Categories
Vse je res

NEVERJETNO! Preverjajo, če ste stuširani …

Zanimivo novico smo prejeli iz enega od gorenjskih krajev, kjer se imajo lokalni veljaki radi za turistično destinacijo s politiko trajnostnega razvoja.

Ena od lokalnih pivnic namreč od svojih gostov po novem zahteva, da pred vstopom na teraso lokala (ali v notranje prostore lokala, pri čemer je politika še strožja) predložijo dokaz o predhodnem prhanju. Glede na poročila, ki smo jih prejeli s terena, je nenavadna zahteva lastnika lokala povzročila, da zdaj množice ljudi pred sicer dobro obiskanim lokalom ovohavajo lastne majice pred samim vhodom.

Ko so oblasti začele objavljati, da se precepljenost med prebivalstvom počasi dviguje in s tem naša družba postaja vedno bolj in bolj varna, smo spoznali, da ni le varnost pred virusi pomembna za naše goste. Želeli smo narediti korak naprej in svojim gostom omogočiti, da ob kozarčku rujnega in naši izvrstni kavici uživajo, brez da bi morali prenašati vonjave po crkovini od sosednjih miz.

je povedal Samo Kelnar, lastnik dotičnega lokala. Pri tem je dejal, da je njegova skrb za prijetno počutje gostov v lokalu že tako dobila dovolj publicitete in ne želi dodatne reklame, sicer si bo moral izmisliti še kak nov – po njegovem logičen – ukrep.

Pa saj je menda jasno. Nihče si ne želi, da bi mu ob prijetnem kofetkanju v obraz butale vonjave ves teden nošene majice na telesu fizičnega delavca, ki mu je topla voda tuja, milo nerazumjiv strošek, deodorant pa nekaj, kar uporabljajo samo afne in pedri. Ljudje se želijo pri nas imeti lepo, zato zdaj od vseh gostov pri vhodu v lokal zahtevamo potrdilo o prhanju.

Kako pa to izvedete?

Pred vhodom imamo varnostnike, ki lastnonosno prevohajo vse naše goste. Če se bodo začeli pojavljati anti-prharji, pa bomo uvedli zahtevo po slikovnem in časovno označenem selfie-dokazu prhanja, ki ne bo smeli biti starejše od 8 ur.

Pa se zavedate, da nimate nobene pristojnosti za take zahteve, ki so najbrž tudi protiustavne?

Zgledujemo se po odlokih in ukrepih Vlade, za katero menimo, da je z naskokom najboljša doslej. Tudi mi pa želimo slediti reku – za zdravje gre.

Odzivi obiskovalcev so mešani, v splošnem gledano pa menda vseeno pozitivni.

Ma veš kwa, jest mislm, da je najs, če usak od n’s prispeva nekej za zdravje skupnosti, nam je dejal naključni mladenič, ki mu je varnostnik pred vstopom v lokal ovohaval območje pod pazduhama in področje okrog genitalij. Vsi mi smo te zadeve u preteklost jemal mau bl z levo roko, bodmo fer. In če res hočmo premagat viruse, se bomo mogl higieni mau bl resn posvet’t. Evo, jest sm za dons naročen za diamantn piling. Jest mislm, da bo tale kriza v’s narod prslil’la, da rata b’l odgovor’n in povezan.

Sej ni tolk bistven, da se ne zavoham sama, kukr pa je pomembn, da vonja po kšn svoj skutki ne šir’m na ranlivejše člane naše družbe, je dodala maskirana mladenka, ki je stala v vrsti za prvo ogovorjenim.

Kakor pa je pri nas že v navadi, so se tudi v tem primeru takoj pojavili nasprotniki. Člani Društva za promocijo naravnih vonjav, ki jih vodi Zdravko Švic, so v javnost že posredovali jezno protestno noto, v kateri niso izbirali besed in v kateri pravijo (dopis objavljamo nelektoriran):

Neverjetno je, kaj si bodo prasci vse še izmislili. Lastnik lokala je lokalni član vladajoče fašistične stranke in tem je zgleda use dovoljeno. Kaj se je pa zdaj zgodilo z “Moje telo, moja izbira”? Vsi nam poskušajo uturiti to indvidualnost in hkrati na nas valijo breme krivde za epidemijo. Ko pa pridemo do pravice do netuširanja, smo pa kar naenkrat ko Mussolinijeva Italija. Kako za vraga naj človek nosi znamenja upora, recimo kolesarski bedž in se ob tem strinja z neko nažajfano raskuženo policijsko državo, v kakršno se pretvarjamo? Jebeš to! Fašistične pičke!

Po zadnjih poročilih s terena, pa je po začetni sprijaznjenosti z ovohavanjem pri vhodu v fašistični lokal, zdaj temu obisk nenadoma padel, lastnik S.K. pa je moral odpovedati današnji koncert punk skupine Čisti Razkuženci …

Zgodbi bomo sledili še naprej …

———-
Gorenjske Online ne preživimo z oglasi. Veseli bomo, če boste naš trud ovrednotili.
Vzelo vam bo le trenutek. Hvala.


Prevedeno in prirejeno po osnovi: KLIK
Vir naslovne fotografije: KLIK

Advertisements
Categories
Iz svetovne glasbene zakladnice

Na današnji dan leta 1991 sta bili izdani dve monumentalni plošči

Štiriindvajseti september v glasbeni zgodovini močno zaznamujeta izida dveh legendarnih plošč. Naključno sta obe izšli tudi istega leta – to je tistega, v katerem je naša mala državica kakor da postala neodvisna. Na današnji dan leta 1991 sta namreč izšla monumentalna albuma skupin Nirvana in Red Hot Chilli Peppers (RHCP).

Pomen obeh plošč za dogajanja na svetovni glasbeni sceni je na kratko težko opisati, zato …

———-

Nevermind je bil drugi studijski album ameriške rock skupine Nirvana. Izšel je pri založbi DGC Records, kot prva izdaja skupine pri tej založbi. Prvič je na plošči s skupino sodeloval tudi bobnar Dave Grohl. Nevermind je – v primerjavi s prvo ploščo skupine – predstavila bolj uglajen, radijskim postajam prijazen zvok, zato velja za pomemben odmik od prvega albuma Bleach. Snemanje albuma Nevermind je potekalo med majem in junijem 1991.

Po besedah ​​pevca skupine Kurta Cobaina so na pesmi za album Nevermind vplivale skupine, kot so Pixies, R.E.M., Smithereens in Melvins. Cobain je po lastnem pripovedovanju nameraval ustvariti nekaj, kar bi zvenelo kot zlitje mainstream pop skupin, kot sta Knack in Bay City Rollers, s težjimi rock skupinami, kot sta Black Flag in Black Sabbath.

Hitro je album Nevermind obveljal za temeljni kamen grunge žanra, ki je s to ploščo dokončno prodrl v prve vrste svetovnih glasbenih dogajanj tistega časa. Je pa album kljub grunge oznaki znan po svoji glasbeni raznolikosti, saj na njem lahko najdemo tako akustične balade (“Polly”; “Something in the Way”), kot tudi recimo s punkom navdihnjen hard rock (“Territorial Pissings”; “Stay Away”).

