Šure - igralec, zaradi katerega so ženske začele spremljati nogomet - Gorenjska-online.com
25 oktobra, 2020

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

Šure – igralec, zaradi katerega so ženske začele spremljati nogomet

Današnji nostalgični članek nam bo v spomin skušal priklicati nogometaša, ki je skozi kariero postal veliko ime jugoslovanskega nogometa in igralec, zaradi katerega so Jugoslovanke začele množično spremljati tekme. Beseda bo tekla o nogometašu splitskega Hajduka in reprezentance Ivici Šurjaku.

Ivica se je rodil leta 1953 v Splitu. Pot od fanta, ki je v celotni Gajevi ulici – na dnu starega splitskega okrožja Varoš – znal preigravati najbolje, do zvezde Majstora s mora, kakor se je med navijači po vsej Jugoslaviji prijelo ime nogometašev splitskega kluba, se je začela s pomočjo časopisnega oglasa v splitskem dnevniku Slobodna Dalmacija. Ko ga je enkrat sestra Vinka leta 1964 predstavila trenerjema Kačiću in Mladiniću na starem Hajdukovem “placu”, ga nista več izpustila iz svojih rok.

Kasneje je povedal, da so se mu otroške sanje začele uresničevati, ko je začel trenirati v Hajduku, popolnoma pa izpolnile, ko je debitiral za prvo ekipo Bilih. Začel je kot levo-krilni napadalec, kasneje pa uspešno igral na več položajih v moštvu. Srečna okoliščina je bila prav gotovo tudi ta, da se je znašel v morda najboljši mladi generaciji Hajduka, kar jih je splitski klub kdaj imel. Igral je skupaj z znamenitimi Peruzovićem, Mužinićem, Jovanićem, Luketinom, Pokrajacem, pa Mijačem in Boljatom … če Slaviše Žungula sploh ne omenjamo. Znameniti trener Tomislav Ivić, ki je prav tedaj začenjal neponovljivo kariero, je s temi fanti ustvaril mladinsko ekipo, kakršne ti kraji zlepa niso in mogoče nikoli več ne bodo videli: v sezoni 1969/70 je z njo Hajduk je osvojil t.i. “dvojno krono” – prvenstvo in mladinski pokal Jugoslavije. Vsi imenovani igralci so postali igralci članske ekipe Hajduka, med njimi pa je največje upanje za tedanji jugoslovanski nogomet predstavljal prav Ivica Šurjak, med prijatelji in soigralci imenovan “Šuro”. Svojo prvo uradno tekmo za splitsko ekipo je odigral 3. oktobra 1971 proti Partizanu v Splitu in takoj dosegel zmagovalni gol.

Od takrat naprej je bil Ivica Šurjak del velike generacije Hajduka, ki je v jugoslovanski ligi beležila odlične rezultate. Bil je gonilna sila splitske ekipe v času, ko je klub s Starega placa “plenil” po Jugoslaviji in Evropi. Začel je resda kot levi krilni igralec, a je sčasoma postal univerzalen, prototip sodobnega nogometaša, ki lahko na vseh položajih igra enako uspešno. Bil je izjemno hiter in visok, z izjemnim driblingom in okretnostjo pa je ob svojem gibanju pokrival skoraj tri četrtine igrišča in je bila glavna napadalna nevarnost ekipe. Ob metru devetdeset in tedaj – pod vplivom hipijevskega gibanja tudi v Jugoslaviji popularnim – dolgih laseh se je kaj hitro priljubil tudi nežnejšemu spolu. Poleg tega je redno igral brez resnejših poškodb in bil vedno poln energije in borbenega duha, ekipo pa je predstavljal kot vodja in kapetan. Do leta 1981 je na belem dresu s ponosom nosil tedanji Hajdukov grb z rdečo zvezdo v sredini, vključujoč evropske in vse domače tekme pa zanj zaigral 487-krat in dosegel 127 golov, osvojil tri prvenstva in petkrat dvignil pokal za pokalnega prvaka Jugoslavije.

V transferju vrednem okrog tri milijone tedanjih francoskih frankov, kar bi v današnjih razmerah pomenilo slabih pol milijona evrov, je julija 1981 podpisal za francoski prvoligaški klub Paris Saint-Germain. Seveda se ob norih cenah v današnjem nogometu sliši to kot zanemarljivo smešna vsota, a potrebno je vzeti v obzir, da je bilo to skoraj pred štiridesetimi leti, za skromnega fanta iz Splita in nekdanje Jugoslavije pa je bil to neopisljivo velik denar. Že po eni sezoni je “službovanje” v Parizu končal in nato v Italiji postal član moštva Udinese iz Slovencem bližnjega Vidma. Za Udinese je igral manj, kot bi si želel sam. Italijanska liga je bila tedaj menda najmočnejša na svetu, v njej so igrale največje svetovne zvezde. V Vidmu si je recimo slačilnico delil z brazilskima zvezdnikoma Edinhom in Zicom; za poplačilo slednjega so takrat lastniki FIAT-ove izpostave v okolici Vidma morali odpustiti okoli 1500 delavcev, zaradi česar je nastala velika afera.

