Tistega večera se je zgodilo nekaj, česar nikoli ne bom pozabila - Gorenjska-online.com
26 oktobra, 2020

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

Tistega večera se je zgodilo nekaj, česar nikoli ne bom pozabila

Pišem:
Chloé Thenewone

Moj prejšnji zapis (ogledate si ga lahko TULE) je dvignil kar veliko ‘prahu’ s tematiko, ki je žal očitno poznana marsikomu izmed vas, a o tem ne morete govoriti. Razumem. Tudi pri meni je bilo tako. Potrebovala sem kar nekaj let, da sem lahko spregovorila o določenih stvareh in travmah iz svojega življenja. Tisti, ki pravi, da je kaj takega narediti enostavno, najbrž ni v življenju izkusil prav ničesar, kar bi ga tako močno zaznamovalo, kakor so stvari, ki so se zgodile meni, zaznamovale mene.

Moja zgodba je zelo zapletena in posega skoraj v vse tabuje, ki so nam v teh krajih vcepljeni. Tudi tiste, o katerih neradi govorimo. Slovenci sploh radi s prstom kažemo na ’tiste’ ljudi. Veste, vsi smo to, kar smo, zaradi dogajanj v naši preteklosti. Sama verjamem, da tudi zaradi dogajanj iz preteklih življenj. Saj vem … mnogo vas je, ki ne verjamete v to. Tudi to razumem. Ampak jaz sem marsikaj doživela na lastni koži, zato lahko govorim iz lastnih izkušenj. V življenju sem se srečala z duhovnimi knjigami, izkusila videnja … ampak to so bile le moje notranje potrditve, da nisem nora. Potrditve o tem, da je vse, kar se mi je dogajalo, zares obstajalo. Niso prave in resnične samo tiste stvari, ki jih otipamo, ampak tudi tiste, ki jih začutimo v naši notranjosti. Saj veste, govorim tistem malem glasku, ki ga večina ljudi ne zna poslušati.

Na moji prvi ladji – križarki se je dogajalo marsikaj. Tako intenziven tempo življenja sem imela ves tisti čas, vsa leta, da se vseh dogodkov niti ne spominjam. Nekaj časa sem si zapisovala dogodke, a na dolgi rok preprosto ni bilo več moč zapisovati vsega.

Prvi mesec bivanja na ladji sem spoznala veliko ljudi. Že od nekdaj sem zelo družaben človek. Je pa tudi res, da tu in tam včasih potrebujem čas samo zase. Takrat se moram umakniti. Spoznavala sem ljudi iz celega sveta, ampak … med njimi je bila pa ena posebna dušica. Meni je bila v tistem obdobju najbližja. Tudi ona je delala na ladji, v Casinoju. Bila je zanimiva, zgovorna, zabavna in veliko je pripomogla k temu, da nisem obupala in se vrnila ‘domov’. Ni bilo dneva, da ne bi vsaj del časa preživeli skupaj. Najin delovnik se je razlikoval, a naju to ni oviralo pri vseh dogodivščinah, ki sva jih skupaj preživeli. Tudi zunaj ladje, na kopnem. Tri mesece zapored smo z ladjo prihajali v New York City in počasi je to postalo mesto, v katerega sva se obe zaljubili. Visoke stavbe, blišč, filmsko mesto in pa seveda – shoppingi  😉  Najina najljubša trgovina je bila Victoria’s Secret. Saj jo poznamo tudi pod Alpami, mar ne? Tista, v katero sva zahajali midve, se je razprostirala po dveh nadstropjih v NYC. Najbrž sva tam pustili vsaka po nekaj tisoč evrov. Ups  😳  Ostalih trgovin, ki jim v Big Applu, kakor mu tudi rečejo, ni nikoli konca, ne bom niti omenjala. Največja obsesija pa se nama je takrat zdela najina obvezna kavica v eni izmed najbolj poznanih kavarn na svetu; v Starbucks – u seveda  😉 

