web analytics
25 novembra, 2020

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

Šerbedžija

Tokrat vam, dragi bralci Jeseničana, ponujam prevod članka/intervjuja, ki sem ga našel na spletni strani Radia Slobodna Europa. Gospod, ki je glavna zvezda zapisa, uživa ugled na celotnem področju bivše Jugoslavije. Če bi – prav po lukanovsko – nekoliko pustil domišljiji svojo pot, bi lahko zapisal, da je gospod eden od redkih, ki bi menda na tem teritoriju imeli vsaj minimalno možnost znova združiti narode. A gospod prvenstveno ni politik, čeprav se je nekaj časa tudi skušal ubadati s tovrstno obrtjo.

Pustimo znanstveni fantastiki naj gre svojo pot, mi pa se lotimo intervjuja: 

***

Sedemindvajsetega marca je gledališki svet praznoval t.i. Svetovni dan gledališč. Eden od največjih igralcev s prostora Zahodnega Balkana Rade Šerbedžija, ki je na deskah, ki pomenijo življenje uprizarjal tako Hamleta, Richarda II., kot tudi kralja Leara, se je v intervjuju za Radio Slobodna Europa (RSE) razgovoril o svojem projektu gledališča Ulysses. Zanj pravi, da je to najbolj pomembna stvar v njegovem umetniškem življenju. Gospod Šerbedžija je povedal tudi, zakaj ne more biti ravnodušen do Balkana, pa tudi marsikaj o današnji Ameriki, kjer pravkar snema neko televizijsko serijo.

RSE: V Los Angelesu snemate televizijsko serijo “Strange Angel”. Za vaš doprinos svetovnemu filmu ste prejeli nagrado Mary Pickford. Pripravljate se za novo gledališko sezono na Brionih. Če bi morali izbirati, na katero stran bi se nagnila tehtnica – k gledališču, ali televizijski seriji?

Šerbedžija: Vse odkar sem osnoval gledališče Ulysses, se ubadam s tem vprašanjem. Moji agentje že vedo, da sem v času, ko se ukvarjam z Uslyssesom – to je julija in avgusta – nedosegljiv. No, razen če je na voljo kaka ponudba, ki je res ne morem odbiti. Enkrat se mi je tako že zgodilo, da sem moral žrtvovati Kralja Leara zaradi velikega filma v Los Angelesu. Manjše projekte pa zavračam, saj igram v gledališču, ki sem ga sam osnoval. To je ena od najpomembnejših zadev, kar jih imam od umetnosti v življenju. 

RSE: Ko ste začeli s poučevanjem igre na vseučilišču na Rijeki, so bili mnogi prepričani, da je to prav tisto, kar Hrvaška potrebuje. Hkrati je bilo tudi dovolj tistih, ki so nasprotovali Vaši vrnitvi v vlogi profesorja. Na kratko povedano: nikogar ne pustite ravnodušnega. Se Vam je kdaj zgodilo, da ste pa Vi bili ravnodušni do Hrvaške? Morda Balkana nasploh?

Šerbedžija: Resnica je sledeča: prav nobenega odpora ni bilo, ko sva s soprogo Lenko Udovički začela s poučevanjem igre na Rijeki. Vsaj meni ni nikoli prišla na uho kaka podobna informacija. Z nekaterimi posamezniki je sicer bilo nekaj nesporazumov, ampak šlo je za bolj formalne zadeve. Primer: pojavile so se trditve, da nimam diplome igralske akademije. Ta ista diploma je čudežno izginila iz arhiva Akademije za gledališče v  Zagrebu, kjer sem v razredu Koste Spajića diplomiral davnega leta 1970. Tovrstne neumnosti so se prenehale, ko sem predočil svojo diplomo.

Vseeno pa je potrebno povedati, da za kaj takega, kakor je osnovanje Akademije za igro, nismo imeli prave podpore ne od vseučilišča, ne od mesta (Rijeka), pa čeprav sem – bil in ostal – dober prijatelj z ljudmi, ki so tedaj bili na vodstvenih položajih; govorim o rektorju Peru Lučini in županu Vojku Obersnelu. Omenjena žal tudi sama nista bila sposobna organizirati podobnega študija do konca. Z Lenko v takih pogojih nisva več mogla delati. Nemogoče je delati brez prostorov. Kako bi – kot primer – recimo lahko Novak Đoković otroke učil tenisa na mini-teniškem igrišču?

Prav tako mi igre ne moremo učiti po nekih majhnih učilnicah. Pa saj študentje ne morejo praviilno slišati niti svojega glasu. Potrebujejo gledališki oder, če jih želimo naučiti igralske obrti. Krpanja na ta način nismo več zmogli. Z Lenko sva dobila občutek, da bi bila do študentov nepravična. In ti študentje imajo velika pričakovanja! Paradokslano smo na Akademiji  – prav, kakor v partizanskem načinu bojevanja – na gverilski način ustvarili nekaj fantastičnih generacij mladih igralcev, na kar sem v resnici zelo ponosen. Seveda, en čas lahko tako funkcionirate, ne morete pa tega početi vse življenje …

RSE: Se pravi – napram Hrvaški vseeno niste ravnodušni? Ne glede na vse?

Šerbedžija: Kako bi lahko bil ravnodušen? Hrvaška je moja država. Je država, v kateri sem se rodil. Je prelepa, v njej je polno čudovitih in talentiranih ljudi. Zakaj bi jaz – zaradi posameznikov, ki imajo nekaj proti meni, najsi bo to iz ideoloških, ali kakih drugih razlogov – sodil celi državi in narodu, ki ga imam za svojega? Narodu, s katerim živim in ga imam rad?