Naslovnica albuma, na kateri je goli dojenček plaval proti bankovcu za ameriški dolar, je ena najbolj znanih naslovnic v ameriški popularni glasbi. Spencer Elden, moški, kai so ga pred tridesetimi leti fotografirali za enega od najbolj prepoznavnih ovitkov albumov vseh časov, je prav pred dnevi vložil tožbo, v kateri trdi, da njegova gola podoba predstavlja otroško pornografijo, zaradi katere trpi že vse življenje.

Naslovnica albuma, kot lahko vidite spodaj, prikazuje takrat še dojenčka Eldena z izpostavljenimi genitalijami pod vodno gladino v bazenu. Podobo je skupina razlagala kot trditev o kapitalizmu, saj vključuje ponujanje dolarskega bankovca na trnku, proti kateremu se zdi, da dojenček navdušeno plava. Neseksualizirane gole fotografije dojenčkov po zakonu na splošno sicer ne veljajo za otroško pornografijo.

Naslovnica albuma

Album Nevermind je dosegel nepričakovan uspeh pri kritikih in občinstvu po vsem svetu. Januarja 1992 je dosegel prvo mesto na ameriški lestvici Billboard 200; v tistem času se je prodajal v približno 300.000 izvodih na teden. Nosilni singel z naslovom Smells Like Teen Spirit je dosegel šesto mesto na ameriški Billboard Hot 100, videospot za to pesem pa je bil eden najbolj predvajanih na MTV. Sledili so še trije uspešni singli: Come as You Are, Lithium ter In Bloom. Nevermind je bil v anketi med glasbenimi kritiki razglašen za najboljši album leta, Smells Like Teen Spirit pa je bila razglašena tudi za malo ploščo leta in video leta 1991.

Plošči Nevermind danes pogosto pripisujejo impulz za ponoven zagonu punk kulture med najstniki in mladostniki generacije X. Poleg tega naj bi deloma nosil odgovornost za to, da je mainstream občinstvu predstavil tako grunge kot alternativno rock glasbo in končal dotedanjo prevlado grivarskih metalcev.

Album je bil po vsem svetu prodan v več kot 30 milijonih izvodov, zaradi česar je eden najbolj prodajanih albumov vseh časov.

Nirvana leta 1991
Vir fotografije: KLIK

———-

Razvpita kalifornijska funk-rock skupina Red Hot Chilli Peppers je album Blood Sugar Sex Magik izdala kot svojega petega. Začenši z letom 1984, je skupina v osemdesetih že izdala štiri velike plošče, s katerimi si je ustvarila bazo zvestih poslušalcev in imela nekaj manjših hitov, pravega preboja na svetovni ravni pa še ni doživela.

Naslovnica plošče

Blood Sugar Sex Magik so fantje posneli po nesrečni smrti originalnega kitarista skupine Hillela Slovaka, ki je umrl zaradi predoziranja s heroinom. Sledile so spremembe v skupini, fantje pa so za snemanje angažirali tudi producenta Ricka Rubina. Rezultat je bil album, ki ga kritiki in oboževalci pogosto označujejo kot enega od najbolj pomembnih albumov 90. let in tistega, ki daleč presega vse ostalo, kar je skupina ustvarila kdajkoli prej, ali pozneje.

Funk/punk slog in “rapanje” pevca Anthony-ja Keidisa, ki je bilo tako prisotno na prvih štirih ploščah RHCP, so bili seveda vsekakor še vedno prisotni. Skladbe pa so dobile dodaten občutek melodičnosti, ki jim je dodal neke druge razsežnosti. V skladbah se je pojavila struktura, ki je prej ni bilo, morda bi dejali lahko tudi, da je v njih razviden miselni proces ob nastanku. Plošča je trajala skoraj natanko 74 minut, kolikor jih je šlo na tedaj prevladujoči medij – CD, in ni odveč zapisati, da kakovost Blood Sugar Sex Magik ne zbledi niti na eni od svojih 74 minut.

Album v veliki meri govori o seksu – kar lahko razberemo že iz naslova. Skladbe, kot so Suck My Kiss, Sir Psycho Sexy in Give It Away, ne postrežejo samo z namigovanjem, ampak tudi z direktnim in neokrnjenim opisom spolnih podob. In prav ta surova, direktna spolnost brez zadržkov, dodaja albumu poseben učinek – bolj kot katera koli od naslednjih plošč še danes delujoče skupine. In ta učinek – verjamemo – drži tudi še po tridesetih letih.

Dobro, morda bi se morda komu zdaj slišalo čudno, če bi mu zdaj 58-letni Keidis prepeval, naj sesa njegov poljub (čeprav je tudi verjetno, da bi bilo še vedno dovolj kandidatk/kandidatov). Ko pa je o tem prepeval leta 1991, je pesem (in z njo tudi člani skupine) zares imela nepremagljivo seksualno energijo.

S plošče je bilo med letoma 1991 in 1993 izdanih pet singlov, ki so utrdili sloves skupine kot ene najbolj odbitih, a tedaj tudi svetovno popularnih zasedb. 

Vse od izida omenjenega albuma, so ga mnogi drugi glasbeniki navajali kot navdih za svoje ustvarjanje. Briljantnost Blood Sugar Sex Magik pa je v tem, da v tridesetih letih nikomur ni uspelo narediti nič podobnega, še sami skupini Red Hot Chilli Peppers ne – in odkrito povedano, tako bo ostalo tudi v prihodnje.

Red Hot Chilli Peppers leta 1991
Vir fotografije: KLIK

—–

———-
Gorenjske Online ne preživimo z oglasi. Veseli bomo, če boste naš trud ovrednotili.
Vzelo vam bo le trenutek. Hvala.


 

Categories
Vse je res

Farmacevtski gigant zagotavlja, da je pecivo za otroke skoraj tako varno, kot sam C19

Po pospešenih postopkih preverjanj, je farmacevtski gigant 20. septembra objavil,  da je njihovo pecivo za otroke skoraj tako varno kot okužba z virusom COVID.

Novica je šla sicer POVSEM mimo naših – od velikega kapitala podprtih – medijev, mi pa vam jo na slovenskem predstavljamo premierno.

“Zelo smo ponosni na ta dosežek,”

je dejal tiskovni predstavnik farmacevtskega giganta, od katerega je tudi slovenska vlada kupila neznane količine peciv, v javnosti pa je precej ogorčenja povzročila zahteva podjetja, da je še pred samo dobavo s strani vlade odvezano vsakršne odgovornosti za morebitne zaplete po vnosu peciva v telo.

“Zdaj lahko samozavestno rečemo, da obstaja le zelo majhna možnost, da bo vaš otrok zaradi peciva doživel zaplete, ki mu bodo povzročili nepopravljive posledice, ali pa celo umrl. Verjetnost, da se kaj takega zgodi, je sicer še vedno nekoliko višja od možnosti, da bo vaš otrok umrl zaradi COVID-a, ampak potrebno je priznati, da se z razvojem peciva premikamo v pravo smer.”

Nekateri strokovnjaki, med njimi tudi tako ugledni, kot je gospod Smreko Kacina, koordinator proizvodnje in prehrane s pecivi pri Vladi, medtem suvereno zatrjujejo, da bi morali starši kljub statistično 0% verjetnosti, da bi kak otrok umrl zaradi COVID -a, otroke še vedno absolutno napolniti s pecivi.

