Categories
Intervjuji

Mirko in Marko … ko je prihajal oktober

Pišem: Marko LUKAN

Marsikdo med mojimi bralci pozna zgodbo o tem, koliko me let me določeni lepi predsednik nateguje z obljubo o intervjuju. Le-tega ni obljubila le njegova PR – služba, ne le njegova prelestna predstavnica za stike z javnostjo … lepi predsednik mi je intervju obljubil osebno. Čisto spodaj, pod intervjujem, ki ga boste v nadaljevanju nemara prebrali, boste našli tudi kratek filmček z razlago, kako se je omenjena obljuba primerila na Joštu nad Kranjem … 

Ampak pustimo lepega naj si povečuje bazo Insta – followerjev; videti je, da je to postala njegova prioriteta. Jaz intervjuja z njim tudi nočem ne več! Mimogrede – je kdo opazil morda kak njegov (ali od kateregakoli drugega vidnejšega politika) prispevek, ko je vsa Slovenija zbirala prispevke za zdravilo malega Krisa? Saj veste, kako radi vpijejo – za otroke gre! 

Pustimo to, pošteno nas je zaneslo v politiziranje … to pa nikakor ne more biti dobro. Moj današnji gost se s politiko ne peča, pa čeprav sva se na enem od spletnih socialnih omrežij pred časom sporekla prav ob neki politični temi (begunci, migranti …). Zdelo se mi je, da oba govoriva isto, a možaka sem pač utrujal na … neprimeren dan. Tudi o tem sva v intervjuju kako rekla. 

Dolgo, predolgo sem čakal na ta pogovor. Leta, če povem po pravici. Celo desetletja. Tudi sicer je v zadnjih mesecih časa za intervjuje ob vsem drugem dogajanju preprosto zmanjkalo. 

Gospoda bi menda rad predstavil kot Jeseničana, a … no, pa saj boste lahko prebrali v pogovoru …  

Dame in gospodje, gost tokratnega pogovora je  

Živijo Mirko. Se lahko tikava, glede na to, da se dejansko vidiva prvič po nekaj desetletjih, pa tudi takrat se osebno nisva poznala? 

Pozdravljen. Seveda. 

Nekateri bralci so že ob tem, ko so videli naslovno fotografijo, zastrigli z ušesi, drugi – predvsem mlajši – pa te najbrž ne poznajo. Kako bi se jim predstavil? Zakaj meniš, da si zanimiv za mojo publiko? 

Saj ne vem, če sem res zanimiv, poizkusiva … 

Pa vseeno Mirko, kdo si, od kod prihajaš? 

Hja, kakor si že povedal, moje ime je Mirko Bogataj. Nekoč sem prihajal iz mesta hokeja in železarne … no, pa tudi pira, šnopca in … na gobec, haha. Ampak že nekaj desetletij ni več tako. Sedaj pa živim v Bergamu, Italija. 

Z Jesenic torej. Rastel si očitno še v svinčenih časih v mestu, ki je bilo prekrito s prahom. Je tako? Kakšni so tvoji spomini na tisto obdobje? 

Oh, spomini … spomini so v redu. Spomini so vedno v redu, pa čeprav so bile Jesenice takrat – v sedemdesetih in osemdesetih, ko sem odrastel – ena taka zadimljena delavska dolina, polna raznoraznih zgodb. Ampak človek si vedno zapomni samo lepe stvari. 

Mirko, si za to, da greva kar in medias res? Spomniva starejše bralce in naučiva mlajše, da si bil idejni vodja in najbolj prepoznavni član nekdaj super uspešne jeseniške skupine Ultimat.  

No, najbolj prepoznavni član je bila sigurno vsakokratna pevka, bolj kot idejni vodja pa sem bil organizacijski vodja. 

Haha, prav. Si bil ti v tistih časih tudi glavni ustvarjalec glasbe za skupino? 

Ne, v resnici ne, čeprav sva z Bojanom v glavnem skupaj delala glasbo. Moji so bili teksti, to pa. Ko danes gledam nazaj na svoje tekste, vidim, da so polni zadušenih krikov proti maskulinizmu (moškemu centrizmu, op.p.). Jaz navijam za punce. Vedno sem, vedno bom. 

Tudi Italija, kjer živim v zadnjih desetletjih, je zelo maskulinistična. Še danes. »Pravico« do priimka imajo, v poslovnem svetu, velikokrat le visoko izobražene ženske … za ostale pa se uporablja le ime. Saj veš – so Alessia, Bianca, Cristina, Daniella, Fiorella in podobno. 

Mirko je izredno zanimiv sogovornik
Foto: M.L.

A tako. Zanimivo. Pojdiva zdaj končno k tvojemu glasbenemu ustvarjanju. Kako se je vse skupaj začelo? 

Hja, v sedemdesetih smo imeli na Jesenicah eno skupino, imenovala se je Severna stena. Igrali smo po plesih, nismo še imeli svojih komadov. Je bil pa naš kitarist Boris Rjazancev … nekateri bodo vedeli, o kom govorim. Odličen kitarist je bil! Kasneje je postal pa odličen zdravnik. Jaz sem nekoliko brenkal po kitari, ampak v skupini niso imeli basista. In ker je bil Boris boljši, sem jaz pač dobil bas. Slabši kitaristi vedno dobijo bas, haha … 

Haha. In tako se je vse skupaj začelo? 

Začelo. Po enem mesecu, ko sem začel vaditi, smo že nastopali na Bledu. Meni so zapirali ojačevalec, tako mimo sem tolkel, haha. Ampak tako je pač bilo. S časom sem se izboljšal. Kmalu nato sem si zaželel delati svojo glasbo … kar mi je uspelo v skupini Dar. Tam nisem samo ustvarjal in igral, takrat sem spoznal dosti ljudi s tedanje glasbene scene. To je bilo v nadaljevanju zelo pomembno. 

Enkrat smo igrali na Festivalu ROCK ŠENČUR … ja, tudi take stvari smo tedaj imeli … pa sem spoznal Bojana Simončiča, kitarista iz Lesc. Z njim se je potem začelo obdobje Ultimata. Rado Čučnik (bobnar) in jaz, sva bila oba Jeseničana, pa smo imeli vaje v eni drvarnici dol pri železarni. Naša najbolj prepoznavna pevka, s katero smo tudi uspeli, Simona Vodopivec, je pa doma iz Radovljice. Tako da, koliko smo bili čistokrvni Jeseničani, je v resnici vprašljivo. Ampak taka etiketa se nas je prijela in se nato obdržala tekom cele kariere. Ampak Gorenjci … Gorenjci smo bili pa takrat vsi. Primerno za tale vaš portal 😉 

Razumem. Kako se je pa Ultimat potem prebil? 

Dejansko smo na kaseto posneli dva demo posnetka kar tam, v drvarnici, kjer smo vadili. Odigrali smo v živo, pritisnili REC na nekem kasetarju, ki smo ga imeli in vse skupaj nesli v Ljubljano v bar, kjer so RTV redaktorji tokli takratke, haha … 

Stane Sušnik nas je potem povabil in imeli smo svoj prvi, 15 – minutni intervju. Na RTV – ju so tehniki tiste naše demo posnetke presneli na trakove. Nato je RTV izdala naročilnico, s katero smo šli posneti svoje prve prave studijske komade v zaresni studio, takratni Studio 14 RTV Ljubljana, producent je bil pa Janez Gregorc. 

Tistikrat smo posneli Pokaži nam Eddy, pa skladbo Restaurant in še eno … malo že pozabljam. Mi smo svoje odigrali, posneli so nas, Simona je pa naknadno dosnela vokale.

ULTIMAT s pevko Simono Vodopivec. Fotografijo je prispeval Mirko Bogataj

In to je bilo – to? RTV vas je zagrabila, potem je šlo pa samo od sebe? 

Ne, seveda ne. Kmalu je sledil koncert v Študentskem naselju v Rožni dolini, pa še en podoben v Študentskem naselju v Zagrebu. Mladim smo bili všeč. No … potem je moral pa kitarist Bojan v vojsko, kot se je to dogajalo bendom v tistih časih. 

Vi ste pa ravno postajali prepoznavni. Kaj je sledilo? 

Bojan je šel k vojakom, bobnar Rado pa nas je zapustil in kar naenkrat sva bila s Simono sama. Jaz pa bi nadaljeval. Nisem vedel kaj bi, pa sem dal oglas v revijo STOP. Na ta način sva s Simono prišla do Coleta Morettija, kitarista. Saj ga poznaš, zastopal je Slovenijo na Evroviziji leta … če se ne motim 1993. Pridružil pa se nam je tudi Dadi Kašnar, tedaj 16 letni bobnar. Ampak je bil pa dober, res dober! Solo kitarist je bil pa Miha Stabej. To je bila pa »ljubljanska« varianta Ultimata. 

Naredili smo … kaj pa vem … šest, sedem, osem komadov. Dva smo tudi posneli. Eden od teh je bil Moški čaj, s katerim smo nastopili na Slovenski popevki.  

A, znamenita Moški čaj. Vsi jo poznamo … 

Mogoče bi povedal še tole prigodo: kmalu smo posneli tudi pesem Zvončki že cvetijo. Z njo smo imeli izredno smolo na Opatijskem festivalu. 

Res? Kakšno? 

Tisto so bili časi redukcij. Morda se boš spomnil … določena območja mest so bila ob določenih urah brez elektrike. Na festivalu v Opatiji je bilo možno igrati v živo, ali pa na matrico. Tomaž Domicelj, ki je bil takrat že prekaljen maček v glasbenih vodah, nas je opozoril, naj raje igramo v živo, ampak mi smo se (zaradi določenih zadev) odločili za plejbek. Potem pa je sledila redukcija elektrike ravno, ko smo bili mi na odru in s »plejbek«-om igrali Zvončki že cvetijo.  

Saj organizatorji so bili pripravljeni in so imeli za primer redukcije na voljo generatorje, ampak … tista sekunda pavze je ustavila plejbek nekje na ¾ komada. Publika je sicer ploskala, mi smo pa malce neumno gledali. Največja skoda pa je bila, da nas, zaradi tega, niso uvrstili v televizijski prenos Opatijskega festivala. 

Kdor ne uboga, ga tepe plejbek, je takrat rekel Domicelj … 

Haha, luštna štorija! Ste si s tem zapečatili usodo na Balkanu? 

Oh ne, življenje gre naprej. Potem smo dobili novega bobnarja, Janija Koširja. Iz vojske je prišel tudi Bojan in spet sva začela delati komade. Takrat enkrat smo spet poklicali Domicelja, ki nas je prišel poslušat h klaviaturistu domov.  

Tudi z njegovo pomočjo (Tomaž je bil producent) smo potem posneli celo veliko ploščo v studiu Top Ten v Ljubljani in kmalu zatem smo bili sprejeti tudi v Subotico na Omladinski festival (1983). Slovenci smo tam imeli status »nekoliko drugačnih«. Če je že tako, sem si rekel, bomo pa res drugačni. Na tekmovanje smo šli s komadom Nekje v kotu, ki je narejen v taktu valčka. To se je res razlikovalo od tedanje Jugo rock scene, če tako rečem. Na festivalu so zmagali KERBER, ki so potem naredili veliko kariero in so še danes dejavna skupina. Mi smo bili pa drugi. 

Zakaj pa to omenjaš med »ponesrečenimi poizkusi uspeti na Balkanu«? 

Doseči 2. mesto na Omladinskem festivalu je zelo dober rezultat. ‪Ž‬al mi je samo za komad  Nekje v kotu, ki smo ga posneli skupaj z ostalimi komadi za prvo ploščo, pa ga žal na ploščo nismo dali, saj smo se bali, da bo plošča izšla pred festivalom. Organizatorji pa na festivalu niso pustili nastopati z že objavljenimi komadi. Tako je Nekje v kotu, ki meni osebno zelo veliko pomeni, ostal nekje v kotu. 

In potem? 

Potem sem moral pa k vojakom jaz. V Škofjo Loko. Tisti čas sem porabil za pisanje novih komadov in tekstov za drugo ploščo. Ker še nismo opustili misli na prodor na jug, sem tedanje tekste delal v srbo-hrvaščini.  

Spomnim se komada Moj beli jastuk, poslovenjenega v Moj beli medo. 

Ja, drugo ploščo nam je založila beograjska RTB. Vseeno so v nas videli nek potencial. Snemali smo pa v studiu Akademik v Ljubljani. Ampak vse skupaj se ni prav prijelo na jugoslovanskem tržišču, če sem iskren.  

Takrat je bila pa z vami že druga pevka, Alenka Šmid – Čena? 

Ja. Čena je bila sijajna, dala nam je neverjetno energijo. Parket je grizla, kakor pravim jaz.  

Če se ne motim, je takrat imela nekako šestnajst let, je moja generacija. Ni bila premlada? 

Vedno smo imeli mlade pevke. Še prej enkrat sva imela en bend, Bojan in jaz, pela je pa  Helena Blagne, ki je bila takrat stara šestnajst let. Bend se je imenoval Nočna izmena. Smo igrali tudi v Zeleni laguni v Umagu …  

Potem smo pa enkrat igrali v Delovcu v Kranju. Klaviaturist Sandi je moral iti k vojakom, pa smo kot klaviaturistko uporabili Simono Vodopivec, ki je bila takrat menda stara še celo petnajst let. Še mamo sem moral prepričevati, da bo vse okej, haha. Pela nam je pa Helena. Ko smo pa začeli s svojo glasbo pa Helena ni sodelovala več in je Simona postala tudi pevka. Takrat je torej nastal Ultimat

Tega pa res nisem vedel! Kako ste si izbrali pa ime Ultimat? 

Pa … v bistvu to ni bila moja ideja. Niti od kogarkoli od nas. Zanj je zaslužen Branko Požgajec iz zagrebške skupine Drugi način. Njega sem spraševal po idejah za ime skupine in on mi jih je poslal cel spisek. Njegov predlog Ultimatum sem skrajšal na Ultimat in … tako smo pač postali Ultimat. Z imenom smo želeli malce provocirati na tedanje stanje v družbi.  

Kaj se je pa na koncu zgodilo z bendom, ki je vseeno žel velike uspehe doma? 

Zadnjič sem prebral, da si v enem izmed člankov zapisal, da je bilo z bendom konec, ko sem jaz odšel v Italijo. Ni bilo tako, veš. Leta in leta nenehnega igranja so bila že za nami, nekako smo se skurili in in na tiho ugasnili. Dve leti kasneje sem pa jaz potem odšel v Italijo.

Aha. Mirko, če danes pogledaš nazaj na tisto obdobje, kaj bi rekel – kaj vas definira? 

Simona mi je pred kratkih rekla da je zanjo Moški čaj simbol našega dela v bendu. Veliko smo delali in vsak ima svoje najljubše komade. Kup komadov, ki smo jih tedaj ustvarili, bi mogoče danes naredili malce drugače, ampak original je pa vseeno original. Je pa res da sta Moški čaj in Pokaži nam Eddy takoj dobro zazvenela že na prvi vaji. 

Mirko, bi bilo fer, če zapiševa, da ste sredi osemdesetih sodili v prvo ligo slovenske pop-rock scene? Kaj pa vem, nekako kakor recimo Siddharta in Big Foot Mama v zadnjem desetletju in pol … 

Tega pa ne vem, na to ne znam odgovoriti. Povem pa pošteno, da ko se recimo prične oktober in ljudje objavljajo komad Prihaja oktober … mi gredo kocine pokonci. Pa je minilo nekaj desetletij! To pomeni, da smo s svojim ustvarjanjem zapustili neko sled. Sicer je pa tako – meni se zdi bolj pomembno, da desetim ljudem pomeniš veliko, kakor sto tisočim malo.  

Je bilo v tvojih besedilih kaj resničnega življenja, morda kaj Jesenic? 

Vedno. Moški čaj recimo … haha, o tem ne bova. Za komad Restaurant sem recimo inspiracijo dobil v Pikovi dami. Vsi stari Jeseničani vemo kje je bil ta lokal. Danes je tam lekarna.  

Spomnim se vas, da ste enkrat nastopali pred hokejsko dvorano Podmežaklo … 

Ja, Agropop so bili pa naša predskupina. 

Agropop so bili vaša predskupina? Ampak … evo, sva pa prišla do tega, koliko ste takrat pomenili na zabavno-glasbeni sceni. Kakorkoli vzameva, Agropop so bili verjetno največji bend tistih let … vsaj v komercialnem smislu. 

No … takrat so bili še bolj na začetku, so pa že bili atrakcija. Mi smo pa igrali doma, veljali smo za Jeseničane in oni so predlagali da bi nam bili predskupina na tem koncertu. Poznali smo se še iz obdobja Moškega čaja, ko smo vadili v isti kleti nekje v centru Ljubljane. 

Kako bi sicer popredalčkal glasbo Ultimatov? 

Kaj pa vem. Klasični rock nismo bili. Panka, ki je bil tedaj na pohodu – takrat nisem maral. Preveč preprost, surov in slabo odigran se mi je zdel. Danes, ko imam 60 let, ga pa razumem, zelo se mi zdi pomemben kot gibanje. Mi smo sicer uporabljali klasični rock instrumentarij, ampak … se je pa dalo na našo glasbo tudi plesati. 

Pop – rock torej? 

Ja, saj si že prej rekel sam.  

Kakšen je pa sicer tvoj odnos z glasbo?  

Glasba je preprosto del mojega življenja. Ta odnos skrbno negujem. Recimo: nimam prav veliko longplej plošč, ampak … kamorkoli sem v življenju šel, so šle plošče z mano. Marsikaj se je v teh letih izgubilo, dokumenti, fotografije, spomini … plošče pač ne. Rad jih imam. 

Kakšno glasbo pa imaš na teh ploščah? 

Pa … imam kar precej slovenske glasbe. Imam tudi ploščo skupine U2 – October. V resnici sem jih poslušal že preden so postali slavni. Plošče sem kupoval v tedanji Kovinotehni zraven gimnazije, pa v Trbižu, nekaj sem jih dobil iz Londona. Tedaj dostop do glasbe ni bil tako preprost, kakor je danes. 

Lepo! Povej mi Mirko, kako to, da ste imeli tako drugačen sound? Za tiste čase ste imeli zelo naprednega, bi rekel … 

Sound je bil odsev vseh nas. Vsak od članov benda je dal svoje in nastalo je, kar je pač nastalo. Meni se zdi, da je imel najbolj pomembno vlogo pri teh rečeh Bojan, kitarist. Če bi pa že moral izpostaviti sebe, bi pa rekel, da so bili moji teksti drugačni. Takih se ljudje ponavadi tudi lažje zapomnijo. 

Si s člani benda še v stikih? 

Seveda. S Simono, Bojanom in Janijem smo stalno v stiku, če ne drugače pa praznujemo rojstne dneve.  

Pa vas še kdaj zagrabi, da bi … 

Jasno. Ampak jaz sem v resnici čisto predaleč za kako resno sodelovanje v bendu. 

Ampak nekaj let nazaj ste pa vseeno nastopili. Če se ne motim, je bilo ob praznovanju neke obletnice oddaje ŠTOS (prej SOS), ki jo je dolga leta vodil Dragan Bulič. 

Ja, šlo je za televizijsko oddajo. Smo nastopili v originalni zasedbi s prve plošče, manjkal je le klaviaturist Jože, ki ga žal ni več med nami. Nič kaj dosti vaj nismo imeli pred tem, le vsak je doma naštudiral svoje dele … 

foto: RTV SLO / Jani Ugrin
Z nastopa ob 35. obletnici oddaje ŠTOS, leta 2014

Mimogrede, povedal si mi, da ti je bil všeč moj intervju s Samuelom Bluesom (tisti, ki ga še niste prebrali, najdete povezavo TUKAJ) … 

Zelo mi je bil všeč. Fant je originalen. Ampak ob tem so mi spomini zašli k njegovemu očetu. Že v »naših« časih je izdeloval kitare. Meni je pomagal zrihtat enega od basov. Tudi moj prijatelj Mitja Svetina je skrbel za moje base in jih vzdrževal.  

Imaš še kakega od basov iz tedanjih časov? 

Enega pa res, moj prvi Fender Precision – fretless. Stingraya s katerim sem igral na prvi plošči Ultimatov, pa sem s pomočjo Facebooka našel nekaj let nazaj. Ta bas sem prodal glasbeniku, ki ga ima še danes v lasti, ime mu je Janez Ogriz. Vesel sem, da je v pravih rokah!

Haha, dobra! Se dotakneva še malo drugih odločitev v življenju? Kako se je torej pripetilo, da si nas zapustil in odšel v Italijo? Spomnim se, da sem za tvoj odhod izvedel iz Antene, tedaj zelo popularne revije med mladimi … 

Lahko. Takole bom rekel – zgodaj sem ostal brez staršev. Sestra se je poročila v Italiji, bend je miroval, jaz pa sem delal v Železarni na zunanji trgovini. V resnici sem si želel nečesa več. Parkrat sem obiskal sestro v Italiji in ugotovil, da bi me delati tam najbrž zanimalo. Videl sem neke priložnosti zase. 

Kakšne? 

Predvsem bi najprej povedal tole: s pravno fakulteto iz Jugoslavije tedaj v tujini ni bilo veliko možnosti. Meni je pomagalo, da sem že delal v zunanji trgovini in že tedaj govoril tuje jezike. Ampak tisto so bila trda leta. Marsičesa sem se moral naučiti, tudi osebnostno sem se moral popolnoma resetirati. V domačih krajih sem bil do določene mere poznan,  tam pa nihče ni vedel kdo sem. 

Ampak zame je vse skupaj pomenilo izziv. Začel sem spet iz ničle. Je pa treba imeti tudi nekaj sreče. 

Ampak kako, kaj … 

V Milanu je center italijanske industrije. To, da sem poznal tuje jezike, mi je omogočilo, da sem začel poslovati s tem območjem, kajti Italijani, kakor sem že povedal, ne govorijo veliko tujih jezikov. Na začetku mi je zelo prav prišel nemški jezik. 

V Italiji si si ustvaril tudi družino, mar ne? Praviš, da je žena Italijanka; je ona vedela, da si v domovini slaven? 

Ne, kje pa! Še štiri – pet let po poroki ona sploh ni vedela, da sem glasbenik. Saj sem imel kitaro doma, ampak … ogromno ljudi jo ima. Saj pravim – tam sem postal novi Mirko. 

Ampak v glasbi si pa vseeno ostal? 

Ja. Za Simono Vodopivec sem naredil celo ploščo; glasbo in tekste. Posnela jo je v Kaliforniji. Tudi v Italiji sem še snemal in nastopal. Italijani so zeeeeelooo muzikaličen narod. V glavnem pa sem se posvečal družini. 

