web analytics
28 novembra, 2020

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

Strah (ima velike oči)

Malo čustev ima takšen vpliv na naše obnašanje in počutje kot strah. Je osnovni mehanizem za preživetje, ki se sproži kot odgovor na določene dražljaje, kot so bolečina ali nevarnost. Je sposobnost prepoznavanja nevarnosti in vodi k potrebi po soočenju z nevarnostjo ali begu pred njo (temu rečemo odziv boj ali beg). V izrednih primerih doživljanja strahu (groza) je možen odziv tudi otrpnitev telesa (nepremičnost). Seveda se nam strahu kot takega ni potrebno učiti, to čustvo nam je vrojeno. Najbolj učinkovito se nalezemo strahu s posnemanjem in opazovanjem obnašanja drugih. Je emocionalna osnova tesnobe, anksioznosti, ki je skupni imenovalec vseh čustvenih in tudi razpoloženjskih motenj in je tudi sestavni del temeljne osebnostne dimenzije, nevroticizma.

Problem človeka je, da ne reagira s strahom in tesnobo le na dejanske nevarnosti, ampak na pričakovane in namišljene nevarnosti in neugodnosti, tudi takšne, ki se morda nikoli ne bodo zgodile. Pomembno je tudi, da razlikujemo med strahom in tesnobnostjo. Strah je pogosto povezan z določenimi vedenji bega in izogibanja, tesnobnost pa je posledica groženj, ki jih občutimo kot neizogibne in za katere se nam zdi, da jih ne moremo nadzirati. Strah se skoraj vedno nanaša na prihodnje dogodke, kot so poslabšanje trenutne situacije, ali pa nadaljevanje nevzdržne situacije. Strah je lahko tudi takojšnji odziv na trenutno dogajanje. Vsi ljudje imamo instinktiven odziv na potencialno nevarnost, ki je zelo pomemben za preživetje vrste. Razlikovati pa moramo tudi med normativnim strahom in fobijami. Veliko ljudi se npr. boji višine, a jih ta strah ne ovira v normalnem funkcioniranju. Šele ko ta strah postane tako intenziven, da človeka onemogoča v aktivnostih, ki jih je prej normalno opravljal, lahko govorimo o fobiji. Med najpogostejše strahove in fobije spadajo strah pred luknjami, aerofobija (strah pred letenjem), misofobija (strah pred bakterijami), klavstrofobija, astrafobija, strah pred psi, strah pred odprtimi prostori, strah pred višino, strah pred kačami in strah pred pajki.

Pridobitev strahu

Za emocionalne procese je značilno, da so delno prirojeni in delno naučeni. Večina strahov je naučeno vedenje. Pri tem sodelujejo različne vrste učenja. S fiziološkimi reakcijami je najbolj neposredno povezano klasično in instrumentalno pogojevanje. Vendar pa emocionalno učenje vključuje tudi vrste učenja, ki niso neposredno povezane s fiziološkimi reakcijami. Taki obliki sta učenje s posnemanjem in verbalno učenje, ki vključujeta mišljenje, na učenje pa vplivata predvsem preko kognitivnih procesov. Po Rachmanu lahko strah pridobimo na tri načine: neposredno s pogojevanjem in posredno z opazovanjem (ang. vicarious or observational learning) oziroma s posredovanjem neke verbalne informacije (ang. verbal threat information). Torej se lahko strahu naučimo tudi, ko ni neposrednega kontakta z dražljajem. To nam pove dejstvo, da ljudje poročajo o strahu pred objekti, s katerimi niso bili v stiku, in pred situacijami, ki jih niso doživeli. Različni tipi informacij vplivajo na prepričanja o strahu. Negativna informacija lahko vpliva na porast strahu, pozitivna pa prepričanje o njem nekoliko zmanjša. Pri otrocih je pomembno, katera oseba preda informacijo. Odrasla oseba učinkoviteje preda informacijo o strahu na otroka kot njegov vrstnik. Poleg tega verbalna informacija o strahu vpliva tudi na približevanje (v primeru pozitivne informacije) oziroma izogibanje (v primeru negativne informacije) do nekega objekta.

