web analytics
4. decembra, 2020

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

Pospremila sem moža na vlak in se zavedla, da nič več ne bo tako, kot je bilo dotlej

Pišem: Brigita B.S.

Heej dragi moji, kako ste? Danes vam ne pišem iz onostranstva, danes sem na mestu zločina. Hruš’ca – moj doma  😉  Zdi se mi kar prav, da napišem tisti pravi začetek – kako je sploh prišlo do mojega in našega odhoda, kako je nastala ta rubrika in čakajte … samo kavo si skuham. Ta mora biti, črna, močna brez cukra in mleka. Potem pa z njo direkt v žilo 😉

No, a čmo kar začeti?  Pa dejmo.

3. januar 2019. Novo leto je ravno mimo. Novoletne zaobljube ravno tako. Polni elana in navdušenja se zaganjamo v še nepopisane strani. Pride mož k meni. Čisto mimogrede. Veš, jaz bom šel v Avstrijo delat. Brala sem knjigo v postelji. S težavo sem dvignila glavo stran od zgodbe, priznam. Kar tako – čez knjigo – sem ga pogledala s pogledom, ki je povedal več, kakor bi povedalo tisoč besed. V odgovor sem zamomljala nekaj nerazločnega, pri sami sebi pa sem si mislila: ja, seveda samo še nate čakajo. Najina zveza naj bi imela čez dva meseca postati polnoletna. Torej sva skupaj že kar nekaj časa. Potrkam na les – drug drugemu sva ljubezen, opora, prijatelja, zaveznika, znava si povedati kaj naju moti, kdaj v višjem in kdaj drugič v nižjem tonu, a vedno tu eden za drugega. Ampak tokrat … tokrat mi je z enim samim stavkom zamajal svet. Koliko resno naj vzamem povedano? Razmišljala sem o tem, da gre mogoče za začetek druge pubertete; namesto motorja si bo omislil sanje o selitvi.

Brala sem dalje. A si ti slišala kaj sem rekel? Jaz grem delat v Avstrijo.

Odložla sem knjigo. Kakšna Avstrija? A nisva teh sanj pet let nazaj opustila? Ne, jaz sem se odločil in grem v Avstrijo. In točno vem kam in kaj bom delal.

Tisti, ki imamo potomce, smo se v prvih letih naučili, kako je videti otrok, ko stoji pred polico, s prstom skoraj preteče kaže v igračo in preprosto zahteva: JAZ HOČEM TO! IN NIČ DRUGEGA! TAKOJ ZDAJ! AAAAAAA! Tako nekako je deloval moj mož v tistem trenutku.

Ja, prav. Pa pejt v Avstrijo. V upanju, da bom lahko brala dalje tisto kriminalko, sem popustila.  Čez nekaj trenutkov se mi je pridružil v postelji tudi on; z računalnikom, svinčnikom in nekim zvezčičem. Vneto je tipkal, bral, nekaj preverjal … Premagala me je ženska radovednost; saj sem še kar dolgo zdržala, ane? 🙂  Poškilila sem v ekran in spoznala, da se ne šali. Gledal je kontakte podjetja, za katerega se je odločil, da bo v njem delal. Konec. Pika in fertik

Še vedno sem skeptično opazovala celotno zadevo. Načeloma sem večni optimist. A pričakovati, da bo nekdo skočil, ko boš ti rekel hop, se mi je pa iskreno zdelo utopično … zelo utopično! Rekla sem si: pustimo fantu veselje. Fantje se pač radi igrajo, ampak saj jih mine  😛 

Ugasnil je računalnik in rekel, da je poslal, kar je nameraval. Ves navdušen je razlagal kaj se bo in kako zgodilo. Meni se je zdelo, da sva bila v tistih momentih daleč … kakor bi bila vsak na svojem planetu. Nič mi ni šlo skupaj. Ko bo prespal, bo drugače razmišljal, sem si govorila. Pet let pred tem dogajanjem sva se na vse pretege trudila iti, tja gor. A ni se izteklo, preveč sva mencala in kar nisva zmogla tistega prvega in najtežjega koraka. In nisva šla.

Spet januar 2019. Sledilo je zatišje, Avstrije ni bilo na dnevnem redu. Življenje je potekalo po ustaljenih tirnicah … vse do 18. februarja, ko se je zgodil klic iz podjetja. Bi morda Herr Bratkovič lahko prišel na razgovor čez dva dni? Ja, natürlich. Kein problem. Pa je rekel mož meni: Dej si frej zrihtej, bova šla v Salzburg, mam razgovor. A bi šla? Seveda sem šla. Z mislijo, da bova končala s to zgodbo in da bo videl, da se nobena stvar ne dobi kar tako spotoma, še sploh pa ne v eni Avstriji. Da službe brez zvez in poznanstev ni in da pošten delavec ne more priti kar tako tja, kamor si sam želi. Tako, kakor v eni drugi državi. Seveda sem šla zraven, da bi potem lahko tolažilno dala roko na rame in sočutno rekla: saj sem ti govorila.