V zadnjih letih pa igram le bas in to v cover bendih, za dušo in srce. Raznorazne funky & jazzy zadeve.  Delanje svoje glasbe bi bilo pa v teh letih in ob vsem, s čimer se v življenju ukvarjam – čisto prehud stres. 

Sicer pa – moj sin je tudi glasbenik. Dosti sodelujem z njim. Rekel bi, da živim njegovo glasbo. 

Se imaš za dobrega basista? 

Pa … ne vem, kako bi odgovoril. Nikoli se nisem imel za ne vem kako dobrega. Z Bojanom sva oba vedno bolj gledala globalno na komade, kot pa da bi forsirala lastni inštrument. Sem bil pa drugačen. Laska mi, ko mi danes mlajši basisti rečejo, da so se učili od mene. Ampak tile današnji … postali so tako dobri, da me vrže na rit, ko jih poslušam. 

Mirko, ali res drži, da Italijani že 200 km od meje nimajo pojma, kje je Slovenija? 

Ne bi generaliziral. To ni OK. Jaz ljudi delim na pametne in na tiste, s katerimi ni dobro imeti kontakta. Sicer pa, če 200 km od meje ne vedo, kje je Slovenija, je to moja prednost. Službena priložnost zame 😉 

Sicer pa – od nekdaj sem znal najti niše. Nisem dober v tekmovalnem smislu, ne maram se plasirati tja, kjer je že … gužva. Danes zastopam lasten izdelek; podobnega imamo morda trije –  štirje na svetu. Vedno gledam, da sem drugačen. Ampak to je avtomatsko, ne da bi te reči ravno iskal. Tudi pri basiranju pri Ultimatih je bilo tako. V rocku sem uporabljal t.i. fretless bas, ki ga takrat ni uporabljalo dosti rock basistov. Uspeti na področju, kjer nimaš prave konkurence, pa je izrazito lažje. 

Zanimivo …

Še to bi povedal – Italija me je pritegnila zaradi … toplote. Topli ljudje so to. Najpomembnejša tam je pa družina. Jaz tega pri nas nisem imel, ker sem pač zgodaj ostal brez staršev, pa morda zato toliko bolj cenim italijanski odnos do teh reči.  

Saj imajo tudi Italijani tisoč problemov, ampak … nekako vse deluje. 

Slovenci se ne zavedamo, v kako mikro-svetu živimo. Lombardija, kjer živim in bivam jaz, ima recimo nekako površino, primerljivo s Slovenijo. Ampak v Lombardiji prebiva 12 milijonov ljudi. Samo v Milanu jih je dva milijona, z okolico štiri. Jaz živim v Bergamu, centra mest sta cca 50 km oddaljena eden od drugega. To je toliko ljudi, da se ob prometnih konicah zastoji v smeri Milana začnejo že pri nas … 

Si imel v Italiji kdaj občutek, da si manjvreden? Ti je kdaj kdo dal vedeti, da si le Balkanec? 

Jaz sem … kakor se danes reče … ekonomski migrant. S trebuhom za kruhom sem prišel v Italijo in tega sem se od nekdaj zavedal. Zato sem se potrudil, da sem se hitro naučil jezika in navzel tamkajšnjih navad.  

Neposredno slabih izkušenj nimam, imam pa kako zabavno. Recimo: neko soboto nekoč sem bil povabljen na zabavo, kjer me niso vsi poznali. Ko sem prispel tja, mi je vrata odprl lastnikov sin, ki so mu povedali le to, da pride tudi nek Slovan. »Slavo«, rečejo Italijani. To pa po njihovo pomeni tudi cigan. Ko me je zagledal je bil zelo presenečen, da nisem temnejše polti, haha. V Italiji je namreč dosti ljudi iz južnejših delov Balkana, tudi pravih Ciganov … ti pa znajo biti vseeno nekoliko temnejši od mene, haha … Ne, da bi hotel biti žaljiv, jasno. 

Ko se po toliko letih vrneš v domači kraj, imaš lepo priložnost primerjave Jesenic iz obdobja, ko si živel tu in tega, kar vidiš danes. 

Res je. Ko »na vsake kvatre« pridem na Jesenice, parkiram pri gimnaziji in se sprehodim skozi mesto. Drugačno je, ampak veliko spominov se mi ob tem poraja. V mestu se je spremenilo ogromno, ampak hkrati pa tudi malo. Recimo – tam pod cerkvijo je bila včasih neka frizerija. Še danes je tam tisti lokal, zapuščen sicer, umazan in zaraščen, ampak … ko grem mimo, zagledam obledeli napis z delovnim časom … in marsikateri spomin privre na plano. V mestu je dovolj oprijemljivih točk za spomine, če jih človek zna videti. 

Železarna? 

Po tej plati se je spremenilo pa vse. 

Lovil sem ga leta, ampak … splačalo se je vztrajati: Mirko v elementu
Foto: M.L.

Praviš, da redko prideš domov. Zakaj tako? Konec koncev vseeno nisi na drugi strani Zemlje, le nekaj sto kilometrov te loči od doma … 

No, tole z domom … ne vem. Na Jesenicah sem bil doma trideset let. Zdaj sem dobrih trideset tudi že v Italiji. Morda je čas, da se odpravim spet kam drugam, haha. Ampak takole bom rekel – na Jesenicah nimam več nikogar. Samo še prijatelje. Pa saj to ni malo.

Se strinjam. Pa sorodniki, sorodnikov ni več? 

Ne, nikogar. Ata in mama sta bila na Jesenice priseljena, sta originalno iz drugih koncev Slovenije. Sestra je v Italiji že dlje od mene in tu dejansko nimam več nikogar.

Razen seveda znancev, sošolcev, prijateljev …

Jasno. Po tej plati mi pomaga Facebook. S pomočjo Facebooka sem po mnogo letih navezal kontakte z marsikom. Ga pa uporabljam le v določeni meri in za določen namen. 

Po čem pa se te najbolj spomnijo znanci iz mladosti, kaj praviš?

Najbrž po tem, da sem doma pekel palačinke, haha. Vedno sem rad pripravljal gostije za prijatelje.

Se pravi – tehtnica se počasi nagiba na italijansko stran, če tako rečeva. Že več, kot pol življenja si tam. Se imaš po tolikem času bolj za Italijana, ali bolj za Slovenca?

Zakaj misliš, da sem danes tukaj? Prejle smo praznovali neko obletnico s sošolci iz osnovne šole. Človek si dobi prijatelje tja nekako … »do vojske«. To so neke korenine, ki ostanejo za vse življenje, nobena selitev jih ne more izruvati. Smo se pogovarjali prej popoldan, kdo je bil v koga zaljubljen pri sedmih letih in podobne reči, haha. Pa počasi koračimo v sedma desetletja svojih življenj. Fajn je bilo. Bom jasen: Slovenec sem, kakopak!

ULTIMAT med nastopom v nekdanji diskoteki PARK na Bledu. Fotografijo je prispeval Mirko Bogataj.

Kako pa bi opisal Italijane? Po čem se razlikujejo od nas?

Ko sem šel v Italijo, sem bil tudi sam seveda poln predsodkov. Zdi se mi, da najbrž na osnovi izkušenj s tržnice v Trbižu, kjer so te vedno znova skušali ofrnažiti, haha. Imel sem jih za lumpe, ki na vsak način ničvredno lederco skušajo prodati kot vrhunsko usnjeno jakno. Saj so svojega denarja vredni, to je že res, ampak …ko sem pa prišel v Bergamo sem bil pa izjemno presenečen koliko in kako dobro se v tem delu Italije dela.

S čim se tam v resnici ukvarjaš?

Italijanske proizvode pomagam prodajati v Slovenijo in širšo okolico. Potem pa imam še lasten proizvod o katerem pa tukaj ne bi govorila. 

Kako pa to, da nimaš nobenega italijanskega naglasa? Nič tiste pojoče italijanske izgovorjave se ni naselilo v tvoj govor. Imam teto, ki živi v Angliji že desetletja, pa se ji kar pozna. Pozablja besede, izgovorjava ji mestoma vleče na angleščino …

Danes že vse popoldne govorim slovensko, morda zato. Če bi me dobil v prvih petih minutah po prihodu čez mejo v Ratečah, bi rekel drugače, haha. Ampak resno – praktično vsakodnevno sem v kontaktih z ljudmi iz Slovenije, tako da … to ostaja. 

Sin in hči govorita slovensko?

Hči se je sprva učila slovensko. Ko je bila z menoj, sva se pogovarjala po slovensko. Z ženo pa seveda italijansko. Potem sem jima moral pa prevajati. Z leti se je to izgubilo, hči več ne govori … Sin pa počasi kaže željo v zadnjih letih. Išče korenine.  

Hja, vsi mi jih, na tak ali drugačen način … Mirko, hvala za čas, ki si mi ga namenil. Prepričan sem, da bo tale najin pogovor všeč tudi bralcem. Bi rad za konec še sam kaj povedal? 

V teh dneh berem tvojo knjigo »Nagrada«. Ponavadi berem zvečer v postelji, da lažje in prej zaspim. Ponavadi uspem prebrati kaka 2 lista, potem me pa zmanjka. S tvojo knjigo je pa drugače. Preberem tudi po 20 strani. Najbrž je to zaradi tega, ker je vzdušje tako jeseniško. Po glasbeno bi temu rekli »jeseniški zven«. Tega mi pa tako manjka! 

Mirko – hvala! In previdno na poti nazaj v tvojo italijansko domovino! 

Najin intervju sicer ni trajal toliko ur, kot jih navadno ukradem svojim sogovornikom. Ampak kaki dve pa vseeno. V večeru po dnevu, v katerem se je z obrobja Milana pripeljal v Slovenijo, sodeloval na srečanju sošolcev iz osnovne šole, Mirka nisem imel srca maltretirati vse tja do pozne noči. Sicer pa sva v vsebinskem smislu govorila prav o vsem, kar me je v tistem trenutku zanimalo. Pa še o čem zraven.  

Kar se tiče mene, se je Mirko predstavil kot trezno razmišljujoč gospod, ki od sebe spusti le stavke, o katerih premisli in imajo neko težo. Vidno je, da mu je v življenju uspelo, a teh stvari niti z besedico, niti z gesto ne izpostavlja.

Najbolj fascinirana pa je bila moja plešasta glava nad Mirkovo frizuro, ki še v začetku sedmega desetletja življenja – če se izrazimo s hokejskim izrazom – nastopa v polni postavi,  sivih las pa je videti komaj za vzorec. Jih je precej več v moji obarvani in mnogo mlajši bradi. 

Sicer pa – malo pa tudi lažem. Ampak nekako je treba zaključiti s člankom. Težko bi namreč rekel, kateri del pogovora z Mirkom Bogatajem me je najbolj fasciniral in bi ga rad izpostavil. Najbrž kar celota. 

Priznam pa, da sem se počutil zelo počaščenega, da si je tistihmal Mirko vzel čas zame; malega, nepomembnega pisunčka iz doline med Mežaklo in Karavankami. In še zdaj se počutim tako. 

Za sam konec pa le še v začetku obljubljena štorija v zvezi z lepim predsednikom:




[Fancy_Facebook_Comments]

Ostali aktualni prispevki

Vir simbolične naslovne fotografije: KLIK

[paypal_donation_button]
Advertisements
Categories
Kolumne

Jesenice tečejo 2019 – drugič

Pišem: Marko LUKAN

Prispevek na temo prireditve smo – vključno s povabilom – objavili prvič že 13. maja. Ogledate si ga lahko TULE.

Gre za zdaj že tradicionalno prireditev, na kateri Jeseničani dobrega srca darujejo v sklad, s katerim potem otroci iz socialno šibkih družin – in teh na Jesenicah žal zares ne manjka – lahko letujejo v otroškem letovišču, ki ga v Pineti pri Novigradu upravlja Zveza društev prijateljev mladine Jesenice. Žal ob vsem skupaj, neumornemu trudu vpletenih navkljub, ostaja priokus, da ogromen del prebivalstva mesta, niti na simbolni ravni, s prireditvijo ne želiti imeti ničesar. Kdo ve kakšni razlogi botrujejo takim odločitvam, a … potrebno jih je spoštovati.

Pustimo zdaj dokončno ob strani, zakaj je temu tako in se osredotočimo na bolj pozitivne vidike prireditve. V dneh (in celo tednih) pred soboto, ko je vse skupaj potekalo, je bilo vreme zares kilavo. Mraz, dež in kdo ve kaj še vse, so Jeseničanom pobirali energijo, skrbeli za vsakodnevne poglede v nebo in gostilniške zmerljivke na račun vremena. Ampak vremena Jeseničanom so se zjasnila … če nekoliko parafraziramo tisti znameniti rek. Dan-dva pred prireditvijo je prenehalo deževati, sramežljivo je nekajkrat pokukalo solnce in …

Jesenice so se prebudile v čudovito sobotno jutro. Zagnana ekipa prostovoljcev je že od sedmih naprej na samem prizorišču ob TVD Partizanu pripravljala vse potrebno. Treba je omeniti tudi Zavod za šport Jesenice, ki vsa leta pomaga prireditvi s svojim prireditvenim šotorom, ki še kako prav pride v kakršnemkoli vremenu, bodisi kot ščit pred dežjem, ali pač pred soncem.

“Jurček”, v katerem je za osvežitev skrbela ekipa MAX bara ter “kuharji” na drugi strani, so skrbeli za pijačo in jedačo. Vsi udeleženci so brezplačno na voljo imeli izvrsten pasulj, pa ričet, predvsem otroci (večji in manjši) pa tudi palačinke in kremšnite.

 

Tekači so prihajali že od jutra, darovali v dobrodelne namene, prejeli spominsko majico in odtekli/odhodili krogov, kolikor jim je duša dopustila.

Vzdušje je sredi dneva popestril tudi jeseniški kantavtor Elvis Fajko, ki je priložnostno naprodaj daroval nekaj svojih CD-jev, izkupiček pa je šel v dobrodelne namene. Še bolj je razpoloženje dvignil neumorni janez Tušar-Kača s priložnostnimi karaokami, tako da obiskovalcem zares ni bilo dolgčas.

Med tekači ter udeleženci vzporednega malonogometnega turnirja (imenovanega Bertijev memorial) se je znašla kopica znanih obrazov iz mestnega družabnega življenja. Govorimo o športnikih, podjetnikih in še kom. Na teku je sodelovalo nekaj društev z različnih področij, pa posameznikov, ki so se prišli “prešvicat”, zaljubljenih parov, starejših ljudi, ki so le “špancirali” in … pravzaprav pripadnikov karseda različnih kategorij prebivalstva mesta med mežaklo in Karavankami.

Na sami prireditvi so v sodelovanju z zdravstvenim domom merili krvni pritisk.

Za otroke je bila organizirana lutkovna igrica.

Morda bi človek na prireditvi s tako plemenitim namenom pogrešal več lokalnih političnih veljakov, a …

Posebno omembo na tem mestu si zaslužita obiskovalca, ki že nekaj let zapored na prireditev prihajata s slovenske Obale. Gre za vneta ljubitelja jeseniškega hokeja, ki sta si v vseh teh letih na Jesenicah nabrala že kopico prijateljev: gospoda Borisa Rosa in njegovo hči Saro. Z njunim dovoljenjem tudi objavljam nekaj njunih izvrstnih fotografij s prireditve.

Le-ta bi se po volji marsikaterega obiskovalca lahko mirne duše nadaljevala v nedogled (beri: do jutranjih ur), a tako seveda ne gre. Tudi zvečer je sledil vložek neumornih prostovoljcev, ki so s skupnimi močmi pomagali pospraviti prizorišče.

Znameniti tekač Mario Ponjavić je opravil s 33 krogi … drugače povedano – pretekel je 66 kilometrov. Za kratko oceno smo smo povprašali gonilni sili prireditve – ter tudi Zveze društev prijateljev mladine Jesenice:

Miloš Jenkole – Jenki, predsednik društva: 

Vse je teklo v najlepšem redu. Jeseničanom bi se zahvalil za lep obisk in odlično podporo. Še vreme nas je uslišalo. Ob koncu je bilo še posebej lepo, rekel bi celo zelo čustveno. Ni mala stvar v dobrodelne namene zbrati 470 tekačev plus udeležence malonogometnega turnirja. Ampak s tako ekipo je možno vse!

Zbrali smo 4800 EUR. To še ni dokončna številka, saj so prispevek obljubili tudi iz SMC-ja, stranke, ki je na tek poslala 13 tekačev, tako da …

Še enkrat – iskrena hvala vsem skupaj!

Boštjan Smukavec – Bifti, sekretar društva: 

Vse je teklo kot podmazano. Zdi se, da se vzporedne prireditve, ki potekajo v bližnji okolici, pri nas na obisku niti ne poznajo. Več let na Jesenice tečejo prihajajo nekateri isti obrazi, kar nam da vedeti, da smo se marsikomu res vtisnili v srce. Hvala vsem skupaj tudi v mojem imenu.

Kaj reči za konec? Ker sem pisec tega članka tudi sam aktivno udeležen pri izvedbenem delu na sami prireditvi – čeprav žal letos bolj v omejenem obsegu – bi si želel kakega kvantitativnega preskoka. Drugače povedano: še več ljudi. A v mestu, kjer velja neka čudna “fama”, da se nič ne dogaja, je 470 ljudi raznoraznih starostnih kategorij ter družbenih statusov … zelo lepa številka. Z njihovo udeležbo bo morje letos znova videla kopica otrok, ki si sicer tega nikakor ne bi mogla privoščiti …

To pa je vredno največ!

Fotografije v članku: Boris in Sara Ros

[paypal_donation_button]


Categories
Da bo dan krajši

Predavanje

Obstaja določena verjetnost, da človek v svojem življenju doživi kakih 4000 ponedeljkov. Pa vendarle je – simbolično povedano – ponedeljek eden od najbolj osovraženih dni. Pravijo, da ob ponedeljkih še cerkev joka.

Kakorkoli že, danes je ta dan. Zunaj joka vreme, ampak … treba bo začeti z delovnim tednom. Zato vam podarjamo eno kratko šalo “za na pot” …

Dietetik je predaval množici medicinskih sester v Splošni bolnici Jesenice. 

Svinjarija, ki jo vsakodnevno vnašamo v želodce in prebavljamo, bi nas po nekih znanstvenih dognanjih morala umoriti v roku sedmih let.

Rdeče meso ima na organizem grozne učinke. Sladke pijače neumorno napadajo želodčno sluznico. Na Kitajskem pridelana hrana vsebuje več sporočil, kakor telefon povprečne pubertetnice. Zelenjava na naš organizem lahko vpliva katastrofalno zaradi vseh gnojil in pesticidov in nihče od nas ne pozna dolgoročne škode, ki jo povzročajo gnile bakterije v naši pitni vodi. 

Vse to smo že milijonkrat slišali, pa vendar nam še ni prodrlo v podzavest. Vendar pa obstaja še ena hrana, ki je neverjetno nevarna, večina izmed nas pa jo je z veseljem že, ali pa jo še bo pojedla v nekem obdobju v našem življenju. Naj opomnim še enkrat – ta hrana povzroča največ žalosti in trpljenja še leta po tem, ko jo zaužijemo … Ali mi katera od vas tukaj vé povedati, katero hrano imam v mislih? 

Predavatelj je vprašujoče pogledal naše drage medicinke. 60-letna sestra, ki je sedela v prvi vrsti, je zdolgočaseno vstala in rekla:

Poročno torto.


Naslovna fotografija: KLIK

[paypal_donation_button]


Categories
Kolumne

Razglednice iz nekih daljnih časov

Dragi Jeseničani!

Tako, kot mi z nostalgijo gledamo na stare fotografije Jesenic iz nekih drugih časov, zraven pa se sprašujemo, ali v resnici prepoznamo okoliš … tako bodo menda nekoč zanamci “odkrivali” naše fotografije, zapise … verjetno na nek način tudi spletne strani.

Ob ogledu tovrstnih fotografij človek spozna, kako čas teče in kako se z njim spreminjajo stvari, okolje … Z njimi pa tudi vsi mi. Tako znani pogledi vsebujejo stavbe, ki jih že leta, v nekaterih primerih tudi desetletja – ni. A kakorkoli obrnemo – če se stvari spreminjajo, to pomeni, da – živijo.

Ko človek neke spremembe živi, jih najbrž niti ne opazi prav dosti. Se jih ne zaveda. Ko pa primerja foto-dokaze minulih časov, pa hitro znova postane jasno: nekoč se je v našem mestu kadilo. Res se je kadilo. Vse naokrog je bil prah, zaradi katerega se je Jesenic prijelo ime: mesto rdečega prahu.

Potem se pa ob ogledu vsakdanjih prizorov, a tako drugačnih, človeku kar same vsilijo misli o tem, kako minljivo je vse skupaj. Spomin prikliče misli na ljudi, ki jih že dolgo nismo videli, na take, ki jih med nami ni več. Pojavijo se misli o prednikih, njihovem načinu življenja in vprašanja, kako bi na vse skupaj danes gledali oni …

V posameznih primerih – kakor je ta na zgornji fotografiji – se človek zavé, da s(m)o pred leti v mestu že imeli zadeve, na katere smo zdaj bodisi ponosni, bodisi se okrog njih spletajo polemike.  Govorim o mostu čez “bohinjsko železno cesto”. Tudi vile v ozadnju bi se pisec tega prispevka lahko spomnil, a je bila v mojih otroških letih že zelo v slabem stanju in – nenaseljena.

Dimnikov, iz katerih se je kadilo, danes (k sreči?) ni več. Tudi kake stavbe ne, a pogled na določeno sceno takoj predstavi “upgradano” verzijo današnjih podob. Nekaterim stavbam pa tudi zob časa ni škodoval. Še danes stojijo in kot spomenik nekih drugih časov ponujajo nove vsebine.

Vsaj upamo, da je temu tako, mar ne?

Ampak – kakor rečeno že prej – Jesenice živijo. Naj bo še dolgo tako!

[paypal_donation_button]


Categories
Kolumne

Praznik dela

Pišem: Marko LUKAN

Praznik dela (znan tudi kot prvi maj) je mednarodni praznik delavstva, ki ga 1. maja vsako leto praznujejo v večini držav sveta, redka izjema so ZDA. Praznik je izvorno spomin na krvave demonstracije v ameriškem Chicagu v teh dneh leta 1886, znane pod imenom Haymarketski izgred, pa tudi največje praznovanje socialnih in gospodarskih dosežkov mednarodnega delavskega gibanja. Zaradi politično levega navdiha, ki ga nosi praznik, je bil prvi maj skozi vso svojo zgodovino izstopajoči dogodek za demonstracije različnih socialističnih, komunističnih in anarhističnih skupin.