Lahko rečem, da sva postali najboljši prijateljici. Bili sva nerazdružljivi in vsi na ladji so vedeli ‘kam spadava’. Življenje, ki sem ga pustila za seboj, tisto življenje, ki sem ga edinega nekoč poznala in pred katerim sem bežala, je počasi začelo bledeti. Nisem imela več občutka za čas in spričo vseh dogajanj, so se jele tudi moje hude travme vedno bolj oddaljevati. Vsaj mislila sem tako. Zdaj vem, da se je preprosto dogajalo preveč vsega, da bi znala zares dobro preceniti situacijo. Kakorkoli že, kadar sem razmišljala o teh rečeh, se mi je zdelo, da mi bodo potovanja po svetu pomagala razgraditi travme iz preteklosti. Zdaj tudi vem, da sem se – še enkrat več v življenju – slepila.  Vse to se mi je počasi začelo kazati ob čisto vsakdanjih stvareh; začela sem zaznavati svoje reakcije v določenih situacijah, opažati, kako so ljudje ravnali z mano in podobno … Znova so se pojavili in občasno zelo intenzivirali moji notranji občutki, občutki dušitev in anksioznosti, ponavljale so se slabosti, ki sem jih poznala dolga leta, pa migrene in izredno močna jeza. Pravzaprav jo moram imenovati s pravo besedo – Bes! Z veliko začetnico. Bes!!!

Največkrat pa sem v tistem času le zamahnila z roko, spila kak kozarček ali dva in si rekla, da bo že bolje. Živela sem v hudi zmoti, to zdaj vem. Bila sem premlada, da bi razumela stvari tako, kot jih razumem danes, četudi sem morala na hitro odrasti.

‘Ona’ mi je bila blizu v vseh pogledih. Vedno me je znala nasmejati, že z njenim dialektom. Naj ostane skrivnost od kod prihaja  😉 . Vsega vam pa tudi ne morem povedati, kajne? 😉 Zgodilo se je nekega večera. Zgodilo se je nekaj, česar nikoli ne bom pozabila. Saj veste, kako rečemo pri nas: saj v resnici ni bilo ‘nič takega’. Morda res, ampak meni se je zdelo pomembno. Še danes se mi. Sedeli sva ob robu bazena na palubi, ravno sva imeli namen oditi z zabave. Iskreno povedano, niti sanja se mi ne, kako je dejansko prišlo do vsega skupaj, ampak ona … kar naenkrat me je poljubila! Kaj takega se mi je zgodilo prvič v življenju. Da se bomo pravilno razumeli: ni šlo za kak strasten poljub. Le poljubček, na kratko, samo z ustnicami. Priznam, nič mi ni bilo jasno, popolnoma sem bila zmedena. Občutki pa so bili prijetni in lepi. Saj vem, nisem edina, ki se ji je to zgodilo. Ampak ljudje neradi govorimo o teh rečeh. No in … takih poljubov na moji ustnici je bilo do konca mojega službovanja na ladji še nešteto. ‘Ona’ je govorila, da se to njej zdi popolnoma naravno in normalno. Govorila je, da je to normalno v državi, iz katere prihaja. Zdaj vas bo pa res zanimalo od kod prihaja, kajne?  😉  😀 

Po ladji se je začelo šušljati, da sem ji všeč, da je to več kot očitno. Meni se ni zdelo tako. Ali se mi pač je? Še sama ne vem, popolnoma zmedena sem bila o tem, kaj naj bi to sploh pomenilo. Prvič je ‘Ona’ na ladji imela fanta … bolje rečeno –  ljubimca. Pravila je, da še sam ni vedel, kaj bi s seboj …. haha. Mene … mene pa je poljubila vsakič, ko me je videla, četudi ga je imela, tistega ljubimca. Torej to ne pomeni, da sem ji všeč, sem si govorila, še manj pa to pomeni, da so ji všeč ženske, kajne? Vprašati pa si je nisem upala. Pravzaprav vse do danes ne poznam odgovora, čeprav sva še vedno dobri prijateljici.