Na ta način bi lahko nadomestili finančno izgubo farmacije (s tem pa tudi domačih posrednikov), ki ji ameriška FDA ni takoj odobrila t.i booster shotov, v jeziku razumljivem domorodcem – poživitvenih odmerkov.

“Poleg tega pa,”

je dejal en od slovenskih strokovnjakov, postaven možak, ki je v vladni delovni skupini, želel pa je ostati anonimen, saj naj bi se on sam in njegova družina (tudi otroci, si morete misliti?!?) vsakodnevno srečevali z grožnjami, neznanec pa mu je menda v minulem tednu tudi z marmelado premazal njegov bel luksuzni avto (nezaslišano!),

“so otroci s tistimi svojimi tankimi nogami in rokami itak šibki in se ne morejo resno upirati. Predlagam odgovornim staršem, da jih na vsak način napolnijo s pecivom, če je potrebno – tudi na silo, saj je varnost tukaj na prvem mestu.”

V omenjenem farmacevtskem gigantu upajo, da bodo uspeli proizvesti in prodati dovolj peciv, da bi popolnoma vsak otrok lahko dobil svoj del, saj naj bi le tako lahko uspešno predstavili naraščajoče prodajne številke v tretjem četrtletju … eee … podatke o uspešnosti peciva.

———-
Gorenjske Online ne preživimo z oglasi. Veseli bomo, če boste naš trud ovrednotili.
Vzelo vam bo le trenutek. Hvala.


Prevedeno in prirejeno po osnovi: KLIK
Vir naslovne fotografije: KLIK

Categories
Vse je res

Na mednarodnih trgih 21.000% povišanje vrednosti pri spermi necepljenih moških!!!

Pozabite na BitCoin! Gre za tako rekoč naravno (tekoče) belo zlato. Pravi denar v tem času leži v spermi necepljenih. Tako je povedal Samo Stalen, vodja slovenske veje mednarodne banke sperme z imenom GoodSeed 4U.

»Nihče več ne sprašuje po spermi prešpikanih; povpraševanje imamo le še po naravni, pred-kovidni in ustrezno certificirani spermi necepljenih. Naši telefoni preprosto ne nehajo zvoniti!”

Skladišče banke sperme z imenom GoodSeed 4U nekje na tajni lokaciji na Gorenjskem

Gre pri vaših strankah za izobražene, ali podpovprečno izobražene ljudi? Vemo, da naša Vlada zatrjuje, da cepljenju nasprotujejo predvsem podpovprečno izobraženi ljudje nižjih stanov, ki nasprotujejo napredku v znanosti?

»Naše stranke so iz najbolj izobražene demografske skupine. Pravzaprav so bili naši prvi kupci prav nekateri izmed tistih znanstvenikov in proizvajalcev, ki so bili plačani za pomoč pri razvoju proti-covidnih cepiv. Prav oni najbolje razumejo, da so preskuse t.i. cepiv na ljudeh preprosto preskočili. Vedo, da je bilo na trg poslanega ogromno materiala s sumljivimi sestavinami, ki so mu nadeli ime “cepiva”.

Ampak tako povečanje povpraševanja … kaj menite, ali morda še kaj drugega prispeva k povečanemu povpraševanju?

»Darovalci, ki so svoje belo zlato darovali po letu 2020 in niso bili cepljeni, imajo po mnenju naših strank dodatne prednosti, saj naj bi njihovo seme vsebovalo potencial za višji IQ ter boljše sposobnosti logičnega razmišljanja in neodvisnega mišljenja. Konec koncev, zakaj bi se nekdo odločil za injiciranje nepreizkušenega cepiva, če pa to, da ne stori ničesar, praktično pomeni, da tudi tvegal ni ničesar. Če k temu dodamo verjetnost, da bo za večino prebivalstva nekoč vseeno prišlo do čredne vseživljenjske imunitete, lahko vidite, zakaj so naši bolj logično misleči darovalci prišli do svojih zaključkov.”

Z rahlo zadrego, ker so med našim kratkim pogovorom tudi njemu telefoni ves čas zvonili, je Samo Stalen, vodja slovenske veje mednarodne banke sperme z imenom GoodSeed 4U naš kratek pogovor zaključil z:

»Necepljenim darovalcem nameravamo ponuditi posebno denarno spodbudo, da bodo k nam prihajali periodično in redno. Če bo posel rasel tako tudi v prihodnje, bomo najbrž zanje morali razmisliti o neki obliki UTD-ja (univerzalnega temeljnega dohodka), nekaj dela pa bomo imeli najbrž tudi na področju brezposelnosti in nekaterih socialnih transferjev, ki jih sedaj omogoča država. Kakorkoli že, v podjetju GoodSeed 4U smo odločeni pripraviti načrt za spodbujanje vključevanja naslednjih generacij darovalcev.”

No t’ko, zdej veste … 😉

———-
Gorenjske Online ne preživimo z oglasi. Veseli bomo, če boste naš trud ovrednotili.
Vzelo vam bo le trenutek. Hvala.


Prevedeno in prirejeno po osnovi: KLIK
Vir naslovne fotografije: KLIK

Categories
Kolumne Vse je res

Sledijo 11-mesečne nosečnosti!!!

Vlada Republike nadaljuje z dobrim delom, zaradi katerega vedno bolj dosega priznanja tudi v ugledni mednarodni skupnosti držav Zatohle Evrope. Soočila se je namreč z neprijetno situacijo po množičnem odpuščanju zdravstvenega osebja, ki ni bilo pripravljeno sprejeti eksperimentalnih peciv. Dodatno težavo predstavlja dejstvo, da je že pred odpuščanjem zdravstvo prostovoljno zapustilo večje število osebja, ki se več ni bilo pripravljeno ubadati z vedno večjimi pritiski, neorganiziranostjo in slabimi plačami. Za najboljšo Vlado v pokončni, samostojni, mednarodno spoštovani in uspešni Republiki v njeni zgodovini, pa take manjše težavice predstavljajo samo izziv.

Danes je bil tako med visoko strokovno skupino, ki jo je predlagala Vlada (zastopali so jo minister dr. Gorjanc, pan primařij Sova in dr Crack) na eni strani ter sindikatom z imenom Zveza otrok v trebuhih (ZOT) in Društvom v vato zavitih na drugi strani, dosežen dogovor o tem, da bodo otroci v maternicah nosečih mater ostali še dva dodatna meseca. Z dogovorom o enajstih mesecih nosečnosti naj bi ljudstvo, ki ga je v tem v tem primeru zastopal ZOT, pokazalo, da aktivno želi pomagati pri lajšanju dodatnih obremenitev, ki so se postavile pred zaposlene v zdravstvu v razmerah svetovno resne pandemije.

Člani tega sindikata zatrjujejo, da predstavljajo vseh 15.390 trenutno registriranih, a še nerojenih otrok na ozemlju Republike, pri čemer je nekaj napetosti in nesoglasij na pogajanjih predstavljalo dejstvo, da so člani Zveze vztrajali pri zastopanju vseh nerojenih otrok, Vlada pa je vztrajala, da bo ugodnosti dodatnih dveh mesecev nosečnosti priznala le bodočim otrokom avtohtonih prebivalcev.

