Sončece zahaja in vas tiho spi ... - Gorenjska-online.com
29 oktobra, 2020

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

Sončece zahaja in vas tiho spi …

Pišem: Marko LUKAN

Saj veste, dragi bralci, kako rad rečem na začetku tovrstnih člankov – dolgo, res dolgo … čisto predolgo že nisem skupaj sklamfal kakega. Govorim o intervjuju, seveda. Zadnji tak v seriji je bil objavljen letos junija z Rož’co iz Radovljice (KLIK), še predtem pa tisti tako odmevni s Čefurko s Karibov … potem pa je spisek letošnjih intervjujev žal že pri koncu. Ko pa smo že ravno pri čefurkah … mesto, v katerem živim in delam, je že vse moje življenje pravi mali Babilon. Že v jugoslovanskih časih je bilo mestece, stisnjeno med Mežaklo in Karavanke, znano po svoji izraziti multikulturnosti. Nekateri so temu takrat rekli – po švedih, kasneje pa se je prijelo poimenovanje čefurji, čeprav je bilo skozi leta podobnih izrazov seveda še precej. Podobno, kakor na oni strani luže, kjer je bila beseda nigger stoletja dolgo psovka in poniževalnica, dandanes pa jo temnopolti v definiranju neke svoje identitete uporabljajo sami, je tudi beseda čefur sprva veljala kot zaničevalen izraz, danes pa jo mnogi – in to, kakor smo spoznali pri priseljenki s Karibov, ne le ljudje iz južnih republik bivše skupne države – zase uporabljajo kar sami. Dejstva, da gredo priseljenci marsikomu v nos, nobeno naše pisanje in predstavljanje ne bo spremenilo. Če je človek ozkogleden, takih reči verjetno niti ne bere. Kar pa se tiče mene, je prav ta raznolikost prebivalcev malega mesteca njegova izrazita prednost … kakor tudi rad pogosto zapišem. Zdaj pa je po zajetnem uvodu skrajni čas, da se lotimo naše današnje …

Zaljubil sem se v svojo zobozdravnico,
kako naj zdaj to ji povem.
Vedno si izmišljam nove bolečine,
le da vidim jo, da k njej spet grem.

A ona ne razume velike ljubezni
in vrta po zobeh sem ter tja.
Ko najbolj boli, stisnem pesti
in pogledam nebeške oči.

A vem, da nima smisla, a tu ne morem nič,
ljubezen, to je stvar srca.
Sanjam jo v nočeh in slišim njen zdrav smeh,
ko meni vrta po zobeh.

Au, au, kako naj zdaj to ji povem?
Au, au, kako naj zdaj to ji povem?

Po petih letih velike ljubezni
prignal sem celo stvar na rob.
Ne bom je več videval, ker prejšnjo soboto
izrula mi je zadnji zob.

Hja, kdo je ne pozna, te pesmi Andreja Šifrerja iz daljnega leta 1976, ki se je v kolektivni spomin Gorenjcev zapisala kot ena najbolj zimzelenih uspešnic? Taki zapisi seveda ne priplavajo po župi, ob tem pa mislim na oboje – tako Šifrerjevega, kakor tega, ki ga boste prebrali v nadaljevanju. V megli počasi pešajočega spomina je tudi neka davna Andrejeva razlaga o tem, kako je Zoboblues nastal. Dokaj jasen zapis v zmešnjavi mojih siceršnjih početij pa ima moja današnja gostja, ki se odziva na ime

Ana je, kakor vam je doslej menda že kapnilo, zobozdravnica. Pravzaprav to ni edino, s čimer lahko povežemo njo in kakega od zgornjih stavkov. Je pa prav, če še enkrat povem, da je zgoraj zapisane verze enkrat v pradavnini prejšnjega stoletja zapisal Andrej Šifrer …

Navihanemu dekletcu se prav gotovo ni sanjalo, da bo kdaj zobozdravnica v Babilonu med Mežaklo in Karavankami
Foto: zasebni arhiv AAŽ

Pozdravljeni, gospa doktor … doktorka … zobozdravnica … Hm, kako naj vas naslavljam?

Dober dan. Kar Ana mi recite, če se že ravno greva tole …

Prav. Zaupajva bralcem, kako je prišlo do tega, da danes sediva tukaj.

Ja, kako … vaši zobje so prišli na servis, z njimi ste prav preplašeno prišli vi, jaz pa sem mojstrica v servisni službi, haha … Potem pa ste bili očitno toliko zadovoljni z opravljenim, da bi me radi zreklamirali, čeprav reklame prav res ne potrebujem. Kako že slikovito rečete Gorenjci? Rad’ bi mi u r’t zlezl, haha …

Haha, odličen odgovor. Nisem pričakoval takega. Nisem pa vas povabil k pogovoru, ker bi vam rad kam zlezel, pa tudi ne zaradi reklame, pač pa, ker bi rad predstavil bralcem vas in vašo zgodbo. Od kod ste se torej pojavili v Sloveniji?

