web analytics
24 novembra, 2020

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

Plavž – blast furnace

JESENIŠKI ŽELEZAR je za hip ustavil svoj korak. Sredi dela se ozira na pot, polno težav in preizkušenj, ki so jo v sto letih prehodile tri generacije železarjev na Savi, Javorniku in Bohinju. Pa ne le sto let, mnogo daljša je ta pot, sega prav tja v davnine, na kateri so uspehom sledili neuspehi, veselju razočaranja, ko je neštetokrat kazalo, da bo uničeno vse, kar je bilo ustvarjenega z muko in pridnostjo gorenjskega delovnega človeka. Ta pa je ostal trden in odločen. Kljuboval je vsem, ki so posegali po njegovi rodni zemlji, po plodovih njegovega dela, ki jih je ustvarjal s spretnostjo svojih rok. Neizmerne so bile njegove osebne in strahotne krvne žrtve, samo da bi dosegel svojo nacionalno in socialno osvoboditev.

Končno, meseca maja 1945. leta, je tudi jeseniška dolina dočakala osvoboditev. Železarna Jesenice je bila v duhu sklepov 2. zasedanja AVNOJ-a nacionalizirana, upravo nad njo pa je prevzel delegat ljudske oblasti. Osovraženo nemško uradništvo je večinoma že pred koncem vojne pobegnilo preko Karavanke. JESENIŠKI ŽELEZAR je pognal obrate; junija 1946. leta je zopet zagorel prvi plavž in 21. avgusta tudi drugi. To slavnost je počastil s svojim obiskom maršal Josip Broz Tito.

Železarna Jesenice je že v letih 1947-48 izpolnila in presegla visoko postavljene gospodarske načrte. Istočasno, ko je s svojo proizvodnjo prispevala h gospodarski rasti ostalih republik Jugoslavije, je modernizirala domače obrate, gradila pa tudi nove. Zgrajeni sta bili šesta in sedma Siemens-Martinova peč, manjša elektro peč, valjarna debele pločevine in oddelek za proizvodnjo elektrod. Modernizirane pa so bile tudi valjarna tanke pločevine, žičarna in hladna valjarna. 

Osvobojena domovina je zacelila svoje najgloblje rane. Dvajsetega avgusta 1950. leta se je izpolnilo revolucionarno geslo 

TOVARNE DELAVCEM!

PLAVŽ; Ljubo Ravnikar; akvarel, 427 x 608 mm, 1967
BLAST FURNACE; Ljubo Ravnikar, Water-Colour, 427 x 608 mm, 1967

Slikar Ljubo Ravnikar (✡︎ 19. september 1905, Ljubljana; † 31. julij 1973, Kranj) je študiral najprej na akademiji likovnih umetnosti na Dunaju, za nekaj časa študij prekinil in nato delal v letih 1938 in 1939 v privatni slikarski šoli imresionista Mateja Sternena v Ljubljani. Med vojno je bil v italijanski internaciji.

V času pred drugo svetovno vojno je bil Ravnikar znan predvsem kot ilustrator, scenograf in reklamni grafik. Mnogo je sodeloval posebno pri odru Delavske zbornice  Ljubljani. Leta 1938 se je pridružil skupini mladih, socialno kritično usmerjenih umetnikov, ki so se združili v grupi Gruda in v tem smislu tistega leta izdelal mapo satiričnih linorezov “Ogledalo”. Po 2. svetovni vojni je živel in ustvarjal v Kranju in se posvečal pedagoškemu delu, ilustraciji in krajinarstvu.

Fabrka

———-

The painter Ljubo Ravnikar (✡︎ 19. september 1905, Ljubljana; † 31. julij 1973, Kranj) studied at Academy of Visual Arts in Vienna, interrupted his study for some time, and then worked in 1938 and 39 at the private painting school of the impressionist Matej Sternen in Ljubljana. During the WW2 he was in an Italian concentration camp.

Before the WW2, Ravnikar had been known chiefly as illustrator, scenographer and advertising artist; he particularly collaborated with the stage of the Chamber of Labour in Ljubljana. In 1938 he joined a group of young, socially-critically-minded artists, called Gruda, and the same year completed a series of satyric lino-cuts “Ogledalo” (mirror). Since the WW2 until his death in 1973 he lived and worked in Kranj, mainly focusing on teaching, illustrating and landscape painting.

———-

Zgornji zapis in akvarel sta del umetniške mape z naslovom GORENJSKO ŽELEZARSTVO IN UMETNOST, ki jo je po naročilu ŽELEZARNE JESENICE v mesecu juliju 1969 natisnil studio druck Mürzzurschlag oHG, Avstrija v 1500 oštevilčenih izvodih, ki jih ni bilo moč dobiti v prosti prodaji. Eden od le-teh  (izvod št.27) je v lasti urednika tega portala. Besedila za mapo so prispevali Grozdana Kozakova, Melita Stele-Možinova, in Miloš Magolič, angleški prevod pa je oskrbel dr. Janko Golias. Izbor in oprema je bila v rokah Miloša Magoliča, klišeje po originalih pa je izdelal Dechant, Graz.

Tako so tudi velika industrijska podjetja v nekdanjem socialističnem sistemu skrbela za ohranitev narodove kulturne dediščine. Potem pa je – kakor rečemo danes – v mraku socializma nekdo prižgal luč, deželo je obsijala svetloba kapitalizma, v lasti naroda ni ostalo več ničesar, lastnikom kapitala, podprtim s kradokracijo na oblasti, pa se za narodovo kulturno dediščino – oprostite izrazu – gladko jebe.

Advertisements

Morda ste zgrešili

5 min read
2 min read
2 min read
1 min read