Člani ZOT-a so pogajanja začeli z dvema osnovnima pogojema: prvič, do dokončanega enajstega meseca nosečnosti ne sme umreti noben otrok, drugič pa – pri porodih lahko sodeluje le osebje, ki se ni nafilalo z nepreverjenimi pecivi.

Medtem, ko sta se o prvem pogoju Vlada in ZOT sporazumeli dokaj hitro in brez večjih zapletov, saj gre vendarle za otroke, je bilo več ur razlag in usklajevanj potrebnih pri drugem pogoju. Člani Zveze otrok v trebuhih so namreč sprva neuspešno dokazovali, da otroci že v maternici lahko slišijo pogovore mater o tem, da bodo s pecivi fasali tudi t.i. spike proteine, ki pa so za razvoj ploda koristni približno toliko, kot smrtna kazen. Vladna stran, ki jo je posebej vneto, tudi preprostim ljudem razumljivo in z znanstvenimi dokazi podprto, zagovarjal mednarodno ugledni in priznani strokovnjak dr. Vlado Crack, je vztrajala pri stališču, da za kaj takega ni nobenih znanstvenih dokazov, fejzbuk teorij zarote ter raznih google dohtarjev pa oni ne morejo priznati za relevantno mnenje.

Zvezo otrok v trebuhih je iz razumljivih razlogov morala predstavljati delegacija posebej v te namene izurjenih empatov, ki jih imajo v ZOT-u zaposlene prav za take namene, saj se njihovo osnovno članstvo zelo pogosto menja in spreminja. Nekaj vprašanj z vladne strani je pri tem sprožilo dejstvo, da se večina prisotnih empatk – zaposlitvi v ZOT navkljub – v prostem času združuje v t.i. Inštitutu 1. november, ki se prijavlja na državne razpise, vladna stran pa ga označuje kot premalo domoljubno leglo skrajnih levičark, brezdelnežev in komunistov.

Vir fotografije: KLIK

Po daljši izmenjavi mnenj so se strasti umirile, v razpravi pa so posebno pozornost namenili mnenju poklicne empatke Močno Čuteče – gospa je delegacijo ZOT-a vodila – da moč vezi med materjo in otrokom omogoča empatinjam, da “prisluhnejo” plodovom v maternicah ter se z njimi celo pogovarjajo.

V skladu z doseženim sporazumom, naj bi empatinje nemudoma pristopile k pogovorom s plodovi, ki so člani Zveze otrok v trebuhih, matere pa naj bi po opravljenih seansah podpisale pogodbe o skrbništvu, s čimer bi sporazum postal pravno zavezujoč.

Po vsem svetu se vsak dan rodi približno 385.000 dojenčkov. V Republiki se je leta 2019 (od takrat razpolagamo z zadnjimi javno objavljenimi podatki) vsak dan rodilo približno 51 dojenčkov. To je dobrih 1500 na mesec ter nekaj več, kot 17000 v obravnavanem 11 mesečnem pogodbenem obdobju, določenem v sporazumu.

Vir fotografije: KLIK

Tisto zanemarljivo majhno število dojenčkov, ki se niso strinjali z določili sporazuma in jih je Vlada Republike neposredno obtožila širjenja nevarnih komunističnih idej ter zanje predlagala preverjanje avtohtonosti DNK-jev, se bo vseeno po starem lahko rodilo po običajnih devetih mesecih nosečnosti. Članice ZOT pod vodstvom Katarine Čuteče pa so – navkljub temu, da so omenjeni nemudoma izstopili iz omenjene organizacije, saj so proti vsemu nenaravnemu – vseeno dosegle, da bodo rojstva, ko bo po starem komunističnem zakonu po devetih mesecih prišel za le-ta čas, opravljena kjerkoli se bodo noseče matere tedaj pač znašle, pa najsibo to doma, pred trgovskim centrom na Kredarici, na super pretočnih državnih cestah med vožnjo, ali pa v premikajoči se gondoli na Vogel. So pa ti dojenčki brez pogodbe zahtevali porod v vodi, če bo v tistem trenutku le mogoč, za to pa naj bi poskrbela država. Zdi se jim namreč, da bi bilo rojstvo v vodi lahko zelo zabavno, v primerjavi z veliko večino ostalih pa od države tudi morajo dobiti nekaj, saj ne želijo biti diskriminirani!

Če bo v prihodnjih mesecih vse potekalo v redu in v skladu s podpisanim sporazumom, bi Zveza otrok v trebuhih želela podaljšati doseženo pogodbo z Vlado Republike. Po preizkusnem obdobju prihodnjih enajstih mesecev, naj bi nov sporazum o enajstih mesecih nosečnosti trajal vse dotlej, dokler se strmo naraščajoča barvna krivulja epidemije covidiotizma ne poravna. Z drugimi besedami, za vedno. Nenazadnje je vse skupaj menda res koristno za splošno javno zdravje, koristilo pa bo tudi tudi otrokom.

Sporazum bo Vlada Republike objavila v Uradnem listu in stopi v veljavo danes ob polnoči!

P.S. kaj so na delovnem sestanku počeli člani Društva v vato zavitih (v njihovem imenu je pod sporazumom podpisana Ona Tosama), nam do zaključka redakcije ni uspelo izvedeti …

———-
Gorenjske Online ne preživimo z oglasi. Veseli bomo, če boste naš trud ovrednotili.
Vzelo vam bo le trenutek. Hvala.


Prevedeno in prirejeno po osnovi: KLIK
Vir naslovne fotografije: KLIK

 

Categories
Novice od drugod Slovenija Vse je res

Koronsko krizo bodo lahko končali samo ozaveščeni ljudje

Nastopajoči na včerajšnji prireditvi, poimenovani »Glas srca in razuma: drugo mnenje o koronski krizi«, na katero smo vas opozarjali tudi na spletni strani Gorenjska Online, so predstavili vzroke in posledice korona krize, ki uničuje zdravstvo, socialo, šolstvo in gospodarstvo. Med največjimi žrtvami ukrepov so že od rojstva naprej otroci, pa tudi starostniki, onemogli, bolni in posamezniki z družbenega roba, ki si sami ne morejo pomagati.

Po ocenah organizatorjev blizu dva tisoč udeležencev mirnega shoda, je tri ure lahko poslušalo t.i. druga mnenja o koronski krizi. Podajali so jih ugledni strokovnjaki in raziskovalci iz medicine, biotehnologije, psihologije, sociologije ter vzgoje in izobraževanja. Osvetlili so problematiko neučinkovitih in škodljivih koronskih ukrepov, ki uničujejo posameznike, družbo in gospodarstvo, tako v Sloveniji kot v svetu. Opozorili so tudi na vlogo predstavnikov demokracije in medijev, ki v iskanju rešitev in podajanju informacij praviloma prezrejo mnenja drugače mislečih strokovnjakov, kar javnosti preprečuje celovito informiranost ter ozaveščeno in samostojno sprejemanje odločitev.