V Slovenijo sem prišla iz Beograda leta 2007. Že od nekdaj sem vedela, da ne bom živela v Srbiji. Saj jo imam rada, jasno, ampak … tam dol pri nas je praktično vedno pestro, vedno smo v neki krizi, v napol vojnem stanju … no, pogosto pa tudi v vojnem, kot veste. Vroče krvi smo. Ampak take razmere vseeno niso ravno nekaj, o čemer bi mlad človek sanjal. Pa oblast .. praktično vedno se upiramo oblasti. 

Pa ste si zaželeli Slovenije? Se vam zdi, da so tukaj razmere umirjene?

Nikoli nisem resno razmišljala o Sloveniji. Pravzaprav smo štirje prijatelji v tretjem letniku faksa resno snovali nadaljnji študij na Dunaju, eden od njih je kasneje tudi zares odšel tja. O razmerah v Sloveniji vseeno ne morem soditi dobro, ne ubdam se kaj dosti s slovensko politiko. Se mi pa zdi, da se stanje v zadnjih letih poslabšuje. Ampak tako pa vseeno ni, kakor v Srbiji. Spomnim se, da sem že kot gimnazijka leta 1996 sodelovala na demonstracijah proti Miloševiću. Pa potem spet leta 1999, ko je bilo bombardiranje. Takrat je bilo sploh hudo. Ni bilo hrane, ni bilo goriva … kdo normalen bi si želel živeti v takih razmerah?

Od tistih časov se spomnim prizora, na katerem so kamere ujele mlade ljudi, ki so nase pritrjevali natisnjene tarče in z njimi postopali po mestu. Od kod ta znameniti inat pri ljudeh dol na Balkanu?

Ne bi znala na splošno odgovoriti na to vprašanje. Morda je še najbližja resnici ugotovitev, da je v preprostih ljudeh močno prisoten čut za pravičnost, a se vsakič znova pustij(m)o prevarati nekim politikantom. S politiki v Srbiji res ni sreče, praktično ves čas je tam taka ali drugačna kriza …

Ana v študentskih časih, ko je bila še hostesa v Beogradu
Foto: zasebni arhiv AAŽ

Povejte še kaj o vaših gimnazijsko-študentskih časih. 

Kaj pa naj povem? Morda bi vam orisala, kako je bilo videti življenje za nas … Ko si recimo želel opraviti izpit za avto, te je to stalo 300 tedanjih nemških mark, plus petdeset litrov nafte. Ljudje so se skušali znajti kakor so vedeli in znali. Spomnim se, da je imel nekdo v skupnih prostorih spodaj v bloku več, kakor tisoč litrov nafte. Če bi prišlo do kakega vžiga ali eksplozije … raje ne pomislim. Ampak, saj pravim … nekako smo vajeni vseh teh kriz, revščine. Spomnim se, da smo se kljub vsemu mladi znali zabavati. Starejši pa tudi vedno nekako odkrijejo načine, da preživijo svoje družine.

Kako recimo?

Pa … vedno se pojavijo kake opcije, kake priložnosti in ljudje jih pograbijo. Leta ’91 sta moja starša recimo trikrat potovala v Peking. Založila sta se z robo, ki jo je bilo pri nas moč dobro prodati, tam pa je bila strašno poceni. Kaj pa vem, igračke recimo, svila in podobno … Spomnim se, da je bil izkupiček po teh treh potovanjih tak, da smo si kupili Lado Samaro. Potem pa je bila tu še tista strašanska hiper-inflacija … zjutraj si za svoj denar menda še lahko kaj kupil, če je že bilo na voljo. Zvečer nisi dobil ničesar več, saj je imel isti izdelek že nekaj ničel več.

Kako pa je bilo leta ’99, ko je Srbijo bombardirala zveza NATO?

Pa … alarmi so se oglašali večkrat dnevno. Tisti sireni smo rekli “šizela”, haha. Šizela je tulila non stop. Sprva se seveda sprašuješ, kaj in kako bo. Bo Beograd razrušen, tako kot je bil leta 1941? Bo mnogo žrtev? Hitro smo se naučili, da napadalci večinoma zadenejo tisto, kar želijo zadeti. Vojašnice, pomembni infrastrukturni objekti ipd … Zdelo se nam je, da je za navadne ljudi relativno varno. Naša družina niti ni hodila v zaklonišče, oče je po prvih preplahih rekel, da ni potrebe. Malo smo se inatili, haha. Doma smo bili na Košutnjaku. Gre za izrazito blokovsko naselje, zgrajeno v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Je pa tudi dosti zelenja, parkov. Še ulice se imenujejo recimo po kostanjih, brezah, jesenih, lipah …

Povedali ste, da ste sodelovali na demonstracijah proti Miloševiću …

Ja, še kot dijakinja. Tudi v narodno skupščino sem prišla, če se spomnite tistih prizorov. 