Zgodovina

Tradicija prvega maja kot mednarodnega praznika dela se pričenja v letu 1886 s Haymarketskim izgredom, ko je Federacija organiziranih obrti in delavskih zvez po uspehih, ki jih je doseglo kanadsko delavsko gibanje zlasti leta 1872, zahtevala več delavskih pravic, med njimi predvsem uzakonjen 8-urni delavnik. V podporo pritisku delavskih organizacij, da bi ta predpis stopil v veljavo s 1. majem tega leta, so se na ta rok v Chicagu organizirale trume delavcev in pričele splošno stavko. 4. maja so se delavci zbrali na mestnem trgu Haymarket, kjer je po začetnem miru pred policijsko četo vendarle eksplodirala bomba in ubila 8 policistov. Na to je policija odgovorila s streljanjem in ranjenjem več deset ljudi; ker mnogi niso tvegali morebitne aretacije ob obisku uradne zdravstvene pomoči, se je število žrtev ustavilo pri 11. Kasneje je bila pravica do 8-urnega delavnika kljub vsemu uveljavljena, v spomin na tragičen dogodek pa so se odvili tudi veliki izgredi leta 1894 in 1919.

Prvomajske demonstracije v Stockholmu leta 1899

Po teh dogodkih se je ta majski dan v delavskih krogih imel za praznik dela, ki so ga ljudje obeleževali z različnimi rituali, med drugim v množici dežel s kurjenjem kresov v spomin na dogodke leta 1886. V 20. stoletju je prvi maj pridobil uraden status praznika dela, začenši v Sovjetski zvezi. Praznovanja delavskega dne so v času hladne vojne v komunističnih državah dobila obliko velikih vojaških parad in vladno podprtih zborovanj delavstva.

V današnjem času je obeleževanje prvega maja še vedno močno povezano z velikimi zborovanji ali protesti delavcev po mnogih mestih celotnega sveta, navadno pa jih organizirajo delavske organizacije, kakršne so sindikati. Temu pa ni tako v Združenem kraljestvu in Združenih državah Amerike, kjer je, zlasti v slednjih, protikomunistična politika v prvi polovici 20. stoletja, znana tudi kot rdeči strah, pregnala praznovanje prvega majskega dne in ga nadomestila z dnevom prava.

Poskusi nadomeščanja prvega maja

Skozi zgodovino se je odvilo mnogo različnih poskusov, ki so si prizadevali nadomestiti ali izničiti tradicije in pomen prvega maja ter s tem levo politično ideologijo, a je za današnje razmere pomembna le peščica izmed teh prizadevanj. Izmed njih je najbolj uspela opustitev praznovanja prvega maja v Združenih državah, ki so znane po svoji močni protikomunistični tradiciji. V njih se tako danes praznuje Delavski dan v prvem ponedeljku septembra, ko se obeležuje pomen ameriških delavcev pri blaginji in moči države. 1. maj pa v ZDA velja kot dan prava, ki izkazuje pomen pravnega sistema za družbo in njeno ureditev.

Social-demokratske stranke prednacistične nemške Weimarske republike niso uzakonile prvega maja, pač pa so to napravili nacisti v začetku svojega vladanja. Imenovali so ga za dan dela, ob tem pa prepovedali kakršnakoli socialistično usmerjena zborovanja delavcev v tem dnevu. 2. maja 1933 so nacisti prepovedali vse proste delavske zveze in druge neodvisne delavske organizacije v Nemčiji.

Rimskokatoliška cerkev je verski navdih prvemu maju skušala dodati leta 1955, ko ga je razglasila za dan Svetega Jožefa Delavca. Dokaj pozno je tako poskusila spremeniti nereligiozno naravo tega praznika.

Lokalne tradicije

Od konca 90. let 20. stoletja dalje prihaja v Združenem kraljestvu do obsežnih in nasilnih demonstracij protikapitalističnega gibanja, ki se mnogokrat končajo s spopadi protestnikov in policije.

Takšna tradicija praznovanja prvega maja pa izhaja iz Nemčije, in sicer iz leta 1929. Takrat je Nemška socialdemokratska stranka prepovedala letne delavske demonstracije v Berlinu. Nemška komunistična partija, ki je bila v tistem času najmočnejša stranka v Berlinu, je kljub temu sklicala prvomajske demonstracije, posledica česar je bilo 11.000 izstreljenih nabojev, 32 smrtnih žrtev in vsaj 80 težkih ranjencev zaradi policijskega nasilja. Ta incident, ki ga nemški jezik pomni kot »Blutmai« (krvavi maj), je močno poglobil razhajanja med obema osrednjima levima strankama, socialdemokrati in komunisti. Posledična nezmožnost skupnega nastopa je bila soodgovorna za vzpon nacistične stranke leta 1933. Tudi v današnji Nemčiji imajo prvomajska zborovanja močan političen prizvok, od leta 1987 dalje pa so znane po svoji nasilnosti, ko se radikalni levičarji spopadajo s policisti. V zadnjih letih so kot provokacijo svoja zborovanja tega dne organizirali tudi skrajni desničarji, kar je vodilo do spopadov med obema skupinama demonstrantov.

Prvomajski sprevod v Ljubljani leta 1961

Prvi maj v Sloveniji

Pred 2. svetovno vojno se praznik v Sloveniji ni uradno obeleževal, čeprav so neuradne slovesnosti obstajale in jih oblast načeloma ni prepovedovala. Prvo uradno praznovanje je bilo pod nacistično nemško oblastjo 1941 (v Nemčiji so praznik prvič uradno uvedli nacionalsocialisti 1933 in ga med vojno razširili na zasedena območja). Mnenja zgodovinarjev o tem, če in v kakšnem obsegu so pri praznovanju sodelovali domači Komunisti (v tem času je veljal pakt Ribbentrop-Molotov) so deljena.

Slovenska tradicija prvi maj obeležuje zlasti s kresovi in nošnjo nageljnov. Prvi maj je po vojni s kurjenjem kresov in postavljenjem mlajev nadomestil praznik sv. Krstnika oz. kresne noči.

Vir: wikipedia, prosta enciklopedija

Jesenice

Na Jesenicah in okolici pa … nekaj starejšim nam pač seže spomin k pompoznim prvomajskim proslavam na Poljanah nad Jesenicami. V misli šinejo podobe nagljev, partizanskih pesmi, govorcev s floskulami, ki jih itak nihče ni poslušal, pa vonja po pečenem mesu, pogledov na pokozlano travo, bendov, ki se jih dandanes nihče ne spomni itd, itd …

Sam sem – kot otrok – celo ob eni priliki pri odhodu s Poljan doživel dogodek, ki se mi je vtistnil v spomin do današnjih dni: neka ženska in nek moški sta se glasno prepirala. On je počasi vozil za njo, jo ves čas ogovarjal, ona pa je – hodeč čez Poljane proti hribu, ki vodi navzdol proti Lipcam-Dobravi – ves čas živčno vpila nazaj. V nekem trenutku jo je prepir tako spravil iz ravnotežja, da je ob cesti pograbila gromozanski kamen, ga v jezi zalučala na vetrobransko steklo tristaća in debato zaključila. V nekaj minutah so se – nam zijalom v veselje – na prizorišče priteleportirali miličniki, potem pa … potem pa me je mama dokončno odvlekla od ondot. Obraz tiste ženske pa imam še danes pred očmi …

Spomin seveda pred oči prikliče budnico nekdaj tako uspešne in priznane jeseniške godbe na pihala. Ta tradicija k sreči v nekoliko okrnjenejši obliki še vedno obstaja. Seže nam tudi do kresov, ki jih je človek na večer pred prvim majem zagledal praktično povsod, kamor je pogledal v hrib nad Jesenicami. To velja tako za Mežaklo, kakor Karavanke; vsepovsod je gorelo. Nekaterim, ki s(m)o bili v tistih časih mladi, je kak spomin na pred-prvomajski obisk kresa nekoliko zamegljen.

No, srečnežem (in spretnežem) pa je tudi v tistih norih nočeh uspelo kako krésovanje …  😉 


Categories
Kolumne

Kdo se jih spomni?

Pišem: Marko LUKAN

Po dolgem času sem imel nekaj prostih ur. Časa za razmišljanje. Moje možganske vijuge sicer tudi v trenutkih, ko le-tega – prostega časa torej – ni, sicer kar vneto migajo, a …

Tole, kar boste prebrali, dragi bralci Jeseničana, je/bo nostalgičen zapis. Nostalgičen, ker opisuje neke čase, ki jih nikdar več ne bo. Opisuje čase, v katerih je v našem mestu obratovala mati Železarna, ki je v tistih časih kruh dajala nekaj tisoč ljudem …

In ko že ravno govorimo o tisočih ljudi, je prav, da smo bolj natančni. Gre za tisoče delovnih mest, ki jih je dajala izključno Železarna. Potem pa je treba k temu prišteti še dodatne stotine delovnih mest zunaj industrijskega giganta, ki so sploh lahko obstajala, ker je toliko ljudem plačo dajala Železarna.

Časi se seveda spreminjajo. Z njimi se spreminjamo ljudje, spreminjajo se kraji. Močno, močno so se v zadnjih tridesetih letih spremenile tudi Jesenice. Iz tipično industrijskega kraja, ki mu je osnovni pečat dajala že omenjena Železarna, se je mesto medtem pretvorilo v post-socialistični skupek trgovskih centrov, novih fasad na nekoč značilno sivih delavskih blokih in ljudi, ki brzijo drug mimo drugega, ves čas v vnaprej izgubljenem boju z naglico, ki jo pred njih postavlja današnji stil življenja.

Ko človek ima nekaj časa, ko lahko zapre oči in si v spomin prikliče podobe minulih časov, se mu prikažejo že nekoliko obledeli prizori mesta nekoč. Prikažejo se mu obrazi, ki jih že dolgo – morda desetletja dolgo – ni videl. Nekaterih obrazov človek seveda ne more več srečati, saj narava neumorno skrbi za naravno selekcijo, hkrati pa – za zdaj – tudi še za obnovo. Spet drugih obrazov – in tukaj znova, žal, lahko govorimo o tisočih – pa v mestu ni več moč srečati, ker so iz njega ušli. Morda bi bilo še bolje zapisati – pobegnili …

Ampak kako kombinirati množičen pobeg iz mesta in nostalgičnost v članku, katere ambicija je običajno, da spomni na neke “boljše” čase, vzbudi kako emocijo in od bralca iztisne vzdih v stilu: 
Ja, včasih nam je bilo res lepo!“?

S časovne distance je lažje biti realnejši. Mesto, kakršnemu smo bili priča nekoč, je bilo umazano, polno težke industrije. Le-ta pa ljudem morda resda daje delo, a je hkrati tudi zelo obremenjujoča za njihovo zdravje in okolje. Piscu teh vrstic ni znana kaka raziskava, ali pa statistika, ki bi primerjala stopnjo obolevnosti za rakom med prebivalstvom Jesenic v – recimo – osemdesetih letih prejšnjega stoletja in tisto, ki jo zabeležijo danes. Spričo vpliva nekdanje Železarne na okolje bi bila podobna statistika zanimiva še za marsikatero drugo bolezen …

Ampak zakaj potem ljudje rečej(m)o, da je “bilo nekoč lepše”? Je to le nostalgija za mladostjo? Je to nostalgija za stavbami, ljudmi? Nekimi trgovinami, lokali, ki jih že dolgo več ni in nikoli več ne bo? Starejši Jeseničani, pa tudi tisti srednjih let, se bodo prav gotovo spomnili marsikaterega izmed naslednjih detajlov, ki mi v tem hipu padejo na pamet:

– z okna Hotela Korotan so na glavno cesto visela športna oblačila hokejistov Skopje Makoteksa; športniki so tako sušili – upam, da – oprane dolge “spodnje gate” in majice, ki so jih prepotili v nekaj sto metrov oddaljeni Dvorani Podmežaklo; prav tam je v spodnjih prostorih deloval lokal, na oknu katerega je ob neki priložnosti bil prilepljen plakat z naslovom: VEČERAS FUJKE!
 – ko ravno omenjamo dvorano: moj spomin seže do časov, ko je bila severna tribuna že zgrajena, a je bila na zgornjem nivoju še “nezaprta” Tam so bile le železne mreže, ki so preprečevale, da bi obiskovalec padel v globino dol na (tedaj še) parkirišče, sicer pa je – če bi ga tekma slučajno dologočasila – lahko gledal v mrzlo noč naravnost proti centru mesta in desno proti železarskim obratom od koder je bilo videti “bruhanje ognja”;

– človek je lahko stopil v zgornje nadstropje “Murke”, kjer je Merkur tedaj imel zasedenega polovico nadstropja; tam je bilo moč kupiti vse, od šivanke do slona. Meni so se najbolj v spomin vtisnili fotografski albumi pri pultu takoj na vrhu stopnic ob vhodu, kjer sem znova in znova – vsaj dvakrat tedensko – prelistaval ponudbo kaset, ki so jih tam prodajali;
– podobno je veljalo tudi za Kovinotehnino prodajalno zraven Gimnazije, za katero je še v starem sistemu na lokalnem Radiu Triglav delal reklamo direktor osebno (Nemogoče je mogoče!);
– trije delujoči hoteli v mestu in kopica drugih prenočitvenih možnosti so hkrati z obilico delujočih lokalov, ki jih počasi že prerašča mah pozabe (t.i. mlečna, pa lokali v Murki, pri Čufarju, na železniški postaji, kjer je bila zgoraj tudi velika in ugledna restavracija, pa “pri Tancarju”, v Korotanu, da legendarne 13ke ne omenjamo, pa gostilna “Pri Kobalu” itd., itd …)

– že omenjena Kovinotehna, pa trgovine Jugoplastike, Peka, Alpine in še bi v nedogled lahko naštevali …
– kostanjev drevored, da jesenovega niti ne omenjamo;
– mini golf, kiosk s hitro hrano poleg gimnazije, slaščičarne v bližini os. šole Prežihovega Voranca, ob mini golfu in pod cerkvijo;
– trafike ob gimnaziji, zraven pošte (poleg žel.postaje), pod kostanji pred mini golfom, ob sodišču, na Koroški Beli, na Javorniku itd, itd.

– poleg še vedno aktivnega cestnega tunela, ki pelje Podmežaklo, je bil nekaj naprej še eden, ki je bil namenjen le pešcem, če me spomin ne vara; ni bil osvetljen, s Titove ceste pa si pod tiri na drugo stran prišel nekje pred Donitom in kot otroka me je bilo tistega tunela prekleto groza;
– preko tirov se je nekaj višje proti Plavžu dalo priti tudi čez most; 
– v t.i. Centru 2, ki se ga je v osemdesetih prijelo ime “Sarajevo”, je bilo obilo dogajanja; celo osrednja občinska proslava je dobila mesto tam in na velikem odru so nastopala znana slovenska glasbena imena, nekdanji park z zakloniščem pa je počasi izgubljal na svojem pomenu in …saj sami veste, kako je videti danes;

Skozi mesto je tekla glavna cesta, ki je bila hkrati edina cesta, po kateri je tekel ves tovorni promet med Münchnom in Solunom, pa ves osebni in potniški promet, ki ga v tistih časih resda ni bilo toliko, a vendarle še živijo spomini na do vrha polne Ford Taunuse z nemškimi registrskimi tablicami, iz katerih ljudi praktično ni bilo videti, videti pa je bilo vse od oblačil, do lubenic in kdo ve česa še vse …

V Centru 2 so delovali Hotel Pošta, kasneje tudi Butik 5ka. Še malce naprej: starinarnica, kasneje picerija itd … V bližini je delovala Carinarnica, hotelska kuhinja, iz katere so vozili hrano na karavlo itd … Človek, ki je tod stanoval, je imel praktično na sto metrih tudi frizerijo, cvetličarno, pa zlatarja, trgovino Peko, zraven je bila mesarija …

V kateremkoli delu mesta je bilo na voljo vse: od trgovin, do lokalov s storitvenimi dejavnostmi, gostinske ponudbe itd, itd.

Delovali sta – vsaj – dve kinodvorani, če nekdanjega letnega kina na Ukovi sploh ne omenjamo.

Kar se mene tiče, je eden od spominov, ki si jih najraje prikličem v spomin, tisti, v katerem ob nedeljah zjutraj otroci z vso vnemo jemo sobotni kruh (ja, ne boste verjeli, včasih ni bilo moč kupiti vsak dan svežega) z namenom, da bi ga za večerjo zmanjkalo. Doma sem bil namreč v neposredni bližini Pekarne Vidic, iz katere je ob večerih in nočeh (posebej je bilo to čutiti poleti) omamno dišalo. Iz večih razlogov smo Lukanovi otroci v nedeljskem jutru radi pojedli ves kruh.
1. ker za večerjo potem kruha ni bilo, smo lahko “žohali” mamo, da nam da denar, s katerim bi tekli do nekaj deset metrov oddaljene pekarne, potrkali na vedno nekoliko odprto okno, spustili peku, prekritemu z moko, nekaj kovancev v dlan in domov tekli s tako vročim hlebcem kruha, da ga ni bilo moč držati, pa je med tekom večino časa – v stilu odbojkarske žoge – ta isti hlebec “preživel” v zraku
2. ker peki v Pekarni Vidic kruha niso imeli pečenega ravno ob osmih zvečer, pač pa precej kasneje, smo otroci nedeljski večer lahko pošteno raztegnili, saj nobena mati na svetu svojih otrok ne da spat lačnih
3. pravkar prispeli dvokilski hlebec vročega kruha, iz katerega se je še kadilo, je bil najboljši v kombinacijo s “taveliko” Gavrilovićevo pašteto; lahko si si odtrgal kos vročega kruha, ga pomočil v pašteto, ki se je spričo vročine hitro stopila, vse skupaj vtaknil v usta in v tistem trenutku bi prisegel, da tega nebeškega občutka ne zamenjaš za nobeno slaščico tega sveta …

Težko je primerjati današnje čase s tistimi. Leta tekô, čas gre naprej. Menda je že prav, da v mestu ni več težke industrije; kar je je ostalo, pa je porinjena na obrobje. Prav je, da nad mestom ni več oblaka rdečega prahu, zaradi katerega je bilo praktično na zraku nemogoče sušiti perilo. Pa smo ga vseeno, ane? Nič prav hudo ni narobe niti s trgovskimi centri. A kaj, ko je tistih malih, simpatičnih trgovinic praktično v vsaki drugi ulici, kjer si dobil vsaj osnovne stvari,  sedaj zmanjkalo …

Nekaj je – v mojih očeh – moralo iti narobe. Iz mesta je izginilo tisto spontano druženje ljudi iz časov, ko nacionalnost ni bila bistvenega pomena, materialni status ne prvo, kar ti ob človeku pade na pamet, ljudje pa so bili cenjeni glede na svoje osebnostne lastnosti. Saj ne želim zapisati, da je za tak družbeni razkroj kriv kdo od lokalnih politikov – gre le za novo značilnost, ki jo ljudje v post-socializmu živimo, na opevanem Zahodu pa je že dolgo stalnica. brezosebnost.

Ampak … mi nismo Zahod! Mi tule na tem vogalu zemljine skorjice smo tople slovanske duše (če se že sramujemo prilastka Balkanci) in vsaj meni manjka nek tisti pristni, hkrati pa tudi imaginarni občutek skupnosti, ki je nekoč že obstajal.

Res je … GEŽ-a nikoli več ne bo in Železarna nikoli več ne bo zaposlovala 7000 ljudi. Časopisa Železar, v katerem smo tedaj mladi teden za tednom prebirali odlomke iz Drobtinic, ne bo nikoli več. Ni videti – pa čeprav bi jaz še tako rad – da se bo v mesto kaj kmalu znova v večjem obsegu naselil ponos na svoje hokejsko moštvo in Hotel Pošta se bo najbrž kmalu zrušil sam vase. Ampak na nekatere od teh stvari pa lokalna oblast vseeno ima vpliv. Prav je, da se vprašamo, ali so garniture v minulih tridesetih letih v mestu resnično povzročile napredek, ali pa so ga v določenem smislu vseeno degradirale. 

Sam v mestu vsemu zapisanemu navkljub še dandanes vidim nove mazzinije, nove ultimate in marsikaj zanimivega. Lokalni oblasti je treba le pljuniti v roke in tistim, ki mestu dajejo dušo, omogočiti vzpodbudno okolje, priložnosti, sredstva …

OPOMBA: Vse fotografije in filmski izseček so izposojeni iz filma Operacija Cartier, ki je nastal na osnovi literarnega dela jeseniškega pisatelja Mihe Mazzinija z naslovom Drobtinice.

Glasba v zadnjem posnetku: skupina (prav tako jeseniška!) Ultimat.  

Kako pa vi, dragi bralci Jeseničana, vidite razvoj mesta v zadnjih tridesetih letih? Kaj pogrešate, česa ne? Česa se spominjate? Se vam zdi, da lokalna oblast sploh kakorkoli deluje na imaginarnem področju oblikovanja “jeseniške duše”?


Categories
Glasbeniki Intervjuji

Vintgar Delta Blues

Pišem: Marko LUKAN

Zelo majhen sem moral še biti, ko me je mama nekoč peš popeljala »po poteh spominov in tovarištva” čez Žvagnov most, za Savo, gor do Hrušice, pa vse tja gor mimo skakalnice do kmetije, ki se ji je reklo Pr’ Kurej. Tam je namreč preživela konkreten del otroštva. Spomin mi seže do nepreglednih travnikov, kjer sem se lahko podil … ampak potem so prišli drugi časi. Skakalnice že doooolgo ni več, tudi Kurejeve kmetije ni. Je pa zato t.i. Plato Karavanke, ki se mu je osnovna namembnost v tem času že tudi spremenila. Nekateri bi rekli, da počasi odmira, kakor marsikaj tod naokrog. A se ne bi strinjal. Le spreminja se.

Ob povratku nazaj proti Jesenicam – živeli smo v bližini tako imenovanega ŽIC-a – sva se z mamo ustavila v vasi na Hrušici. Tik pod klancem je bila gostilna, katere imena se več ne spomnim, ampak starejši Jeseničani (sploh pa Hrušičani) bodo že vedeli, o kateri gostilni govorim. Zadaj za hišo, stran od ceste, je bila manjša terasica, kjer je v dnevu, ko sva se tam na osvežilno pijačo oglasila z mamo, sedelo nekaj priložnostnih gostov, kak lokalni inventarni pijanček in …

Kar naenkrat se je od nekod zaslišala harmonika. V mojem, že dodobra zamegljenem spominu, se je je lotil starejši možakar, višje postave, rahlo do pretežno podprt z maligani. Ampak harmoniko je pa igral, da mi je duša pela. Nisem in nisem mogel odtrgati oči (in ušes) od možakarja, ki je tako suvereno prebiral tipke in od tistega dne dalje sem sanjal le še o harmoniki.

