web analytics
20 oktobra, 2020

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

Praznik dela

Pišem: Marko LUKAN

Praznik dela (znan tudi kot prvi maj) je mednarodni praznik delavstva, ki ga 1. maja vsako leto praznujejo v večini držav sveta, redka izjema so ZDA. Praznik je izvorno spomin na krvave demonstracije v ameriškem Chicagu v teh dneh leta 1886, znane pod imenom Haymarketski izgred, pa tudi največje praznovanje socialnih in gospodarskih dosežkov mednarodnega delavskega gibanja. Zaradi politično levega navdiha, ki ga nosi praznik, je bil prvi maj skozi vso svojo zgodovino izstopajoči dogodek za demonstracije različnih socialističnih, komunističnih in anarhističnih skupin.

Zgodovina

Tradicija prvega maja kot mednarodnega praznika dela se pričenja v letu 1886 s Haymarketskim izgredom, ko je Federacija organiziranih obrti in delavskih zvez po uspehih, ki jih je doseglo kanadsko delavsko gibanje zlasti leta 1872, zahtevala več delavskih pravic, med njimi predvsem uzakonjen 8-urni delavnik. V podporo pritisku delavskih organizacij, da bi ta predpis stopil v veljavo s 1. majem tega leta, so se na ta rok v Chicagu organizirale trume delavcev in pričele splošno stavko. 4. maja so se delavci zbrali na mestnem trgu Haymarket, kjer je po začetnem miru pred policijsko četo vendarle eksplodirala bomba in ubila 8 policistov. Na to je policija odgovorila s streljanjem in ranjenjem več deset ljudi; ker mnogi niso tvegali morebitne aretacije ob obisku uradne zdravstvene pomoči, se je število žrtev ustavilo pri 11. Kasneje je bila pravica do 8-urnega delavnika kljub vsemu uveljavljena, v spomin na tragičen dogodek pa so se odvili tudi veliki izgredi leta 1894 in 1919.

Prvomajske demonstracije v Stockholmu leta 1899

Po teh dogodkih se je ta majski dan v delavskih krogih imel za praznik dela, ki so ga ljudje obeleževali z različnimi rituali, med drugim v množici dežel s kurjenjem kresov v spomin na dogodke leta 1886. V 20. stoletju je prvi maj pridobil uraden status praznika dela, začenši v Sovjetski zvezi. Praznovanja delavskega dne so v času hladne vojne v komunističnih državah dobila obliko velikih vojaških parad in vladno podprtih zborovanj delavstva.

V današnjem času je obeleževanje prvega maja še vedno močno povezano z velikimi zborovanji ali protesti delavcev po mnogih mestih celotnega sveta, navadno pa jih organizirajo delavske organizacije, kakršne so sindikati. Temu pa ni tako v Združenem kraljestvu in Združenih državah Amerike, kjer je, zlasti v slednjih, protikomunistična politika v prvi polovici 20. stoletja, znana tudi kot rdeči strah, pregnala praznovanje prvega majskega dne in ga nadomestila z dnevom prava.

Poskusi nadomeščanja prvega maja

Skozi zgodovino se je odvilo mnogo različnih poskusov, ki so si prizadevali nadomestiti ali izničiti tradicije in pomen prvega maja ter s tem levo politično ideologijo, a je za današnje razmere pomembna le peščica izmed teh prizadevanj. Izmed njih je najbolj uspela opustitev praznovanja prvega maja v Združenih državah, ki so znane po svoji močni protikomunistični tradiciji. V njih se tako danes praznuje Delavski dan v prvem ponedeljku septembra, ko se obeležuje pomen ameriških delavcev pri blaginji in moči države. 1. maj pa v ZDA velja kot dan prava, ki izkazuje pomen pravnega sistema za družbo in njeno ureditev.

Social-demokratske stranke prednacistične nemške Weimarske republike niso uzakonile prvega maja, pač pa so to napravili nacisti v začetku svojega vladanja. Imenovali so ga za dan dela, ob tem pa prepovedali kakršnakoli socialistično usmerjena zborovanja delavcev v tem dnevu. 2. maja 1933 so nacisti prepovedali vse proste delavske zveze in druge neodvisne delavske organizacije v Nemčiji.

Rimskokatoliška cerkev je verski navdih prvemu maju skušala dodati leta 1955, ko ga je razglasila za dan Svetega Jožefa Delavca. Dokaj pozno je tako poskusila spremeniti nereligiozno naravo tega praznika.