Pomembno je, da se sliši tudi glas drugače mislečih. Sicer ne moremo govoriti o demokraciji. Ukrepi, ki nam jih narekuje politika – v povezavi z enim delom medicinske stroke – so nesorazmerni in diskriminatorni. Med najranljivejšimi skupinami so otroci in mladostniki, starostniki, ljudje s posebnimi potrebami in tisti s socialnega roba,

je povedala Renata Filipič, predmetna učiteljica kemije, svetnica ter inovatorka in organizatorka prireditve.

Glavno sporočilo izobraževalnega dogodka je, da bodo koronsko krizo lahko končali samo ozaveščeni ljudje, saj so ukrepi sprejeti politično in po meri globalnih farmacevtskih korporacij. V zadnjih 18 mesecih je bilo objavljenih več kot 400.000(!!!) znanstvenih člankov, ki demantirajo koronske ukrepe in predlagajo njihovo opustitev. Več nastopajočih je izrazilo mnenje, da je zdravstvo postalo podrejeno farmaciji in politiki, kar se odraža tudi v ukrepih. To so podkrepili z informacijami o neustreznosti in nezanesljivost testov PCR, ki ob 95-odstokih lažnih pozitivnih odkritij predstavljajo osnovo za statistične obdelave in posledično sprejemanje ukrepov, pa tudi z informacijami o dejstvih glede škodljivosti in neučinkovitosti uporabe zaščitnih mask ter o posledicah socialne in varnostne razdalje ter diskriminacije.

Govorci so ob opozorili na številne kršitve, na primer Ženevske konvencije, Resolucije Sveta Evrope št. 2361, Nürnberškega kodeksa, Hipokratove prisege, EU-uredbe GDPR, Zakona o pacientovih pravicah ter številnih drugih področnih zakonov in nenazadnje ustave Republike Slovenije. Še posebej je bila izpostavljena škodljivost ukrepov za otroke, ki so med največjimi žrtvami krize, saj se je v času koronske krize skokovito povečalo število psihoz ter samomorilskih in deviantnih nagnjenj.

———-
Gorenjske Online ne preživimo z oglasi. Veseli bomo, če boste naš trud ovrednotili.
Vzelo vam bo le trenutek. Hvala.


Vir naslovne fotografije: KLIK

 

Categories
Iz svetovne glasbene zakladnice

Obletnica objave naslovnice, ki je tedaj …

Na današnji dan pred osemindvajsetimi leti (16. september 1993) se je ameriška pevka Janet Jackson pojavila na naslovnici znamenite revije Rolling Stone topless … zgoraj brez. Fotografirala se je z rokama v zraku, prsi pa ji je podpiral “neznani” par rok … njenega tedanjega (drugega) moža Reneja Elizonda Jr.-ja.

Menda je sestra kralja popa Michaela Jacksona ter članica še bolj razvpite dinastije glasbene družine Jackson, idejo za fotografsko pozo dobila med snemanjem filma Poetic Justice, v katerem je nastopila z lasmi spetimi v dolge kitke. Menda je navdih dobila v trenutku, ko se je pred enim izmed snemanj zagledala v ogledalu … s kitkami, ki so pokrivale njene prsi.

Fotografijo, ki je doživela ogromno publicitete, je posnel fotograf Patrick Demarchelier. Postala je tudi osnova za marsikatero šalo – recimo:  Si predstavljate, da vam ponudijo sodelovanje na fotošutingu? Točno, vaša naloga je stati za Janet in jo držati za joške. 😀

Za Jacksonovo je fotografija pomenila slogovni odmik od videza, ki ga je furala vse od izdaje albuma (in turneje) Rhythm Nation v letu 1989. Takrat se je v javnosti in na snemanjih pojavljala v nekolikanj prevelikih, vojaško zasnovanih oblačilih. Pravi, da ni prav dosti razmišljala o vsem skupaj.

Vse skupaj se mi je zdelo precej kul,

je o tem povedala kasneje.

Revija Rolling Stone je v tisti izdaji poleg pogovora z Janet Jackson, podnaslovljenega z bombastičnim Slasti sexa, ponujala tudi članke o izvajalcih, kot so (bili) Stone Temple Pilots, Nirvana, Snow, Red Hot Chilli Peppers, Radiohead, Björk in Buffalo Tom, v reviji pa je bilo moč najti tudi veliki intervju z igralcem Woodyem Allenom. 

Janet je sicer v maju 1993 – torej že pred obravnavano naslovnico – izdala svoj peti studijski album, preprosto poimenovan janet., katerega naslovnico je krasil prav del fotografije, ki jo omenjamo v tem prispevku – zgornji del, ki je prikazoval le pevkin obraz ter dvignjeni roki. V kasnejši limited version dvojni izdaji albuma se je Janet na naslovnici ponovno pojavila v vsem svojem sijaju z dotične fotografije … s tem, da seveda ni bilo zraven ostalih grafičnih dodatkov (napisov) z naslovnice revije Rolling Stone.

Vir fotografije: KLIK

Drugi del tega članka namenjamo nekolikanj manj rumeni temi. Po našem mnenju je namreč Janet – čeprav velika svetovna zvezda – pogosto obtičala v senci svojega starejšega brata Michaela. Zato bi radi nanizali nekaj dejstev …

Janet je najmlajša od devetih Jacksonovih otrok. Stara je bila komaj tri leta, ko so njeni bratje kot The Jackson 5 že postali pop zvezde in se na lestvice uvrstili s svojim prvim hitom z naslovom I Want You Back.

Janet je edina izvajalka s tremi studijskimi albumi – Control (1986), Rhythm Nation 1814 (1989) in janet. (1993) – s katerih je imela najmanj pet top 10 ameriških uspešnic. S plošče Rhythm Nation 1814 pa se je celo v Top 5 uvrstilo izjemnih sedem malih plošč – to pa je podvig, ki nikoli ni uspel nikomur drugemu v družini Jackson, vključujoč samega Kralja popa – že prej imenovanega Michaela.

Film Poetic Justice Johna Singletona se pogosto omenja kot Janetin igralski prvenec, vendar se pri tem pozablja, da je Janet že kot dekletce nastopala pred kamerami. Pravzaprav bi ji zaradi mnogih vlog v televizijskih sitcomih lahko rekli stara profesionalka že dolgo pred omenjeno dramo iz leta 1993. V poznih 70-ih in zgodnjih 80-ih je igrala Penny Gordon v seriji Good Times, JoJo Ashton v seriji A New Kind of Family in Charlene Duprey, Willisovo dekle, v seriji Diff’rent Strokes.

Leta 1985 se je takrat 19-letna Janet Damita Jo Jackson kot Cleo Hewitt nerada pridružila zasedbi serije Fame, ki je bila na nek način nadaljevanje uspešnega glasbenega filma iz leta 1980, snemali pa so jo med leti 1982 in 1987; spremljala pa je življenje študentov in profesorjev na srednji šoli za uprizoritveno umetnost v New Yorku. O njenem sodelovanju v seriji sicer kroži več variant. Za The Observer je nekoč povedala, da se je strinjala, da bo nastopila v seriji izključno zaradi tega, ker sta to želela njena starša, vendar pa je leta 1987 za Melody Maker povedala drugačno zgodbo:

Zelo sem uživala pri snemanju serije Fame. Pravzaprav jo štejem za svoj pravi preboj. Res sem uživala z ostalimi otroki, bili smo nora druščina. To so bili do tedaj najbolj zanimivi, a tudi najtežji časi v mojem življenju. Morala sem se naučiti nekaj stvari. Izgubila sem marsikatero iluzijo, prisilili so me na življenje gledati zelo realistično.