RSE: V zadnjih letih smo priče vse pogostejšega revizionizma zgodovine na Balkanu. Ustaši in četniki postajajo dobri fantje, partizani pa negativci. Kako vi gledate na to? Se vam zdi, da se s takim pogledom na balkansko preteklost znova odpira Pandorina skrinjica sovraštva in nasilja?

Šerbedžija: Tovrstnih idej in politik nikoli ne bom sprejel. Z nikomer več se pa ne želim javno prepirati, niti boriti. Človek v letih sem, če tako rečem; mam pravico do svojega miru in svojega mišljenja. Ne želim več, da bi se moje ime omenjalo po časopisih, utrujen sem od takih reči. Sem pa prepričan, da tako na Hrvaškem, kakor tudi v Srbiji, obstajajo mladi ljudje, filozofi, književniki, umetniki, javni delavci, ki do podobnih stvari niso ravnodušni. Taki pa imajo seveda vso mojo podporo. 

RSE: Vseeno pa ste bili v začetku devetdesetih politično angažirani. Zaradi tega je bilo o vas prelitega precej črnila, čeprav ste, kakor ste sami povedali, želeli le preprečiti vojno. Ampak kaže, da se narodi na tem območju iz lekcij zgodovine niso naučili ničesar? 

Šerbedžija: Nikoli se niti ne bodo naučili. Naravnost grozno je, kako ljudje – brez obzira na to, kako težko živijo in čemu vse so bili priča v naših državah – mnogo tega ne vidijo. Tu predvsem mislim na način, na kakršnega so bile razprodane premnoge družbene dobrine, ki so bile pomemben faktor stabilnosti v državi, ki je nekoč na teh ozemljih obstajala. Praktično ni bilo nezaposlenih, ni bilo revežev, socialno in zdravstveno zavarovanje je bilo plačano, šola je bila brezplačna … Obstajale so še mnoge druge stvari, ki so bile speljane tako, kakor v urejeni državi zadeve speljane biti morajo!

Seveda je to prinašalo tudi neko vrsto socialistične uravnilovke. Ampak to so bile zadeve, ki bi se jih dalo na nek človeški način reševati in jih popravljati, ne pa z vojno in brezčutnim ubijanjem, kakor se je to zgodilo na teh prostorih. Jaz sem bil vedno proti vojni kot taki. Seveda, če si proti nečemu takemu, moraš pa tudi plačati. Ampak po toliko letih srečujem vedno več ljudi, ki mi izražajo svojo popolno podporo; precej je celo takih, ki so v preteklosti mislili ravno nasprotno od mene, danes pa se z menoj praktično v vseh pogledih strinjajo.  

RSE: Odigrali ste več od 150 gledaliških, filmskih in televizijskih vlog. Igrali ste na odrih Zagreba, ljubljane, Beograda, Subotice, Dubrovnika, Skopja, na Brionih. Gostovali ste v mnogih mestih bivše Jugoslavije. Vam te zadeve manjkajo? Četudi bi s takim priznanjem tvegali, da Vas označijo za nostalgika, kar je po balkanskih kriterijih nekaj slabega?

Šerbedžija: Skovanka “jugonostalgik” je pravzaprav povsem nepimerna. Gre za grdo politično diskvalifikacijo tistih, ki iskreno čutijo spoštovanje do zadev, ki so jih živeli v neki državi, v kateri so želeli živeti. Tisto kar jaz razumem pod pojmom “nostalgija”, je nostalgija za nekim časom, v katerem so ljudje živeli neko dobro in bogato mladost. pri tem se ograjujem od mnogih stvari, saj je jasno, da tudi v prejšnji državi niso bili prav vsi srečni. 

Takih ljudi ne obsojam zradi tega, ker niso bili srečni. Niti jim ne želim dokazovati, da so zaradi tega manj vredni. Treba je spoštovati voljo in mišljenja od vsakogar, hkrati pa razmišljati, zakaj določeni ljudje niso bili srečni. Hkrati pa seveda meni nihče ne sme očitati, ker sem bil sam srečen. 

RSE: Poleg igre in režiranja, vas zaznamujeta tudi glasba in poezija. V avtobiografskih zapisih, imenovanih “Po dežju” pišete o svojih začetkih v Združenih državah. Kako gledate na Ameriko danes?

Šerbedžija: Amerika je čudna, čudna tvorba. Polna je vsega – neverjetnih demokratičnih dosežkov, življenja, pravice … hkrati pa je Amerika tudi država, v kateri se dogajajo strašne stvari. Recimo nasilje. Po drugi strani pa vidim Amerikance kot nek zanimiv narod, ki je svoje državljansko življenje zgradil na dobrih načelih. 

Je pa res, da je ameriška politika – kakor tudi sicer vse politike velikih svetovnih sil – v neki zelo slabi fazi. Mislim, da bi “ameriška visoka politika” v sami sebi morala iskati razloge za mnoge stvari, ki se danes dogajajo po svetu, začenši od terorizma naprej … O teh rečeh bi morali razmišljati ljudje, ki danes vodijo ta svet. Sem pa pesimist; bojim se, da se bodo iz nerazumevanja in agresivne politike, ki smo ji priča v svetu, izrodile še mnoge slabe stvari …

Prevod: Marko LUKAN

***

Upam, dragi bralci, da sem vam ponudil zanimivo branje. Vesel bom tudi kakršnihkoli komentarjev, pa najsi bodo na temo članka samega, ali ideje, da vam tu in tam ponudim kako zanimivo branje “od drugod” …

Avtorica Mirjana Rakela
Originalni članek in fotografija: KLIK




Advertisements

Morda ste zgrešili

2 min read
3 min read
2 min read