web analytics
1. decembra, 2020

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

ŠOLSKIM NOROSTIM OB ROB

Pišem: Marko LUKAN

Le malo albumov v zgodovini glasbe je raziskalo vesolje človeških občutkov tako globoko, kot je to slišno na albumu z naslovom The Wall, enajstem diskografskem izdelku skupine Pink Floyd, izdanem leta 1979. Otroške travme, jeza, obup in občutki praznine: to so izkušnje in čustva, s katerimi Pink, glavni junak zgodbe, gradi zid okoli sebe. Košček za kosom se stene povečujejo in ga vedno bolj izolirajo od sveta.

Ko se gradnja pregrade enkrat začne, vsaka negativna izkušnja postane opeka, ki skupaj z drugimi deluje kot ščit pred sovražno resničnostjo.

V songu Another Brick in The Wall (Še ena opeka v zidu), eni najbolj znanih skladb skupine, Pinkova stvaritev že postane subjekt, ima obliko in z naslovom to tudi sporoča: kakršna koli tragedija, krivica ali zloraba je lahko samo “še ena opeka” v že obstoječem zidu. Če v prvem izmed treh delov, ki sestavljajo pesem, najdemo boleč spomin otroka, vzgojenega brez očeta, ki je umrl v vojni, v drugem delu skupina opozarja na nesprejemljive situacije, v katerih je prisiljen Pink, bodoča rock zvezda, živeti v šoli.

Refren se mogočno dvigne in obrne neposredno proti nasilnežem:

We don’t need no education
We don’t need no thought control
No dark sarcasm in the classroom
Teachers, leave them kids alone
Hey, Teachers, leave them kids alone

(Ne potrebujemo izobrazbe
Ne potrebujemo nadzora misli
Ne temnega sarkazma v učilnicah
Učitelji, pustite otroke pri miru
Hej, učitelji, pustite otroke pri miru)

Poslušajoč površno in brez razmišljanja (kako znano tudi v času covidiotizma, mar ne?), bi se lahko komu spontano pojavilo vprašanje: ali se soočamo s pesmijo, ki zanika pomen izobraževanja? Odgovor je – ne, zagotovo ne! Če sploh, gre za kritiko izobraževalnega sistema, ki namesto, da bi mlade usmerjal k odkrivanju lastnih sposobnosti in nagnjenj, prepogosto duši njihovo ustvarjalnost z vsiljevanjem shematskih naukov, zaradi katerih tvegajo, da ne bodo pravočasno razvili sposobnosti kritičnega razmišljanja in osebnega duhovnega napredka. Ob tem najbrž ni potrebno omenjati javnih ponižanj nekaterih profesorjev, ki spodkopavajo že tako nizko samopodobo učencev, dijakov in študentov.

Ko pridete v puberteto in začnete biti radovedni, je dobro imeti zraven odraslo osebo, ki bo rekla: “Počakaj, pogovoriva se o tem”, namesto da bi bila “tiho”.

Roger Waters, Pink Floyd

Ob tem se zazdi, da se glavni junak zgodbe Pink že zaveda preteklosti, ki je kratka kratka in boleča. Nekoliko globje se že zaveda lastnega obstoja, kot je prikazano v naslednjih dveh verzih:

All in all it’s just another brick in the wall
All in all you’re just another brick in the wall

(Vse skupaj je le še ena opeka v steni
Konec koncev si samo še ena opeka v steni)

 

Vzdušje v pesmi je napeto. K temu pripomore Gilmourjeva kitara, ki se sčasoma razvije v odličen solo. A če je jeza zaradi avtoritarnega vsiljevanja idej o tem, kdo in kakšni ljudje naj bodo zgled, skoraj oprijemljiva, se čuti tudi razočaranje ob razmisleku o sploh možnih spremembah. Učitelji Pinku pravzaprav ne morejo predstaviti niti enega razloga, zakaj ne bi ostal zaprt v svoji lupini.

Dejstvo je, da skupina s pesmijo (in albumom) ni želela zgolj predstaviti premisleka o izobraževalnem sistemu. Roger Waters:

Najpomembnejši pri tej pesmi pravzaprav ni odnos s šolskim učiteljem. To je bila pač prva malenkost, ki sem jo napisal, z njo sem lirično izrazil idejo, da lahko iz številnih različnih opek zgradite zid, ki – ko se opeke povežejo – ustvari nekaj neprepustnega. Učitelj je le ena izmed opek.

S temi besedami je legendarni basist očitno govoril o sebi. V pesmi, tako kot na celotnem albumu, je opisal labirint izkušenj, ki jih je živel. Podal je tudi eksistencialni krik nevidne osebe, katere stanje je mogoče pripisati včasih nepremagljivim težavam v komunikaciji z drugimi.

Prav strah je temelj nosilne pesmi: strah, ki ga arogantni ljudje uporabljajo kot instrument nadzora in prevlade nad tistimi, ki nimajo moči, pa naj bo to država, skupnost ali razred ulencev (dijakov, študentov); strah, ki nas prisili, da se stišamo, sklonimo glave, se umaknemo vase in ne dopuščamo nobenih drugih možnosti, kot tistih, ki so zapovedane. V aktualni situaciji covidiotizma in v novih oblikah porajajočega se fašizma pa – lepše zapakirano: priporočene.

Ob tem se seveda kar same ponujajo vzporednice z današnjim časom, ko neki novi “učitelji” skušajo ustvariti maso pokornih, pridnih, ubogljivih “vojakov”, ki bodo brez svojih misli, želja in hotenj, preprosto ubogali. Če kdaj, je album The Wall v teh trenutkih ponovno primeren za poslušanje. In razmišljanje.

Delite ta prispevek, morda pa le komu da misliti …

 

Povzeto po članku: KLIK

Advertisements

Morda ste zgrešili

3 min read
5 min read
3 min read
2 min read