Ob polčasu Super Bowla, ki šteje za enega največjih vsakolenih ameriških spektaklov, je leta 2004 Janet skupaj z Justinom Timberlakeom ob koncu skupne točke poskrbela za “škandal” saj je Justin odtrgal del njenega kostuma tako, da je več sto milijonskemu TV občinstvu razkril desno Janetino dojko. Oba sta nato kategorično trdila, da je šlo za “okvaro kostuma”, vendar te razlage niso dobro sprejeli v vodstvu lige NFL, televizijski mreži CBS ter t.i. Zvezni komisiji za komunikacije. Medtem, ko je Timberlake kasneje popustil in se javno opravičil, je Janet vztrajala pri svojem in se soočala s posledicami “škandala”: njene pesmi so bile prepovedane na več radijskih postajah in glasbena televizija MTV pa jo je nemudoma uvrstila na t.i. črno listo izvajalcev, ki jih več ne predvaja na svojih programih. MTV omrežje je namreč sofinanciralo program ob polčasu, po “škandalu”z golo Janetino dojko pa je bilo kaznovano z globo.

V točki sva sodelovala dva, le v enega od naju pa so ljudje potem upirali s prstom. Ampak vse take reči se zgodijo z razlogom. Pred tem sem bila zelo samozavestna, po tistem dogodku pa sem morala postati še močnejša,

je povedala Janet leta 2006 za revijo Grazia.

Njena albuma The Velvet Rope in All For You je zaradi spolnih vsebin in homoseksualnih namigov vlada Singapurja na njenem ozemlju prepovedala predvajati in prodajati.

Ključ, ki ga je Janet imela v ušesu na naslovnici albuma Rhythm Nation 1814, je bil ključ do živalskih kletk na posestvu družine Jackson. Kljub temu, da je odraščala v hiši polni bratov in sester, je Janet po lastnih besedah v trenutkih potrebe po čustveni opori, obiskovala  živali na domačem posestvu. Za revijo Melody Maker je nekoč povedala: 

Ko sem bila mlajša in sem bila depresivna ali pa sem se preprosto hotela zjokati, sem se šla pogovarjati z živalmi. Živali so dobri poslušalci in vedno sem čutila, da me razumejo. Včasih še vedno počnem tako, pogovarjam se z mojim psom.

Vir fotografije: KLIK

Pevka je znana kot velika ljubiteljica živali, posebno konjev. Za revijo Ebony je nekoč povedala, da se je naučila jahati pri petih letih starosti. Kot otrok je bila njena karierna ambicija postati džokej na konjskih dirkah.

Leta 2008 je Janet zapustila založbo Island Def Jam po samo 14 mesecih od začetka soelovanja, saj založba po pevkinem mnenju – razen prvega singla z naslovom Feedback – prav v ničemer ni uspela ni uspela primerno promovirati njenega albuma Discipline. Njen menedžment je objavil izjavo, v katerem je pojasnil, da bo “odslej Janet imela avtonomijo v svoji karieri, brez omejitev, ki jih vsiljujejo sistemi velikih založb.”

Janet je bila že od nekdaj znana kot trend setterka; zaradi njenega odhoda z omenjene založbe, je postala ena od prvih superzvezdnic, ki si je vzela individualno svobodo pri promociji svojega dela na različnih modernih platformah, kot so iTunes, pa mobilni operaterji in drugi raznoliki in inovativni kanali za promocijo/prodajo glasbe.

Leta 1981 je Janetin brat Michael Jackson zavračal neposredne intervjuje in vztrajal, da mu novinarji zastavljajo vprašanja prek tedaj 15-letne Janet, ki je bila v tistih časih še trdno povezana s slavno družino.

Janet se je leta 2008 praktično čez noč morala odreči vsem slaščicam, sladoledom, picam in podobnemu, saj je na hitro morala izgubiti 30 kilogramov. Dobila je namreč vlogo natakarice v indie filmu z naslovom Tennessee. Žal se je njen urnik snemanj ter nastopov prekrival z urnikom snemanja in vlogo je morala prepustiti Mariah Carey. Pevka je vseeno štiri mesece živela po posebnem režimu prehrane in vadbe in uspelo ji j shujšati na želeno težo.

Med snemanjem njenega tretjega albuma Control, Janet še vedno ni imela prav nobene besede pri odločitvah. Zadeve z odrejanjem so šle celo tako daleč, da Janet niso pustili žvečiti žvečilnih gum, ki jih je oboževala. Ker s svojo navado vseeno ni želela prenehati, ji je  eden od podpredsednikov A&M records zabrusil, naj preneha, “ker z neprestanim razgibavanjem čeljustnih mišic le-te dela večje in otekle, tega pa si nihče od njenih oboževalcev ne želi.”

Janet svojega očeta Joeja Jacksona nikoli ni smela poklicati “oče”. Nekoč je zaupala Meredith Vieira, kaj se je zgodilo, ko je poskusila; rekel je: “Jaz sem zate Joseph. Nikoli mi ne reci oče.

Tupac Shakur, pokojni raper, pa tudi drugi Janetini soigralci iz filma Poetic justice so trdili, da je Janet od Tupaca zahtevala test na HIV, preden sta se na snemanju poljubila. Režiser John Singleton je o tem dejal, da so zgodbo napihnili mediji.

O svojem prvem pravem poljubu pa je Janet za avstralsko revijo TV Hits povedala takole:

Zgodil se je z Ralphom Carterjem, enim od mojih soigralcev v seriji Good Times. Bila sem stara 12 let in končali smo s snemanjem zadnje epizoda. Hotel se je posloviti, zato me je poklical v njegovo sobo in me poljubil na ustnice.

V otroštvu je Janet imela vzdevek “Dunk”, skoval pa ga je Michael, saj se je norčeval iz njene debelušne postave. Pogosto jo je dražil in ji govoril, da je videti kot oslica (donkey – Dunk).

Po poroki s katarskim poslovnim magnatom Wissamom Al Mano leta 2012, je Janet sprejela moževo muslimansko vero kot tudi svojo. Posledično je iz svojih koncertov izločila vsak plesni gib, ki je asociiral na erotiko, ne izvaja pa več niti pesmi, ki vsebujejo na spolnost namigujoča besedila.

Svojega prvega otroka je Janet rodila v starosti 50 let. Pevka in njen mož Wissam Al Mana sta 3. januarja 2017 dobila sinčka z imenom Eissa Al Mana.

Na turneji Rhythm Nation je Janet kot del showa uporabila črnega panterja, ki je imel točko vsakič, ko se je pevka v zaodrju med točkami preoblačila. Vendar pa je navdušenje nad čari velike mačke začelo popuščati, potem ko je Janet nekega večera ob povratku na oder stopila v velik kup iztrebkov, ki jih je panter naredil na odru. Črnega štirinožnega lepotca so odpustili pred začetkom drugega dela turneje.