…hotel sem vprašati, kako vidite trenutne petkove kolesarske proteste v Ljubljani in kako jih primerjate recimo s tedanjo vstajo naroda v Srbiji?

Dobro, to je nemogoče primerjati. Ko v Srbiji ljudem zavre … Mislim, da se oblast v Sloveniji na kolesarjenje požvižga. V Srbiji je bilo dolgo recimo navada ob pol osmih, ko so bila na vrsti režimska poročila, stopiti na balkon, vzeti pokrovke, lonce in kuhalnice ter razbijati čim glasneje. Potem pa tudi tisti zaslepljenci, ki so želeli poslušati režimsko propagando, le-te niso slišali zaradi hrupa. V Sloveniji ljudje kar sedijo in goltajo vse, kar se jim servira.

Hm, dober pogled na zadeve. Takole nekako se mi zdi, da gledate na stvari včasih “od zunaj”, pa imate pogled drugačen od nas samih …

Zakaj pa bi bilo to slabo? Veste kje vidim podobnost? Tudi v Srbiji so se pojavljali t.i. kontra-mitingi. Oblast je z avtobusi v večja mesta navozila manj izobražene ljudi z ruralnih območij, take, ki jih je bilo lažje našuntati, poskrbela za malice in dnevnice, pa je pogosto prihajalo tudi do konfliktov.

Uh, ja … vzorec je dobro viden.

Če umetno podpihujete take konflikte, bo prej ali slej prišlo do neželenih ekscesov. Petnajst let sem bila stara, ko sem z razdalje desetih metrov videla, ko je nekdo v nekem takem sporu potegnil pištolo in …

Pustiva to. Prej ste rekli, da ste se mladi vseeno znali zabavati tudi v vojnih razmerah, med bombardiranjem. Mi lahko opišete kak primer?

Lahko. Omenjala sem vam recimo zaklonišča. V njih smo prirejali zabave. Ljudje so postavljali light showe, si naročali dee-jaye, pa pogostitve, ozvočenja … Saj ni šlo ravno za pravilo, ni se to dogajalo ves čas in povsod, ampak … mlad človek pač vedno najde pot, da se zabava.

Kako pa so ljudje gledali na Američane?

Pa … po eni strani so rušili osovraženega tirana, po drugi pa tudi našo državo. Oče je imel na Savi neko kolibo, mi smo ji rekli vikend. Ko je po bombardiranju padel most v Obrenovcu, sva šla z očetom s čolnom gledati ruševine. Pol Beograda je bilo tam. Prihajalo pa je sicer tudi do sovraštva proti narodom, ki so v NATO paktu.

Tudi do Slovencev? Takrat so NATO-vi bombniki iz Aviana leteli čez Slovenijo.

Ne, niti ne. Slovenci imate v Beogradu velik ugled. 

Vi tedaj seveda še niste razmišljali o Sloveniji …

Jasno, da ne. V srednji šoli sem razmišljala o menjavi študentov. Jaz bi šla kar v Ameriko. Ampak potem se je zasukalo tako, da iz Srbije nisi mogel prav nikamor … razen v Črno goro, haha. Pa še za tiste naše dopuste se je hitro prijel naziv “paradajz turizem”.

Paradajz turizem? Haha, prvič slišim, ampak si lahko predstavljam, kaj naj bi to pomenilo.

Pač, menda veste, kako je to; od doma greš s polnim avtom vsega, kar boš potreboval na dopustu, vključno s paradižnikom. Dobro, to mogoče ravno ne, tega si vseeno kupiš ob morju, haha. Pa ne, ker Črnogorcem sicer ne bi privoščil zaslužka, ampak … ker pač nimaš praktično nobenega denarja.

Starinski zobozdravniški kovček z opremo, ki ga je Ana dobila v dar, ko je postala stomatologinja
Foto: zasebni arhiv AAŽ

Kako pa ste potem vseeno končali v Sloveniji? Morava vas nekako umestiti sem.

Po letu 2000, po padcu Miloševićevega režima, ste se po desetih letih v Beogradu spet množičneje pojavili Slovenci. Treba je bilo popraviti in obnoviti marsikaj, Slovenci pa ste v Srbiji že od nekdaj na dobrem glasu. V eni izmed firm, ki je delovala v Beogradu, je delal tudi moj sedanji mož …

Aha, ljubezen, jasno …

Na eni od zabav sem v eni družbi tudi prvič opazila mojega Marka. Spoznala sem ga pa sicer kasneje. Praktično je bil to moj prvi pravi stik s kom iz Slovenije. 

Se v šoli v tistih časih niste več učili o Sloveniji in Slovencih?

Smo, seveda smo. Ampak, saj veste – gre za bolj splošne stvari. Vedela sem za Bled, Bohinj, Triglav … vedela sem, da je narodna noša precej drugačna od naše in take stvari.  Pa “Sončece zahaja” smo se učili …

Kaj je to?