Skrajšajmo to zgodbo – glasba me je v življenju spremljala skozi vse življenje. Bodisi v vlogi harmonikaša, lastnika glasbenih trgovin, ali pa preprostega obiskovalca koncertov in – ne nazadnje – tistega, ki k intervjujem povabi zanimive glasbenike.

En tak, prav poseben, je bil tokrat gost moje neizprosne zasliševalske beležnice. Mladi glasbenik je ena večjih osvežitev slovenske glasbene scene, ki je v zadnjih letih zapadla v poceni plastično produkcijo, na kateri se zanimivejšim ustvarjalcem ne namenja praktično nobenega medijskega prostora več. Moj današnji sogovorec se s takimi stvarmi prav dosti ne obremenjuje, slovensko – pa tudi svetovno – glasbeno sceno pa pretresa pod imenom

Samo Pivač, kakor je fantu v resnici ime, je rojen Jeseničan. V mestu je živel sicer le do svojega petega leta, potem pa se je z mamo, očetom in pet let starejšo sestro preselil na Blejsko Dobravo. Rodil sem se na Jesenicah, ampak umrl bom pa na Dobravi, dvoumno reče in se nasmeji. Ampak pustimo no fantu do besede …

Pozdravljen Samo. Ravno sem bralcem začel pripovedovati o tvojem otroštvu. Kakšne spomine imaš nanj?

Pozdravljeni. Hm, kakšne spomine imam? Kaj pa vem; vaško življenje, gozd, polja, bunkerji … Lepo otroštvo sem imel. Te reči me zaznamujejo še danes.

Res?

Človeka zaznamuje prav vsaka stvar, ki se mu zgodi. V mladosti sem recimo deset let skejtal. Potem je šlo pa k vragu koleno in nisem mogel več. Seveda me je to zaznamovalo. Skejtanje je bil praktično edini šport, s katerim sem se resneje ubadal. Ves čas sem si izmišljeval neke trike, kaj pobral od koga drugega, s televizije, interneta … Pravzaprav je šlo bolj za ples, kakor jaz to vidim.

Ampak kaj hočem povedati? Sem tak človek, da na nek način potrebujem šport. Športni output, kakor temu rečem. Tako dajem ven stres. Odkar ne morem več skejtati, pa hodim v hribe. To me pomirja, izpolnjuje.

To, pa seveda glasba? Zaradi nje danes sediva tule …

Ja, jasno. Veste, moje oče je avdiofil. Od nekdaj sem bil deležen obilice glasbe. Pri nekako osmih letih mi je enkrat prinesel eno akustično kitaro. Tako, bolj igračo, kakor zares kitaro. Kaj pa sem jaz vedel, takrat sem bolj z barvicami tolkel po njej, kot kaj igral … Ampak … spomnim se trikotne škatle. V njej je bila kitara, pa knjižica z navodili. Saj veste, tisto, kjer so narisane pikice, kako naj postavim prste, da bom znal prijeti vsaj kak akord in kaj zaigrati. Potem me je pa počasi zasvojila.

Misliš, da se danes še kdo tako uči kitare?

Danes je vse to lažje zaradi interneta. Vse mogoče vaje, prijeme, vse živo lahko najdeš na spletu. Ampak brez vaje pa še vedno ne gre. Pa tudi o tem razmišljam – kar nekaj virtuozov je danes, ki človeku vzamejo sapo. Ampak nimajo pa v sebi tistega, kar so imeli recimo Buddy Holly, Elvis, Beatli, Kinksi, The Troggs … ne znajo le s tremi akordi narediti dobre pesmi.

To se pa strinjam. Pri tebi je torej šlo za vaje, vaje in še enkrat vaje?

Jaz sem si kupoval knjige s tablaturami. Mogoče ne boste verjeli, ampak … ko sem bil star tam kakih deset let, sem močno »padel v Hendrixa«. Njegova glasba me je močno zaznamovala v tistem obdobju.

Foto: zasebni arhiv S.P.

Ampak nisi pa ostal samouk, mar ne?

V četrtem razredu osnovne šole sem začel obiskovati tudi glasbeno šolo. Tam je bilo konec mojega tedanjega eksperimentiranja. Prvo uro sem se začel učiti pravilne drže, pa tega in onega z repertoarja pravil, ki veljajo. Doma sem se preprosto usedel in začel brenkati, ko mi je to ustrezalo. V glasbeni šoli tega ni bilo več. Po dveh letih sem želel nehati s tem. Potem sem pa razmišljal – zame plačujejo. Bom kar vztrajal.

Kako se je razpletlo?

Ni mi bilo všeč. Ampak zdaj vidim, kako koristno je bilo vse skupaj. V zadnjem času me dejansko prime, da bi na kitaro zaigral kako klasiko. Se jo da, seveda. In se tudi kdaj pa kdaj igram s temi rečmi …

Kdo pa je bil tvoj učitelj v glasbeni šoli?

Kitare me je učil Klemen Smolej, teorijo pa Darko Šimbera. Takrat sem se veliko naučil, ampak nisem bil pa ravno vzoren učenec.

Na kaj ciljaš? Si delal probleme?

Ne, ne. Le kako sem ušpičil. Recimo, na šolskem koncertu sem – namesto naročene in naučene pesmi – pred publiko zaigral Hey Joe od Hendrixa. Sem pa imel v redu učitelja – le muzal se je med občinstvom.

Haha, odlično! Kaj te je še zaznamovalo, kaj misliš?

Leta 2006 mi je umrla mami. Takrat sem ugotovil, da je meja med življenjem in smrtjo zelo tenka. Zelo je trpela in takrat sem se odločil, da bom jaz v življenju trpel čim manj. Star sem bil enajst let in sem se odločil, da bom v življenju delal stvari, ki so mi všeč …

Pivači: Sestra Eva, mama Nives, Samo in oče Ismet
Foto: zasebni arhiv Samo P.

Ja, to … s tvojo mamo … poznam zgodbo. Kako je tragični konec tvoje mame zaznamoval tvojo glasbo?

No …

(sledi dolg premor)

Po mamini smrti sem pogosto šel v sobo in se zaposlil z glasbo. Na ta način sem odganjal slabe misli, moreče občutke. Če tako pomislim, sem si pogosto privoščil po 5 – 6 ur glasbene terapije. Lahko bi me pa zvleklo v droge, kaj vem. Je že tako prav. Žalost je bila velika, morda zato blues …




Mogoče pa res. Kakšen je sicer tvoj spomin na mamo?

Mami je bila super! Zelo rada me je imela. Je pa ogromno delala. Majhen sem še bil, ko je končala svoje življenje. Dandanes lahko govorim o tem, sem čustveno odmaknjen. Je pa še mnogo tega v meni, mnogo bolečine. Tudi doma … nekako nikoli ne govorimo o tem. Ne drezamo v žerjavico. Na površju je vse lepo, a … Zdi se mi, da vsi skupaj ob tej temi čutimo nelagodje. Nerodno nam je. Prepričan sem pa, da nas vse boli. Še danes. Očeta, sestro, mene …

Razumljivo. Vrniva se raje k tvoji glasbi.

Bolje bo, res je. V tistem času sva dosti igrala skupaj z Luko Zavišićem, sošolcem iz glasbene šole. Danes je jazz glasbenik. Izmenjavala sva si rife in akorde. Eni pa pač zbirajo sličice. Pa še tekmovala sva med sabo – če se je eden od naju naučil nečesa novega, je s tem spodbudil tudi drugega, da se je naučil česa »še boljšega«. Saj veste, kako tekmujejo otroci …

Dobro. Za zdaj sva sicer še vedno v domači sobi, če se tako izrazim. Kdaj pa si svojo glasbo začel predstavljati ljudem?

Ob prehodu iz osnovne šole v srednjo, sem s prijateljem, Janom Misirjem, imel nek band. Imenovala sva se Lakota in sinovi, haha. Ampak tisto se ni obdržalo. Potem se nama je pa pridružil še Urban Kolbl, pa smo postali Talking Stone. Ampak nismo trajali dolgo. Jaz sem imel glasbeno vizijo, onadva verjetno kaj drugega …

Potem sem pa na internetu odkril Američana, ki deluje pod umetniškim imenom Smog. Ime mu je sicer Bill Callahan in snema vso svojo glasbo doma. Eksperimentalna glasba je to. Ko sem odkril pa še enega podobnega kalibra – Daniela Johnstona, ki se je snemal doma na kaseto (snemal je klavir in kitaro), sem si pa rekel – to zmorem tudi jaz. Všeč mi je bil pristop teh dveh možakov. Za ploščo človek ne potrebuje snemalnega studia, bombastičnih naslovnic … Meni je bila všeč njuna pristnost, nekompliciranost. Rekel bi, da gre za sto-odstotno iskrenost.

Foto: zasebni arhiv S.P.

Tako da v bistvu na nek način ostaneva v domači dnevni sobi, ampak greva pa tudi med ljudi?

Točno. Prvo ploščo sem posnel leta 2013. Claws, smoke, hips and love je eksperimentalna plošča.

V kakšnem smislu?

No, snemal sem doma, kot že rečeno. V bistvu sem preverjal še čisto vse – kam kaj postaviti, da mi bo bolj ustrezalo in podobne reči. Delal sem, kakor jim sam rečem, zvočne sendviče …

Prvič slišim. Kaj naj bi bil pa zvočni sendvič?

Sestavljena glasba. Najprej sem snemal kitaro, dodal bas, nato bobne … nalagal sem glasbo eno na drugo. Kakor sestavine v sendvič.

Ampak to tudi pomeni, da vso to opremo imaš in da jo obvladaš, igraš?

Mislil sem, da bo ta reč bolj zahtevna. V bistvu nimam prav dosti opreme. Nekaj že. Ampak jaz pravim: ne kompliciraj! Sedi in snemaj. Beatli recimo bi/so lahko le sanjali o taki tehnologiji, kakršno imamo danes praktično lahko v spalnici.

Dobro, ampak produkcijsko se pa zadeve vseeno dajo izvesti bolje v nekem resnem studiu?

To prav gotovo. Seveda bi moja glasba lahko imela boljši zvok. Ampak v tem trenutku ga pravzaprav ne iščem. Hočem, da je raw (surov)!

Okej, prišla sva do snemanja plošč. Je to pomenilo tudi preboj zate v smislu zanimanja publike, vabil na nastope?

V bistvu … posnel sem tri plošče. Potem sem se začel spraševati, kam vse to skupaj pelje? Vse plošče so imele besedila v angleškem jeziku. Nato sem posnel štiri slovenske komade in dejansko je sledil preboj.

Spomnim se, da sem se že zavedal, da obstaja izvajalec z imenom Samuel Blues, ampak nisem te pa še videl igrati in peti. Potem je bila pa v Kolpernu neka prireditev, na kateri so igrali Seven Days In May, s katerimi sem v tistem obdobju nekoliko sodeloval, pa ti in nazadnje še že etablirani Prismojeni profesorji bluesa. Seven Days in May je spremljalo kakih 20-30 ljudi, ko si pričel z igranjem ti, se je pa dvorana kar lepo napolnila. Si ti bil vajen tolikšne pozornosti že takrat?

Težko bi rekel. Ne, nisem bil. Ne vem, če sem že kdaj prej igral pred tako številčno publiko. Če povem po pravici, me ni presenetilo, takrat se je dogajal omenjeni preboj. Sem bil pa zelo hvaležen.

Dosti pred nastopi razmišljaš o tem, če se bo pojavilo veliko ljudi?

Vedno sta po mojem le dve opciji – ali bo kdo prišel, ali pa nikogar ne bo. Tako jaz gledam na to.




Pa vseeno – kako se ti je zdelo nastopati pred toliko ljudmi?

Pa … zakon! Haha. Je bilo konec koncev neko potrdilo, da sem na pravi poti, da je tudi ljudem všeč, kar delam.

Bi sicer prenehal s svojim početjem?

Delam, ker čutim, da moram. To je moja ekspresija, da ni depresije.

Ko sem napisal in izdal svojo prvo knjigo, me je nenadoma prežel občutek – a to je to? Kaj pa sedaj? Je podobno s tabo, ko izdaš ploščo?

Pri meni gre po principu ekonom lonca. Med ustvarjalnim procesom se dviga napetost. Ko pa je enkrat zadeva dokončana, začutim močno olajšanje. Para gre ven, haha. Vse vržem od sebe in rečem – uspelo mi je!

Opazuješ odzive?

Odzivi na socialnih omrežjih mi ne pomenijo kaj dosti. Bolj se mi zdijo pomembni tisti od kolegov, ljubiteljev glasbe, pa od sestre in očeta … Kolegi mi bodo povedali, če sem ga kje usral, po domače povedano. Na nek način imam raje kritiko, kot pohvale. S kritiko se učim, rastem, se popravljam. Če me nekdo hvali, mi ne pomeni nič.

 

Kako je pa prišlo do sodelovanja z Miho Eričem (Prismojeni profesorji bluesa)?

Sodeloval sem v neki RTV oddaji, imenovani V svojem ritmu. Ob priliki tematske oddaje o bluesu sem se prijavil, pa so me sprejeli. Dobil sem nalogo, da slovensko ljudsko pesem Ciganska sirota predstavim v blues preobleki. V komisiji je bil tudi Miha Erič. Spomnim se, da mi je takrat dal vizitko. Dolgo se zatem nisva slišala.

Ko ste skupaj nastopali v Kolpernu, se pa še niste poznali?

Ne. Jaz sem sicer vedel zanje, oni mene niso poznali. Ne spomnim se, najbrž smo se pozdravili, sicer pa ni bilo priložnosti za kako konkretnejše spoznavanje. Smo nastopali namreč eden za drugim.

Povedal si mi, da sta se slišala dolgo po tisti TV oddaji …

Ja. Enkrat sem ga kar poklical. Takoj se me je spomnil. Oglasil sem se pri njem in takoj sva se dobro ujela. V bistvu se mi zdi, da je zame bolj od tega, kako dobro kdo igra, pomembno to, kako se ujameva. In z Mihom se zelo dobro. Pa da ne bo nesporazuma: Miha Erič tudi igra zelo dobro! Prvih deset do petnajst skupnih nastopov sva recimo opravila popolnoma brez vaje. Potem sva začela pa sodelovati resneje. Nisva imela le preprostih vaj, ampak skladanje. Imava dovolj materiala za ploščo! Za ploščo s slovenskimi besedili by Miha Erič & Samuel Blues.

Kar se tiče naju in najinega sodelovanja … ogromno improvizirava. Pet pesmi lahko igrava eno uro, ali pa dve uri. Samo spogledava se, pa oba takoj začutiva, kaj je treba storiti …

Odlično! Kako gre pa vajino sodelovanje skupaj z njegovim delom pri Prismojenih profesorjih bluesa?

Jaz ne vidim nobenih težav. Miha je tako, ali drugače, itak vpleten v vsaj pet različnih projektov. Je pa tudi grafik. Ima full pack, hahaha …

Samuel Blues & Miha Erič (Prismojeni profesorji bluesa)
Foto: zasebni arhiv Samo P.

Se bova dotaknila tudi Natalije?

Mihove soproge? Ona je možgani celotne operacije. Skrbi za zadeve, jih organizira, ima na čez tisk, PR itd …

Zakonca Erič delujeta v okviru Zavoda Orbita. V tem sklopu delujejo Profesorji, zasedba Smet, pa moja malenkost, Bad Notion … in še kdo. Miha in Natalija se ukvarjata tudi z nadvse zanimivim projektom ljudskega bluesa.

Kako, da si se ti pravzaprav odločil za blues? To ni ravno najbolj običajna zvrst, ki se je lotijo mladi glasbeniki …

Meni je všeč, da ne sodim v mainstream. Blues v resnici sploh ni glasba, je bolj občutek, čutenje. Saj veste – nekdo ima blues, ker ga je pustila ženska, drugi bluzi, ker nima denarja … Blues je izražanje občutkov.

Zanimivo razmišljanje. Kaj pa ven iz meja domovine? Si že prodrl?

Takole bom povedal: sodelujem v projektu Ljubljana blues exchange. Tam sem spoznal dosti ljudi s celega sveta. Plesalci pridejo, jaz igram in oni plešejo. Saj sami koncerti so super, ampak ta ples … kakor jaz igram, tako oni plešejo. Je res poseben občutek. Akcija in reakcija. Temu bi rekel sto odstotna povezanost.

Take reči mi prinašajo prepoznavnost v tujini, saj gre glas o meni s temi ljudmi širom sveta. V kratkem grem v Berlin, kjer bom imel dva koncerta …

Ti tvoji nastopi so praktično koncerti one-man-banda. Vse delaš sam. Kaj pa o podporni skupini, si kdaj razmišljal?

Če povem po pravici, sploh še nikoli nisem spoznal koga primernega, ki bi se lotil z mano teh reči. Ideja je sicer zanimiva. Je pa tudi res, da sem izraziti individualist. Uživam v samozadostnosti.

Tudi to bi rekel: sam se ukvarjam bolj z delta-bluesom. Gotovo veste, da se blues pojavlja v mnogo oblikah. Delta blues niso skupine. Delta blues je možak, ki v večernem mraku na farmi, na svoji verandi, igra kitaro.

No, ti najbrž nimaš nobene farme.

Je pa blizu Vintgar.

Bova tvojo glasbo potem imenovala Vintgar Delta Blues?

Haha, odlična ideja! Morda bi pa moral posneti ploščo s tem imenom …

Hahahaha. Ideje padajo kar same od sebe. Samo, kako pa je kaj s konkurenco pri nas?

Konkurence ne vidim. Tisto nekaj malega blues glasbenikov, kar nas je v teh krajih, je dobrih. Ne jemljem jih kot konkurenco. Profesorji so seveda razred zase. Pa tudi Bad Notion niso slabi. Ni nas prav dosti.

Okej. Z Miho Eričem sodeluješ, to sva že povedala. Imaš morda željo, da bi nastopil s kom od velikih svetovnih imen?

Pa … nikoli nisem razmišljal o tem. Nimam take želje. Zakaj bi recimo želel nastopiti z Jackom White-om? Dobro, saj bi bila čast, ampak … o tem res ne razmišljam.

Ampak kake načrte, želje … v zvezi s tvojo glasbeno kariero imaš pa vseeno?

Delal bom, kar čutim in toliko časa, kolikor bo čutil. Kam me bo to pripeljalo, bomo pa videli. Še dve leti bom sicer predvidoma študent. Ko bom enkrat doštudiral, bom naredil resnejši načrt. Razmišljanje o prihodnosti me dela živčnega po nepotrebnem. Bolj sem osredotočen na to, kaj moram storiti tukaj in danes.

Da nimaš prav nobenih načrtov, ti pa enostavno ne verjamem …

Pa saj bi šel z veseljem v Texas, tam snemal plošče in bluesiral, ampak … jaz sem z Dobrave. Doma moram narezati les, da bo toplo in posesati. Dva moška sva pri hiši in sem malo tudi gospodinja. Lepo je sanjati, ampak treba se je pa tudi zbuditi, da ne ostaneš v sanjah.

To si pa lepo povedal. Praviš, da sta dva moška v hiši. Kje pa je tvoja sestra?

Sestra je na Kitajskem. Prej je bila v Nepalu. Ima tako službo. Uči Angleščino … Ona ni človek, ki bi zdržala v zaprti slovenski sceni. Ima svojo pot.

Mama Nives, Samo, sestra Eva; hribi so še danes za Samota strast
Foto: zasebni arhiv Samo P.

Zanimivo. Pa kdaj pride? Jo ti kdaj obiščeš?

Pride, seveda. Tudi jaz sem bil v Nepalu. Po mesecu bivanja tam, sem šele zares začel ceniti to, kar imamo v Sloveniji. Marsikje po svetu ljudje nimajo praktično ničesar, pa so polni volje do življenja, polni motivacije. Pri nas smo pa praktično v raju, pa se ves čas pritožujemo. Zaradi takih spoznanj sem postal v nekaterih svojih hotenjih bolj skromen.

Lepo povedano. Samo, kako pa je s snemanjem videospotov? Pred kratkim sem si ogledal enega zabavnega, ki si ga posnel kar na domačem vrtu …

Snemam, kakor mi pade na pamet in kadar me je volja. Ne kompliciram dosti okrog tega. Tako je bilo tudi s spotom z domačega vrta. Pokličem kakega kolega, za pomoč prosim koga, ki je ravno pri roki, pa zadevo speljemo.

Tvoj oče se je sicer ukvarjal z ozvočenji in takimi stvarmi. Najbrž ti je zaradi tega v nekaterih pogledih lažje …

Ne vem, mogoče. Oče je izdeloval kitare, ojačevalce za glasbo, delal je zvočnike. Saj pravim – je avdiofil. Že od malega sem ga opazoval, kako spajka, veže … Potem mi je pa sčasoma pustil, da sem sodeloval, kako stvar poskusil narediti. Je dobro, veste, če vam kdo lahko naredi kitaro po meri. Jaz sem narisal, kakšno bi rad imel, oče jo je pa izdelal.

Pa misliš, da je neka doma izdelana kitara v resnici lahko boljša od industrijske?

Kaj pa vem. Ni razlike. Kitaro začutiš, ali je pa pač ne. Zame je kitara lopata, kramp, orodje. Z njo pač igram. Moje kitare niti nimajo imen. Ne vem, kako bi jo lahko poimenoval Lucille, haha …

Ne poznam cen instrumentov, ampak … če imaš izdelano kitaro za individualno uporabo, mora najbrž imeti tudi visoko ceno.

Industrijska bi bila recimo »jurja«, svojo bi pa prodajal za pet »jurjev«. Tega seveda ne bo nihče kupil, ker ne kitara, ne jaz nimava toliko imena. Zato jo (jih) bom igral celo življenje. Veste, to ni samo kitara … noter v njej je tudi oče, njegovo delo …

Jaz sem v prednosti pred drugimi, ker mi ni treba čakati, da bom bogat in slaven, da bi imel svojo kitaro. Jo imam že zdaj, haha …

Je pa poseben občutek, ko igraš na svojo kitaro, veste. Na njej piše PIVAČ in je domača, izdelana iz lesa iz Rovt in ne neko ameriško industrijsko sranje …

Pa je kvaliteta kitare in njena cena pomemben faktor pri slogu nekega kitarista?

Če si slab kitarist, ti kitara za 1000 eur (ali več) ne bo pomagala. Če si dober, boš spravil pa kaj zanimivega tudi iz take za 50 eur.