Ampak takrat se je v meni zbudilo nekaj, česar nisem razumela. Preplavili so me spomini na edinega fanta, ki sem ga do tedaj zares imela. Na tistega, ki sem ga “zapustila” v Sloveniji.  Preplavili so me spomini na vse, kar je bilo povezano z njim. Ugotovila sem, da mi kot moški nikoli ni dal enakih občutkov, kot jih je v meni povzročala ‘Ona’, pa četudi so vsakič trajali le trenutek. Tistih kratkih stikov s telesom, z dotiki ženske … še sama si jih nisem znala opisati. Toliko sem pa že vedela, da so bili povsem drugačni od tistih z mojim fantom. Če pa sem povsem iskrena, moram povedati, da me moško telo nikoli ni privlačilo. Saj ne mislim, da je grdo, ker ni, ampak meni ni bilo nikoli blizu. Jaz sem si želela samo nežnosti, ki pa mi je fant ni znal dajati. Tudi če nisva bila intimna po nekaj mesecev zapored, se mi je zdelo OK. Večkrat – ko mi ni bilo “treba” – sem si kar oddahnila. In kdaj drugič sem se delala, da že spim …  samo, da ne bi česa želel od mene. 

Bila sem prepričana, da je v partnerski zvezi seks pač obvezen, sicer si bo moški našel drugo.  Zase vem, da sem največkrat seksala s fantom samo zato, da bo ‘mir v bajti’ in da ne bi šel k drugi. Pravimo, da moški razmišljajo le s ‘spodnjo glavo’; to je splošno znano, kajne? Taka miselnost mi je šla vedno zelo na živce in že ob sami misli na to, da bi me fant imel samo za to, sem doživljala napade besa. 

Največkrat sva bila intimna v njegovi sobi, nekako kot stari, vsega naveličani zakonci. Nobene izvirnosti, ničesar divjega ni bilo prisotnega; take stvari se dogajajo samo v filmih, sem si takrat mislila. Bila pa sem vendarle povsem brez predhodnih izkušenj. Zaradi seksa pa res ne bom komplicirala, sem si mislila. V meni takrat tudi ni bilo strasti, nobenega poželenja, zdaj to vem. Pojma nisem imela, kako se pripraviti do samega seksa. Saj ne vem, ali bi se po tolikih letih vsemu temu smejala, ali pa kar zjokala (razmišljam). Če me spomin ne vara, s fantom nikoli nisva imela predigre … da bi me vsaj malo ‘prijelo’, a ne  😀 . No, prav gotovo sva se slekla do golega, ker sicer ne vem, kako bi to izvedla (haha), ampak …  hitro sva smuknila pod kovter, po moji želji pa je bilo obvezno treba ugasniti luč. Nisem prenesla, da bi me videl golo.

Se vam vse skupaj zdi čudno, kajne? Ko se danes oziram nazaj, se zdi čudno tudi meni. Sem pa prepričana, da nisem nikoli zares uživala v vsem tem. Le želela sem si, da bi bilo kar najhitreje konec, saj me je vedno vse bolelo. Bolečine v jajčnikih in maternici so bile včasih tako močne, da nisem vedela, kaj bi naredila. Med samim spolnim odnosom se nisem znala niti sprostiti, saj sem vsakič imela občutek, da je fantov cilj dobesedno izključno ta, da se ‘izprazni’. Joj, kako sem sem sovražila to besedo! Še bolj pa samo početje. Vse v povezavi s spolnostjo mi je šlo na živce, vedela pa nisem, od kod izvira ta bes. Sam seks je bil vedno bolj kratek, ampak … saj drugačnega nisem poznala, zato nisem mogla vedeti, ali je to normalno. Nisem si znala pojasniti zakaj, ampak občutljiva sem bila na skoraj vse njegove dotike. In to ne v dobrem smislu. Kjerkoli se me je dotaknil, me je spreletelo do kosti. Skoraj ni bilo dela telesa, ob dotiku katerega ne bi zamrznila. Hkrati pa sem vedno izkušala občutke močnega besa in strahu, ki ju nisem znala kontrolirati. Od kod vsi ti občutki, odkod vse to?

Pa še to: ko je bilo vsega  skupaj konec, tistih nekaj minut trpljenja, sem takoj tekla pod tuš … kakor bi s sebe želela splakniti vse tiste grozne občutke. Vsakič sem se počutila tako umazano in … izrabljeno. Grozni občutki!!! Ampak zakaj bi se nekdo tako počutil? Ste se kdaj srečali s takimi občutki, pa ne veste od kod izvirajo?