Hahaha, to je pesmica. Sončece zahaja in vas tiho spi, lunica prihaja in ptiček žvrgoli … 

Hahaha, odlično. Zdaj moram pa priznati, da je jaz ne poznam. Morda pa sem le pozabil nanjo, ampak zdi se mi, da jo slišim prvič.

Jaz jo znam tudi še po tridesetih letih.

Odlično! Kako je šlo potem? Hitro v Slovenijo?

Ne, nikakor. Marko je v Beogradu takrat živel in delal že štiri leta. Midva sva potrebovala še nadaljnji dve leti, da sva se odločila … saj si lahko predstavljate, da se človek ne odloči zlahka zapustiti svoje domovine, pa naj bo kakršnakoli že. Ampak potem se je možu ponudila neka priložnost za drugo službo v Sloveniji. Razmišljala sva, kaj nama je storiti. Poročila sva se leta 2007. Starša sta na splavu priredila svatbo za 120 najožjih prijateljev in znancev. Slovencev – razen mojega Marka – ni bilo. Po tistem sva pa res prišla v Slovenijo.

Ste pri nas hitro našli službo? Ste imeli že pred selitvijo morda zagotovljeno?

Kje pa, nobene službe nisem imela. Tako ali tako sem se morala še vrniti v Srbijo, da sem naredila zadnja dva izpita. Pa tudi … če sem želela v Sloveniji opravljati svoj poklic zobozdravnice, me je čakala še dolga pot nostrifikacije. V tistih letih državi teh zadev nikakor nista imeli dobro urejenih. Eden od pogojev je bil – visok nivo znanja slovenskega jezika. Zato sem morala na filozofski fakulteti v Ljubljani vsako dopoldne sedeti in se učiti jezika v t.i. “skupini za slovenski jezik”. Tisto je bila Jugoslavija v malem, če se nekoliko pošalim. Saj so bili tudi ljudje od drugod, ampak največ nas je bilo “Jugosov”.

Sestra Marta, dr. Anđelković Žmuc in priložnostni pacient po presaditvi las na napačno stran glave
Foto: ML

Potem ste se pa Jesenicam hitro privadili? Že desetletja veljajo za Jugoslavijo v malem …

Bom povedala po pravici; upam, da ne bom razumljena narobe. Povratki iz Ljubljane na Jesenice so bili vsakič znova depresivni. Ne želim biti žaljiva, ali pa zveneti zaničevalno, le svoje občutke bi rada opisala. Prihajam iz mesta, v katerem živi dva milijona ljudi. V njem vse vrvi od življenja. Tudi sicer je to metropola v tistem delu Balkana. Vanj se stekajo ljudje z vseh vetrov; polno je Črnogorcev, Makedoncev, tudi Grkov in Albancev z juga. Pa Bolgarov, Romunov in drugih z vzhoda, če Rusov ne omenjam. Pa Madžarov s severa. In Slovencev seveda, dosti jih je v Beogradu. Precej je tudi Hrvatov in Albancev, čeprav bi morda kdo mislil, da jih ni. Pa Afričanov, Kitajcev, ljudi iz BiH … V Beogradu se šolajo, delajo, se zaljubijo, si ustvarijo družine, živijo … Mene je pač pot peljala v nasprotni smeri, ven iz Beograda. Nič ni narobe s tem. Ampak ko enkrat iz takega mesta prideš v Ljubljano, je vse bolj … mikro. Ko pa se potem pripelješ na Jesenice …

Jugoslavija v malem ne pomaga prav dosti?

No, Ljubljana je vsaj malo podobna mestu. Na Jesenicah pa … jaz pravzaprav nisem vedela ne o Sloveniji, ne o Slovencih praktično ničesar. Jezika nisem poznala, okolja ne in ne ljudi. Mislila sem, da tod pač živijo samo Slovenci. Mislila sem, da bom imela nek poseben status, ker prihajam iz velikega mesta, pa sem se hitro naučila, da sem samo navadna “čefurka”. Sprva praktično iz hiše niti nosu nisem pomolila, če malce pretiravam. Potem pa sem se naveličala čepeti noter, če me razumete. Moža sem spraševala, kam lahko grem na Jesenicah, kje je center in podobno. Sprva me je trapasto gledal, potem pa me je pač poslal v središče mesta.

In? Ste ugotovili, da ni ničesar?