Modelno učenje strahu

Mnogo psihologov je že raziskovalo, kako razvijemo strah do nekega predmeta ali pojava. V eni izmed mnogih raziskav so ugotovili, da se otroci fobij in ostalih strahov učijo z modelnim učenjem. Pri tem imajo na otroke zelo velik vpliv odzivi staršev. V zgodnjem otroštvu je priložnosti za posredno učenje od njih ogromno, saj otroci velik del časa preživijo doma. Še posebej pomembno vlogo igra vpliv mame. Dunne in Askew (2013)  sta primerjala otrokove občutke strahu in izogibajoče vedenje do neznanih živali po pozitivnem in negativnem (boječem) vzoru mater in tujih oseb. Raziskavo sta izvedla tako, da sta otrokom pokazala slike prestrašenih ali veselih obrazov (mama ali tujec) skupaj s slikami otrokom neznanih živali. Ugotovila sta, da je otrokov strah narasel potem, ko so videli živali v paru z boječim obrazom in upadel potem, ko so jih videli v paru z veselim obrazom; otrokovo povečanje ali zmanjšanje strahu se je vrnilo na prvotno raven s procesom odvajanja strahu (ang. counterconditioning) – negativne emocije so bile nadomeščene z bolj prijetnimi, pozitivnimi. Poleg tega je izogibajoče vedenje naraslo do živali v paru z boječim izrazom; učinki so bili podobni pri materah in tujcih – tip modela ni vplival na spremembe. Razlog je verjetno v tem, da so bili v tem primeru otroci starejši in že navajeni sprejemati informacije o vedenju s stani oseb, ki niso del družine. Vpliv matere na modelno učenje strahu do živali je največji, ko je otok star od 12 do 21 mesecev, nato se ta vpliv manjša. Študija je prav tako dokazala, da lahko naučene občutke strahu obrnemo z uporabo nasprotnega postopka, in sicer, da otrokom, ki so sprva videli kombinacijo živali in boječega izraza, pokažemo žival skupaj z veselim obrazom. To je bilo izvedeno z materami in tujimi osebami in opaziti ni bilo nobenih razlik, kar nasprotuje pričakovanjem, da bo strah, pridobljen preko matere, težje odpraviti s tujim modelom in je zanimivo zato, ker nakazuje, da pravočasen pozitiven vzor s strani kogarkoli, odstrani posredno naučene občutke strahu v tej starostni skupini. To je pomembna informacija za starše in vse tiste, ki delajo s šolskimi otroki, ker implicira, da lahko potencialno preprečijo ali odpravijo pridobljen strah.

 

Strah pred smrtjo

Strah pred smrtjo naj bi bil prirojen in univerzalen, vse kar namreč ogroža naše telo, čutimo kot nelagodje. Kljub temu vsak posameznik strah pred smrtjo različno dojema in se z njim spopada, njegovo doživljanje pa se spreminja skozi različna življenjska obdobja, saj postaja zavest o smrti kot neizogibnem procesu sčasoma bolj prisotna. In čeprav tak strah sodi med najbolj neprijetna čustva, ima velikanski pomen. Je vodilno čustvo pri soočanju z nevarnostmi, uravnava naše izogibalno obnašanje. Nekateri menijo, da ima pojem smrti in strah pred njim pomembno vlogo pri pojavu depresije, v psihopatologiji ter v primerih psihosomatskih motenj. Strah pred smrtjo naj bi bila univerzalna reakcija in se pojavlja pri otrocih, posameznikih srednjega obdobja in starostnikih.

Raziskave so pokazale, da je odziv na spremenljivke vrednotenje koncepta smrti, dejavnik zavedanja smrti, dejavnik veroizpovedi in odnos do udeleževanja pogrebov povezan s stopnjo strahu pred smrtjo. In sicer, višji kot je strah pred smrtjo, nižji je koncept vrednotenja smrti. Posamezniki iz skupin z visoko stopnjo strahu so smrt večkrat opisali kot slabo, kruto in temno v primerjavi s posamezniki iz skupin z nizko stopnjo strahu, imeli pa so tudi višji dejavnik zavedanja smrti. Pogosteje so razmišljali o smrti in brali osmrtnice. Udeleženci te skupine so bili tudi manj verni in so se pogosteje izogibali pogrebom, kar kaže na to, da ima vera pozitiven vpliv pri soočanju s smrtjo. Pri močnejši veri je tako strah pred smrtjo manjši.[48] Se pa strah pred smrtjo različno kaže pri različnih verah. Pri primerjavi budistov in kristjanov prvi kažejo nekoliko nižji strah pred smrtjo. Odvisno je tudi ali je verovanje intrinzično ali ekstrinzično. Intrinzično verovanje strah pred smrtjo zmanjšuje ne glede na vero, ekstrinzično verovanje pa je pozitivno povezano s sprejetjem smrti in zmanjšanjem strahu le pri budistih. Sicer pa naj bi se med verniki smrti najbolj bali muslimani, kajti ti imajo v svoji veri največ omejitev in strogih pravil.