Ampak to neko razmišljanje o vrednostih … to imaš v krvi. V družini ste bili namreč trgovci, mar ne?

Ja, no … mama in oče sta včasih imela trgovino za male živali zadaj za Murko …

Kakšen odnos pa imaš z očetom?

Drug drugemu dava prostor. Včasih si greva seveda tudi na živce, ampak … v glavnem pa super. Da mi potrebni mir. To mi veliko pomeni.

Kako gleda pa na tvoje glasbeno ustvarjanje?

Pa … rekel bi, da mu je všeč. Zelo se mu dopade. Ampak hvali me pa nič kaj dosti. Da mi točno tisto, kar potrebujem. Je dober kritik, čeprav malo old school, nazadnjaški, hehe …

Ampak je pa ponosen nate?

Seveda.

Bo prebral tale najin intervju?

Mislim, da bo. No … ne vem. Oče je zanimiv patron. Poleg službe dela ojačevalce, glasbila … ves čas je v glasbi. V drugih pogledih ni toliko aktiven, hehe. Ženeva ga midva s sestro.

Sta mu inspiracija?

Ne. Bolj je on nama. Ne čutim, da bi mu bil za inspiracijo. Oče ima kar zahteven karakter. Je riba; kamor plava, plava.

Foto: zasebni arhiv Samo P.

Kaj si pa ti po horoskopu?

Vodnar. Sem inovator. Dobro … mogoče imam pa tudi to po očetu …

Reciva kako še o Jesenicah. Konec koncev tale intervju opravljava za spletno stran Jeseničan.si. Kakšen je tvoj odnos do domačega mesta?

Takole bom rekel: če je Ljubljana neka Meka Slovenije … meni ni lepšega, kot … ko se vrnem na Jesenice! Na katerokoli klopco se bom usedel, bo to: dom. Enkrat v življenju nisem imel na Jesenicah slabe izkušnje!

V Ljubljani pa?

Ne mislim tega. Ampak … v Ljubljani se vsem nekam mudi. Odnosi so hladni, ljudje se ne poznajo. Saj je razumljivo, je le število prebivalcev toliko višje … Pa tudi: Ljubljana leži v kotlini, zrak je zanič, nikamor se ne vidi. Doma pogledam samo ven, pa vidim hribe. V sobi pogledam skozi okno, pa vidim Stol. V Ljubljani pa steno …

Ampak v Ljubljani so potem idealne razmere za blues?

To je že res. Ampak jaz imam že svojega bluesa v življenju dovolj, ne potrebujem še ljubljanskega overdose-a, hahaha …

Pa da ne bo nesporazumov: Ljubljano imam rad, je super mesto! Če pa primerjam, kako funkcionira moje telo tam … pri nas je vse preprosto, prvinsko.

Kje potem kot študent v bistvu živiš?

Deloma v Ljubljani, deloma sem doma.

Kaj pa v resnici študiraš?

Na likovni akademiji sem. Sem diplomirani slikar, skušam pa postati magister slikarstva. Ukvarjam pa se tudi z video produkcijo in animacijami.

Aha. Zato torej delaš ovitke za svoje plošče sam.

Delam ilustracije. Naslovnica mora že nekaj sama po sebi povedati o moji glasbi. Zato ni nobenih barv.

Naslovnica ene izmed plošč Samuela Bluesa
Avtor: Samo Pivač

Se ti zdi, da v tvoji glasbi ni nobenih barv?

Pa … v moji glasbi se najbrž odražajo Jesenice. Ni to svetla glasba. Tu je prah, tema, ozkogledi ljudje …

Hm. Zdajle sva pa malo kontradiktorna. Prejle sva Jesenice hvalila, zdajle pa … prah, tema in ozkogledi ljudje?

Bolj ciljam na to neko karmo. Moja družba ni slaba. Ima pa zaradi vseh teh priseljenskih zgodb težko karmo. Veliko je žalosti. Verjamem, da gredo te reči iz roda v rod.

Je priseljenstvo v tvojih očeh breme?

Je preprosto dejstvo, ki se odraža v moji glasbi. Če bi živel v Horjulu, bi se pa Horjul odražal v njej.

Hahaha.

Vsaka reč, ki te v življenju obkroža, ki se ti zgodi, ti pusti neke sledi. Ko vse izkušnje sešteješ, dobiš nek rezultat. In mene pač zaznamujejo skejtanje, glasbena šola, mamina smrt, Blejska Dobrava ter gotovo še kaj.

Ampak zdajle sem se morda izrazil nerodno. Mene Jesenice pomirjajo. Ko se pripeljem iz Ljubljane, si vedno mislim: končno! Spokoj! Pravzaprav do tega trenutka še nikoli nisem pomislil na to. V vsej svoji mizeriji, v grozoti post-socialističnega in post-industrijskega mesta, so Jesenice čudovit kraj.

Zelo lepo povedano!

Jaz sem ponosen na to, da prihajam z Jesenic. Nekateri ljudje – pojma nimam, zakaj! – to skrivajo. Če bi jaz moral izraziti svojo identiteto, ne bi rekel, da sem iz Slovenije, ali pa morda iz EU; rekel bi, da sem Jeseničan.

S to mislijo, dragi Samuel Blues, zaključiva najin pogovor. Hvala, ker si si vzel čas in odgovoril na mnoga moja vprašanja.

V čast mi je bilo! Lep pozdrav tudi vašim bralcem.

Veste, dragi bralci, ta fant je star 24 let. V pogovoru z njim človek dobi vtis, da gre za izredno pametnega mladega moža. Hude življenske preizkušnje so že za njim, najbrž pa ga spričo starosti marsikaj še čaka. Ampak prav v tem je catch – Samo Pivač imponira s svojo zrelostjo, s svojo mirnostjo. V neformalnem pogovoru mi je zaupal tudi dolgo, tragično zaporedje nesrečnih smrti pri prednikih. Ampak zdi se, da je v tem fantu, mračnosti v njegovi glasbi navkljub, ogromna volja do življenja, hkrati pa tudi do ustvarjanja, dajanja, osrečevanja …

Prav gotovo je osrečil mene, ko je pred dobrim letom sprejel vlogo glasbenega spremljevalca ob priliki predstavitve moje knjige v Ljubljani. Nekaj samostojnih glasbenih točk je izvedel suvereno, pa tudi ob koncu, ko sem z obiskovalci imel nekaj neformalnih pogovorov, je Samuel Blues brez najmanjše težave poskrbel za zvočno kuliso. Menda pa se je prodala tudi kaka knjiga več zaradi njegove hipnotične glasbe …  😉 

[paypal_donation_button]

 

 

 

 

 

 

Categories
Kolumne

Sram naj nas bo!

Pišem: Marko LUKAN

Čakal sem. Čakal na policijo, ki me sicer načeloma obvešča o kriminaliteti. Pa doslej ni bilo nobenega sporočila na glavno temo tega članka. Čakal sem tudi na kakega vidnega predstavnika lokalne politike, da bi se oglasil na to temo. Pravzaprav tu ciljam na aktualnega župana, za katerega se moram večkrat vprašati, ali je svojo službo dejansko nastopil, ali pa se mu je zgodilo kaj tragičnega?

Obljubil sem, da mu bom gledal pod prste, ko sem mu čestital ob izvolitvi. Odgovora nikoli nisem prejel, a … verjetno je bilo čestitk v tistih dneh preprosto preveč. O gospodu Račiču sicer v smislu kakih – pred volitvami obljubljenih! – dosežkov  v teh prvih mesecih njegovega vladanja ni prav dosti slišati. Celo predvolilne obljube so medtem izginile, ob najakutnejših problemih v mestu, pa so se doslej pojavila le medla pojasnila v stilu: čez noč se ne da ničesar narediti. Kar je konec koncev razumljivo in lahko tudi res. Slišati je tudi, da ekipa, s katero bo vladal, tudi toliko mesecev po volitvah še ni sestavljena … Ampak pustimo jeseniškega župana pri miru, tole ni članek o njem, čeprav bi se vsaj simbolično moral oglasiti in storilce obsoditi.

Obstaja seveda možnost, da se gospod je oglasil in dejanje obsodil, pa sem sam vse skupaj preprosto zgrešil. Sicer pa – da ne bom krivičen izključno do župana – na to temo se ni oglasila prav nobena jeseniška stranka! Tole je pa sicer članek o … nevarnosti.

Naslovna fotografija je bila narejena včeraj na Koroški Beli. Na več različnih lokacijah pritrjeni plakati – celo na cerkvi! – dajejo krila sumu, da je šlo za usklajeno akcijo. Ampak kdo bi lahko bil avtor take nevarne(!!) neumnosti? Predvsem pa, kaj ga motivira?

Prav danes sem se zapletel v neko spletno izmenjavo mnenj. Šlo je za objavo Mladininega članka (Vir: KLIK), v katerem avtor piše, navajam:

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti predlaga spremembe zakona o urejanju trga dela. Med njimi je tudi uvedba pogoja znanja slovenskega jezika za brezposelne, prijavljene na zavodu za zaposlovanje. Kdor ne bo znal slovensko, se lahko poslovi od nadomestila za brezposelnost, in to čeprav izpolnjuje iste pogoje kot brezposelni državljani.

»Znanje slovenskega jezika je pomembno z vidika aktivnega iskanja zaposlitve ter usposabljanja oziroma vključevanja v druge ukrepe na trgu dela, ki se zagotavljajo brezposelnim,« piše v predlogu zakona. Tujci, ki so prijavljeni na zavodu za zaposlovanje, bodo imeli leto dni časa, da se naučijo slovenščine in to izkažejo s potrdilom, sicer bodo izbrisani iz evidence in ne bodo več upravičeni do nadomestila za brezposelnost.

V nadaljevanju avtor predstavi tudi diskriminacijo do pripadnikov narodov z območja Balkana, saj naj bi v predlogu zakona ciljali predvsem nanje, medtem ko recimo Japoncu, Angležu, ali Nemcu, pri nas ne bi bilo potrebno govoriti slovensko.

Pod člankom, objavljenim kot povezava na spletnem socialnem omrežju Facebook, se je vnela živahna razprava. Naključno sem vpisal prvega izmed komentarjev, ki se je glasil takole:

Strinjam se s pomisleki, ki so zapisani v članku. Vseeno pa zagovarjam idejo, da bi se ljudje, ki pridejo živet in delat k nam, morali naučiti jezika.
Hočem reči – M O R A L I !!!

Pa najsi bodo Balkanci, Afričani, Ugrofinci, ali pa Vesoljci …

Zakaj omenjam ti dve zadevi v zaporedju? Torej: nevarne plakate na Koroški Beli in razpravo o rabi jezika v državnih organih.

Plakat sem označil kot nevarno neumnost. Tudi o tem sem lahko prebral nekaj nasprotujočih si mnenj. Na eni strani zgražanje, po mojem mnenju upravičeno. In na drugi strani mnenje(a), da na plakatu pravzaprav zares ni nič spornega, saj naj bi na njem bila zapisana samo dejstva. Češ, koga pa to moti? 

Moti mene. Na ta način, torej “samo z navajanjem dejstev”, so v tridesetih letih prejšnjega stoletja silno sovraštvo zanetili v Nemčiji. Na trgovine, delavnice, stanovanja Judovskih družin, so risali Davidove zvezde. Tudi takrat je kdo rekel, da so ti ljudje pač v resnici Judje (kaj pa je tu spornega?). Končalo se je s pomorom skorajda šestih milijonov ljudi judovskega porekla. Gre za kontekst, v katerem se taki napisi pojavljajo in zdi se, da je kontekst plakatov na Koroški Beli prav podoben.

Zakaj bi sicer kdo omenjal, da se “tukaj” jé svinjina? Pije vino in pivo? Govori slovenski jezik? Nisem namreč še zaznal kake pobude, predloga zakona, česarkoli podobnega, ki bi skušal preprečiti prehranjevanje z izdelki iz svinjskega mesa. Tudi ne prepovedi pitja piva in vina, čeprav bi najbrž le-ti bili hudičevo koristni za marsikaterega Slovenca. Zakaj opozarjati na nekaj, kar je itak v veljavi in česar nihče ne skuša spremeniti? Vidite, to je neumnost. Nevarna neumnost! Kajti nekaj odstotkov ljudi je vedno dovzetnih za najbolj nizkotne ideje, tudi take, da je potrebno z nekimi ljudmi “počistiti” …

In kaj bi pravzaprav avtorji radi dosegli? Povem vam … če bodo zadeve nekoč eskalirale predaleč, bo potok tekel do Potokov. Potok krvi. Tega si pa menda nihče pri zdravi pameti ne želi!

Prav zato ne morem ostati tiho. Multikulturnost Jesenic dojemam, kot posebno kvaliteto tega mesta in ne, kot nevarnost! Vedno znova mi v podobnih primerih pride na misel pesem nemškega pastorja Martina Niemöllerja, ki je napisal pesem, ki je govorila o obdobju nacizma:

Najprej so prišli …

Ko so nacisti prišli po komuniste,
sem ostal tiho;
nisem bil komunist.
Ko so zaprli socialne demokrate,
sem ostal tiho;
nisem bil socialni demokrat.
Ko so prišli po sindikaliste,
nisem spregovoril;
nisem bil član sindikalistov.
Ko so prišli po jude,
sem ostal tiho;
nisem bil jud.

Ko so prišli po mene,
ni bilo nikogar več ki bi spregovoril.

Martin Niemoeller 1976

Marsikomu bi se lahko zazdelo, da je pravkar prebrano v nasprotju z mojim zavzemanjem za striktno uporabo slovenskega jezika pod Mladininim člankom. Pa ni. Naj razložim. Moje prepričanje je, da je napak in hudo narobe, če se nekdo ne nauči jezika dežele, v kateri biva in dela. Če se ne nauči jezika dežele, ki mu je ponudila gostoljubje. To se mi zdi stvar osnovne kulture. In res, prav v multikulturnem mestu, kakršne so Jesenice, vsakodnevno lahko slišimo ljudi, ki ne govorijo slovensko. 

Spet bi se menda komu zazdel moj zapis šovinističen, saj bi kaj hitro lahko bil obtožen, da ne maram “Balkancev”. Kdor me pozna, vé, da jaz “ne maram” barabij, nekulturnih ljudi in podobnega. Te reči niso vezane na nacionalno pripadnost. Tudi večkrat povem, da se mi zdi normalno, da se – recimo – dva pripadnika srbske narodnosti, ki se srečata nekje na Jesenicah, pogovarjata v svojem jeziku. Tudi sam bi se, če bi srečal Slovenca v Ulan Batorju, z njim pogovarjal slovensko.

Drugače pa je, ko tak človek, ki tu živi leta in desetletja, stopi v kak državni urad, morda k zdravniku, v trgovino … in tam ne uporablja slovenskega jezika, trgovko ali natakarico tika in podobno … To preprosto ni prav, to žali (tudi moja) moja čustva. Je že prav, da smo Slovenci odprti do zunanjega sveta, a bi se tudi prišleki morali zavedati, kaj je primeren odnos do okolja, ki te je sprejelo.

V istem kontekstu sem odločno PROTI zaposlitvi prevajalcev za albanski jezik v državnih uradih! Preprosto ni prav! In je tudi diskriminatorno do tistih, ki pomoči prevajalca ne dobijo. V naši državi je po mojem védenju uradni jezik slovenski, v nekaterih z zakoni določenih področjih pa tudi italijanski in madžarski.

Za konec bom pa ponovil svojo bistveno misel: ni pomembno kdo je in od kod prihaja. Pomembno je, kakšen človek je in kaj nosi v srcu. Nekdo, ki je Koroško Belo polepil z dotičnimi plakati, ima v srcu … sovraštvo.

Če smo Jeseničani res taki, da v sebi po vseh teh letih skupnega življenja gojimo sovraštvo, nas mora biti pošteno sram!

 

Kaj je s tem svetom, da je tko razdeljen,
kao če nisi naš, pazi se, ker boš tepen.
Zakaj je važn iz kje si al pa kako se pišeš,
kao če nam to ni všeč je bolj da jo takoj pobrišeš.

 

Pejd domov, go home al pa še kej druzga loh slišš
od ljudi k misljo da so več vredni k ti.
K misljo da je ta svet njihov in se bojijo
vsega kar je tuje in zganjajo ksenofobijo.

 

Ljudje hočjo boljši lajf, zato se selijo,
tko je zmeri blo in tko zmeri bo. A še veš
kaj so skini nardil Belini, če mora on domov,
pokličmo tud vse Slovence k so v Argentini

 

in drgje, da se vrnejo pod Triglav, kjer Slovenci živimo,
vidš, tvoja logika je mimo.
A mislš da če enga udarš, da si kej dosegu,
glej, udarc se vrne in situacija se obrne.

 

A res ne vidš da je prav da sprejemaš vse ljudi
sam zato k so ljudje tko k ti.
Vsi se rodimo, vsi mamo želje upe, vsi
se bojimo, vsi mamo svoja veselja, vsi trpimo.

 

Zakaj živimo v sovraštvu medtem k čas leti mimo
in na koncu koncev vsi zgubimo.
Moja družba se ne deli na nšše in druge in jst
nazdravljam s prjatlji iz vseh republik bivše Juge.

 

Zapomn si, ni važn iz kje nekdo prhaja,
edina stvar k je važna, je kaj mu v glavi dogaja.
Od tega je odvisn al je out al je in, in to
misel bi rad zabil v tvojo glavo tko k klin.

 

Vem kaj govorim, tuki rojen tuki živim
tuki vzgojen, slovenske matere sin.
če hočeš stop z mano za besede iz teh stihov,
ker js bom stal za njimi dokler bom dihal.

 

Tole gre od ljudi za ljudi – ne glede na to kje si, kaj si kdo si.
Tole gre od ljudi za ljudi – za vse ljudi.

 

Preveč negativnosti povsod okol mene
k pogledam ljudi drug prot drugmu nastrojene
politična, verska in rasna nestrpnost
sovraštvo, hinavščina in zahrbtnost

 

preveč se nosjo, za najbolše se majo
izkažeš jim spoštovanje pa ti vrnt ga ne znajo
in drugi so taki k v obraz se ti smejijo
k pa obrneš jim hrbet že o teb govorijoraznorazne laži sam da te potlačjo

 

fejst not v drek po zobeh te vlačjo
da bi sami izpadl boljši mogoče
a postaja jim tesno in v glavi vroče
sovražjo vse okol sebe a ne vejo zakaj

 

tok zabredejo ne morjo nazaj
kva sploh majo od tega da na tak način žvijo
razn to da ustvarjajo negativno energijo
za vse k so prpravleni da kej nardijo

 

kar smo zajebal so prpravleni da spremenijo
vsi delamo napake dejmo jih popravt
probimo to negativnost ustavt

 

Tole gre od ljudi za ljudi – ne glede na to kje si, kaj si kdo si.
Tole gre od ljudi za ljudi – za vse ljudi.

 

Ni treba bit slep in krvav, da ostaneš to kar si
Vem da bi rabu vse kar si njemu dal, pa tega ni.
Zakaj bi se kogarkol bal k drgačn se rodi
Lohk da bi zate roko u ogenj dal, a pol bi bil tih?

 

Ni treba bit slep in krvav,
Vem da bi rabu vse kar si njemu dal,
Zakaj bi se kogarkol bal
Lohk da bi zate roko u ogenj dal.


Categories
Da bo dan krajši

Julija

Razpuščeni lasje,
skrit obraz med dlani,
nežna kakor cvet,
kot da komaj šestnajst let ji je.
***
Julija objokana,
ni ti treba skrivati solza,
solze so, kot biseri,
bolečina jih rodi.
***
Ustne nežno drhte,
šepetajo ime,
razočaranje,
kakor pelin zagreni
srce.
***
Julija objokana,
tudi zate zraste vrtnica.
Julija, o Julija,
pusti bolečini da
izlije se na tla.
***
Julija objokana,
ni ti treba skrivati solza,
solze so, kot biseri,
bolečina jih rodi.
***
Julija objokana,
tudi zate
***
Pišem: Marko LUKAN

Kdo ne pozna teh verzov? Gre za pesem Aleksandra Mežka, ki je originalno izšla leta 1980 na albumu Menu. Aleksander je album posnel z ekipo britanskih sodelavcev v Londonu, kar je bilo za tiste čase za nekega jugoslovanskega glasbenika lep uspeh. Mežkove pesmi je na svoje plošče uvrščal tudi slavni Cliff Richard, nekoliko pa ga imamo za svojega tudi Jeseničani. Gospod je namreč po rodu doma iz bližnje Kašarije, njegova Siva pot – sicer priredba pesmi Johna Denverja iz leta 1971 – pa že desetletja odmeva v dvorani Podmežaklo.

Julija je najbrž ena najlepših slovenskih pop balad, s čimer bi se menda lahko strinjali tudi ljubitelji drugih zvrsti glasbe. V slovenski glasbeni zapuščini je pesem zapustila močno sled do te mere, da jo radi prepevajo in posnamejo tudi drugi izvajalci. 
Pred leti je eno od takih priredb posnela Alenka Godec, ki je tudi sicer posnela kar nekaj priredb ostalih avtorjev in jih izdala na nosiclih zvoka. Mnogo podobnih izvajalcev pozna svetovna glasbena zgodovina; izvajalcev torej, ki so svoje najlepše pesmi, svoje največje uspehe dosegli s pesmimi, ki so bile v resnici predelave (Joe Cocker, Bryan Ferry …) Seveda ne gre za glasbenike, ki bi snemali izključno tujo glasbo, saj so tudi sami plodoviti avtorji, a … taka so pač dejstva.

Težko je realno oceniti, katera izvedba posamezne pesmi je najboljša. Vedno gre seveda za subjektivno oceno. Nekomu bo najljubši original, spet komu drugemu kaka druga verzija z drugim izvajalcem v glavni vlogi. Če vprašate mene – ljubši so mi rokerski ritmi – so me najbolj prepričali v zadnjem času San Di Ego, ki so se zadeve lotili na način, ki mi je ljub:

Vam je všeč, kako pesem interpretira izjemni Sergej Škofljanec?

Pa vi, dragi bralci? Katera Julija je najljubša vam?

Naslovna fotografija: KLIK


Categories
Glasbeniki

Jesenice rocks!

Kaj porečete pa na tole, dragi bralci … prav pred kratkim je bil na tej spletni strani objavljen intervju z jeseniško pevko Nino Bauman (KLIK); no, večinoma je jeseniška, ampak malo pa tudi od Pande  😉 , zdaj pa je na površje priplaval nov zanimiv jeseniški projekt, v katerem je v določeni meri sodelovala tudi Nina. Ampak pojdimo lepo po vrsti ( … kakor so hiše v Trsti, se je glasil star rek), k Nini se bomo še vrnili. 