Narobe sem ga razumela. Midva živia v neposredni bližini hokejske dvorane, Podmežaklo. Jaz sem se pa napotila raziskovat “center” po Prešernovi ulici in nato naprej proti Kurilniški. Nikjer ni bilo ničesar, le železnica in neke stavbe. Srečala sem starejšega gospoda. Jezika nisem znala, pa sem ga nagovorila vljudno in v angleščini. I’m looking for a downtown, sem rekla. Izvini ćero, je rekel, ali ja te ništa ne razumem. O super, sem si mislila, poglej … še nekdo govori moj jezik. Potem mi je pa razložil, da grem v napačni smeri, da se v bistvu na nek način bližam Avstriji. In ko sem končno le skozi podhod pod železnicami prišla na drugo stran, v mesto, v center … je bila tam železniška postaja. Grozen občutek za nekoga iz Beograda. Veste, dol na Balkanu ima praktično vsako manjše mestece nek center, nek korzo, kot mu rečejo, kjer se dogaja praktično vse, kar v tistem mestecu karkoli pomeni. Tam so lokali, prireditveni prostori, ljudje se vsakodnevno zbirajo … Kaj naj delam pa na jeseniški železniški postaji?

Se vam Stara Sava ne zdi v redu? Očitno ste doma samo streljaj stran …

Pravijo mi, da nikdar ni zaživela. Tudi sicer ne opazim, da bi se ljudje na dnevni bazi tam kaj dosti zbirali.

Se lahko za trenutek vrneva še na vaše učenje slovenskega jezika? Kako je bil videti tisti študij? Je šlo le za sedenje in učenje besed, slovničnih pravil, oblikovanja stavkov ipd?

Oh, ne, ne. Smo se tudi sicer kar dobro poučili o Sloveniji, slovenskih običajih, šli na kak izlet, martinovanje ipd. Tisti program je dober. Pa tudi nekaj prijateljev sem si ustvarila v tistem času.

V elementu: Ana med opravljanjem svojega dela
Foto: zasebni arhiv AAŽ

Koliko izpitov pa ste morali v Sloveniji opraviti na novo?

Najprej sem pol leta vsakodnevno obiskovala tečaj slovenskega jezika in nato opravila izpit, potem pa se je študij praktično začel znova. Tedanji minister je določil enajst predmetov, ki jih v Sloveniji niso priznavali. Morala sem jih opraviti  s testom, ustno in praktično. Dodatno zmedo je povzročilo dejstvo, da sem se učila iz knjig, ki so bile v angleškem jeziku. Saj ga govorim in razumem, pa vseeno. Ne vem, kako je danes, ampak takrat knjig o stomatologiji v slovenščini preprosto ni bilo. Kakega od izpitov sem opravila takoj, včasih pa me je kdo tudi pošteno namučil … Dve leti je trajalo vse skupaj, nato pa sem seveda morala opraviti še pripravništvo. Od leta 2010 sem zaposlena.

Prej ste omenili, da ste se hitro zavedeli, da ste čefurka, kot ste se izrazili. Vam damo Slovenci občutek drugorazrednosti?

Oh, kaj pa vem. Veste, neumno se mi zdi, ko včasih kak pacient ob vstopu v ordinacijo vpraša, če je moj priimek s trdim č-jem in me prav pomenljivo gleda. Še nisem slišala, da bi se kdo pisal Anđelkovič. Ampak s takimi neumnostmi se ne ubadam kaj dosti. Vem, da svoje delo opravljam po najboljših močeh. Zdi se mi pa tudi, da so moji pacienti zadovoljni, da me imajo radi. To mi zadošča. Naglasa se pa najbrž nikoli ne bom znebila.

Ste službo dobili takoj na Jesenicah?

Ne, ne. najprej so me zaposlili v Ljubljani, na Metelkovi. Potem sem krožila nekaj časa po drugih stomatoloških ordinacijah po Ljubljani. Delala sem pa tudi v Tržiču. Po enem letu pripravništva me je čakal nato še izpit, tam nekje leta 2011 pa sem praktično lahko izbirala, kje bi delala; spomnim se, da so mi delovno mesto ponujali v Izoli, Kopru, Mariboru …

Hja, verjetno stomatologi zlahka dobite službe. Ljudje so škrbasti …

Dandanes pravzaprav ne. Država praktično več ne razpisuje delovnih mest. Lahko nadomeščaš recimo porodniško, rednih zaposlitev pa ni. Tudi nostrifikacije so se zelo zaostrile, močno so se podražili izpiti.

Kako pa ste potem vseeno prišli v mesto med Mežaklo in Karavanke?

Dve leti sem delala v Ljubljani. Potem pa me je vodja jeseniških zobnih ambulant Maja Jan Čufer povabila v svojo ekipo. Menda je takrat doživela tudi nekaj nasprotovanj, ampak je vztrajala. Zelo sem ji hvaležna.

Kakšnih nasprotovanj?

Pa, saj si lahko predstavljate. “A bomo kar eno od dol jemal’ “, pa “Sej ‘ma službo u Lublan” in podobno. Brezveze. Vedno in v vsakem okolju so ljudje, ki godrnjajo in taki, ki so super. Jaz sem srečna tukaj. Na Jesenicah so me ljudje dobro sprejeli. Pa tudi “ornk” … a tako rečete? … založili s pacienti. Dva tisoč jih hodi k meni.

Ste si stkali tudi kaka prijateljstva?

