web analytics
1. decembra, 2020

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

Pišem: Brigita B.S.

Hej. Pa kje ste ljudje? A kaj športate tele dni, ko je tako lepo, da je greh doma biti? Ne? A niso urgence polne športno adrenalinskih poškodb? Bravo, aplavz. Kdaj ploskamo za vse nadobudne športnike?  Ja, cinična sem.  Saj razumem, da je zdravo in koristno, a roko na srce, tisti ki prej niso odtekli ljubljanskega maratona, ga tudi v teh 14 dneh ne bodo. Po moji laični logiki seveda.  Sama tudi naredim kar nekaj kilometrov vsak dan, hoje in hitre hoje po gozdu daleč od ljudi. Vedno sem za nov začetek in motivacijo, a sem nekako na realnih tleh.

Nisem na nikogaršnji strani, ne politikov, ne stricev iz ozadja ali ospredja. Tole napisano je zgolj moje razmišljanje. Ne podpihuje me nihče in ne pišem po nareku. Kdor me bere, me doživlja točno tako, kakršna sem in sem mu berljiva ali pa pač ne. Tisti, ki me ne prebavite, me pa pač ne prebavite Saj me ni potrebno prebavljati. Vem, sem karakter, ne prenese me vsak. A mislim da so moje besede tihe misli marsikoga. Le da jih jaz povem. Do mnenja imam pa še vedno pravico, se mi zdi. 

Še vedno smo doma. Vi na oni na jugu, jaz na tej strani meje na severu. Ne vem, koliko izmed vas se spomni filma Svizčev dan (Groundhog Day).  Vsak dan, ko se glavni junak zbudi … isti dan. Ali ima še kdo občutek, da se vedno znova ponavlja eno in isto? Odprem oči. Stotinko sekunde mislim, da bo danes drugače. Uganete? Ne bo! Mislila sem, da imajo samo diete jojo učinek. Nimajo! Jaz sem živi hodeči jojo.  Majha sem, okrogla tudi in še obnašati sem se začela tako. Sončno jutro. Ptice žvrgolijo. Življenjska sila na vrhuncu. Lahko premaknem svet in goro in poljubim sonce. In potem čez eno uro se vlečem kot senca in megla skupaj. Vpila bi in tolkla po stenah. Zakaj? Ja ne vem. Ker imam dosti tega. Seveda cenim, ker imam zdrave otroke in moža in poln hladilnik. Vse to vem. Pa še vseeno bi rada kaj stolkla. Imam čustva. In čustva imajo žurko, konkretno žurko. Nimajo policijske ure in briga jih, ker motijo posest. In smo spet pri dieti. Ko veš, da ne smeš … pa bi vseeno probal. Ma kaj probal, požrl kar vidiš! Ta omejenost me ubija. Ko veš, da ne smeš. Pa bi. Pa ne smeš, pa bi … ja da se ti zmeša! Prižgeš kar se prižgati da in te dobesedno obsuje isto sranje (se opravičujem izrazu, krivite čustva). Pogledam na Facebook … če ni izziv, je pa poziv k ploskanju, besni zapisi o tem in onem, pametovanje na kubik. Ljudje med seboj se bomo pobili. Rečem si, da se bom distancirala od interneta. Haha, dobra fora. Kaj če zamudim kaj pomembnega? Nov odlok, nov zakon … kaj če ne bom na balkonu, ko bomo ploskali vsem tistim, ki ploskajo? Mogoče kdaj pridejo na vrsto. Ravno danes sem nekje zasledila, da bi šli na balkone ploskati svojim otrokom. Zakaj že? Ker pridno delajo šolske obveznosti? Ker je to njihovo delo? Preden pokliče kdo socialno službo nisem nora. Šola je tako ali drugače. To niso počitnice. In navaditi se morajo, da življenje ni daljica. Da je pot v življenju večinoma vijugasta. Hvala bogu, da imajo vsaj to opcijo. Koliko jih te opcije nima. Lahko začnem od svoje šoloobvezne hčerke, ki je septembra začela hoditi v peti razred v Avstriji in ni znala besede nemško. Zdaj ji gre lepo. Kaj lepo, gre ji za desetko. Z možem ji to poveva, velikokrat. Tega se zaveda. Bodriva jo. Sedaj ko dobi nalogo se vsi učimo po malem, razloživa ji bistvo, ostalo pa dela sama. Pa mi na pamet ne pade ploskat ji za nekaj, kar je konec koncev njeno delo … Mogoče sem malo prestroga, a starš mora biti (kdor se strinja ok, tisti kateri pač ne … ‘lejte – pravico imate) strog in v prvi vrsti starš. Ljubeč in strog …umetnost današnjega časa.