Druge ugotovitve pa kažejo, da so tisti, ki so strah pred smrtjo zanikali, sebe ocenili kot mnogo bolj verne od vseh ostalih, ki so potrdili, da se smrti bojijo. Ugotovitve so, da so tisti, ki so priznali strah pred smrtjo občutno mlajši od udeležencev raziskave, ki so strah zanikali.

Strah pred smrtjo se pojmuje v različnih dimenzijah. Lahko čutimo strah pred lastno smrtjo in umiranjem ali pa pred smrtjo drugih in njihovim umiranjem. Strah pred smrtjo drugih je bistveno večji od ostalih treh strahov. Raziskava tudi kaže, da se na splošno pri osebah, ki imajo večji strah pred lastno smrtjo in umiranjem, pokaže tudi večji strah pred smrtjo in umiranjem drugih. Nasprotno, za osebe ki čutijo nizek strah do lastne smrti, ni nujno, da čutijo nizek strah do smrti in umiranja drugih. Ljudje kategoriziramo strah pred smrtjo na dva aspekta: na teme povezane z dogodkom smrti kot so negotovost glede časa in kraja, nevednost o posmrtnem življenju; končnost, ki jo dogodek prinaša; in na teme o bolečini in trpljenju zaradi smrti kot je strah pred fizično in čustveno bolečino ob zapuščanju drugih za sabo, ob izgubi drugih. Na strah pred smrtjo pa ne vpliva samo starost, ampak tudi spol. Moški in ženske se pomembno razlikujejo z vidika strahu pred smrtjo in umiranjem. V obeh primerih so o večjem strahu poročale ženske.

Vir fotografije: KLIK

Uporaba strahu pri oglaševanju

Da bi na nevarnost določenih produktov ali dejanj opozorili širšo javnost, uporabimo oglaševanje. Obstaja več načinov oglaševanja, med katerimi pa je tudi tako, ki uporablja strah. Strah je uporabljen za oglaševanje mnogih izdelkov, storitev in varnostnih opozoril. Raziskava (Mukherjee & Dubé, 2012). kaže na to, da visoki nivoji tenzije strahu izvabljajo obrambne odzive pri občinstvu, kar pa okrni efekt prepričljivosti oglasa. Humor lahko reducira obrambne odzive pri občinstvu in poviša prepričljivost oglasu s strašljivo vsebino. Humor je lahko tesnilo za negativne efekte previsoke stopnje strahu in tako izboljša efektivnost oglaševanja s strahom.

Premagovanje strahu

Da lahko strah nadzorujemo, si moramo zadati cilje ki strmijo k premagovanju strahu ali pa poiskati strokovno pomoč. Načini kako premagujemo strah so mnogi. Raziskovalci Ventis, Higbee in Murdock so se leta 2001 recimo poglobili v raziskavo kakšen pristop je najbolj optimalen pri premagovanju strahov pri arahnofobiji. Raziskovali so kako lahko skoraj izničimo vpliv strahu s pomočjo sistematičnih postopkov ter humorja. Tako humorni pristop kot sistematičen pristop kazala enake učinke na reduciranje strahu. To naj bi pomagalo pri aplikaciji terapevtskih sej ter posameznikom v vsakdanjem življenju, ki se spopadajo z visoko ravnijo strahu.

Ozračje strahu

Kultura strahu (ali ozračje strahu) je koncept, v katerem določene skupine lahko vzbujajo strah v splošni javnosti za doseganje političnih ali delovnih ciljev s pomočjo manipulacij in zavajanjem v čustveno pristranskost. O tem je znanstveno razpravljal in kot sociološki okvir razvil Frank Furedi, v zadnjem času pa je zadevo populariziral ameriški sociolog Barry Glassner.

Nacistični vodja Hermann Göring je že pred leti pojasnil, kako prestrašiti ljudi, da bi podprli ukrepe, ki bi jim sicer nasprotovali:

Ljudje si ne želijo vojne, a jih je vedno mogoče speljati v naročja voditeljev. Zelo je enostavno. Vse, kar morate storiti, je, da jim sporočite, da jih nekdo napada in ogroža. Drugače misleče in pacifiste bodo ljudje sami začeli obsojati zaradi pomanjkanja domoljubja in zaradi izpostavljanja države in drugih ljudi nevarnosti. V vseh družbah to deluje enako. 

Foto: Three Lions/Getty Images

 

Vir: KLIK
Vir simbolične naslovne fotografije: KLIK

 

Advertisements

Morda ste zgrešili

2 min read
5 min read
1 min read