Seveda, jasno. No, večinoma sicer bolj znanstva. Pa še to ne med pacienti. Veste, če s človekom vzpostaviš preveč prijateljski odnos, hitro dobi občutek, da ima VIP status. Pa ga nima, ne more ga imeti. Potem so pa zamere. Se pa dogajajo hecne situacije. Kraj je majhen, čenč je polno. Srečujem recimo paciente v trgovini; vajeni so me videti z masko in včasih kdo v prvem trenutku ne ve točno, kam bi me dal. Misli, da smo skupaj žurirali, ali pa kaj podobnega, haha. No saj zdaj imamo pa itak vsi te maske.

Potem pa tudi vi točno ne veste, kam bi koga vtaknili?

Haha, ja, verjetno. Ampak res, dogajajo se vse sorte komične situacije. Nemalokrat se je že zgodilo, da me je človek prepoznal, potem pa je sredi trgovine rekel kaj v stilu: “Ja, saj se moram oglasiti pri vas za tisto …“, ali pa mi pred trgovino odpirajo usta … jaz pa pojma nimam kdo je in o čem govori. Pri taki količini pacientov si žal res ne morem zapomniti vseh, sploh pa ne stanja v njihovih ustih. 

Haha, zabavno. Menite, da se tudi ginekologu dogajajo podobne zadeve?

Hahaha, najbrž ne v trgovini …

Pacienti ji hvaležno podarijo tudi kako rožico
Foto: zasebni arhiv AAŽ

Imate sicer ustrezno podporo v zdravstvenem sistemu? Kako je s tem v teh časih?

Ne vem, na kaj ciljate, ampak rada bi omenila mojo drago Marto, medicinsko sestro. Pred njo sem imela sestro Dajano in tudi z njo sva se zelo lepo razumeli. Potem pa je morala v letu 2012 na daljšo bolniško odsotnost. Marta se je ravno takrat po nekajletni odsotnosti vračala v zdravstvo; pokazala se je potreba pri meni in takoj sva se ujeli. Vodji sem kaj hitro rekla, da druge nočem. Moja sestra Marta je pripravljena pomagati, veliko se uči in je zelo zaščitniška, haha. Ampak res, zelo ji zaupam. Kaj bi jaz brez nje?!

Tudi sam sem imel opravka z njo, še preden sem prišel do vas. 

Marta organizira vse. Ureja urnike in naroča paciente ter prestreza klice. Tudi sicer se včasih ob kakem pacientu sporazumevava samo z očmi. Je prava oseba za taka dela. Jaz pa obratno. Enkrat je ena ženska prišla “skozi”, pa me je dobila na telefon. “Joj,” je rekla, “pomagajte, z mojim možem je res hudo.” Gledala sem v računalnik, nobene slike nisem imela. “Nekaj bo potrebno storiti,” je vztrajala ženska. Pa kaj mu je? Ga boli glava, ga bolijo zobje, sem vrtala vanjo. Razmišljala sem, če sem morda v zadnjih dneh njenemu možu delala kaj posebnega v ustih in še vedno nisem našla nobenega podatka. “Ne, kolk ga strašansko boli,” je rekla. Debelo sem gledala v telefon in vprašala gospo, če se zaveda, da je poklicala zobozdravnico. “Seveda se zavedam,” je rekla, “ampak dajte no, pokličite v psihiatrično bolnico in jim naročite, da možu ne dajejo več tistih tablet. Čisto je zmešan.” Še bolj debelo sem gledala. Ampak – kaj pa naj bi storila? Verjetno je bila gospa res obupana in je klicala vsakogar, ki ima kakršnokoli zvezo z zdravstvom … No in take reči tudi prestreza moja Marta. 

Hahaha, zabavna zgodbica. Mimogrede, vam še kdaj kdo reče zoboklavka? Včasih smo otroci tako imenovali zobozdravnike …

Ne, tega mi pa res še nihče ni rekel.

Poslušajte Ana … pravite, da smo vas lepo sprejeli, vzeli medse. Kako pa sicer po toliko letih vidite Slovenijo in Slovence?

Saj pravim, mene ste lepo sprejeli. Ampak … če sem čisto iskrena … in upam, da mi moje neposrednosti ne bo kdo zameril … je življenje za nekoga, ki pride iz dinamičnega življenja na Balkanu, v Sloveniji zares drugačno. Pa še eno reč sem počasi začela opažati – zlagano prijaznost. Gre mimo tebe in te vpraša, kako otroci in mož, potem pa izveš za zahrbtne govorice, ki jih širi. Dol na Balkanu so ljudje vajeni povedati stvari v obraz, tudi koga kam poslati … Ampak, ne bi pa posploševala. Ostajam pri tem, da sem tukaj dobro sprejeta.

Kako pa je s tistim mi, vi, ti …? Vem, da je na Balkanu v mnogo primerih tikanje samoumevno, četudi te človek ne pozna. Mala, donesi još kilu vina … ipd … Se vam zdi, da je pri nas drugače?