Čez dva dni sva se odpeljala. In našla naslov. Vstopila. Pričakal naju je nasmejan direktor. Ponudili so mi kavo, pijačo, naslanjač. Gospoda pa sta šla v pisarno. Kmalu sta se prvima dvema pridružila še druga dva. Ven se je slišalo, kot bi bili fantje na piru, ne pa na razgovoru za službo. Slišati je bilo smeh, debato … Vrata so se odprla. Samo še nekaj uredim v drugi pisarni, potem pa greva, je rekel mož. Ne vem, če sva bila v zgradbi 20 minut. Stisk rok, nasvidenje, nasmeh in sva šla. V avtu: In kaj si zrihtal (priprave na … a sem ti rekla?)?

Ja nč nism zrihtal … 11.marca začnem delat.

Fertik. Šok. Prazna glava. A obenem z močnim brnenjem in bučenjem. Pot do doma je potekala skoraj v tišini. Vsak sva bila zatopljena v svoje misli. To je to. Sedaj gre zares. Ni več hec. Niso več prazne besede, želje in sanje. Realnost. Greva. Gremo. Strah in veselje. Občutiš ves spekter čustev, a si vseeno tako otopel. Treba bo povedati. Vsem. Treba bo gledati solze bližnjih. Tistih, ki so veseli zate, a se jim hkrati tudi lomi srce. In se seveda lomi tudi tebi, a … to hočeš in pač grizeš dalje. Vedela sem, da bo treba povedati v šoli in vrtcu, da tvoji otroci gredo, da jih ne bo več. Vedela, da bo treba dati v službi odpoved … v najboljši službi, kar sem jih imela. A vse z namenom. Pospremila sem moža na vlak in se zavedla, da nič več ne bo tako, kot je bilo dotlej. Stala sem na peronu in skozi solze mahala in mahala in … obstala tam sama. Tako je bilo prvič … in drugič … in tretjič … in potem vsakič lažje. In končno so enkrat presahnile tudi solze. Nesrečne misli so zamenjale bolj vesele. In vse je počasi dobilo svoj smisel. Tisto glavno pa ostane … človk si v življenju želi imeti zaveznika, imeti zaupnika. Pot ni lahka in taka naveza je zlata vredna. Vsakič, ko je mož odšel, je z njim odšel tudi del mene. Del njega pa je ostal v Sloveniji. To se mi zdi dober recept za obstanek: ko veš za koga in za kaj se boriš.

Ni popolnih zvez, ni popolnih ljudi. So le ljudje, ki se spoštujejo, ljubijo in sprejemajo partnerja z vsemi hibami vred. Sama ne verjamem v neko vnaprej začrtano popolnost. Vsakemu je popolno nekaj drugačnega, njegovega. In ko se človek najde z nekom v popolni nepopolnosti – tako, kot sva se znašla midva z možem – je to naravnost popolno. In se nisva ozirala na nič, na nikogar, sposobna premagati vse ovire in tudi pasti … ker sva se zavedal, da nisva sama.

Ja … tak je bil začetek odhajanja. Začetek nečesa novega, novih spoznanj, novih dogodivščin. Družinskih dogodivščin z all inclusive kartami. Na vse vožnje smo morali iti in izkoristiti vse do konca. Take karte imajo resda skoraj neomejen rok trajanja, a na nobeno vožnjo ne moreš dvakrat poglej … je že šlo mimo. Življenje ne čaka.

Na koncu se moram seveda posuti s pepelom … nisem mu imela možnosti reči a sem ti rekla  😎  Lahko pa naravnost povem, da sem ponosna nanj. Zelo sem ponosna. Udejanil je latinski pregovor veni, vidi, vici. Utelesil ga je; prišel je, videl in zmagal. In mi z vsem tem vrnil vero v prvinsko verovanje, da je vse možno. Vero, da tudi navaden mali človek lahko pride … kam že? Kamor hoče.

Ko se zdaj občasno vrnemo v Slovenijo, sem vesela vseh tistih ljudi, ki me iskreno pozdravijo, objamejo … v hecu rada rečem, da smo vroča roba. Na obrazih zaznaš iskrenost. Starejšo gospo potolažim, da nam ni hudega, pa kar ne more skriti solz, spet nekomu drugemu pa rečem, da denar v Avstriji po tleh pobiram … Vsakemu pač tisto, kar si zasluži. Vidim, kdo so ljudje, ki jim je mar. Vidim pa tudi tako nevoščljivost pri nekaterih, da … prav seka ven. Srečujem ljudi, ki so popili pamet vsega sveta, pa tiste, ki so name v kratkem – v le nekaj mesecih – že pozabili. Vse vidim, ločim pleve od zrnja. Čas je že bil.

Prebrali ste le eno od zgodb, ki jih je doslej napisalo moje življenje. Jaz sem jo ubesedila, doživela in pretvorila v realnost. In na koncu delila z vami.  Ni kaj, življenje je mojster zgodb, a trudim se biti mu enakovreden nasprotnik … da zapleševa skupaj in polko in valček in kolo … in da živiva, dihava s polnimi pljuči, brez obžalovanj … saj veste:

Man lebt nur einmal! Das stimmt für frau auch, dodajam jaz 😉

Advertisements

Morda ste zgrešili

3 min read
7 min read
3 min read
2 min read