Grega Habiča najbrž ni treba posebej predstavljati. Je le že desetletja uveljavljen glasbenik, mojster kitare. Ekipa zbrana v okviru njegove skupine GHB (Grega Habič Band), nam je tokrat ponudila izdelek, ki si ga boste lahko ogledali in preposlušali spodaj …

Najprej pa še nekaj drugih informacij. Za pesem je glasbo napisal Grega Habič.  Besedilo sta skupno prispevala Boštjan Smukavec, popularno imenovan Bifti ter Grega Habič.  Z glavnim vokalom je pesmi dala svojevrsten pečat Blažka Udir. No in tu se spet dotaknemo v prvem odstavku omenjene Nine, ki je prispevala podporne vokale, pomagal pa je tudi Domen Guzelj. Ne najmanj pomemben pri vsem skupaj je bil še en izvrsten jeseniški glasbenik: Klemen Gasar, ki je poskrbel za basovske linije pri predstavljeni pesmi. Z njim skupaj je za ritem sekcijo za bobni poskrbel Matic Hering. Za produkcijo je poskrbel Grega Habič.

Pri izdelavi in snemanju vizuelne podobe zadeve sta glavni vlogi odigrala umetnik, ki se skriva za psevdonimom Arn Thor (Mitja Ploj) ter Mirko (Budo) Budimir. Produkcija: Matic Hering.

Ljubav je prevara

I ljubav je grijeh

Ljubav je život

I ljubav je smijeh

 

Ljubiš i ne vidiš

Ljubiš ti ne čuješ

Ljubiš i ovaj cjeli

Nesretan svijet

 

Jedan dodir i sve se promjeni

Srce gori a pamet ne vidi

Ljubav nije stih

Ljubav težak je riff

 

Uvek kad zaspim

Želim da sanjam

U snovima živim

I s tobom sam ja

 

Tamo gdje uvijek

Čekaš na vratima

U snovima heroj

Tvojih snova sam ja

Da pa to ne bi bilo vse, pri Habičevih pravijo, da bo kaj kmalu luč sveta ugledala nova pesem, tokrat posvečena legendarnemu jeseniškemu Šerifu Benu. Vem, vem, firbec vas matra kaj in kako bo s tem, ampak … malce boste morali še potrpeti.

********************************************************

Čisto zadnja novička pa:
10. maja bo v Kolpernu dobrodelni koncert, kjer bo moč videti GHB. Ker je bila pred novim letom zelo lepo sprejeta tudi skupina Yugo-nostalgica, bodo na dobrodelni prireditvi sodelovali tudi oni.

Daleč je še do desetega maja, ampak … dovolj zgodaj smo vam povedali, da si boste zapisali na koledar.

Zdajle pa imate eno majceno nalogo: delite tale članek na spletnih socialnih omrežjih, da bo čim več ljudi videlo, kako kreativni smo Jeseničani …

Saj veste:


Categories
Kolumne

Javni sektor … umetnost, kako nečesa ne narediti

Pišem: Marko LUKAN

Prav pošteno razbesnjen sem te dni. Sedim ure in ure ter vlagam svoje delo, kreativnost in čas v nekaj, kar v tem trenutku ne prinaša kakih otipljivih koristi. Poleg tega sem deležen tudi kritik, modrovanj in nasvetov dežurnih internetnih vsevedov. Ampak to je prekletstvo današnje dobe; če nekaj delaš in to daš na ogled digitalni javnosti, moraš pač pričakovati … greznico. Pa saj ni tako grozno, kakor se sprva zdi; včasih kdo na kup gnoja vrže tudi kako vijolico, kdo drug poškropi vse skupaj s smetano, pa je vse skupaj videti kar … zanimivo. Ostane sicer nekaj dehtenja, ampak – kaj bi to …  😉 

Okej, na ta način sem opravil z moraliziranjem (lahko mu rečemo tudi pametovanje). Jasno, tudi sam nisem imun pred tovrstnimi skušnjavami. 

Da res nisem, bom pokazal zdajle. Res pa, da bodo moje kritike podkrepljene z dokazi … no, vsaj skušal bom razložiti. Današnja norija v zvezi z GDPR mi seveda onemogoča kakršnokoli poimenovanje, najbrž pa bi ga dotični in njihovi prijatelji ter znanci tudi vzeli, kot osebne napade.

Nikogar ne želim napasti osebno, čeprav bi tu in tam menda tudi bilo učinkovito, če bi na koga dejansko pokazal s prstom.

O čem govorim? Eee … pišem? O tem, da si že teden dni prizadevam, da bi nekatere službe v Občini Jesenice, ki sodijo v tako imenovani javni sektor, pripravil do sodelovanja. Do sodelovanja v zvezi z obveščanjem javnosti. Tale portal je zelo bran; vse skupaj vidim, kot dodano vrednost … tako za portal, kot za bralce in konec koncev tudi za službe, od katerih bi si rad izprosil sodelovanje. Gre za bazične službe, financirane iz proračuna. Ne bi si drznil ugotavljati iz katerega proračuna, saj teh reči ne poznam. Zato vztrajam le na svojih izkušnjah …

Za tri službe gre, prav bazične za delovanje vsake normalne družbe. Bralcem portala jeseničan.si bi namreč rad postregel z informacijami. Z vsakič znova svežimi. In ne, ne bom imenoval teh služb, sploh pa ne ljudi z imenom in priimkom. O razlogih za to, sem že v odstavkih višje. O tem, kakšen boj z mlini na veter pa bijem, pa si preberite v nadaljevanju.

 

Illustration: Ratna Sagar Shrestha/THT

Prva:
Torek je. Pošljem elektronsko sporočilo. Razložim kdo sem, kaj počnem. Obljubim, če bo to potrebno, tudi ustrezna dokazila. Ob tem se – menda nekoliko nerodno in preveč zagledano v svoje delo in prepoznavnost v mestu – zanašam na to, da me bo bralec/bralka prejetega elektronskega sporočila prepoznal že iz zapisanega.

Četrtek je. Sistem zazna, da je nekdo “na oni strani” sporočilo odprl in ga – verjamem, da – prebral.

Petek je. Dobim elektronsko sporočilo, odgovor, ki se glasi:
Resno? Resno?? Ne, a me hecate? Posredujem naj mail? In to piše v odgovoru na “mail”?  😀
Okej, mnogo je dela. Razumem, nisem samo jaz tisti, ki bi želel to in ono. Vljudno odgovorim, da bo dotični elektronski naslov kar pravi za tovrstno sodelovanje.

Ponedeljek je. Čakam. Čakam. Čakam. Nobenega sporočila ni z “one strani”. Vljudno pošljem novo sporočilo. In zdaj spet čakam. Odprto namreč še ni bilo …

Druga:
Torek je. Pošljem elektronsko sporočilo. Razložim kdo sem, kaj počnem. Obljubim, če bo to potrebno, tudi ustrezna dokazila. Ob tem se – menda nekoliko nerodno in preveč zagledano v svoje delo in prepoznavnost v mestu – zanašam na to, da me bo bralec/bralka prejetega elektronskega sporočila prepoznal že iz zapisanega.

Še vedno je torek. Zaznam, da je “na oni strani” nekdo odprl sporočilo. In ga – verjamem, da – prebral. Odgovora ni. 

Četrtek je. Nekoliko jih spomnim, “na oni strani”, da bi si želel kakršnegakoli odgovora. Pošljem novo sporočilo. 

Še vedno je četrtek. Nekdo drug “na oni strani” odpre sporočilo. In ga – verjamem, da – prebere. Odgovori ne.

Petek je. Še tretja oseba “na drugi strani” odpre (in prebere) zadevo. Ta mi odgovori:

Še vedno je petek. Obrnem se na četrto osebo. Z njo zamenjam niz elektronskih sporočil. Od mene zahteva to in ono, vljudno odgovarjam. Na koncu obljubi:
Ponedeljek zvečer je. Čakam.

Tretja:
Torek je. Pošljem elektronsko sporočilo na email naslov, ki ga najdem na spletu. Razložim kdo sem, kaj počnem. Obljubim, če bo to potrebno, tudi ustrezna dokazila. Ob tem se – menda nekoliko nerodno in preveč zagledano v svoje delo in prepoznavnost v mestu – zanašam na to, da me bo bralec/bralka prejetega elektronskega sporočila prepoznal že iz zapisanega.
Vrne se sistemsko sporočilo o “nezmožnosti dostave sporočila”. Naslov je torej napačen.

Sreda je. Pokličem v dotično “firmo”. Razložim kdo sem, kaj počnem. Obljubim, če bo to potrebno, tudi ustrezna dokazila. Ob tem se – menda nekoliko nerodno in preveč zagledano v svoje delo in prepoznavnost v mestu – zanašam na to, da me bo tisti, ki na drugi strani posluša, prepoznal že iz povedanega.
Ne prepozna me.

Sploh ne vem, za kaj se gre,” mi pravi.

Razložim znova. Še vedno “ne ve, zakaj se gre“. Prosim, če me zveže z nekom, ki bo razumel. Pravi, da takega trenutno ni, da pa mi lahko posreduje njegov elektronski naslov.

Še vedno je sreda. Pošljem novo sporočilo. Razložim kdo sem, kaj počnem. Obljubim, če bo to potrebno, tudi ustrezna dokazila. Ob tem se – menda nekoliko nerodno in preveč zagledano v svoje delo in prepoznavnost v mestu – zanašam na to, da me bo bralec/bralka prejetega elektronskega sporočila prepoznal že iz zapisanega.

Četrtek je. Odgovor prispe v večernih urah.
Pozdravljeni.
Se opravičujem, vendar sem bil cel dan odsoten …

Vljudno se zahvalim za odgovor in razložim, da bi tako “delo” vzelo manj, kot dve minuti. Bi bil pa zelo hvaležen. Ponudim tudi konkretno protiuslugo, če bo potrebno. Ne v denarju, da ne bi bilo nesporazumov …

Petek je. Z gospodom zamenjava še nekaj elektronskih sporočil, v katerih mi dokazuje, da je zelo zaposlen. Saj verjamem, resnično verjamem. Zakaj pa konev koncev ne bi? Gospod tudi pravi, da nekaj podobnega že po zakonu morajo početi in mi natanko vse specificira. Časovno, sistemsko, na vse možne načine.
Pravim – o , to je pa super. Še meni pač pošljite te zadeve. Z gospodom zamenjava telefonski številki.

Ponedeljek je. Sistem javi, da je gospod odprl zadnjo elektronsko pošto. Čakam. Še čakam. Nič se ne zgodi. Pokličem, gospod se ne oglasi.

Pa prav danes, ko se je že zjutraj zgodilo toliko tega, o čemer bi bilo prav obvestiti javnost.

Zaključek
Kaj počnem narobe? Sem preveč vljuden? Je narobe to, da ponujam “usluge” dejansko zastonj?Saj vem, nisem edini. Služba je naporna, šef je tečen, pa še doma kdo utruja … na koncu si pa še Lukan izmisli nekaj in pričakuje, da bomo vsi v luft skakali …

Da pa ne bo vse skupaj videti le kot pljuvanje čez brezvestne birokrate: verjamem, da je tudi v javni upravi kopica dobrih, vestnih, marljivih ljudi, ki človeku z veseljem pomagajo in dobro opravljajo svoje delo.
Zdi se, da je le zakonodaja tako zelo uničila vsako voljo do človeku prijazne službe, da …

Kaj si mislite o vsem tem, dragi bralci?

 


Categories
Kolumne

Delavski dom

Pišem: Marko LUKAN

Dlje časa me je že mikalo. Saj veste – ko ti neka reč ne da miru … tuhtaš, razmišljaš … ne veš, kako bi se je lotil. 

Kar nekaj stavb je, ki mestu niso v ponos. Marsikatere bi se rad lotil v prihodnje. Vse so del zgodovine, del dediščine mesta, v katerem je delavstvo tako zaznamovalo dogajanja. Utrip mestu je skozi večino zgodovine pomembno soustvarjala železarna. Železarna pa je seveda močno povezana tudi z zgodovino Delavskega doma.

Prav Delavski dom me muči. Vsakič, ko se peljem mimo, se mi oči žalostno obrnejo proti ruševini nasproti nekdanjega glavnega vhoda v Železarno. Danes ni več ne Železarne (v nekdanjem obsegu in smislu), pa tudi Delavski dom je v dokaj primernem stanju za današnje stanje delavskih pravic – le še ruševina, le še spomin na neko (vedno bolj oddaljeno) preteklost. Eni bodo rekli – svetlo preteklost, drugi se seveda s tem ne bodo strinjali.

Premlad sem, da bi se spomnil vseh dejavnosti, ki so bile lastne nekdanjemu Delavskemu domu. Iz pripovedovanj vem, da je bila v dotični stavbi nekoč gostilna Pri Jelenu. Iz lastnih izkušenj pomnim čitalnico v prostorih Delavskega doma. V njej sem – kot mlad, nadobuden, rdečelas/ličen otrok – večkrat odigral kako “kulturno” točko s svojo harmoniko. Sploh ne vem, kako je do tega prišlo, ampak v tistih časih sem bil “the next big thing”, kar se tiče harmonike v mestu. Spomnim se, kako zelo prima se mi je zdelo, ko se je pred našo hišo parkirala oranžna (ali pa je bila le zelena?) stoenka, iz nje pa je zlezel ravnatelj glabene šole osebno … cela ulica je zijala, ko se je visoki, vedno brezhibno urejeni gospod Pribošič (ja, tudi v časih tovarišev, sem ravnatelja Janka Pribošiča imel za gospoda) suvereno napotil v tisto našo malo, uborno hiško … iz nje pa – po obvezni kavi, ki jo je skuhala mama – pripeljal in odpeljal malega rdečelasega virtuoza na harmoniki …




Ni bil samo Delavski dom tisti, kjer sva z gospodom – izven rednega programa glasbene šole – gostovala. Tudi Dom upokojencev, raznorazne šole, pa temeljne organizacije združenega dela, društva … v tedaj še veliki občini ni bilo ravno dosti krajev (in prireditev), kjer ne bi urezal kake Hej brigade, ali pa Na Golici

 

Ampak eno od gostovanj v Delavskem domu ima vseeno posebno mesto v mojem – že nekoliko zabluranem – spominu. Ob neki priložnosti – morda je bil kulturni praznik, izdaja pesniške zbirke … – sem moral nastopiti. Ker je bil Delavski dom pri Jelenu v neposredni bližini mojega doma, gospoda ravnatelja ni bilo. Imel sem nalogo, da se – s harmoniko vred – kar sam sprehodim do tja in opravim z zadevo. In res … nekako sem privlekel tisto veliko (96 basno) harmoniko pred vhod in strahoma pokukal v čitalnico. Zbrana klientela starejših ljudi je tiho in fokusirano brala, karkoli je pač že brala. Stoli so že bili razporejeni tako, da bi se obiskovalci prireditve lahko posedli in spremljali pripravljeni program. Jaz pa … tihi, preplašeni, nepomembni jaz … nisem poznal nikogar.

Stopil sem nazaj ven in tuhtal, kaj mi je storiti. Nikomur ni bilo mar za malega, prestrašenega in premraženega fantiča s frizuro rdeče regratove lučke. Harmonika je tiho počivala v skorajda očiščenem snegu, jaz pa sem skozi steklena vrata opazoval tovariša pesnika, ki si je v beli srajci, ponošenem suknjiču in rjavi ruti okrog vratu, dostojanstveno dotakal v kozarec s konjakom. Nekako take vonjave se namreč tihotapijo v moj spomin. Potisnil sem harmoniko tik ob stopnice in tekel domov k mami … :

“Mama, mama, mislim, da danes ne nastopam. Nikogar tam ne poznam. Kaj pa, če se je ravnatelj zmotil v datumu?”

Mama me je nejeverno gledala. “Kje imaš harmoniko?”

Po hitrem postopku me je poslala nazaj. Vmes sem jih nemalo slišal, ampak … spet sem tekel. Tekel sem mimo nekdanjega Kina Radio (ki ga že davno ni več) in k sreči našel harmoniko nedotaknjeno. Edino vlaga je že nekoliko načenjala tisti njen kovček, ki je bil (razen na vogalih) pravzaprav iz neke lepenke … skorajda kartonast. Odvlekel sem harmoniko po tistih nekaj stopnicah, se ves prepoten skušal vtihotapiti skozi steklena vrata in … zagledal gospoda ravnatelja, kako z zanimanjem opazuje že začeti program.

Pesnik, ki sem ga prej opazoval pri gašenju žeje, je zamaknjeno recitiral. Pribošič je mignil le z glavo v smeri improviziranega odra in že sem se s pomočjo prijazne tovarišice upokojenke prebijal proti zame predvidenem mestu.

Potem pa – Na juriš, pa Kdo pa so ti mladi fantje ter Na oknu glej obrazek bled … v potnih remiksih.

Od mraza otrpli prsti najbrž mojega izvajanja niso zapisali ravno v svetovno zapuščino glasbenih presežkov, ampak občinstvo je bilo navdušeno. Morda pa nekolikanj tudi zaradi prej (in potem) spitega konjaka, kdo bi vedel?! 

Ravnatelj me je po prireditvi potrepljal po bujni rdeči grivi in dejal: “Dobro je bilo.” Vedel sem, da ni bilo, ampak gospod, ki je znal na urah teorije v glasbeni šoli kar pošteno zarohneti, me je pomiril. Tista ugledna stoenka me je peljala dve ulici daleč do doma, o pesniku pa nisem več nikoli ničesar slišal. Niti kasneje nisem več nastopal v Delavskem domu, če me spomin ne vara. Sem pa bil priča nekaterim koncertom … rock koncertom … v véliki dvorani Delavskega doma. Koliko Jeseničanov danes sploh vé, da je “pri Jelenu” tudi vélika dvorana?




Danes je Delavski dom skorajda že ruševina. Kina Radio ni več, bujne oranžne pričeske, spričo katere me je neka druščina klicala Travolta, tudi ne. Harmonika mi je po dolgih letih samevanja pred časom umrla tako rekoč na rokah … sam pa sem lahko le še obupano kriknil – ne okreći se sine!

Nimam informacij in ne bi rad zganjal poceni populizma v stilu – ja, res je, Delavski dom je v obupnem stanju; dajmo malo moralizirati … Če bi želel kaj podobnega, bi zapisal, da je današnji Delavski dom le še zbirališče podgan, brezdomcev, uporabnikov nelegalnih drog in drugih žalostnih človeških usod … Ampak tega ne vem. Take zadeve mi niso znane. Zato sem delil osebno zgodbo, svoj nekaj desetletij star spomin. Ampak resno – kaj se dogaja s to stavbo? Danes je že v nevarnem stanju. Zdi se, da bo nekega žalostnega dne doživela svoj naravni konec. Kdo je lastnik stavbe? Zakaj ne uredi stanja? Koliko časa “se ne bo dalo ničesar storiti”? Bo potrebna kaka tragedija, večja od mojega mokrega harmonikinega kovčka?

Kako se vi spomnite te stavbe? Kakšno je vaše mnenje?

[metaslider id=400]

[paypal_donation_button]

Knjigo leta lahko naročite s klikom na njeno fotografijo zgoraj




Categories
Intervjuji Neznani znani obrazi mesta

S svojim delom bi rada prinesla nekaj miru v nemir tega sveta

Piše: Marko Lukan

Človek, ki se loti pisanja na način, na kakršnega sem se ga lotil sam, si mora pri svojem delu nujno postaviti neke standarde. Kadar taki standardi v dovolj veliki meri srečajo potrebe bralcev, gre za uspešen in – v današnjih časih je to pomembno – odmeven projekt. Ves čas me ob oblikovanju te strani spreletava upanje, da sem Jeseničanom ponudil zanimivo zadevo, po reakcijah v dnevih po objavi prejšnjega intervjuja z gospodom Dolinškom pa o tem pravzaprav ni več moglo biti nobenega dvoma. Čudoviti komentarji, ki sva jih bila z nekoliko posebnim gospodom pravnikom deležna, so – vsaj v mojem primeru – kar nekajkrat povzročili pritisk v prsnem košu, potovanje zračnega mehurčka navzgor proti nosni votlini in naravno vlaženje očesnih zrkel, s katerimi se je moja notranjost ganljivo odzvala na vsa priznanja, pohvale in dobre misli. Tudi sicer je potrebno povedati, da sem v zadnjem času v mestu zaznal, da me ljudje nekoliko opazujejo, celo prijazno pozdravljajo, ob tem pa ne gre vedno za znance. Menda sem se v dneh od objave zadnjega članka celo počutil kot manjši rockstar, ne sicer prevelik. Morda takole kot kak član kakih … recimo …Veselih ventilčkov, ki so ravnokar nastopili na lokalni gasilski veselici, no … ampak pretiravajmo pa vseeno ne …  Vse skupaj je – po mojem mnenju – kulminiralo v dveh zanimivih dogodkih; prvem oni dan, ko sem po celodnevnem bohinjanju, kakor imenujem lenarjenje na kakem skritem kotičku ob obali bohinjskega jezera, prav posebno štorasto organiziral svoj pristanek pred domačim blokom. Mimo se je – brez da bi bil na to posebej pozoren – pripeljalo grafitno sivo vozilo, iz katerega je človek očitno buljil vame. Skorajda bi že siknil v smer vozečega in vse skupaj morda pospremil še s kako zgovorno gesto, ko se je vozilo ob naslednjem bloku zaustavilo, obrnilo in vrnilo nazaj točno tja, kjer sem s polnimi rokami punklov neuspešno poskušal odkriti kje so ključi od stanovanja. Bzzzzk, je tiho reklo steklo, iz avta je pogledala glava, ki me je prej tako očitno opazovala, prijazni možak pa me je začel na vse pretege hvaliti, omenjati moje pisanje in me imenovati »popestritev v tem turobnem mestu«. V zadregi nisem vedel kam bi se vdrl, roke, ki jih v takih trenutkih človek ponavadi vtakne nekam globoko v žepe, ob želji, da bi se v želvjem stilu lahko skrila tudi glava, pa so zaposlene morale ostati na svetlobi zgodnjega jeseniškega večera. Hvala, hvala, hvala, je vrelo iz mene, znotraj mene pa še vse kaj drugega … No in potem drugi tak dogodek – ta mi je še posebej ljub – šele nekaj dni po objavi članka (KLIK) sem gospodu Dolinšku nesel natisnjeno verzijo najinega pogovora. Gospod je po svoji navadi tiho ždel pred Murko, bil zatopljen v neka svoja tuhtanja in ni bil v napoto nikomur, ko sem se sredi dopoldneva ustavil na avtobusni postaji tik pred njim. Pograbil sem tiste papirje, stopil okrog avta, stegnil roko v pozdrav in … zagledal najbolj srečen obraz, kar sem jih videl v zadnjih nekaj mesecih. Razmišljajoč o tem, da gospod članka pravzaprav sploh še ni prebral, mi je takoj postalo jasno, da se je vsa zadeva razpletla zelo dobro. Z gospodom Dolinškom sva malce pokramljala in povedal mi je, da ga je marsikdo v tistih dneh zaustavil, mu zaželel najboljše, podaril kako škatlico cigaret in mu v roko stisnil kak evro. Najbolj pa je bil ponosen na to, da se mu je »oglasila tudi žlahta«, kakor je sam povedal. Očitno je tudi do sorodstva, ki ga gospod sicer menda nima na Jesenicah, prišel glas o članku, The Lawyer pa je bil deležen samih pohval. Kako se torej kot pisec ob tem počutim avtor teh zadev? Naravnost fantastično!