Pa … vsako kulturno okolje ima seveda neke posebnosti. Morda je v Sloveniji nekoliko manj domačnosti v tem oziru, ampak … tudi meni se v ambulanti zgodi, da me ljudje tikajo. O tem nikoli nisem razmišljala kaj dosti.

Prav. Vrniva se še malce k poklicu, ki ga opravljate. Ste si že od malih nog želeli postati zobozdravnica?

Kot otrok sem se zobozdravnikov bala. Najbrž se jih/nas večina otrok. Ampak … če pomislim za nazaj … kot otroka so me nekoč peljali k nekemu zasebnemu zobozdravniku. Javno zobozdravstvo v Srbiji praktično ne deluje. Meni je bila všeč tista starinska ordinacija. Čista je bila, dezinficirana, ampak … zelo starinska. Sicer pa sta si starša želela, da bi se posvetila farmaciji. 

Ste ju razočarali?

Kaj pa vem. Morda v začetku, ampak … upam, da ne. V redu sem doštudirala, si našla zaposlitev … Sem pa ob študiju stomatologije opravila še študij homeopatije. V teh kotičkih Evrope ljudje ob omembi homeopatije še vedno vprašujoče dvigujejo obrvi, oblast pa zadevo večinoma ignorira. Povsod po Evropi imajo sicer na univerzah oddelke za homeopatijo, ponekod pa obstajajo celo fakultete. Pri nas pa … Poslušajte, ste vedeli, da se angleška kraljica zdravi izključno s pomočjo homeopatije? 

Ne, tega pa res nisem vedel. Zanimivo! Povejte mi, ko sva ravno omenjala starša – imate oba še živa?

Ne, oče je žal že umrl. Zelo sem ga imela rada. Mama je pa v teh dneh ravno na obisku pri meni. Imam pa tudi še brata. Lepo se razumeva, čeprav je … jarac … kako se reče? … in zna včasih res biti naporen, haha.

Pravkar na obisku: Anina zlata mama
Foto: zasebni arhiv AAŽ

Kozorog; taki pač smo. Tudi jaz sem kozel. Povejte mi Ana, v katerem jeziku razmišljate?

V slovenščini, srbščini, angleščini …

V katerem jeziku pa sanjate?

Odvisno od tega, o kom sanjam. Če sanjam o očetu, mami, bratu … je seveda v srbščini …

Mar ni tako, da sanje ne vsebujejo jezika, pač pa le podobe?

Hm dobro vprašanje. O tem pa res še nikoli nisem razmišljala. Morda imate pa prav.

Ničesar še nisva v resnici povedala o vaši družini. Jo bova omenila?

Lahko, seveda. Z Markom sva se najprej razveselila rojstva sina Adama, sledil mu je še Sebastjan.

Prav nič srbsko nista slišati ti imeni. Ne bi mogel vsaj eden od njiju biti …

Kaj, Milovan, Slobodan, Svetozar, Srboljub? Hahaha! Veste, V Sloveniji živimo. Sicer pa je Adam tudi zelo staro srbsko ime, redko ime. Ni prav dosti v uporabi, ampak Srbi smo ga imeli že pred stoletji. Ampak resno – meni se Adam in Sebastjan zdita zelo lepi imeni, obožujem ju! Marko … on je pa sploh posrbljeni Goren’c hahahaha …

Haha, posrbljeni Goren’c? Zakaj tako pravite?

Pa … prvič je ime Marko v Srbiji zelo pogosto, drugič pa … ko sem ga spoznala, je bil prav stereotipen Slovenec, kar preveč zadržan in zaprt. Če v mešanico dodava še Jesenice, ki imajo tudi neko posebno težko karmo in na Jesenicah še Podmežaklo, kamor še sonce nerado pokuka … si lahko predstavljate, koliko dela sem imela, da sem ga malo razrahljala, sprostila. Zdaj mu gre že kar dobro …

Kaj bo pa rekel, ko bo prebral tole?

Upam, da ne bo jezen, haha. Ampak … ne bo problema. Dobro me pozna. Sicer bi se pa še enkrat dotaknila imen otrok. Saj nisem pozabila na svoje poreklo. Menim, da sva z možem našla dober kompromis. On prihaja iz precej verne družine. Saj ne prakticira teh reči, ampak … človeku od malih nog marsikaj ostane. In kako to spravim v smisel z otrokoma? Torej, Adama in Sebastjana je krstil duhovnik iz Vojvodine, katolik. V Sloveniji je študiral in tudi dela, je pa Srb. Tako da … vsakega po malem.

Pacientom, ki se ne znajo obnašati, dr. Anđelković Žmuceva hitro pokaže, kdo je šef v ordinaciji; sestra Marta se v ozadju pretvarja, da ni videla in slišala ničesar
Foto: ML

Zdaj imam za vas pa le še tri vprašanja. Se vam zdi, da ste prišli na boljše, ko ste se preselili v Slovenijo?

