web analytics
29. novembra, 2020

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

Priznam, ne uspe se mi vedno uvrstiti na zmagovalne stopničke

Ženska sem. No pa saj to je menda jasno kot beli dan? Nihanje razpoloženja sodi pri nas med obvezno serijsko opremo. Ane? Danes si v oblakih in jutri na podnu. Ne samo na podnu … pač pa na podnu od podna. Saj sem omenila, da sem ženska. Primem se v roke, ko pridejo taki dnevi in imam pogovor sama s seboj. Skregam se. Potem pa preneham govoriti s seboj in kuham mulo. Trmasto vztrajam. Ne boš ti mene … ne boš, ne! Ampak potem se sama sebi prikradem za hrbet; skoraj svetohlinsko in priliznjeno si rečem, da je pač polna luna. Ali pa mlaj, krajec, oblak, mavrica … Vse ostalo je krivo za moje počutje, samo jaz sama ne. Prej bo samorog na mavrici prijahal v dolino v spremstvu fanfar, kot bom sama sebi priznala, da sem kriva. Se vam zdi zapleteno? Ja, saj vem … Ženska sem. Verjetno sem prav zaradi tega preveč obremenjena z nekimi velikopoteznimi cilji. Se pa ves čas učim; o tem, da je treba živeti sedaj in tu. Za ta trenutek. Nobena stvar ne bo čakala, še najmanj pa življenje. Ampak … pameten biti je najlažje, kajne?

Moje voščilo ob minulem Novem letu, ko je ura odbila polnoč, je bilo krajši roman. Nekaj tako čarobnega vidim na teh kazalcih, ko se približujejo magični uri. Vsi smo polni obljub, o tem (oh!) kako krasno bomo izpolnili obljube in zaobljube in želje. Pa o tem, kako bomo uresničili vsa poslanstva, rešili svet, iznašli zdravilo, premagali lakoto, ustavili vojno in odkrili učinkovito dieto. Ja, pa ja. Lari fari, dragi moji.

Jaz prva lahko vstanem  in rečem – podobno, kot recimo na sestanku anonimnih alkoholikov – sem videla na teveju, kako to poteka 😉

Pozdravljeni, ime mi je Brigita.

 Zasliši se: Zdravo Brigita.

Sem Brigita in sem lomilka obljub. Predvsem tistih, ki jih dam sebi …

Nisem lažnivka. Le obljub ne izpolnim. Vsaj vseh ne. Še sploh pa ne izpolnim tistih, ki jih dam za novo leto ob polnoči. Vedno pride nekaj vmes, da jih ne morem. Če pa že ne pride samo od sebe, najdem pa sama nekaj. Najlažje je sicer kopja lomiti na sebi. Človek ne potrebuje opravičil, ko se zalomi pri samemu sebi. Ni se potrebno opravičevati drugim. Je pa zato najtežje odpustiti sebi. Prav tako pa je v mojem primeru najtežje dati na prestol sebe. Zdaj! Takoj? Ja, bi bilo fino. Medtem, ko lezem na prestol (majhna sem in ravno toliko okrogla, da potrebujem malo več truda, da splezam kamorkoli, še sploh pa na prestol), si preberite moje voščilo, pa bomo po prebranih vrsticah še kako rekli … Takole gre:

Bila sta zaljubljena. Bila sta mlada. Sedela sta na klopci in ona je imela glavo naslonjeno na njegove prsi. Pogovarjala sta se kako bo…

Poročena bosta. En drugemu bosta najboljša prijatelja. V dobrem in slabem, kajne? Nekje na obrobju mesta bosta imela hišico. Imela bosta tudi gugalnice na trati ter belo ograjo. Pes bo prosto tekal naokoli. Otroški smeh bo odmeval vse naokrog. Njuni trije otroci bodo njuno bogastvo. Učila jih bosta o tem, kako živeti življenje. Pokazala jim bosta, kako postati odgovoren, dober. Pa svetovala o tem, kako ohraniti otroško srce, kljub skrbem, ki tarejo vsakogar. Hodila bosta v službo. Vikendi pa bodo namenjeni družini. Šli bodo v gore, si privoščili morje ali pa preprosto poležavanje doma. Bistveno bo le, da bodo skupaj.

Otroci bodo odrasli in odšli iz njunega gnezda. Se bodo pa vanj z veseljem vračali z vnučki in partnerji. Polna hiša jih bo. To bo družina, kakršno jim bodo vsi zavidali! Božična jutra pa bodo najlepša. Darila se bodo sramežljivo skrivala pod smrečico, vonj piškotov bo plaval po zraku in hiša bo polna malih skuštranih glavic, ki se bodo podile po stopnicah navzdol. Njuno šolanje se bo obrestovalo. Kupila jim bosta lahko praktično vse. Denarja jima ne bo manjkalo. In zdravja – hvalabogu – tudi ne. Uživala bosta zasluženo pokojnino. Poleti bosta doma, pozimi v oddaljenih, toplih krajih. Vedno bosta ostala najboljša prijatelja. Nekaj gubic več bo z leti na njunih obrazih, tisti sijaj v očeh pa bo ostal isti. Pomirjena bosta. Vse, kar sta si želela uresničiti .. .če ne celo še več … bo izpolnjeno.

