web analytics
4. decembra, 2020

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

Sama sebi sem bila najhujši sovražnik

Obilo pozornosti je požel naš uvodni prispevek v rubriki Pisma iz onostranstva. Če ste ga slučajno zgrešili – pa ga niste, saj vemo 😉 – si ga lahko ogledate tule: KLIK. Po poročilih naše tajne službe je tudi avtorica sama zasebno dobila cel kup spodbudnih besed za svoje pisanje. Mi … mi pa smo veseli, da imamo v svojih vrstah tako lucidno zapisovalko občutij. Vas, dragi bralci Gorenjske-online, pa pozivamo, da tudi tokrat všečkate, delite in komentirate njen današnji zapis … sicer pa si ga najprej preberite:

***

Brigita B.S.

Če bi me nekaj let nazaj vprašali: Kaj je to – uspešna ženska? … bi verjetno rekla, da je to vsaka, ki ima službo, otroke, cel kup obveznosti, po možnosti psa, pa moža … tista, ki naseka drva, jih zloži in zakuri. Zabije žebelj in prepleska sobo. Zamenja žarnico, ima urejene obrvi in brezhibne nohte, mere kot iz časopisa in še kaj nakladanja bi se našlo.

Po čem pa se pravzaprav meri uspešnost ženske? Po številki, ki je na plačilni listi? Po karierni poti, katera ji kroji usodo? Po priimku princa, s katerim imata sklenjeno predporočno pogodbo? Po avtu, katerega imena še izgovoriti ne zna, a ga ima? Po diamantih, njenih najboljših prijateljih, saj drugih nima? Po idealnih merah, ki jih dolgoročno občuduje le odsev v ogledalu, saj ima previsoke standarde? Po omarah nabitih z imeni znanih oblikovalcev, lažnih prijateljev? Po hiši vrtoglave vrednosti, hiši strahov, saj v njej ni nikogar …?

Lahko se meri tudi po tem. A zame je uspešna ženska tista, ki uspešno krmari med družino, prijatelji, službo in zabavo. Ženska, ki zna čarati in otroku samo s poljubom omiliti prasko na kolenu. Ženska, ki je v oporo življenjskemu sopotniku v dobrem in slabem. Ženska, ki je ni strah let in gub. Vsaka guba je spomin, pa naj bo dober ali slab. Ženska, ki ima sebe rada. Ženska, ki se z veseljem pogleda v ogledalo kljub temu, da ni popolna. Napaka. Vsaka je popolna. Le zavedati se mora tega. Ženska, ki spoštuje drugačnost in dopušča ter odpušča napake. Ženska, ki ve da ni treba imeti vsega, da življenje teče dalje. Ženska, ki prizna napako in se temu zna nasmejati. Ženska, ki se zna braniti. Ženska, ki se zaveda, da je življenje eno samo, da popravnega izpita ni.

Ženska je čudež. A sama sebi največkrat največji sovražnik. Vse to je ženska, uspešna ženska.

In če me vprašate sedaj, sedaj po moji selitvi v Avstrijo … Po tem, ko sem bila vržena v okolje, kjer sem vedela, da bom vsaj na začetku samo gospodinjila. Pravim samo, ker sem še do nedavnega imela do tega negativen odnos. Ne obsojajte, a družba me je potegnila vase. In ženska, ki ne dela nekje v službi, je pač lena. Tako sem razmišljala. In noče delati, ker se ji ne da. Sploh pa po tem, ko sem leta in leta uspešno združevala vse, službo in otroke, moža, roditeljske sestanke in vse ostalo, kar paše zraven. In ja, to da bom gospodinja … hm … mi ni bilo ravno v ponos.

A tako je moralo biti. In kar se mora – ni težko. Ja, tako se glasi pregovor, a realnost je rahlo drugačna. Imela sem službo, katero sem imela res rada. In v kateri sem se našla. In tudi razvijala in ugotovila, da sem v nečem res dobra. In to sem morala pustiti tam, za mejo. In potem sem bila kot otrok, ki se kuja.

Zakaj jaz in ravno jaz?

Dobrodošli lonci in ponvice, pa krpa in metla. Moji novi sodelavci. No, ne novi, pač pa edini. Veste, stvari se spreminjajo z vašim pogledom na njih. Nedolgo nazaj sem ugotovila, da sem – kljub temu, da sem poklic spremenila v: »samo gospodinja« – doprinesla največje spremembe v našem domu. In da tisto, da ženska drži pokonci tri vogale pri hiši – popolnoma drži! 

Bila sem tisti stik med otroci in novim okoljem … Jaz sem bila tista, ki je z njimi preživljala dneve, medtem ko je oče lovec lovil evre. Jaz sem bila tista, ki jih je motivirala, razlagala in jih privajala na novo življenje. Bila sem tista, ki je jokala na samem, a bila močna za njih. No, tudi tista, ki je priznala, da je tudi njej hudo, a da ni konec sveta. In da bosta vzljubili novi svet. In tudi opazila nisem, koliko sebe sem dajala v to. In da je bilo hudičevo naporno delo. A to vidim sedaj, ko je za menoj, vsaj velika glavnina.

Zdaj sem torej mama – gospodinja? Ko je treba, je pač treba. In za višji cilj, kateri vključuje mladiče je vredno … vedno! In ja, sem mama, gospodinja, ponosna na to. Ker vem, koliko sem vredna. A do tega sem morala priti sama. Nihče me ni javno žalil s tem, da sem samo to in to. Sama sebi sem bila najhujši sovražnik. Saj sem živela pod vplivom sveta, da če ne delaš – nisi nič vreden. To, da delaš doma – ni vredno nič, nihče ne vidi in nimaš kaj pokazati. Tako sem razmišljala.

A harmonija doma, motivirani otroci, zadovoljna in srečna družina … tega se ne da pokazati na plačilni listi. Kakorkoli … mislim, da bom misijo počasi zaključila in se vrgla v nov svet. Tudi mama medvedka, ko pusti mladičke v svet, se vrne na stara pota. Moja pot od tod naprej bo pot iskanja službe … a o tem – potem.

Torej epilog? Kakšna ženska sem? Princa kraljeve krvi nimam, drage hiše tudi ne, omaro imam, le znanih imen ni notri. Diamante sem videla le od daleč, mere so mi španska vas, številka na plačilni listi pa je … nična. Čestitam si, uspešna ženska sem  😀 

***

Nam pa ob koncu preostane le še, da še enkrat ponovimo stavek iz uvoda: dragi bralci Gorenjske-online, tudi tokrat všečkajte, delite in komentirajte današnje Pismo iz onostranstva. Če ne zaradi drugega, pa kot poklon avtorici in njenemu delu.

V našem imenu pa le še: Brigita – Vielen Dank für Ihren Beitrag  😉 

Ahh, ne, no! Naj bo kar lepo po naše – hvala za tvoj prispevek. Radi te beremo!

Advertisements

Morda ste zgrešili

3 min read
7 min read
3 min read
2 min read