Veste, odgovor ne more biti enoznačen. Ampak v principu lahko potrdim. Zlahka sem se privadila večji čistoči, boljši infrastrukturi in še nekaterim drugim stvarem. Priznam pa, da sem v začetku dostikrat jokala. Potem pa pridejo otrok, družina, skrbi, spoznaš take in drugačne ljudi … Povem po pravici – pogrešam vrvež velikega mesta. Sem si ga pa  – kot prava Gorenjka – nadomestila s pohodi v hribe. Zelo rada hodim v hribe in začenjam razumeti vas Slovence, kaj vam hoja v hrib lahko da; človek se lahko poglobi vase, uživa v neokrnjeni naravi in za nekaj uric stopi nazaj v prvinski stik z naravo. Pa še čudovite gore imate na Gorenjskem!

Dober odgovor. Rad bi se dotaknil še nošenja mask. Vi jo že zaradi svojega poklica nosite ves čas. Kako gledate na to, da jo morajo v zadnjem času do trenutka sedanja na vaš stol v ordinaciji – nositi tudi vaši pacienti?

Po pravici povedano – ne vidim smisla v tem, vsaj tako ne, kot je izpadlo zdaj. Jaz jo že nosim in po opravljenem delu pri pacientu zamenjam. To pač sodi k mojemu delu. Ampak po drugi strani pa – pacienti pridejo z zamazanimi maskami, pa s scefranimi in sploh vsakršnimi … v tem res ne vidim smisla. Kar pa se tiče mene – v zadnjih mesecih imam tudi vizir, ne le masko. Smatram, da me to ščiti, saj iz ust pacientov prileti marsikaj – od sline, do krvi in gnojnih izcedkov … a tako pač je. V tem pogledu sem sedaj celo bolje zaščitena, kot sem bila pred obdobjem covida.

Zdaj mi pa odgovorite še na zadnji sklop – se po vseh teh letih še počutite, kot čefurka? Pa še to … kdo velja za čefurja v Srbiji? Slovenci smo recimo čisto navadni jugosi in čefurji takoj tamle za hribom …

Sama se po eni strani vedno manjkrat počutim kot čefurka. Po drugi pa sem pač iz Srbije, zakaj bi svoje poreklo želela prikriti? Ko pa me že sprašujete o Srbiji … boste verjeli, da pri nas tujci večinoma niso zaničevani, ampak so pogosto na visokih položajih tako v gospodarstvu, kot tudi v politiki. Govorim za prišleke iz drugih republik nekdanje skupne države. Ne vem, če v moji domovini kdo velja za čefurja. Te besede itak ne poznamo, kake druge podobne, ki bi pomenila enako, se pa tudi ne spomnim.

Ana, hvala. Tudi jaz vas zdaj malce lažje štejem za svojo … če že drugega ne, pa vsaj – zobozdravnico. Hvala za pogovor!

Hvala tudi vam.

Bom kar po pravici povedal: najbrž si še nikoli nisem dal opravka s pripravo kakega intervjuja toliko časa, kot prav s pričujočim. Dr. Ana Anđelković – Žmuc je ženska posebne sorte; strokovna v svojem početju in ravno dovolj drugačna, da najbrž marsikomu siceršnji strah pred obiskom pri zobozdravniku lahko spremeni v; “pa kaj, to ni nič posebnega“. Razgovor s prijetno sogovornico odkrije marsikatero zabavno prigodo zoboklavskega vsakdana; ordinacijo obiščejo ne preveč k higieni nagnjeni pacienti, pa recimo HIV-pozitivni, komu se zgodi, da na stolu zaspi, tudi z osvajanjem so že poskušali (zanimivo: pacienti obeh spolov), kaka situacija z erekcijo pri pacientu se menda pripeti, če očitno drogiranih obiskovalcev sploh ne omenjamo; Ana pravi, da toliko se je pa o teh stvareh že učila, da jih zna prepoznati … In kdo ve, čemu vse sta še priči dr. Anđelković Žmuceva in njena sestra Marta, ki jo Ana tako pogosto omenja. 

Ko človek takole razmišlja o prišlekih tipa naše današnje intervjuvanke, ki izrazito pomaga dvigovati kvaliteto bivanja v mestecu med dvema hriboma ter propagando/strašenjem skrajne desnice, ki v priseljencih vidi nevarnost, izkoriščanje slovenske države in nepripravljenost za prilagajanje tukajšnjim zakonom ter običajem, si menda lahko le zaželi, da bi kdaj kdo od njih (torej: skrajnih desničarjev) postal Anin pacient … stomatologinji bi med posegom tu in tam zdrsnilo, sestra Marta pa seveda ne bi videla (in slišala) prav ničesar.

Bzz, bzzzz … Bzzzzzzzzz!

Advertisements

Morda ste zgrešili

1 min read
5 min read