ona ni človek, ki bi zdržala v zaprti slovenski sceni. Ima svojo pot.

Mama Nives, Samo, sestra Eva; hribi so še danes za Samota strast
Foto: zasebni arhiv Samo P.

Zanimivo. Pa kdaj pride? Jo ti kdaj obiščeš?

Pride, seveda. Tudi jaz sem bil v Nepalu. Po mesecu bivanja tam, sem šele zares začel ceniti to, kar imamo v Sloveniji. Marsikje po svetu ljudje nimajo praktično ničesar, pa so polni volje do življenja, polni motivacije. Pri nas smo pa praktično v raju, pa se ves čas pritožujemo. Zaradi takih spoznanj sem postal v nekaterih svojih hotenjih bolj skromen.

Lepo povedano. Samo, kako pa je s snemanjem videospotov? Pred kratkim sem si ogledal enega zabavnega, ki si ga posnel kar na domačem vrtu …

Snemam, kakor mi pade na pamet in kadar me je volja. Ne kompliciram dosti okrog tega. Tako je bilo tudi s spotom z domačega vrta. Pokličem kakega kolega, za pomoč prosim koga, ki je ravno pri roki, pa zadevo speljemo.

Tvoj oče se je sicer ukvarjal z ozvočenji in takimi stvarmi. Najbrž ti je zaradi tega v nekaterih pogledih lažje …

Ne vem, mogoče. Oče je izdeloval kitare, ojačevalce za glasbo, delal je zvočnike. Saj pravim – je avdiofil. Že od malega sem ga opazoval, kako spajka, veže … Potem mi je pa sčasoma pustil, da sem sodeloval, kako stvar poskusil narediti. Je dobro, veste, če vam kdo lahko naredi kitaro po meri. Jaz sem narisal, kakšno bi rad imel, oče jo je pa izdelal.

Pa misliš, da je neka doma izdelana kitara v resnici lahko boljša od industrijske?

Kaj pa vem. Ni razlike. Kitaro začutiš, ali je pa pač ne. Zame je kitara lopata, kramp, orodje. Z njo pač igram. Moje kitare niti nimajo imen. Ne vem, kako bi jo lahko poimenoval Lucille, haha …

Ne poznam cen instrumentov, ampak … če imaš izdelano kitaro za individualno uporabo, mora najbrž imeti tudi visoko ceno.

Industrijska bi bila recimo »jurja«, svojo bi pa prodajal za pet »jurjev«. Tega seveda ne bo nihče kupil, ker ne kitara, ne jaz nimava toliko imena. Zato jo (jih) bom igral celo življenje. Veste, to ni samo kitara … noter v njej je tudi oče, njegovo delo …

Jaz sem v prednosti pred drugimi, ker mi ni treba čakati, da bom bogat in slaven, da bi imel svojo kitaro. Jo imam že zdaj, haha …

Je pa poseben občutek, ko igraš na svojo kitaro, veste. Na njej piše PIVAČ in je domača, izdelana iz lesa iz Rovt in ne neko ameriško industrijsko sranje …

Pa je kvaliteta kitare in njena cena pomemben faktor pri slogu nekega kitarista?

Če si slab kitarist, ti kitara za 1000 eur (ali več) ne bo pomagala. Če si dober, boš spravil pa kaj zanimivega tudi iz take za 50 eur.

Ampak to neko razmišljanje o vrednostih … to imaš v krvi. V družini ste bili namreč trgovci, mar ne?

Ja, no … mama in oče sta včasih imela trgovino za male živali zadaj za Murko …

Kakšen odnos pa imaš z očetom?

Drug drugemu dava prostor. Včasih si greva seveda tudi na živce, ampak … v glavnem pa super. Da mi potrebni mir. To mi veliko pomeni.

Kako gleda pa na tvoje glasbeno ustvarjanje?

Pa … rekel bi, da mu je všeč. Zelo se mu dopade. Ampak hvali me pa nič kaj dosti. Da mi točno tisto, kar potrebujem. Je dober kritik, čeprav malo old school, nazadnjaški, hehe …

Ampak je pa ponosen nate?

Seveda.

Bo prebral tale najin intervju?

Mislim, da bo. No … ne vem. Oče je zanimiv patron. Poleg službe dela ojačevalce, glasbila … ves čas je v glasbi. V drugih pogledih ni toliko aktiven, hehe. Ženeva ga midva s sestro.

Sta mu inspiracija?

Ne. Bolj je on nama. Ne čutim, da bi mu bil za inspiracijo. Oče ima kar zahteven karakter. Je riba; kamor plava, plava.

Foto: zasebni arhiv Samo P.

Kaj si pa ti po horoskopu?

Vodnar. Sem inovator. Dobro … mogoče imam pa tudi to po očetu …

Reciva kako še o Jesenicah. Konec koncev tale intervju opravljava za spletno stran Jeseničan.si. Kakšen je tvoj odnos do domačega mesta?