Mnogo let kasneje sta sedela na klopci. Stara, zgubana in siva, sključena in bolna. Pa vendar skupaj, z roko v roki. Spomnila sta se pogovora (takrat) mladega para. Z bolečino sta se zazrla drug v drugega …

Nikoli se nista poročila. Vedno je kaj prišlo vmes, njuna poroka nikoli ni prišla na vrsto. Leta šolanja sta vrgla stran. Menjavala sta službe kot po tekočem traku. Nikjer se nista mogla ustaliti, gugalnice sta videla le na javnih igriščih. Njun edini otrok, ki sta ga tako težko dobila, je bolehal vse življenje. Kmalu njegovo telo ni moglo več trpeti bolečin. Že dolgo je med angeli, vsaj on je na boljšem. Brez njega je vse prazno in tako zelo žalostno. Tudi tistih ubogih skupnih božičev ni več. Oba pogrešata vsaj tistega nekaj veselja z njegovega bledega obraza … prav ničesar več ni. Imela pa sta toliko upov in sanj, toliko želja in toliko časa. Prav vse pa so spolzele mimo njiju. In zdaj sedita tam sama … zapuščena … od sveta pozabljena … a vseeno drug z drugim. Prišel pa bo čas, ko bo eden od njiju umrl … in takrat bo drugi občutil vso samoto tega sveta.

Življenje nam je dano, da bi ga izkoristili. Eno samo je, a se tega začnemo prepozno zavedati. Živeti je treba dan za dnem, teden za tednom, mesec za mesecem … Treba pa je začeti tukaj in zdaj. Potrebno je zgraditi trden temelj danes in jutri graditi na njem naprej. Kar je bilo, je bilo. Kar bo … pač bo. Kar pa se dogaja danes, pa je že tukaj … izkoristi to!

Približno tako sem takrat zapisala. Kruta zgodba, kajne? A tako verjetna, možna, resnična. Bomo jutri, si pravimo. Bomo potem … pa potem nikoli ne. Ne znamo živeti. Tudi sama se velikokrat ujamem, ko stopicam v krogu. Prava čarovnija je stopiti iz kroga ven. Vstopiti v trikotnik ali morda pravokotnik. Pa saj sem … kar nekajkrat sem prekinila krog. Ampak sem se hitro spet znašla v njem … Kaže, da mi ravne črte ne gredo od rok. Ampak … saj mogoče je pa ravno to – to. Je morda lepota življenja skrita v ovinkih?  Pa že. Ne preostane mi drugega, kakor da verjamem v to.

Odhod v onostranstvo (kakor bi rekel moj urednik; v resnici pa gre za selitev iz Slovenije v Avstrijo, saj veste, ane?) me je spet frcnil v krog … dobesedno frcnil. Nimam sposobnosti mačke, da bi vsakič pristala na nogah. Ne … pristala sem kar lepo na riti. Še vedela nisem, kaj me je zadelo. Tudi po nekaj mesecih se še vedno zalotim, da ne vem. Kako začeti tod? Kako naj se poberem, kako živim? In kako naj pravzaprav držim obljube sami sebi? Saj veste … da bom v resnici tudi sama živela tako, kot učim druge. Ne uspeva mi vedno, priznam. Včasih je preprosto lažje odmahniti z roko in reči, da se pač ne da. Ne gre … in kaj potem? Samo človek sem, dajte mi mir!

Zakaj pa bi pravzaprav sploh kaj morala? Zakaj? Zato, Brigita, mi zazvoni skozi možgane … zato, ker si si dala obljubo. Tudi otroke učiš, da je pomembno izpolnjevati dane besede. Ja? Ja, res je. Ampak hčeri ne vidita, ko jih prelomim. Saj ne vesta zanje; tisto, česar ne veš, pa pač ne boli. Hmm … res ne boli? Boli, boli … bolj boli, kot si hočem priznati. Vsaka neizpolnjena obljuba pusti rano, odtuji malce dostojanstva. Vsaka taka zamegli pogled, ob vsaki spolzi kaka solza. Sovražim misel, da sem tako šibka. Ampak potem vsakič znova nekje najdem moč. Kakor majhen kozliček se potem spet zaletim v življenje. In spet me odbije na tla. In tako v krogih, znova in znova … Saj vem, rekli boste – življenje je pač skupek padcev in dvigovanj. Ali pa se motim? In potemtakem ni nič narobe z menoj?

Skušam živeti, trudim se. In zavedam se ga, Življenja. Z veliko začetnico! Priznam, ne uspe se mi vedno uvrstiti na zmagovalne stopničke. Tekmujem pa vseeno. Rdečih lic se ženem, s pospešenim dihanjem in s strastjo mu sledim, se ga oklepam. Vsakič znova me – kot divji konj – zbrca s sebe in spet padem. Ampak se tudi poberem in nadaljujem … hvaležna za vse priložnosti, ki mi jih Življenje nudi, pa tudi za vse tiste, ki si jih vzamem sama.

Vztrajati, ne obupati … na koncu šteje le to! Tak odnos piše zgodbe življenja. Morda niti niso zgodbe o porazih in zmagah. Morda so pač preprosto le zgodbe o življenju, zgodbe o ženski. Ne nazadnje gre tudi za zgodbe o njeni boleči zadnji plati ter pripovedke o hvaležnosti za to, da je zadnja plat obložena in padci zato manj boleči …

Veste, v teh zgodbah mora obvezno nastopati tudi nasmeh. Preprosto mora biti zraven, četudi je kdaj stisnjen skozi solze. Jaz pravim, da v resnici ne jokam … le čistim okna v svet.

Pravkar se – tudi pri nas v onostranstvu 😉 – začenja čas spomladanskih čiščenj …  Zato poslušajte mene: krpo v roke, akcija …

und …

Viel Spaß haben!

Advertisements

Morda ste zgrešili

3 min read
3 min read
3 min read