No takole … če se vrnemo na sam začetek današnjega članka in tedaj sporni fotografiji, ki je dvignila toliko prahu, vam zaupamo, da si z nekaj kliki danes na spletu najdete še marsikatero bolj sočno Janetino fotografijo. Da pa bi bralcem prihranili nekaj trenutkov po že tako dolgem članku, vam pa povezavo do nekaterih fotk posredujemo kar mi: KLIK.

Sicer pa smo v zadnjih dneh precej pisali o nesrečnih usodah zvezdnikov, ki so bili zasvojeni … pa tudi tokrat se ne zmoremo izogniti občutku, da je življenje glavne junakinje današnjega članka – nesrečno. Kaj menite pa vi?

———-
Gorenjske Online ne preživimo z oglasi. Veseli bomo, če boste naš trud ovrednotili.
Vzelo vam bo le trenutek. Hvala.


Vir naslovne fotografije: KLIK

 

Categories
Iz svetovne glasbene zakladnice

Desetletja trajajoči boj Johnnya C.

Petnajstega septembra 2003 so na pokopališču družine Cash v Hendersonvilleu v Tennesseeju – poleg njegove žene June Carter Cash – k večnemu počitku položili znamenitega country pevca Johnnya Casha. Med žalujočimi na zasebni slovesnosti so bili med drugimi tudi glasbeniki Hank Williams Jr., Dwight Yoakam, Kid Rock, Emmylou Harris in Sheryl Crow.

“Zasebne” dve in pol ure trajajoče žalne slovesnosti v prvi baptistični cerkvi v Hendersonvilleu, približno 15 milj severno od Nashvillea, se je sicer udeležilo več kot 1.000 ljudi. V isti cerkvi se je Johnny le štiri mesece pred tem poslovil od svoje dolgoletne ljubezni – žene June Carter Cash.

Za Casha je preprosto treba zapisati, da je bil eden najpomembnejših, najbolj vplivnih ter cenjenih umetnikov v zgodovini glasbe. Njegovi monumentalni zaporniški albumi v živo, pa izjemne zbirke posnetkov, ki so bile pravzaprav komentarji o stanju ameriškega duha, očarljive serije gospel songov, pa zbirke njegovih izjemnih zmag volje in modrosti, ki jih je posnel v zadnjih letih življenja – vse to je močno vplivalo na popularno kulturo; vpliv njegovega dela pa se nadaljuje tudi po pevčevi smrti.

Johnny se je kot J. R. Cash – kot četrti izmed sedmih otrok – 26. februarja 1932 rodil revnima najemnikoma zemlje, ki sta v zameno za plačilo najemnine morala lastniku dajati del svojega pridelka. Mama Carrie je ob rojstvu novorojencu želela dati ime John, oče Ray pa ga je želel poimenovati po sebi – Ray, zato je bil v rojstno knjigo vpisan kot J. R. Rodil se je v obdobju t.i. velike depresije, težko življenje pa mu je vlilo spoštovanje do družine, zemlje, Boga in resnice, kakor se je večkrat izrazil sam. Vse to je zaznamovalo njegovo neverjetno življenje in pol stoletja kariere. Po uspešnem služenju v ameriških letalskih silah in manj uspešnih prizadevanjih kot delavec v avtomobilski tovarni in prodajalec blaga od vrat do vrat, se je Johnny leta 1955 prebil na glasbeno sceno v Memphisu, ko je izdal ploščo pri založbi Sun Records. Prav tam, v “rojstnem mestu rock and rolla”, je svetu predstavil svoj edinstven glas in mu prepričljivo interpretiral večne klasike, kot so I Walk the Line, Big River in Folsom Prison Blues. Tekom več desetletij trajajoče glasbene kariere je bil znan tudi kot The Man in Black.

Tako, kot številna najbolj nadarjena imena v glasbeni industriji – o enem izmed takih smo pisali včeraj (KLIK) – se je tudi Johnny Cash boril s hudimi težavami z zasvojenostjo. Johnny ni bil samo alkoholik, ampak je zlorabljal tudi amfetamine in bil odvisen od barbituratov. Pevci so v tistih časih običajno uporabljali sulfat amfetamina, v uličnem jeziku imenovan tudi speed, pod vplivom katerega so se lažje spopadli z zgoščenimi urniki potovanj in pogostimi povabili k nastopom na glasbenih prizoriščih in promocijskih dogodkih.

Ko je leta 1956 uspešnica I Walk the Line dosegla prvo mesto na country lestvicah, Johnny Cash ni užival le enega izmed vrhuncev svoje glasbene kariere, ki se je v naslednjih desetetjih vrtela med dramatičnimi vzponi in padci, pač pa zaradi odvisnosti od drog tudi v vrhuncu zasvojenosti, ki je njegovo življenje in kariero praktično večkrat skorajda popolnoma sesula.

Vir fotografije: KLIK

Morda ste kdaj zasledili tudi že zgodbo o tem, da je Cash čez mejo z Mehiko poskušal pretihotapiti več kot šeststo tablet amfetamina in skoraj petsto tablet pomirjeval. Zaradi svojih odvisnosti se je zapletel v kar precej težav s pravosodjem. Nekoč je neuspešno poskušal podkupiti policista, da bi ga rešil iz težav, ker so ga ujeli s torbo, v kateri je imel veliko količino tablet. Casha je policist zaprl za celo noč, pevec pa je moral poslušati predavanja o zapravljanju talenta in o tem, kako uničuje svoje življenje in življenja tistih okoli sebe.

V filmu Walk The Line iz leta 2005, je bil Johnny Cash prikazan kot odvisnik od drog in alkohola. Dobro je bilo prikazano, kako napete odnose je imel z nekaterimi drugimi izvajalci, videti pa je bilo tudi, kako so njegove odvisnosti pokvarile odnose s prvo in drugo ženo ter otroki. Film je prikazal tudi, kako so odvisnosti ogrozile Cashovo kariero – vendar pa film ni prikazal niti polovice resnice …

Tudi njegovi lastni prijatelji so Johnnya označevali za nepredvidljivega in se šalili o njegovem nestalnem vedenju, čeprav sta bila to pravzaprav simptoma resnih težav z zasvojenostjo. Cash je zaradi odvisnosti recimo povzročil kar nekaj prometnih nesreč. Pogosto je bil muhast, zmeden in je nasploh težko delal.

Hkrati pa je pevec znal biti sočuten, ustvarjalen in skromen. Njegovi otroci se ga spominjajo kot zelo odvisnega od drog, a hkrati ljubečega očeta. To ne pomeni, da njegova odvisnost ni negativno vplivala na njegove otroke. Cashov sin John se je recimo nekoč  prijavil na zdravljenje v isto rehabilitacijsko ustanovo, v kateri je pevec bival le malo pred tem. Po smrti staršev, je John Carter Cash izdal knjigo, v kateri je pisal o odvisnosti svojih staršev ter otroštvu s takima človekoma.

Johnny Cash je desetletja dolgo obiskoval ustanove za zdravljenje odvisnosti. Že njegova prva žena Vivian, s katero je imel štiri hčere, je kot razlog za zahtevo po ločitvi navedla njegovo zlorabo drog in alkohola ter zasvojenost. Poleg tega je hkrati imel tudi afero tudi z June Carter, s katero se je kasneje poročil. Njun odnos, ki je velik del pripovedi v filmu Walk the Line, je bil zaznamovan s številnimi vzponi in padci ter naj bi navdihnil znamenito Cashovo pesem The Ring of Fire:

Love is a burnin’ thing,
And it makes a fiery ring
Bound by wild desire
I fell into a ring of fire.
I fell into a burnin’ ring of fire
I went down, down, down
And the flames went higher,
And it burns, burns, burns,
The ring of fire, the ring of fire.