Kasneje sem spoznala, da tudi moje fantazije niso bile povezane z moškimi, pač pa z ženskami. Počutila sem se popolnoma zmedeno, na marsikatero vprašanje si nisem znala odgovoriti. Odgovore sem dobila veliko let kasneje. Vas zanimajo, kajne? 

‘Ona’ pa … ta moja prijateljica na ladji … najini poljubi … bili so ljubeči in unikatni. Saj drži – ustnice so pač ustnice, ampak hkrati pa tudi niso le ustnice, če me razumete. Vse je v energiji, ki jo človek oddaja; ženske pa imamo od moških zelo drugačno energijo. Bolj smo dovzetne – v marsikaterem pogledu. Veliko sem razmišljala o tem, zakaj smo si tako različni in zakaj tudi moški ne morejo delovati podobno, kakor me ženske. Začela sem razmišljati o tem, da je verjetno lažje biti v partnerski zvezi z žensko, kot z moškim. Počutila bi se varno in moje telo verjetno ne bi reagiralo tako burno na dotik ženske, kot ob dotikih moških, s katerimi sem imela ves čas težave. Še od časov moje zveze s “slovenskim fantom” sem se spraševala, če je z vsemi moškimi enako. Bi mi bili dotiki vseh moških enako zoprni? Pa tudi – moram res ostati s prvim fantom do konca življenja? Obstaja še kaj drugačnega, boljšega? Obstaja moški, ki je ljubeč in se bom ob njem počutila varno? Na nek način sem ob tistem fantu podoživljala travme iz otroštva. Razumela pa nisem, od kod pravzaprav izhajajo. Nekaj malega se mi je sicer svitalo, a ne prav dosti. Počutila sem se kot tujec v svojem lastnem telesu. Je še komu to poznano?  

Ampak vseeno sem bila tudi ob prijetnih občutkih z mojo ladijsko prijateljico še vedno prepričana, da sem jaz z moškimi. Tako je vendar prav, kajne? Tako sem bila vzgojena; pa saj smo vsi, mar ne? Ženska mora biti z moškim in obratno. Pa je temu v naravi res tako? Ste se kdaj spraševali, zakaj se najdeta dve ženski? Pa dva moška?  Ali pa ste preprosto malomeščansko samo obtoževali? Kaj pa tetovaže, pircingi po telesu, odštekane frizure vseh barv in črna oblačila? Verjetno ste imeli veliko pripomb na ‘take’ ljudi. Jaz pa kar povem: že od nekdaj so me ‘navduševali’ otroci (in kasneje odrasli), ki so bili drugačni. Te tako imenovane drugačnosti ne dojemam v negativnem smislu. Ravno ‘taki’ ljudje nosijo za otopelo večino v sebi velika sporočila. Vsi tisti, ki so v šolskih klopeh sedeli tiho nekje zadaj in bili ves čas deležni zmerljivk, da so čudni in kdo ve kaj še vse … večini takih otrok so se dogajale hude reči, zaradi katerih so imeli (in vse življenje imajo) hude travme. Vsa tista njihova zunanja podoba je odsev njihovih dejanskih občutij, za katere večinoma ne ve prav nihče. Učitelji v vrtcih in kasneje v šolah očitno niso usposobljeni, da bi prepoznali tovrstne znake pri otrocih. Otroci pa so premajhni, da bi znali ubesediti vsa občutja. Zato svoje travme kažejo na drugačne načine. Veliko let se že sprašujem, zakaj je naš šolski sistem v osnovi tako zgrešen. Da se razumemo – večinoma je povsod po svetu podoben. Razen morda na Havajih, kakor sem spoznala; tam imajo v večino šol kot vsakodnevni obred vključeno izvajanje joge. Skozi leta se je pokazalo, da je taka praksa dala odlične rezultate, kar se je odražalo tudi pri otrocih med poukom.

