web analytics
24 novembra, 2020

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

Roko na srce – slišim samo še šumenje

Pišem: Brigita B. S.

Sem. Čutim. Živim.

Danes pišem s prazno glavo. Toliko imam za povedati, a ne najdem tiste rdeče niti. Saj veste, tisto … uvod, jedro, zaključek. Pa da bo za bralce zanimivo in berljivo. Da mi ne umrete od dolgčasa in ne boste potrebovali poživila, da bi ostali budni do konca branja. In potem si rečem: pa daj no, Brigita! Začni na začetku! Saj veš: kdo si, kaj si? Saj jih bo zanimalo, najbrž. Upam vedno lahko. Pa saj že kar nekaj vedo o tebi, mi pravi notranji glas. Res je, nekaj že, a prava dama stvari nikoli ne razkrije do konca. Pusti tistega malo nečesa neodkritega, da je drugič slajše. Ali pa vsaj bolj zanimivo, da se komu ne utrne kakšna napačna prispodoba. Smo le kulturno berljiv online medij. Torej: vabljeni v globino, globino duše, te male kvazi pisateljice.

Kdo sem torej?

Punca. Ženska. Človek. Žival s čustvi in baje brzdanim nagonom. Sem romantična. Realistična. Radovedna. Realna? Nasprotujoča, vsekakor! Čustvena in jokava. Lassie se vrača me vedno dotolče. Jokam in smrkam. Pa kaj?! Potrpežljiva sem in tolerantna. Do neke moje meje. Od tam naprej sem hudič! Sem tudi pisateljica. No ja … mogoče. Tako jaz vidim zadevo. Mogoče sem pa samo človek s preveč časa.

Besede so moje orožje in stojim za tem. Sem borka. Pogumna in strahopetna. Sem že povedala, da sem sama sebi nasprotje? Sem vesela, energična, živa! Optimistična in … vsake toliko tudi na tleh. Potem sem … pravljična. Vedno verjamem v srečne konce. Kaj pa – verna? Ja … verjamem v samo sebe, pa tudi v neko višjo silo, ki je nad menoj, a ne vem kako naj jo imenujem … nekdo ali … nekaj? Sem mama. Stroga in ljubeča. Otročja in navihana. Odštekana. O ja. In ponosna sem na to. Kaj pa lepa? Kakor za koga. Sama se z lahkoto pogledam v ogledalo. Popolna? Ne, hvala. Tega si nikoli ne bi želela. Popolnost ubija in napake so tiste, ki nas naredijo edinstvene in “popolne”. Sem že omenila nasprotja? Sem tudi ljubiteljica živali. Nisem za nasilje, priznam pa, da sem se do svojega 15. leta kar pretepala  😀  Nisem materialist, pa se vseeno zalotim, da sem včasih ljubosumna na kaj, kar ima nekdo drug. Sem, kar sem in nikoli ne bi marala biti tisto, kar nisem. Sem odkrita, a vseeno skrita. Sem nakladačka, a verjamem, da operiram z argumenti. In potem … potem sem tudi potetovirana. Ljubkovalno si rečem, da sem videti podobno, kot pobarvanka. A vsaka tetovaža nosi eno od zgodb mojega življenja in požvižgam se na vsakega, ki mi soli pamet. Moje življenje, moje odločitve, pika.

Vidite, kako točno definirano imam kdo in kaj sem? Fino, ane? Ja … ampak počakajte no, da premaknem gumb na pozicijo – potem. Obstajata namreč dve poziciji na stikalu – pred odhodom in po prihodu v Avstrijo namreč.  To je sedaj namreč tisto, kar me po novem definira.

Biti ali ne biti, iti ali ne iti …

Ljudem okrog sebe se moram na novo odkrivati. Na novo definirati. In na novo – pa če mi je všeč ali ne – spoznavati. Zadnjič smo imeli srečanje s starši drugih otrok v šoli. Po sestanku – ali pa kar tako – imajo navado, da se nekajkrat na leto družijo. In so me mame povabile zraven. In jasno, spet sem bila v dilemi …

Saj veste:

Jaaaa, seveda grem!

In takoj zatem:

Neeeee, kaj naj delam tam?