Ampak zakaj tako dolg uvod, opisujoč dogajanja »iz drugega intervjuja«, na strani, ki naj bi v principu bila namenjena pogovoru z novim gostom/gostjo? Prav zaradi v uvodu omenjenih standardov. Ko človek enkrat spiše tako odmeven članek, ob tem pa se zaveda, da je enako dobro opravil tudi s prejšnjimi, je prav gotovo postavil neke standarde. Visoke standarde. S tem je – hote, ali ne – precej visoko postavil tudi pričakovanja bralcev za prihajajoče pogovore. Tu pa nastopi težava. Kdo, kaj, koga intervjuvati, da ne bi zapadel v nek ustaljen obrazec, predstavljal podobnih ljudi in razočaral svojih bralcev? Dolgo sem razmišljal o tem, kdo je primeren za mojega naslednjega portretiranca. Idej mi sicer ne manjka, mesto pa je polno zanimivih ljudi, ampak … po gospodu Dolinšku je vsak tak projekt zelo zahteven. Ob tem je potrebno upoštevati, da – vsaj v mojem primeru – oblikovanje posameznega članka vzame kar nekaj dni, po objavi pa se kak teden počutim dejansko fizično izmučenega, čustveno izčrpanega in mentalno otopelega. Vseeno sem se v prihajajočih (zdaj že minulih) dneh nekoliko ozrl po mestu in njegovih zgodbah in jo našel. Zgodbo. In gospo. Znana je tudi širši slovenski javnosti, saj jo raznorazni mediji priložnostno obiščejo in predstavljajo njeno delovanje. Ampak saj veste, moji pogovori se poskušajo osredotočiti bolj na človeka, čeprav menda vsakega od mojih intervjuvancev prav njegovo početje dela zanimivega. Vseeno pa sem mnenja, da je gospa prav v domačem kraju premalo znana, če je ob delu,ki ga s tako strastjo opravlja, to sploh lahko prava beseda. Lotil sem se torej iskanja kontakta, pošiljanja elektronske pošte, izmenjave telefonskih številk, dogovora o času in lokaciji pogovora … zadevam, ki so za izpeljavo projekta pač potrebne. In kaj kmalu sva sedela. O, kako sva sedela. Sedela, se pogovarjala, skakala drug drugemu v besedo, se spoznavala in … sedela, se pogovarjala. Neutrudni gospe sem vzel praktično vse dopoldne, v katerem bi brez dvoma opravila milijon koristnejših stvari, kakor je klepetanje z bradatim filozofsko razpoloženim nakladačem. Gospa pa je, kakor je to očitno v njeni naravi, potrpežljivo odgovarjala na moja vprašanja, mi pojasnjevala zadeve in hkrati odgovarjala na klice, organizirala zadeve ter  … laufala dan. Drage bralke, spoštovani bralci, pred vami je … po tem strašansko dolgem uvodu … pogovor z gospo, ki se odziva na ime

Ampak kje, kako, s čim začeti? Kdo je Ivanka Berčan, s čim si je prislužila mojo pozornost? Pustimo ji, da se predstavi kar sama ..

Pozdravljeni gospa Berčan. Kdo ste, s čim se ukvarjate?

Živijo. Moje ime in priimek torej že poznate. Sem vodja Društva za delo z mladimi v stiski ŽAREK. Dnevni center, ki deluje v okviru programa »Naj mladih ne vzgaja ulica« ima prostore na Cesti maršala Tita 78. Drugače povedano, v kletnih prostorih zdravstvenega doma. Najlažji dostop je s parkirišča zadaj … kako bi rekla … z ljubljanske strani. Sicer pa je tam precej velika tabla, nihče, ki bi nas iskal, nas ne bo zgrešil. V okviru istega programa delujemo tudi v enotah na Bledu, v Gorjah, Mojstrani in Radovljici. Potem pa v okviru Društva Žarek delujem(o) … ne pozabite prosim omeniti mojih sodelavcev, brez njih ne bi zmogla! … tudi v t.i. komuni v Bitnjah pri Bohinjski Bistrici. V okviru komune organiziramo bivanjski program z nastanitvijo za tiste, ki se želijo rešiti primeža odvisnosti od drog. S tem v povezavi organiziramo tudi skupine za bivše odvisnike (na Jesenicah) ter skupine za svojce odvisnikov na Jesenicah, Bledu in Radovljici. Ne smem pa pozabiti niti na našo mizarsko delavnico …

Gospa Berčan, oprostite, ker vam takole nesramno padam v besedo. Opisali ste kup dejavnosti, s katerimi se ukvarjate na dnevni bazi. Ampak o vsem tem se vsakdo lahko pouči na spletni strani društva Žarek (KLIK), kjer bo zagotovo našel vse potrebne informacije. Jaz pa bi se raje nekoliko resneje posvetil vam. Ste v resnici Jeseničanka?

Ne, Jeseničanka dejansko nisem, vendar sem v preteklosti dolgo živela in delovala v mestu. No, delujem še danes, mesto imam rada. Stanujem sicer na Bledu, ampak to najbrž ni pomemben podatek.

Prizor iz prostorov društva ŽAREK. Dnevno se v Centru oglasi med 30 in 50 uporabnikov vseh starosti. Naj mladih ne vzgaja ulica!
Foto: arhiv društva ŽAREK

Se pravi – ste po poreklu Jeseničanka, vendar ste se kasneje odselili?

Ne, tudi to ne bo držalo. V resnici prihajam iz zaselka Reka-Gozd, to je v bližini kraja Prežganje pri Litiji. Tam sem odrasla na kmetiji svojih staršev. Bili smo štirje otroci, vajeni smo bili trdega dela na kmetiji. Oče je bil zelo strog. Učenje ni bilo v prvem planu, najprej je bilo vedno potrebno postoriti stvari pri hiši. Naša kmetija je na hribu na samem, do šole sem pešačila vsak dan sedem kilometrov. Potem pa seveda še nazaj.

Kako pa ste se potem znašli na Jesenicah?

Po končani osnovni šoli nisem hotela na nobeno srednjo šolo. Nikamor! Bila sem najbrž najbolj prestrašen otrok na tem svetu. Želela sem ostati na domači kmetiji in kmetovati. Potem pa sem po enem letu po duhovnih vajah na Bledu začutila nek klic, neko notranjo potrebo … in se pridružila redovnicam. Prav tam, torej na Bledu. Drugače povedano – postala sem nuna pri Salezijankah. Ali pa, če hočete – v redovni skupnosti Hčere Marije Pomočnice. Duhovnost imam menda v sebi. Domačim ni bilo prav povšeči, spominjam se celo, da mi je oče ob eni priložnosti dejal, da bom družini naredila samo sramoto. Pa upam, da ni bilo tako, haha. Med redovnicami sem ostala celih 23 let in počasi prevzela tudi bolj odgovorne naloge in pred izstopom imela kar pomemben položaj. Večinoma sem se v okviru svojih zadolžitev na Bledu in drugod ukvarjala z mladimi, z otroci, z animatorji. Potem pa so me začeli iskati odvisniki. Veliko mi je pomenilo, da sem jim lahko pomagala. V tem sem se zares našla. Na neki točki sem potem ugotovila, da me življenje vodi naprej. Dve leti sem imela ogromno dela sama s seboj, da sem v sebi z gotovostjo ugotovila, da je to tisto, kar želim storiti, po tolikih letih ni lahko zapustiti redovne skupnosti. Razmišljala sem o tem, da želim oditi s hvaležnostjo. Čutila sem se pripravljeno za naslednji korak. Rekla bi, da v skupnosti niso bili ravno srečni, da jih zapuščam, ampak nimam nobenih zamer. V vseh tistih letih sem se ogromno naučila in se izoblikovala kot osebnost …

Ivanka Salezijanka a.k.a. Ivanka Berčan kot redovnica v redovni skupnosti Hčere Marije Pomočnice
Foto: zasebni arhiv Ivanke Berčan

Potem pa ste si izbrali Jesenice za svoj kraj?

Na Jesenicah je živela moja prijateljica, ki mi je v začetku nudila najosnovnejšo pomoč. Veste, ko sem izstopila iz reda, nisem praktično imela ničesar. Na nek način sem morala vse začeti od začetka. Vedela sem, s čim bi se rada ukvarjala, ne pa tudi tega, kako bom to dosegla. Pa sem kar potrkala pri tedanjem županu Jesenic Borisu Bergantu. Zanj sem slišala, da je zelo socialno čuteč, pa sem si rekla – zakaj pa ne? Predstavila sem mu program, idejo za delo z mladimi s ceste, gospod župan pa mi je znal prisluhniti in priti nasproti. 15. januarja 2004 sem tako – skupaj s somišljeniki – formalno ustanovila društvo ŽAREK.

Ampak sam kraj in njegove posebnosti ste pa poznali?

Ah, kje pa! Nisem poznala ne Jeseničanov, ne Jesenic. Zame je bil to popolnoma nov svet. Lahko si predstavljate … dekle s kmetov in bivša redovnica … pa pride na Jesenice. Pa sem se podala kar ven, med ljudi. Vzela sem kitaro, šla na kak parking in se približala mladim. Terensko delo mi je še dandanes najljubše. Mnogokrat sem prepešačila Jesenice podolgem in počez … no, bolj po dolgem, hahaha … in se kar pošteno nahodila. Na ta način sem si nabirala izkušnje o tem kaj in kako je na Jesenicah. Ampak ni mi žal, na terenu vzpostaviš najpristnejši odnos z ljudmi.

A potem so vas pa kar začeli spraševati, če lahko pomagate?

No, to ne gre tako, seveda ne. V začetku je vedno nekaj nezaupanja, tudi v odnosu mladih do mene ga je bilo. To je normalno. Potem pa smo se pogovarjali, beseda je dala besedo … problemi, ki jih imajo mladi v današnjem podivjanem svetu, prej ali slej pridejo na plano. Mnogokrat so me spraševali, če sem psihologinja, morda socialna delavka ipd. Pa nisem bila. Takrat še ne. Zdaj imam sicer tudi formalno izobrazbo, ampak … šla sem v obratni smeri, s terena. Prej, ko sem bila še redovnica, sem sicer delala večinoma z otroci. Z njimi, tja do obdobja desetih, dvanajstih let, je lahko, veste. So vodljivi. Nihče pa se ne ukvarja dovolj z otroci v puberteti, takrat ko so najbolj »razštelani« in imajo največje težave. K takim sem pristopala jaz. Pa saj mladi ne postanejo kar iz čistega mira odvisniki. V nekaterih primerih so preveč zdolgočaseni, saj nihče zares nima časa zanje. Spet drugič niso kos prevelikim pritiskom, ki jih nanje polagajo starši in družba. Pri marsikomu se pojavi tudi problem ob razpadu družine. Mladostniki ne vedo, kako bi se spopadli z novo situacijo, z novimi ljudmi v svojem življenju. Razpad družine je nekaj podobnega, kakor bi jim porezal korenine. Potem pa bežijo v omamo. Zaradi tega pa imamo dnevni center pod geslom – naj mladih ne vzgaja ulica! Mladostnikom je treba pomagati prejadrati obdobje odraščanja. Rekla bi, da je naš program vmesni člen med cesto in institucijami. Sicer pa je treba povedati, da dobro sodelujemo z Mladinskim centrom Jesenicem ter s Centrom za socialno delo.




Kako pa potem pridete do problema odvisnosti? Se res pojavlja že v tako rosnih letih? Že v osnovni šoli?

Ja, to je grozno, veste. Večinoma se pojavi najprej problem z opijanjem. Pa ne govorim o kakem kozarcu piva, ki alkohola nevajenemu mladostniku spodnese tla pod nogami. Govorim o omamljanju z alkoholom, o zadevanju. Govorim o izpiranju želodcev, reanimacijah in podobnem. Potem sledi pa trava …

Oprostite, tule imava pa menda problem. Ne bi rekel, da se štejem med kake redne uporabnike »trave«, ampak nekajkrat v življenju sem jo pa menda res preizkusil. Menim, da pravzaprav ni škodljiva, v nekaterih primerih naj bi bila celo koristna. Kako komentirate to?

Prav gotovo se z vami ne strinjam. Morda ob kaki občasni uporabi res koga lahko sprosti. Ampak, a veste, pri svojem delu se ubadam tudi z odvisniki od trdih drog. Vsi ti so začeli s kako »trav’co«, ki pa ob nakopičenih problemih kmalu ni več zadoščala. Potem pa uživalci potrebujejo vedno več in vedno močnejše doze, na koncu pa … če jim je sreča mila … pristanejo pri nas. Mnogi žal končajo tudi drugače, bolj tragično.

Pa ste vi kdaj pokadili kak džoint? Veste, o čem govorite?

Nisem. Iz principa ne. Ne trave, ne alkohola. Se bojim, da ne bi mogla prenehati, haha

OK, pojdiva nazaj k začetkom vašega dela na Jesenicah. Ustanovili ste društvo …

Župan Bergant nam je dal na voljo bivše vojaško skladišče. Prostovoljno smo ga uredili, poribali in prebarvali. Saj veste, olje … Težko je bilo, še sama sem bila takrat »na socialni«. Ampak za začetek je bilo. Potem smo se s programi za delo z mladimi (in tistimi za pomoč odvisnikom) začeli prijavljati na razne razpise. Večinoma to deluje po principu petletnih intervalov. Od leta 2004 se financiramo s pomočjo Ministrstva za delo, družine in socialne zadeve in enake možnosti. Občasno nam uspe tudi na kakšnem evropskem razpisu. Javljamo se tudi na razpise FIHA, saj imamo tudi status humanitarne organizacije. Tudi Občina Jesenice sofinancira naše programe od samega začetka. Občina nam je v veliko podporo! Bivši župan nam je pomagal pri povezovanju z ostalimi gorenjskimi občinami, ki skupno podpirajo naš program komune v Bohinju. Dobro sodelujemo tudi s sedanjim županom. V začetku so nas sicer gledali povsod nekoliko postrani. Pred leti smo poskušali komuno ustvariti v Planini pod Golico. Pa je bilo preveč odpora. Saj veste, z nekaterimi problemi si ljudje pač ne maramo mazati rok. Pri nas pa so se znašli fantje z roba. Poleg gospoda Berganta mi je bil v veliko pomoč takrat tudi policist g. Legat, ki se je zavzel za nas. Sicer pa je tako – s policijo praktično nimamo nobenih stikov. Ni potrebe. V začetku so sicer nekaj hodili okrog nas, ampak sem jih prijazno prosila, naj nas ne obiskujejo več. Naše delo je vzgoja, ne represija, zato stvari, ki jih izvem pri delu z uporabniki, ostanejo pri meni. Če bi represija zdravila, bi se ljudje iz zaporov vračali ozdravljeni. Pa se ne! Je pa včasih žal tudi tak način potreben, nekaterim ljudem je pač potrebno postaviti meje zgrda.

Na domači kmetiji
Foto: zasebni arhiv I.B.

Pravite, da prejemate sredstva iz tega in onega naslova. Koliko pa je pri vsem skupaj birokracije?

Uh, dušimo se zaradi birokracije. Norme so zelo hude, prav tako kontrole o porabi sredstev. Pa saj je razumljivo. Donatorji želijo vedeti, kako se porabljajo njihova sredstva. Pri delu v zvezi z dokumentacijo in podobnim resnično presegamo sami sebe in mnogo bolje bi bilo koristneje uporabiti ta čas, ampak … tako pač je. Lahko se ubadamo s tem, ali pa pač odnehamo. Jaz ne nameravam odnehati!

Se spomnite prvega impulza? Kdaj ste začeli razmišljati o tem, da bi se ukvarjali z odvisniki? Dostikrat razmišljam, da vsaka taka dejavnost izvira iz neke osebne izkušnje, morda iz mladosti … vi pa pravite, da niste izkusili ničesar podbnega …

Bila sem še redovnica, ko mi je na Bledu zazvonil telefon. Za pogovor je prosil mož moje znanke. Bila sta dobro situirana, z majhnim otrokom. Možakar je tudi izhajal iz bogate blejske družine, več ne želim povedati. Poznala sem sicer le njo, njegovo ženo. Pa sva se usedla z možem in priznal mi je, da ima težave z drogo. Trdo drogo. Iskal je pot ven. Takrat se je nekaj v meni resnično premaknilo. Nisem še imela nobenih izkušenj, že dlje časa pa sem zbirala članke, brala knjige … vse na temo odvisnosti. S pomočjo temu gospodu sem se začela učiti predvsem sama. Našel je pravo pot, uredil si je življenje in še dandanes se dostikrat slišiva. Tako da – že dolgo mi je jasno – delo na tem področju je moje poslanstvo. Zaradi tega sem na tem svetu! Veliko mi pomeni, da sem lahko komu v pomoč, ko išče pravo pot v življenju!

Je pri odvisnikih zaznaven kak vzorec? Gre za osebe iz slabše situiranih družin? Iz takih, ki so recimo zaznamovane z alkoholom, kaj tretjega?

Ne bi rekla, da je tu kako pravilo. Morda je iz dobro situiranih družin celo več naših uporabnikov. Včasih imajo tisti, ki so imeli v otroštvu manj, veliko bolje razvite delovne navade. So bolj pripravljeni na preživetje. Ampak tu ne bi generalizirala. Veliko je pri naših uporabnikih primerov čudovitih staršev, dobrih vzgojiteljev, ljudi na položajih … pa vseeno njihov otrok zapade v odvisnost. Je pa tako, veste – včasih so kaki premožni starši sami prišli iz revnega okolja. Potem pa svojim otrokom – v želji, da se jim ne bi ponovila njihova lastna revščina – vtaknejo vse v rit, kakor temu rečemo. Na koncu pa se »otroci« pri 35-ih znajdejo pri nas v komuni. Težko je nekoga pri tridesetih naučiti, da se bo boril. Starši preveč delajo namesto otrok, potem pa popkovine nikoli niso prerezane. Je res tako težko reči otroku – star si osem let, odnesi smeti?! Vse to je mešanica današnjih časov, upada avtoritet tam, kjer so najbolj potrebne, ogromnih zahtev, ki jih pred ljudi postavlja družba in še marsičesa. Veste, v naših programih smo imeli že tudi diplomirane profesorje, izobražene ljudi, ljudi na položajih. Ni pravila. Edini vzorec, ki ga res zaznavam pri odvisnikih, je slaba samopodoba. Naša družba je zelo tekmovalna. Redki se zares izkažejo in poberejo medalje, če tako rečem. Ostali ostajamo v sivini. Potem pa se ljudje, ki se niso izkazali v pozitivnem smislu, dostikrat izkažejo v negativnem. Naša družba pa je tako hudo vkalupirana, da pravzaprav ne premore nobene prave širine. Edino, v kar nas poskuša prepričati je, da za dokončno srečo potrebujemo le še tisto kremo, ono energijsko pijačo, najnovejši telefon in dober avto …

Zaposlene v dnevnem centru; od leve proti desni: Tjaša Bertoncelj, Almira Salkić in Barbara Omerzel
Foto: arhiv društva ŽAREK

Vrniva se še nekoliko nazaj k težavam, ki … pravite tako … jih zaznavate že v osnovnih šolah …

Res je. S tem imamo stik. Dobro sodelujemo s šolskimi svetovalnimi službami. Poskušamo priti v stik s starši odvisnikov. Dostikrat pa je težava prav v njih, torej starših. Počutijo se krive. Predvsem mame. Delujejo iz občutij strahu in sramu. Rekla bi, da je v specifičnem okolju, kakršno Jesenice prav gotovo so, občutek sramu še toliko močnejši. Delo s starši je dostikrat prav tako, če ne celo bolj pomembno, kot delo s samimi odvisniki. Ampak v društvu ŽAREK nikogar ne obsojamo. Rečemo bobu bob, zavihamo rokave in začnemo delati. Zazvoni telefon, prav vsakega je v začetku sram. Ljudje so v stiskah in že v pogovoru takoj začutiš, da je problem velik. Ni pa neobvladljiv, veste. V društvu ŽAREK poskušamo priti nasproti. Hitro poskušamo odreagirati. Pogovor lahko opravimo v naših prostorih, tudi v kakem lokalu, če je taka želja. V domačem okolju pa raje ne. Domače okolje je zasvojencu varno. Če pride do nas, je že naredil dva koraka. Se je že odločil. Sicer pa prvo pomoč največkrat poiščejo svojci. A naj nikogar ne bo sram. Naj pokliče, naj pride.




Do zdaj sva govorila o odvisnosti od alkohola, pa od marihuane, omenjala sva trde droge … Ampak človek je lahko odvisen od marsičesa: od trdih drog, računalniških igric, škodljivih odnosov, pornografije, menda celo od zelene solate, če s tem pretirava, če nekoliko poenostavim. Z odvisniki od česa vse se v resnici ukvarjate?

Že od začetka sem vedela, da ne morem(o) delati vsega. Joj, res bi rada poudarila pomoč svojih sodelavcev. A jih lahko naštejeva?

Seveda. Ampak potem bi vas vseeno prosil, da odgovorite na vprašanje.