Tudi sama sem bila deležna dolgoletnega zmerjanja v šoli, pa očitkov kakšna da sem. Spominjam se le črnih oblačil iz tistega časa. Spomnim se, da mi je glasba pomenila vse! Tako je ostalo mnogo let … tudi še mnogo kasneje, ko sem začela s prepevanjem profesionalno. Lahko rečem, da me je glasba na nek način rešila. Preko glasbe sem se s pomočjo petja lahko izražala, če že o čem govoriti nisem mogla. Tako močne travme sem doživljala, da v šoli včasih niti ust nisem mogla odpreti pri spraševanju, čeprav sem vedela odgovor. Običajno so me poslali nazaj v klop s cvekom.  Sčasoma sem se kar privadila. Saj česa drugega nisem ravno poznala. Čeprav sta šport in umetnost del mojega življenja, sem se zaradi moje prevelike teže in neskončnega sramu telovadbi vedno izogibala. Ko bi le vedeli, kaj se je dogajalo v meni. Danes ne potrebujem nikakršnega pomilovanja in opravičila s strani tistih, ki so me nadlegovali, čeprav smo bili takrat vsi samo otroci. Pa vendar … ravno zaradi teh razlogov, se nikoli se nisem udeležila obletnic. Poleg tega pa sem bila tudi večino časa tudi v tujini in sem avtomatsko imela dober izgovor, zakaj ne pridem.

Ko pa smo že ravno pri šoli … v šoli nas niso naučili najbolj pomembne stvari – KAKO SE IMETI RAD?

Se imate radi? Vem, za marsikoga težko vprašanje. Tudi zame je bilo prvih 36 let življenja. Kaj pa sploh je življenje? Kako sprejemamo in predelujemo čustva? Kako se izognemo nevarnostim, da bi zapadli v depresijo ali še v hujša stanja? Tega, kar bi nas lahko naučili, je ogromno. In bi nam koristilo vse življenje. A nas ne. Še naprej poslušamo o 1. in 2. svetovni vojni, koraka naprej pa nikakor ne zmoremo. Pa toliko spoznanj in znanja je danes že na svetu o teh rečeh. Veliko sprememb je potrebnih na področju šolstva. Se strinjate z mano? Veste, tudi če se ne, jaz ostajam pri enakem mišljenju, ker vem kakšne posledice so zlorabe pustile v meni in v marsikom drugem, doma in po svetu.

Po šolanju v našem sistemu pa lahko rečem edino, da se počutim sprogramirano. Kot robot. Saj poznate ta občutek.

O tistih poljubih, če jih sploh lahko tako imenujem (smeh), sem razmišljala veliko. V določenih trenutkih sem tudi sama začela razmišljati, da so mi morda všeč ženske. Potem sem tako misel odgnala; saj kaj takega ni možno, sem si mislila. Moja takratna vera (krščanska) me o teh stvareh ni ničesar naučila. V krščanstvu so misli na isti spol bogokletne. Krščansko cerkev sem zapustila pred mnogo leti, saj sem se našla v budizmu in spiritualnosti. Pravzaprav se niti ne opredeljujem o tem, kateri veri pripadam, ker danes SAMO SEM. Najbrž pa je to tematika za kdaj drugič, sicer mi bo šef navil ušesa (smeh), ker bodo moji prispevki predolgi. Ampak veste, … moja zgodba je daljša od Harry Potterja; verjetno ste ga vsi prebrali. Ali pa vsaj večina. Le jaz ga menda nisem, saj imam preveč dela s svojo zgodbo  😀 .

Verjamem, da vas nadaljevanje moje zgodbe zanima. Ne boste verjeli, zanima tudi mene  😀  Kdo ve, kaj vse bo priplavalo na površino, ko se bom usedla k naslednjemu zapisu …

P.S. Ko bi le lahko pisala bolj povezano, tudi za vas, dragi bralci, bi bilo lažje, kajne. Ampak saj veste kakšne so drame po televiziji? Najprej predstavijo travmo, nato se odvijajo dogodki iz preteklosti. Pa spet malo v sedanjost in pogled v preteklost. Tako pa tudi jaz … le da brez vnaprej zapisanega scenarija. 

P.P.S. šef pravi, da je moje nadaljnje sodelovanje odvisno od odziva bralcev. Saj vas lahko prosim za kak komentar, kak všeček, še bolje … delitev? No … če bi me seveda radi še naprej brali. Saj veste … dolga, dolga leta že bežim. Se iščem. Opotekam, padam. Dvigujem, tečem dalje. Jaz vam imam še veliko dati …

Advertisements

Morda ste zgrešili

5 min read