Biti ali ne biti, iti ali ne iti. Še Hamlet ni imel take dileme, kot sem jo imela jaz. Ampak – saj veste, da sem na koncu šla. Če že ne zaradi drugega, pa vsaj zato, da imam material za članek.

To, da zardevam, je splošno znana resnica. Pravijo, da sem takrat grozno srčkana. Torej je vsaj ena dobra stran tega, pravim jaz. Skratka … po uvodnem rokovanju in spoznavanju (mimogrede, zapomnila sem si ene tri mame, cilji morajo biti prizemljeni) smo se posedli. Dame okoli mene so pogumno naročile kozarec vina, nekatere celo pivo. Uganite, kaj sem naročila jaz. Dajmo, ljudje! Ja, točno. Kavo in kozarec vode. Ker bolj poredko popijem kak kozarec alkohola, sem se iskreno bala, da bi me znal kozarec vina poraziti in bi me mame spoznale bolj, kot bi si želela. Ker je šlo za prvo srečanje v letu, so si imele grozno veliko za povedati. Ena z drugo, pa ena čez drugo, pa vse skupaj, pa sem ter tja kakšna kako besedo z menoj. In tako v krog, znova in znova. Kar precej so se trudile z menoj; od kod sem in zakaj smo se odločili iti iz Slovenije. Neverjetno se jim je zdelo, da je bencin v Sloveniji toliko dražji. Neverjetno! In plače tako nizke?! Dajale so vtis, kot da bi jim pripovedovala pravljice. Jaz pa sem se kar najbolje trudila razumeti, čim več vsrkati vase in razvozlati.

Kadar govorim z eno, ali dvema, mi gre super. Če jih je petnajst na kupu pa … roko na srce, slišim samo še šumenje. Pa saj veste kako je … nekajkrat sem bila na Dolenjskem na kakem praznovanju in … ko so Dolenjci v elementu in pričnejo govoriti v svojem narečju, jih pri najboljši volji ne razumem. Pa smo vsi del dežele Slovenije. Tako, da sem bila ob tej priložnosti v Zgornji Avstriji kar zadovoljna sama s seboj.

Sem se pa spraševala, če bi morda kak kozarec vina pripomogel k mojemu znanju nemščine. Bolj tekoče bi šlo mogoče. Na, pa imam taktiko za naslednjič  😉  Kajti naslednjič zagotovo – bo. Če sem pa kaj, sem pa trmasta in z glavo skozi zid. A ne bom lagala. Ni lahko. In ne bom niti jokala in se smilila sama sebi. Nimam pravih razlogov. Sem pa iskrena. In se pogovarjamo, jaz tukaj, vi tam, debata pa teče …

Ni lahko, ne. Ko si nekje celo življenje in točno veš, da si bila vedno tista ta glasna, tista ki vodi debato, tista ki nima dlake na jeziku, tista ki rešuje, kar se rešiti ne da, tista ki je skratka …  bila zakon. Potem pa nenadoma postaneš tista, ki je tiho, ki posluša, tista … ki se trudi, da bi jo spoznali.

Pa smo spet tam, kjer smo bili na začetku – pri preobrazbi. Nikoli se ne konča, ne… in veste kaj? Tako zelo prav je tako. Vedno poslušamo, da moramo stopiti iz cone udobja, da bomo tako lažje zbistrili glavo in misli v njej, da bi na novo zaživeli. Poslušamo, ja. Kdaj pa kaj naredimo? Skoraj nikoli! Zakaj le, če pa nam je tako udobno. In tudi sama priznam, če ne bi bila postavljena pred to odločitev in če ne bi pobrala šil in kopit in iz Slovenije prišla sem gor, v Zgornjo Avstrijo … vprašanje, če bi svoj kokon udobnosti kdaj zapustila! Pa ne bom pametovala, vsak zase vé, kaj in kako. Nekaj pa prav gotovo drži – dokler nečesa ne poskusiš, o tem preprosto ničesar ne veš. In dokler ne veš, enostavno ne moreš vedeti. Tako da … na vprašanje Kdo sem, lahko rečem le:

Sem vse, kar si želim biti, a bom gotovo tudi še več …

SEM! In to je tisto, kar je pomembno!

Do naslednjič vas pozdravljam,

Advertisements

Morda ste zgrešili

5 min read
2 min read
2 min read
1 min read