web analytics
27 novembra, 2020

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

Pravica ali dolžnost? Ali zgolj objestnost?

Pišem: Brigita B.S.

Pravice. Veliko je slišati o tem zadnje dni. Do česa vsega imamo pravico. Kaj moramo dobiti in česa ne. Kaj nam morajo dati. Kaj narediti. Vsi vemo vse. O dolžnostih bolj malo razmišljamo. Če že razmišljamo je normalno, da jih mi izpolnjujemo in drugi ne. Seveda, človeško je s prstom kazati. On ni dobro naredil, ona je kriva in jaz brezmadežen. Prva dvignem roko v zrak, da nisem popolna. Da delam napake. Da grešim. Človeško je napake delati baje. In še bolj človeško bi jih bilo pogumno priznati. A pogum je postal cenjena dobrina v današnjem življenju. Pogum je nehal biti rezerviran za viteze na belih konjih. Nehal biti pravljica. Že davno. Pravijo, da sreča spremlja pogumne. Ali pa neumne. Ne vem, meje so hudičevo tenke. In pogum je zahtevati pravico. O čem govorim? O tisti osnovni…živeti. Odločati o sebi. O svojem telesu. O svojem zdravju. Pogum je imeti zdravo kmečko pamet in jo uporabiti. Zase in za bližnje. Pogum je nikogar ne ogrožati. Pogum je biti timski igralec. Pogum je biti srečen sam s seboj. Že od nekdaj sem se čutila malo drugačna od ljudi v okolici. Sem z majhne vasi. In biti malček drugačen je že skoraj greh. Sploh, če na glas poveš mnenje, katero se ne poklopi z večino. Kakšne pravice neki, če ne živiš po nareku. Kolikokrat sem rekla sama sebi, da bi par stoletij nazaj gorela na grmadi. Pa nisem ne čarovnica, ne izdajalka, ne mučenica. Pogumen? Ali neumen?

Že moje poslikave so dokaz, da sem malo mimo baje. Izstopaš iz večine, to nikakor ni dobro. In o tem imam mnenje..celo to si drznem. Vedno sem govorila da je moje telo, moja odločitev. Pika. Pravico imam o njem odločati. A toliko vsega to potegne za seboj…nič ni tako samoumevno kot se sliši…pod roke mi je prišel tekst iz gimnazijskih časov. In moje mnenje o pravici sleherne ženske…in ne zgodba ni resnična, samo doživeto je napisana.

 Vedno sem si te želela. Vedno sem sanjala o dnevu, ko se bo zgodilo. Vedno sem hotela imeti tebe, da bi ti pokazala lepoto sveta, da bi te ščitila in ti pomagala postati dober človek. Vedno.

Položim roko na trebuh. Čutim te kako se premikaš, kako s svojimi drobcenimi ročicami in nožicami hitiš naprej, čeprav si še vedno notri, v varnem zavetju mojega telesa. Ne vem ali si punčka ali fantek. Ni mi važno. Imela te bom enako rada ne glede na vse. Skupaj sva skoraj devet mesecev. Pripovedujem ti pravljice, kadar ob večerih ležim v postelji. Skupaj poslušava glasbo, ker so dolgi sprehodi zame postali prenaporni. Govorim ti kakšne oblike so oblaki, ki plovejo po sinjem nebu. Kako zveni čudoviti napev taščice pod mojim oknom…

Vedno pogosteje se sprašujem, če ti bom všeč. Kaj si boš mislil, ko me boš prvič zagledal, otrok moj? Zamišljam, si kako boš s svojimi malimi prsti objel moj prst…

Zame boš največje darilo na svetu. Pozabljene bodo vse jutranje slabosti, vsi moji napori ob tem, ko sem skušala ugotoviti ali imam obute enake čevlje. Vse to ni važno, važen si ti!

Spomnim se kako sem se počutila, ko sem te prvič videla na ultrazvoku. …nisem mogla verjeti, da to majhno, živo bitje resnično biva v meni, da me bo nekega dne klicalo mama, da bom naposled le našla smisel svojega življenja.

Dala ti bom ljubezen, dala ti bom zavetje, dala ti bom življenje. Dala ti bom vse, da boš srečen. Dobroto, da vidiš, da znajo biti človeška srca tudi topla; znanje, da pomagaš drugim; srce, da ljubiš. Naučila te bom spoštovati druge, predvsem pa sebe. Skušala ti bom pokazati pot v boljše. Nekoč pa ti bom pustila, da razpreš svoja krila in odletiš na svoje…nekoč. Ob tebi bom.

…tako bi moralo biti. Pa ne bo! Otroka niti videla ne bom. Posvojili ga bodo, ga odpeljali daleč stran. Šele petnajst let imam. Le ena napaka me bo stala sreče celotnega življenja! Dneve preživljam v beli postelji, beli sobi, obdana z belimi ljudmi…pod nadzorom. Bojijo se, da bi se ubila. Vendar to nerojeno dete ljubim, nikoli mu ne bi storila nič žalega. Ko bi vsaj splavila, se ne bi tako navezala nanj. Vendar sem vzgojena v strogi krščanski družini, tega ne dopuščajo. Doma me krivijo, uničila sem ugled, uničila sem ponos, pravijo, da sem uničila njih. A nihče ne vpraša kako je z mano. Kaj čutim v nočeh, ko ne spim? Kaj čutim, ko vem, da bom morala dati del sebe? Ne vprašajo, ni jim mar. Počasi zaprem oči…zaspim. V beli svetlobi se pred menoj odpira svet, ki ga ne poznam. K meni se stegnejo drobceni prstki, dotaknem se jih, potegnem to malo bitje k sebi, ga objamem…srečna sem.  

Nikoli ne bo tako kot mora biti. Nikoli se zvezde ne bodo tako poklopile, da bi bili vsi zadovoljni. Nikoli ne bodo vse pravice zadoščene. In jaz sem zadnja, ki se mora pritoževati. Živim. Dobro živim. Imam pravice in zdravo pamet in mnenje. Povem ga, velikokrat. Moja koža je že tako trda, da mi je skoraj vedno vseeno kaj si kdo misli. Kolikokrat ostanem tiho. Zmotno mislijo, da so me zatrli v kali. A imam pravico presoditi kdo sploh si zasluži moje mnenje, mojo razpravo. Nekateri niti tega niso vredni.

Pravica? Vedno bila težko dosegljiva. Tudi če je samoumevna jo velikokrat ne izkoristimo. A imamo pravico živeti vse ugodnosti katere nam pripadajo. Naj vas ne bo sram poseči po njih. Imejte pogum živeti. Po nekih pravilih seveda. A tudi, če boste kdaj pogledali preko roba ne bo hudega. Imate pravico in prepovedano sadje je najslajše…ali ga imate pravico poskusiti? Ne vem…a imate pravico se odločiti o tem. In premisliti o pogumu, ki ga bo ta pravica potegnila za seboj…začaran krog. Pravica in dolžnost in pogum. Nikoli konca, ne kraja. Če želite okusiti pravico morate biti pripravljeni na dolžnosti in imeti pogum, da jih opravite. Zadnji dnevi so krasni pokazatelji kdo in kaj smo. Ali imamo samo grablje in hočemo pravico za vsako ceno? Ali pa imamo tudi vile in znamo raztrositi zdravo pamet in zajeziti široka usta pogoltnosti? Osnovna pravica – živeti. Imamo jo. Vsaj večina od nas.  Dolžni smo jo braniti…zdaj in vedno. Lepe praznike vam zelim.Pa zdravi ostanite.

Advertisements

Morda ste zgrešili

1 min read
3 min read
6 min read