Takole bom rekel: če je Ljubljana neka Meka Slovenije … meni ni lepšega, kot … ko se vrnem na Jesenice! Na katerokoli klopco se bom usedel, bo to: dom. Enkrat v življenju nisem imel na Jesenicah slabe izkušnje!

V Ljubljani pa?

Ne mislim tega. Ampak … v Ljubljani se vsem nekam mudi. Odnosi so hladni, ljudje se ne poznajo. Saj je razumljivo, je le število prebivalcev toliko višje … Pa tudi: Ljubljana leži v kotlini, zrak je zanič, nikamor se ne vidi. Doma pogledam samo ven, pa vidim hribe. V sobi pogledam skozi okno, pa vidim Stol. V Ljubljani pa steno …

Ampak v Ljubljani so potem idealne razmere za blues?

To je že res. Ampak jaz imam že svojega bluesa v življenju dovolj, ne potrebujem še ljubljanskega overdose-a, hahaha …

Pa da ne bo nesporazumov: Ljubljano imam rad, je super mesto! Če pa primerjam, kako funkcionira moje telo tam … pri nas je vse preprosto, prvinsko.

Kje potem kot študent v bistvu živiš?

Deloma v Ljubljani, deloma sem doma.

Kaj pa v resnici študiraš?

Na likovni akademiji sem. Sem diplomirani slikar, skušam pa postati magister slikarstva. Ukvarjam pa se tudi z video produkcijo in animacijami.

Aha. Zato torej delaš ovitke za svoje plošče sam.

Delam ilustracije. Naslovnica mora že nekaj sama po sebi povedati o moji glasbi. Zato ni nobenih barv.

Naslovnica ene izmed plošč Samuela Bluesa
Avtor: Samo Pivač

Se ti zdi, da v tvoji glasbi ni nobenih barv?

Pa … v moji glasbi se najbrž odražajo Jesenice. Ni to svetla glasba. Tu je prah, tema, ozkogledi ljudje …

Hm. Zdajle sva pa malo kontradiktorna. Prejle sva Jesenice hvalila, zdajle pa … prah, tema in ozkogledi ljudje?

Bolj ciljam na to neko karmo. Moja družba ni slaba. Ima pa zaradi vseh teh priseljenskih zgodb težko karmo. Veliko je žalosti. Verjamem, da gredo te reči iz roda v rod.

Je priseljenstvo v tvojih očeh breme?

Je preprosto dejstvo, ki se odraža v moji glasbi. Če bi živel v Horjulu, bi se pa Horjul odražal v njej.

Hahaha.

Vsaka reč, ki te v življenju obkroža, ki se ti zgodi, ti pusti neke sledi. Ko vse izkušnje sešteješ, dobiš nek rezultat. In mene pač zaznamujejo skejtanje, glasbena šola, mamina smrt, Blejska Dobrava ter gotovo še kaj.

Ampak zdajle sem se morda izrazil nerodno. Mene Jesenice pomirjajo. Ko se pripeljem iz Ljubljane, si vedno mislim: končno! Spokoj! Pravzaprav do tega trenutka še nikoli nisem pomislil na to. V vsej svoji mizeriji, v grozoti post-socialističnega in post-industrijskega mesta, so Jesenice čudovit kraj.

Zelo lepo povedano!

Jaz sem ponosen na to, da prihajam z Jesenic. Nekateri ljudje – pojma nimam, zakaj! – to skrivajo. Če bi jaz moral izraziti svojo identiteto, ne bi rekel, da sem iz Slovenije, ali pa morda iz EU; rekel bi, da sem Jeseničan.

S to mislijo, dragi Samuel Blues, zaključiva najin pogovor. Hvala, ker si si vzel čas in odgovoril na mnoga moja vprašanja.

V čast mi je bilo! Lep pozdrav tudi vašim bralcem.

Veste, dragi bralci, ta fant je star 24 let. V pogovoru z njim človek dobi vtis, da gre za izredno pametnega mladega moža. Hude življenske preizkušnje so že za njim, najbrž pa ga spričo starosti marsikaj še čaka. Ampak prav v tem je catch – Samo Pivač imponira s svojo zrelostjo, s svojo mirnostjo. V neformalnem pogovoru mi je zaupal tudi dolgo, tragično zaporedje nesrečnih smrti pri prednikih. Ampak zdi se, da je v tem fantu, mračnosti v njegovi glasbi navkljub, ogromna volja do življenja, hkrati pa tudi do ustvarjanja, dajanja, osrečevanja …

Prav gotovo je osrečil mene, ko je pred dobrim letom sprejel vlogo glasbenega spremljevalca ob priliki predstavitve moje knjige v Ljubljani. Nekaj samostojnih glasbenih točk je izvedel suvereno, pa tudi ob koncu, ko sem z obiskovalci imel nekaj neformalnih pogovorov, je Samuel Blues brez najmanjše težave poskrbel za zvočno kuliso. Menda pa se je prodala tudi kaka knjiga več zaradi njegove hipnotične glasbe …  😉 

 

 

 

 

 

 

Delite:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.