Gledam skozi okno sedaj ko pišem. Večer je, okoli šeste. Sonce sije in pada sneg. Noro, vsem se je zmešalo. Pomoje da narava praznuje. Spušča konfete po zraku in sije od sreče. Sreča je taka zmuzljiva stvar. Tu in tam je, vsakič drugje. Težko jo zadržiš, na silo pa sploh ne. V teh dneh nas je večina odkrila neke ventile, da nam je lažje. Jaz pišem, hvala za branje ljudje. Obožujem gozd. Diham z njim. Rada imam fotografijo. Lovim trenutke. Pred to norišnico sem fotografirala  naravo in ljudi … sedaj le naravo. Pa sebe. Bog pomagaj. Rada imam fotoaparat in on mene. Zadnjič sončen popoldan. Odpravim se v gozd.  Najdem en manjši hribček na obrobju gozda. Na pol obsijan s soncem. Vržem jakno na tla, se uležem na trebuh odločena posneti selfi v gozdu. Hvala bogu za samosprožilec. Telefon je bil skrit za štorom. Mimo hribčka vodi pot. Pot, širša, katera deli polje in gozd. Torej ležim sredi neokrnjene narave. Sama. S telefonom. Ko se na poti znajde gospa, taka že v letih. S pohodnimi palicami. Sva na varni razdalji, jaz še malo dvignjena. Skloni se pod vejo  (babji firbec) in me pozdravi. Ozdravim nazaj. Z nasmehom me vpraša kaj delam. Telefona ne vidi in jaz izgledam tako leže na trebuhu z rokami pod brado,kot bi izvajala neko vrste meditacije. Rečem ji, da sem prišla na sprehod in da sedaj nabiram energijo katero mi gozd daje. Nad idejo je bila navdušena. No,nisem se ravno zlagala … gozd mi res daje energijo…pa da se ne lažemo, dobre fotke tudi.  Sem se pa zamislila, da bi drugi dan prišla na sprehod in bi vsi penzionisti ležali na trebuhih po gozdu. To bi bil nor prizor!

Tako nafilana z energijo pridem domov. Polna elana in navdušenja. Dan se prevesi v večer. Odigram enko. Ali pa kaj drugega. Večerja, kava, čaj. Tuširanje…

… drugi dan. Svizčev dan. Jovo na novo. Gor in dol. Jokala bi in se smejala. Človeška psiha je čudo. Kaj ti lahko naredi in ti njej. To je noro. Še tako močnim se zamajejo tla pod nogami. Velikokrat se poskušam postaviti ven iz svoje pozicije. Nekako nad situacijo. Kot sem rekla prej … imamo vse. Ne morem se pritoževati … glavno imam. Tisto (ne)nujno za življenje. Pa vseeno je neka praznina. Pa nisem ne pogoltna ne požrešna. Vemo kako je, ko lahko…in sedaj ne smemo. Ko te švignejo po prstih, ko malega otroka. Ti zažugajo, prisilijo pogledati v tla, ker je za tvoje dobro in kar je za tvoje dobro ni slabo, kajne?

Nič. Bodite mi dobro. Pa zdravi in veseli. Bodite ljudje. Poskušajte najti ventil, prej ko slej ga boste morali. Upam, da ne bo tisti na gumi vašega avta. No ja, konec koncev je lahko, saj nikamor ne smemo. Malo heca … a vsakem hecu je baje pol resnice. Je kar za razmislit o tem. Lahko noč…in dobro jutro v nov Svizčev dan.

Advertisements

Morda ste zgrešili

3 min read
5 min read
3 min read
2 min read