Lokalne tradicije

Od konca 90. let 20. stoletja dalje prihaja v Združenem kraljestvu do obsežnih in nasilnih demonstracij protikapitalističnega gibanja, ki se mnogokrat končajo s spopadi protestnikov in policije.

Takšna tradicija praznovanja prvega maja pa izhaja iz Nemčije, in sicer iz leta 1929. Takrat je Nemška socialdemokratska stranka prepovedala letne delavske demonstracije v Berlinu. Nemška komunistična partija, ki je bila v tistem času najmočnejša stranka v Berlinu, je kljub temu sklicala prvomajske demonstracije, posledica česar je bilo 11.000 izstreljenih nabojev, 32 smrtnih žrtev in vsaj 80 težkih ranjencev zaradi policijskega nasilja. Ta incident, ki ga nemški jezik pomni kot »Blutmai« (krvavi maj), je močno poglobil razhajanja med obema osrednjima levima strankama, socialdemokrati in komunisti. Posledična nezmožnost skupnega nastopa je bila soodgovorna za vzpon nacistične stranke leta 1933. Tudi v današnji Nemčiji imajo prvomajska zborovanja močan političen prizvok, od leta 1987 dalje pa so znane po svoji nasilnosti, ko se radikalni levičarji spopadajo s policisti. V zadnjih letih so kot provokacijo svoja zborovanja tega dne organizirali tudi skrajni desničarji, kar je vodilo do spopadov med obema skupinama demonstrantov.

Prvomajski sprevod v Ljubljani leta 1961

Prvi maj v Sloveniji

Pred 2. svetovno vojno se praznik v Sloveniji ni uradno obeleževal, čeprav so neuradne slovesnosti obstajale in jih oblast načeloma ni prepovedovala. Prvo uradno praznovanje je bilo pod nacistično nemško oblastjo 1941 (v Nemčiji so praznik prvič uradno uvedli nacionalsocialisti 1933 in ga med vojno razširili na zasedena območja). Mnenja zgodovinarjev o tem, če in v kakšnem obsegu so pri praznovanju sodelovali domači Komunisti (v tem času je veljal pakt Ribbentrop-Molotov) so deljena.

Slovenska tradicija prvi maj obeležuje zlasti s kresovi in nošnjo nageljnov. Prvi maj je po vojni s kurjenjem kresov in postavljenjem mlajev nadomestil praznik sv. Krstnika oz. kresne noči.

Vir: wikipedia, prosta enciklopedija

Jesenice

Na Jesenicah in okolici pa … nekaj starejšim nam pač seže spomin k pompoznim prvomajskim proslavam na Poljanah nad Jesenicami. V misli šinejo podobe nagljev, partizanskih pesmi, govorcev s floskulami, ki jih itak nihče ni poslušal, pa vonja po pečenem mesu, pogledov na pokozlano travo, bendov, ki se jih dandanes nihče ne spomni itd, itd …

Sam sem – kot otrok – celo ob eni priliki pri odhodu s Poljan doživel dogodek, ki se mi je vtistnil v spomin do današnjih dni: neka ženska in nek moški sta se glasno prepirala. On je počasi vozil za njo, jo ves čas ogovarjal, ona pa je – hodeč čez Poljane proti hribu, ki vodi navzdol proti Lipcam-Dobravi – ves čas živčno vpila nazaj. V nekem trenutku jo je prepir tako spravil iz ravnotežja, da je ob cesti pograbila gromozanski kamen, ga v jezi zalučala na vetrobransko steklo tristaća in debato zaključila. V nekaj minutah so se – nam zijalom v veselje – na prizorišče priteleportirali miličniki, potem pa … potem pa me je mama dokončno odvlekla od ondot. Obraz tiste ženske pa imam še danes pred očmi …

Spomin seveda pred oči prikliče budnico nekdaj tako uspešne in priznane jeseniške godbe na pihala. Ta tradicija k sreči v nekoliko okrnjenejši obliki še vedno obstaja. Seže nam tudi do kresov, ki jih je človek na večer pred prvim majem zagledal praktično povsod, kamor je pogledal v hrib nad Jesenicami. To velja tako za Mežaklo, kakor Karavanke; vsepovsod je gorelo. Nekaterim, ki s(m)o bili v tistih časih mladi, je kak spomin na pred-prvomajski obisk kresa nekoliko zamegljen.

No, srečnežem (in spretnežem) pa je tudi v tistih norih nočeh uspelo kako krésovanje …  😉 


Similar Posts:

Advertisements

Morda ste zgrešili

4 min read