Ivica Šurjak je za mladinsko reprezentanco Jugoslavije odigral 4 tekme in dosegel 2 zadetka, za mlado reprezentanco Jugoslavije pa tri tekme v katerih je dosegel en gol in ob tem s svojim nogometnim znanjem povsem potisnil v ozadje srbsko igralsko legendo Dragana Džajića. Zato so ga navijači v Beogradu vedno tudi kasneje v karieri pozdravili s huronskim žvižganjem, priljubljeni Šure pa se je odzval v svojem slogu: z neustavljivimi prodori po bokih je ob pamet spravljal Zvezdine in Partizanove igralce in svojemu Hajduku prinašal dragocene zmage.

Za najboljšo selekcijo Jugoslavije je v okviru kvalifikacijske tekme za za svetovno prvenstvo v Nemčiji (1974) prvič nastopil 6. junija 1973 proti Španiji v Zagrebu. V igro je vstopil med tekmo in nadomestil – pazite! – desnega bočnega branilca Petra Krivokućo. Za reprezentanco je nato odigral vsega skupaj 54 tekem in dosegel 10 golov.

Naslednjič je za plave, kakor so navijači imenovali državno reprezentanco, nastopil šele pol leta kasneje in to 19. decembra 1973 proti Grčiji (4:2) v Atenah; ta zmaga je plave pripeljala do odločilne kvalifikacijske tekme za uvrstitev na svetovno prvenstvo proti Španiji. Tudi ob tej priložnosti Šurjak ni odigral celotne tekme (saj je vstopil kot zamenjava za še enega splitskega junaka Jerkovića), vendar pa je že na svoji drugi reprezentančni tekmi dosegel prvi zadetek. Zadnjo tekmo za reprezentanco je odigral slabih devet let kasneje na svetovnem prvenstvu v Španiji, ko so plavi dosegli na prvenstvu edino zmago – 24. junija 1982 proti Hondurasu (1: 0) v Zaragozi.

Po svetovnem prvenstvu, ki je bilo – še enkrat več – za Jugoslovane veliko razočaranje, Ivice več niso vabili v reprezentanco. Šurjak je bil tako raznovrsten igralec, da si niti nogometni strokovnjaki niso bili edini v oceni, na katerem mestu je za ekipo lahko najbolj koristen. V reprezentanci je igral vse od “vezista”, srednjega napadalca, levega krila, in celo levega bočnega branilca! Njemu osebno je najbolj ustrezala pozicija levega krila, na kateri se je običajno tudi najbolj izkazal. Na njegovo nesrečo pa je igral v obdobju, ko je bil na položaju levega krila v reprezentanci nedotakljiv Srb Dragan Džajić, tako da je to najverjetneje razlog, da so ga trenerji pogosto postavljali na druga igralna mesta v reprezentanci. Potrebno pa se je zavedati, da je tedanja reprezentanca običajno bila tudi še vse kaj drugega, kot le izbor najboljših nogometašev; pomemben je bil t.i. nacionalni ključ, po katerem je “moralo” biti v reprezentanci toliko in toliko igralcev posamezne narodnosti, važno je bilo kdo je selektor in od kod prihaja, pa koga je potrebno prodati in še marsikaj … kakorkoli že, brez Ivice Šurjaka si sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja državne reprezentance preprosto ni bilo moč zamisliti.

Glavni junak naše današnje nostalgične zgodbe je nogometno kariero končal v španski Zaragozi, razen po svojih nogometnih vragolijah pa se je v spomin ljubiteljev nogometa močno vtisnil tudi po tem, da je zavrnil bogate ponudbe ameriškega Cosmosa, za katerega sta igrala tudi svetovni nogometni legendi Brazilec Pele in Zahodni Nemec Franz Beckenbauer ter španskega velikana Real Madrida.

Dosežki:

  • s Hajdukom članski prvak Jugoslavije v letih 1974, 1975 in 1979
  • prav tako s Hajdukom uvrstitev na drugo mesto v prvenstvih Jugoslavije v letih 1976 in 1981
  • s splitskimi Bilimi zmagovalec jugoslovanskega pokala 1972, 1973, 1974, 1976 in 1977
  • zmagovalec francoskega pokala 1982 – PSG.

Po zaključku športne kariere je v obdobju od leta 1999 do 2003 je opravljal funkcijo športnega direktorja Hajduka, od aprila 2007 pa generalnega direktorja kluba.

Zanimivost: Šurjak je leta 1980 posnel disko uspešnico z naslovom Ni ljubav nije što je bila (Tudi ljubezen ni več tisto, kar je bila nekoč, op.p.). 

Pa vi, dragi nostalgiki; se spominjate Šureta? Po čem? Se strinjate z zapisanimi trditvami v članku?
Nostalgičarke? Je res, da ste tedaj prvič resneje začele spremljati nogomet?

Advertisements