Seveda, prav. Čisto na začetku sem zaposlila eno od svojih bivših uporabnic. Kasneje še sebe. Zdaj imamo dve redno zaposleni v programu dnevnega centra: Naj mladih ne vzgaja ulica na Jesenicah. Še tretja je zaposlena izmenično na drugih lokacijah. Gre za Tjašo Bertoncelj, Almiro Salkić in Barbaro Omerzel, ki je t.i. terapevtka z lastno izkušnjo. V komuni kot strokovni vodja delujem jaz, v pomoč pa mi je strokovna delavka Zora Košir Zupan. Zelo koristen je tudi laični terapevt z lastno izkušnjo Mitja Dolinar. V mizarski delavnici pa dela s fanti Peter Benedik. Že ob prvih pogovorih s potencialnimi uporabniki poskušamo kombinirati strokovnost in izkušnje. Tega pa brez vseh teh mojih čudovitih sodelavcev in množice zagnanih prostovoljcev – ne bi zmogli. Kar tule bi se jim zahvalila za vso njihovo pomoč …

Zdaj pa se vrniva k vašim vprašanjem. Kakor sem rekla, ne zmoremo pokrivati vseh področij. Če bomo vsi delali vse, potem ne bo nič narejeno tako, kot bi moralo biti! Zato poleg alkohola, trave, trdih drog ne silimo na druga področja. No, morda k odvisnosti od tablet. Tega je vedno več. Z vedno hujšimi posledicami! Eden od naših močnih ciljev je – življenje brez tablet. Najlažje je predpisati antidepresive, ne pa se spopadati s problemi, ki jih je človek nakopičil. Sistem s tem množičnim predpisovanjem tablet ustvarja v usodo vdane bebčke, da ne rečem še kaj hujšega! Veste, ljudje k nam pridejo dostikrat s kombinacijo kakih petih odvisnosti, zavedajo pa se le ene. Za zadeve, s katerimi se ne ukvarjamo,pa tudi znamo najti ustrezne programe in pomagati pri vključevanju vanje. Če je seveda volja. Z motiviranimi ljudmi ni težko delati. Je pa nemogoče delo s tistimi, ki se v naših programih znajdejo s figo v žepu. Morda želijo na sodišču prikazati, da so v našem programu, morda imajo kako drugo lažno motivacijo, ampak … v takem primeru je vse naše delo zaman! Gre za težko delo,veste. Je pa tako – eno je zdravniški pogled na težave ljudi. Drugo je represija. Potem pa smo še mi, socialni programi. Naš je visoko-pražni. Svoje uporabnike želimo pripraviti do popolne abstinence.

Koga pa je več med uporabniki vaših programov pomoči? Deklet, ali fantov?

V komuni v Bohinju imamo trenutno šest fantov …

Hiša v Bitnjah pri Bohinjski Bistrici, v kateri je komuna
Foto: arhiv društva ŽAREK

Šest fantov iz vseh gorenjskih občin? Midva pa slikava skorajda kataklizmične razmere … ?

No, v komuno ne more kar vsak. Pa seveda tudi ni edina. Poleg tega obstajajo tudi drugi programi, vsak si izbere tistega, ki mu najbolj odgovarja. Ne trdim, da je naš edini zveličaven. Sicer pa je tako – res se sliši malo (šest), ampak take so pač naše kapacitete. Žal je tako, da imamo prošenj za vstop v komuno več, kakor pa prostih mest.

Pa dekleta? Med njimi ni odvisnic?

O seveda so. Saj imamo v načrtu in morda nam uspe nakup še ene hiše, ampak … ne morem govoriti o tem, dokler ne bodo kaka dejstva na to temo dokončna. Je pa tako, veste … pri moških se posledice zaradi težav povezanih z zasvojenostjo manifestirajo bolj na zunaj, pri ženskah pa bolj za štirimi stenami. Ko moškemu zmanjka denarja za drogo, bo razbil kako steklo, kaj ukradel, koga oropal, ženske pa so v še večjih stiskah. Imela sem tudi primer zasvojenega para, v katerem se je dekle moralo prodajati, z izkupičkom pa je financirala tudi drogo za svojega partnerja. Droga je kuga današnjega časa! Odvisnike poskušamo pripraviti do razmisleka o tem, zakaj te reči potrebujejo. Odvisnost je preprosto odmik od stika z realnim življenjem, pa najsi gre za kakršnokoli obliko že. Življenje pa je včasih lepo, drugič pa pač ne. Ampak treba se je soočiti z njim! V osebnih stiskah se pokaže, kako močan je človek. Pride modra koverta, kaj boš storil? Ali bolje – kaj si storil? Zakaj je prišla? Boš zdržal, ali ne? V življenju ne rabimo tolažbe in nagrade. Moramo se prebiti skozenj. Saj nam tudi po opravljeni službi nihče ne zaploska. Odvisnost od priznanj in pohval pa prav tako ni dobra … Ampak najbrž sem zašla.

Zaposleni v komuni od leve proti desni: Ivanka Berčan, skrbnica programa na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Marjeta Ferlan Istinič, Mitja Dolinar in Zora Košir Zupan
Foto: arhiv društva ŽAREK

Res je, ves čas zahajava ven iz smeri, kakršno sem si zamislil. Povejte, kako poteka vaš tipičen dan?

Večinoma se zbujam okrog šestih. Okrog sedmih začenjam z delom. Uradnega delovnega časa sicer nimam(o). Redno sem prisotna v komuni, včasih dopoldne, včasih popoldne, po razporedu sem navzoča v sprejemnih centrih (Jesenice, Bled, Radovljica). V komuni je bilo v začetku zelo težko. Na prejšnji lokaciji smo bili s fanti v hiši brez elektrike in pitne vode. Perilo fantov sem nosila domov na pranje, fante pa vozila na Bled v hostel na tuširanje. Ne bi vas več utrujala s tisto zgodbo, saj sem jo že večkrat povedala. Potem pa so gorenjske občine skupaj poskrbele za nakup bivše železniške čuvajnice v Bitnjah v Bohinju. Opremljali smo jo sami. Tam je zdaj komuna. Aja, po mojem dnevu me sprašujete … a veste, pri sebi nisem tako striktna. Nimam točno določenega delovnika. Pri zaposlenih ga spoštujem mnogo bolj, kot sama pri sebi … Veste, pri odvisnostih ni delovnega časa. Uporabniki in njihovi družinski člani kličejo ponoči, zvečer … Prihaja do manipulacij, izsiljevanj, nasilja. No, pa saj imamo urejena dežurstva.

Gospa Berčan, ste v resnici sploh kdaj prosti? Takole poslanstvo zahteva celega človeka …

Seveda se tudi zame najdejo proste urice, prosti dnevi. Takrat grem rada v hribe, hribi me zares sproščajo …

… sicer pa se zdite prava deloholičarka. Imate probleme z odvisnostjo od pomaganja odvisnikom?

Haha, dobro vprašanje! Kaj pa vem, če tako pomislim … že v redovni skupnosti so mi vedno pravili, da preveč delam. Ampak ne, tudi jaz sem vesela prostih dni, normalno. Je pa tako, veste, v sebi čutim ogromno energije in veselja do tega dela. Včasih me kdo vpraša, če ni moje delo le kaplja v morje. Če je res tako, bomo pa kapljali! Najlažje je reči, da se ne da nič narediti. Že res, da nekaterim ne morem(o) pomagati, ampak tudi zaradi tistih parih, ki jim uspemo najti nazaj pravo pot – je zagotovo vredno vztrajati! Naše delo nas nauči ponižnosti.Najtežje je spremljati propad človeka, ki se v sebi ni v resnici odločil, da se bo spravil k sebi. V mislih imam tudi nekaj ljudi, ki jih ni več z nami …

Vas take stvari osebno prizadanejo?

V začetku sem si zelo jemala k srcu. Prevzemala sem odgovornost tudi za tisto, na kar resnično nisem imela nobenega vpliva. Ampak seveda – težko mi je za vsakega. Včasih pa človek pač mora preko sebe. Delo je zahtevno, zahteva psihično močne ljudi. Včasih dobivam prave flashe ob srečanjih z bivšimi odvisniki … kaj vse smo morali dati s temi ljudmi skozi!! Kaj vse se je dogajalo in se še dogaja … v začetku pravzaprav nihče ni angel. Ampak vsakomur damo priložnost. Nekateri gredo skozi program, drugim pač ne uspe. Smo imeli tudi fanta, ki je bil zelo nadut. Na koncu ga je skupnost izločila, tudi sam je ugotovil, da k nam ne sodi. Določena pravila je pač potrebno upoštevati …Ampak ni problema, še danes se slišiva.

Prej ste rekli, da vsakomur daste možnost, zdaj pa pravite, da je določena merila vseeno potrebno upoštevati …

Za pogovor ni nobenih pogojev. Vsakdo je dobrodošel. Za vstop v komuno pa je seveda potrebno pokazati nekaj volje, se tudi na nek način zaobljubiti določenim zadevam, se pripraviti. Tem fantom sicer ves čas pomagamo. Ampak smo pa zelo zahtevni in striktni do njih. Naša naloga ni, da bi bili priljubljeni. Naš cilj je izoblikovanje osebnosti. Razne manipulacije pa hitro prepoznamo. Komuna je pravzaprav nekako zadnji stadij. Čas za spremembe je nujno potreben in ničesar se ne da opraviti na hitro. Fantje potrebujejo spremembe miselnih vzorcev. Dostikrat se že po nekaj mesecih v okviru skupnosti počutijo močne in želijo oditi, ampak – prehitro! Včasih je še enkrat potrebno butniti z glavo v zid. Po tistem, ko bolečina izgine, se menda lažje prikaže smisel v življenju … A veste, ljudje bi se radi ozdravili, ampak so preslabotni. Prvič si vsak misli, da bo zmogel, potem pa vidi, da ni tako preprosto. Nekateri menjajo programe …





Imate kak procent uspešnosti vaših programov? Koliko teh ljudi recimo po bivanju v vaši komuni ne zaide več nazaj na stranpoti življenja?

Tega natančnega odstotka nimam, statistike ne vodim. Ampak rekla bi takole – vse je odvisno od tega, koliko časa posameznik zdrži v programu. Vsaj leto do dve potrebuje vsak za neke rezultate. Vse ostalo je premalo!

A veste s čim me presenečate? Toliko časa govoriva o odvisnikih, pa programih za rehabilitacijo teh ljudi, omenjala sva vaše redovništvo … pa niti omembe vere ni v vaših stavkih. Nikjer ne vidim nobenega razpela, ničesar … Kako je s tem? Ste ob izstopu iz redovne skupnosti zaključili tudi z vero? Je vera kako vključena v rehabilitacijo odvisnikov? Bral sem že o takih primerih …

Jaz bi raje kot o veri – govorila o duhovnosti. Duhovnost mora biti vpeta v vsakdanja življenja. Odkar nisem več redovnica poskušam delovati v smeri širine. Sprejemam različna okolja, iz katerih fantje izhajajo, poskušam imeti spoštovanje do vsega tega. Ne forsiram pa bogoslužja, pustim fantom, da te reči dojemajo po svoje, spoštujem njihove verske korenine. V preteklosti je sicer bilo nekaj nesporazumov med fanti, ampak … poskušam usklajevati različna mnenja. Fante poskušam naučiti o tem, kako premagati jezo, užaljenost in podobno. Učimo se neagresivnih reakcij, usklajujemo mnenja. Pri nas v komuni praznujemo verske praznike vseh veroizpovedi, če tako nanese. Tako je naneslo, da smo najprej praznovali bajram. Potem pa Božič itd … Prav pred kratkim je nek fant razlagal, zakaj je našel duhovno hrano v hinduizmu. S fanti sicer prakticiramo meditacije. Tako lažje najdejo stik s samim seboj, se spoznavajo.

Na nek način s tem sožitjem različnih ver – furate komunizem …

Haha, na to pa nisem pomislila. Ampak – zdaj pa vi prekinjate mene. Ko me že ravno provocirate – menim, da ima naša družba premalo širine. Pet let sem živela v Rimu, ko sem se šolala. Tam smo bile punce dvaintridesetih različnih narodnosti. Lahko si mislite, da se neka Tajka obnaša popolnoma drugače od kake klepetave  Italijanke, zadržane Finke, ali temperamentne Španke. Že res, da smo bile vse v skupnosti, ampak … tisto mi je dalo širino. Naučila sem se spoštovati različnost. Tega mogoče družbi v Sloveniji primanjkuje. Ne znamo dojeti raznolikosti kot naše bogastvo, čeprav … na Jesenicah je pa tega vseeno precej. Mene nervira predvsem to kritikantstvo v naši družbi. Stalno nekaj ni v redu, se nekaj ne da in podobno. Če ti ni všeč, pa pojdi in napravi drugače, bolje! Ampak ponavadi so tako ali tako najbolj glasni tisti, ki prav ničesar ne premaknejo. Pasivnosti pa ne maram!

Prej me niste pustili, da bi do konca povedala o mojem odnosu do vere. Kar se tiče mene – prosim in se zahvaljujem. Imam molitev zase. Vero jemljem kot nekaj, kar mi mora pomagati v najtežjih situacijah. Sama vera brez del pa je – mrtva. Ko sem zapuščala redovno skupnost kot institucijo, sem se borila z občutki krivde. Ampak še enkrat povem – v redovni skupnosti sem prejela mnogo znanja. Dostikrat mi pride na misel tisti citat puščavskega očeta iz Biblije: »Ne primerjaj se z nikomer in imel boš mir srca.«

No, občasno nama pa uspe povedati kaj o vas, haha. Večinoma sicer govoriva o vašem delu. Povejte gospa Ivanka … kaj pa vi, imate družino?

Imam partnerja, s katerim skupaj živiva zadnjih osem let. Je zelo razumevajoč do mene in mojega dela, sam pa se ne ukvarja z ničemer podobnim. Otrok nama pa žal ni bil dan …

Z obema sestrama
Foto: zasebni arhiv I.B.

Prejle ste omenjali neko širino na Jesenicah. Kako vidite vi to mesto?

Jesenice dejansko so posebne! Zelo so posebne. Rada jih imam!Zadnjih nekaj let ne prebivam tu, pa jih kar pogrešam. No, saj večkrat na teden prihajam, ampak … vseeno. A veste, všeč mi je, da imam največ debat pri »sadje, zelenjava« …

Kje?

V kaki trgovini, kjer srečam raznorazne ljudi. Jesenice imajo neko širino, ki mi je zelo ljuba. Nam … štejem se zraven, če me vzamete? … haha … je sociala prirojena. Imamo neko srčnost, nekaj toplo človeškega. A veste, da sta me za prvi bajram, ko sem bila na Jesenicah, povabili dve družini? Pa sem bila skorajda še redovnica …

Se pri svojem delu dostikrat srečate s kritikantstvom?

Niti ne. Bolj to zaznavam kot neko splošno stanje v družbi.

V tistem je – menda že desetič v teku najinega pogovora – gospe Ivanki zazvonil telefon. Znova me je opravičujoče pogeldala in obljubila, da bo hitra. Nenadoma ji je obraz zažarel, širok nasmeh se je izrisal … »Bravo! Čestitam!« je zavpila v slušalko in mi kasneje razložila, da je eden od »njenih fantov« s štirico opravil svoj prvi izpit. 

Ima Ivanka Berčan vseeno kake predsodke?

Ne vem točno na kaj ciljate, ampak … rastem, se učim. Vsak dan se učim. Ljudje me naučijo. Narkomani so mi od nekdaj prihajali na pot. Povedala sem vam že za blejske izkušnje. Imela pa sem jih tudi v Italiji. Ampak to delo …to je moj dom.

Ste vi na nek način tem »svojim fantom«, kakor jim rečete – spovednica? Ste njihova mama, svetnica?

Ne, ne, nisem klasična mama, sploh pa nisem svetnica, dajte no, haha … Meni in mojim sodelavcem je pač veliko do tega, da bi fantom uspelo. Skupaj z njimi smo veseli ob uspehih in žalostni ob neuspehih. Veste, na začetku je pri vseh uporabnikih naših programov prisotnega precej nezaupanja. Pridejo v drugačno okolje, kakor so ga vajeni. Ampak nezaupanje je največje pri njih samih, najmanj zaupanja imajo sami vase. Življenje pa teče. Potem pa mi včasih kdo pravi, da mu nihče ne verjame … ja pa kako ti bodo verjeli, mu rečem, če si se pa  pretepal, kradel, goljufal, pil in se drogiral. Kako naj ti ljudje verjamejo? Te stvari potrebujejo čas.

Se kdaj zgodi, da se kak od najglasnejših fantov v vaši pisarni, ob individualnem pogovoru – zlomi?

Najglasnejši in tisti najbolj tough so najbolj ranljivi. Na štiri oči pa je človek prvinski. Pot do sebe je dolga in naporna in zmorejo jo samo najbolj pogumni. Nismo skupina za samo-pomilovanje in nismo tolerantni do »tega se pa ne da storiti«, toda … Ni veliko ljudi, ki bi bili pripravljeni spremeniti same sebe! Ampak tako je potrebno začeti. Ko spremeniš sebe, se tudi druge stvari uredijo. Vse se uredi, odnosi doma, v službi itd …Treba je vedno iskati pozitivno plat.

Se tudi kdo razjoka pri vas?

Tudi. Pogosto. Spoštujem take trenutke. Sem sočutna, ampak v taka razpoloženja se ne pustim zvleči. Moram stati na obali jezera, kadar kdo pade vanj, veste. Vedno iščem načine, kako ljudi ne užaliti, a jim vseeno na pravi način predstaviti zoprna dejstva. Včasih pa je pač komu potrebno povedati, da je len ko fuks, haha … Tudi igranje žrtve pri meni ne vžge. Če si žrtev, je vedno nekdo okrog tebe kriv za tvoje gorje. Saj ne obsojam, ampak … pravim – OK, zdaj si tukaj. Gremo dalje! V komuni govorimo o odraslih moških, veste. Poglabljanje v preteklost, iskanje vzrokov in vstopanje v vlogo žrtve je lahko kontra-produktivno.





Uhh, gospa Ivanka, vse dopoldne že sediva, pa nama kar ne zmanjka in ne zmanjka tem. Ampak počasi bova vseeno morala zaključiti. Povejte mi, ali je problem droge na Jesenicah v letu 2017 drugačen, kakor je bil recimo leta 1985? Je hujši, ali morda le bolj viden?

Seveda je drugačen. Hujši je! V prejšnjih časih je bilo na voljo manj substanc, bile so težje dostopne. Pravila družbe so bila drugačna. Danes se ljudje bojijo že svojih 14-letnih otrok. Štirinajstletnih, lepo vas prosim!! Praktično več ne obstajajo neka jasno določena merila o tem, kaj je prav in kaj narobe. Na čem naj potem ljudje bazirajo svojo osebnost? Kdor nima dobro izoblikovane osebnosti, pa je bolj labilen, bolj dovzeten za odvisnosti.

Prej sem vas spraševal o tem, če se kdaj kdo zlomi v vaši pisarni. Kaj pa Ivanka Berčan, se ona kdaj zlomi?

Oh, se. Od utrujenosti. Večkrat sem utrujena, fizično in emotivno. Dela je vedno preveč …

Pa od kod vam vsa ta moč, zakaj v resnici počnete te stvari?

Kaj pa vem. Včasih razmišljam, da sem bila v prejšnjem življenju menda v mafiji in sem počela grozne reči. Potem pa v tem življenju očitno stvari izravnavam, haha … Ampak resno – s svojim delom bi rada prinesla nekaj miru v nemir tega sveta.

To ste povedali pa zelo lepo! Vi ste dejansko res svetnica. Zdajle bova res zaključila, bog ve, ali bo kdo zares prebral celoten najin pogovor. Takole ob koncu ima vsak od mojih intervjuvancev priložnost, da kaj pove še po svoji izbiri. Zdaj je priložnost tudi pred vami … torej?

Joj, nehajte s tem svetništvom, haha. Ogromno tega bi lahko še povedala. Ampak izbrala sem si tole zgodbo. No, saj ni zgodba, resnični dogodek je. Pred leti, ko sem se priselila na Jesenice in sem bila še čisto brez vsega, sem pa že delala z odvisniki, me je nekega dne poklicala neka gospa. Ali si že kupila avto, me je vprašala. Kakšen avto, sem si mislila? Odvisna sem od socialne podpore, o avtu sploh ne razmišljam. Pa je gospa rekla, da pri svojem delu gotovo potrebujem avto. Ne morem pač vsega opraviti peš. Rekla je, naj si izberem kak avto. Poklicala sem znanca, ki mi je od nekega mehanika uredil rabljenega Citroena, tista gospa pa ga je plačala, registrirala in napolnila prvi tank bencina. Hočem povedati pa sledeče – če imaš jasen namen, čisto srce in ne egoističnih ciljev, stvari pridejo. Sredstva se pojavijo. Ko so razmere prave in zdrave – se zgodijo.

Mimogrede Ivanka, kakšno glasbo imate najraje?

Oh, rock. Tako, kot vi, ane?  Pa ABBA, njih imam strašansko rada! Še vi mi povejte … pokažite mi tale vaš prstan … je na njem del iz Bibilje? Tudi sama imam takega …

Tako sva z Ivanko Berčan ugotovila, da imata tetoviranec in nuna (čeprav ona tega izraza ne mara, raje uporablja besedo redovnica) lahko kar nekaj skupnih točk in opravila s pogovorom. Prepričan sem, da je vreden branja, čeprav sem najbrž nekoliko flopnil v želji, da bi gospo predstavil bolj osebno. Nekaj malega, kar je povedala o sebi, se je ves čas prepletalo s poslanstvom, ki ga opravlja. Zaradi podobnosti v imenu, mi na pamet pade primerjava s svetnico Ivano Orleansko, čeprav seveda tale naša, sveta Ivana Jeseniška, ne poveljuje nobeni vojski. No, ali pa pač – vojski predanih sodelavcev in zagnanih prostovoljcev. Morda bi bila ustreznejša primerjava z bojem z mlini na veter onega znanega literarnega junaka – saj vsi vemo na koga mislim, ane? – saj gospa, kot sama pravi – le počasi kaplja v morje. Ampak njena volja in njena vztrajnost … poslanstvo, ki ga opravlja, brez dvoma prinaša tisto, kar si je tako lepo poetično zaželela ob koncu odgovora na moje pred-predzadnje vprašanje …

Plus: povezava do Facebook strani Društva ŽAREK: KLIK

Vam, dragi bralci, se ob tem gromozanskem članku zahvaljujem za vztrajnost, da ste se prebili do konca. Hvala tudi za vse izraze podpore. Ob tem obljubljam, da se bom po najboljših močeh potrudil, da vam tudi v bodoče predstavim koga zanimivega … In pa … saj veste:

OPOMBA:

Svojo podporo avtorju tega in ostalih zapisov na tej spletni strani lahko izkažete s tem, da poklikate nekaj reklam, ki so vidne v članku. Vse skupaj vas ne bo stalo niti centa, saj zadeve plačajo naročniki reklam. 

Spodaj vam ponujam tudi opcijo direktnega darovanja. In seveda – ne pozabite – delite zadevo med prijatelje in znance![paypal_donation_button]