Morda se je Johnny s pomočjo te burning desire (goreče želje) nekajkrat vseeno za krajši čas uspel očistiti. Pa vendar je na rehabilitacije znova in znova hodil leta dolgo.

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je nekaj časa resno skušal odvaditi drog. Včasih je bil čist tudi več let zapored. V eni izmed takih epizod je zdržal brez drog celih sedem let. To je bilo obdobje, ki ga je zaznamovalo rojstvo njegovega edinega sina Johna, ki je bil hkrati tudi edini skupni otrok z z ženo June. 

Vir fotografije: KLIK

Po tem sedemletnem obdobju je Johnny spet padel v začarani krog odvisnosti od drog in alkohola. Cikel padanja v odvisnosti in bega iz nje se je nadaljeval več let. Najbrž Johnnyu ni pomagalo niti dejstvo, da je bila Cashova druga žena June tudi sama kompulzivna uporabnica drog, ki jih je pravzaprav mnogokrat nabavljala sama. Po besedah njunega sina sta starša v 35 let dolgem burnem razmerju le redko bila povsem čista, vendar pa sta se hkrati tudi brezpogojno ljubila.

Njuna ljubezen je trajala vse življenje. Nikoli nista zares obupala in sta drug drugega sprejemala brezpogojno, z vsemi plusi in minusi,

je za Reuters leta 2007 povedal mlajši Cash.

Johnny Cash je v letih pred smrtjo nato menda končno premagal svoje odvisnosti. Pred smrtjo je povedal, da je bil za njegovo okrevanje odločilen dober odnos z “višjo silo”. Ljudje, ki so ga poznali, so povedali, da je pogosto rad govoril:

Lahko se odkupite čisto za vse svoje grehe. Le voljo je potrebno pokazati. 

Ob koncu bralcem podarjamo pa le še pretresljivo Cashevo verzijo pesmi skupine Nine Inch Nails, ki jo je posnel ob koncu življenja in govori prav o odvisnosti od droge:

I hurt myself today
To see if I still feel
I focus on the pain
The only thing that’s real
The needle tears a hole
The old familiar sting
Try to kill it all away
But I remember everything

———-
Gorenjske Online ne preživimo z oglasi. Veseli bomo, če boste naš trud ovrednotili.
Vzelo vam bo le trenutek. Hvala.


Vir naslovne fotografije: KLIK

 

Categories
Iz svetovne glasbene zakladnice

Tragedija članice kluba 27

Britanska soul pevka Amy Winehouse je bila leta 2011, v času smrti zaradi zastrupitve z alkoholom v svojem londonskem domu, stara komaj 27 let.

Še preden pa se je dolgo padajoča spirala Amyinega življenja končala s smrtjo, pa je britanska pevka usmerjala svojo ljubezen do soula in jazza v eklektično obliko popa, ki je odmevala pri neštetih ljudeh. Medtem ko je svet oboževal pesmi, kot je Rehab, je ta vrhunski hit nakazal tudi njene resnične borbe z zlorabo substanc. Demoni so jo premagali 23. julija 2011, ko je za vedno ugasnilo njeno tuzemsko življenje, ostale pa so njene pesmi, spomin na izjemen talent ter žalostna življenjska zgodba.

Čeprav so ljudje po vsem svetu objokovali to nenadno izgubo, pa so bili le redki – zlasti tisti, ki so jo najbolje poznali – presenečeni. Žal je zgodbo o tem, kako je umrla Amy Winehouse, tragično zaznamoval njen način življenja.

Že prej omenjena uspešnica z naslovom Rehab je morda v letu 2006 sprožila nekaj alarmnih zvoncev, vendar pa so ti opozorilni znaki v očeh javnosti kaj kmalu postali še ostrejši. Bolj, ko se je Amy sončila v žarometih slave, bolj je bila tudi odvisna od drog, s katerimi je v resnici bežala v nek svoj notranji svet. Iskala je mir, ki pa ga več ni mogla najti, saj so paparaci dokumentirali vsak njen korak. Z možem Blakom Fielderjem-Civilom so ju bile polne vse opravljive revije tistega časa. 

Tragedija pa se je začela že prej, saj je Amy – še preden je postala znana – že rada posegala po mnogih kozarcih alkohola, redno pa je tudi kadila marihuano. Žal s eni ustavilo le pri tem, saj je po tistem, ko je postala mednarodna zvezda, začela posegati tudi po trdih drogah, kot sta heroin in krek kokain. Proti koncu kratkega življenja se ji je tako pogosto zgodilo, da je bila v času predvidenega koncerta preveč pijana in drogirana, da bi sploh lahko prišla na oder in nastopila.

Amy Winehouse je umrla 23. julija 2011 po dolgi bitki z alkoholizmom.

Kot je Amy sama povedala v  dokumentarnem filmu, ki je kasneje prejl kopico nagrad, je njen lastni oče nekoč okleval, da bi jo poslal na rehabilitacijo, ko jo je najbolj potrebovala. Oče pa ni bil edini v njenem krogu, ki je bil kriv za to, da je dekle potegnilo v uničujočo spiralo samouničevanja. Po njeni smrti so bili prsti usmerjeni v mnoge smeri.

Morda najbolj žalostno pri vsem tem pa je dejstvo, da je Amy umrla le mesec dni po tistem, ko je odpovedala comeback turnejo, saj si je želela rešiti svoje življenje. Očitno je bilo takrat že prepozno.

Amy Winehouse je že od malih nog sanjala o zvezdništvu.

Amy Jade Winehouse se je rodila 14. septembra 1983 v Londonu v Angliji. Vzgojena v družini srednjega razreda v londonskem predelu Southgate, je že zgodaj v življenju sanjala, da bo postala oboževana glasbenica. Njen oče Mitch ji je pogosto predvajal pesmi Franka Sinatre, babica Cynthia pa je bila nekdanja pevka, ki je spodbujala drzne ambicije male Amy.

Njena starša sta se ločila, ko je bilo Amy 9 let. Opazovanje razpadanja zakona v rosnem otroštvu, je v Amyinem srcu pustilo občutek melanholije, le-tega pa je kasneje v svoji glasbi briljantno uporabila. Kmalu je postalo jasno, da je v Amy goreča želja, da bi ljudje spoznali in slišali njen čudovit glas. Pri 12 letih se je prijavila na Sylvia Young Theater School – s čimer je svoje ambicije prvič skušala javno udejaniti. V svoji prijavi je že tedaj zapisala:

Želim si sodelovati pri pouku, kjer me bodo znali raztegniti do mojih skrajnih meja in morda celo onkraj. Rada bi sodelovala pri pouku petja, pri katerem mi nihče ne bo rekel naj utihnem … Večinoma pa me ženejo sanje, da bi bila zelo znana. Rada bi nastopala na velikih na odrih. To je moja vseživljenjska ambicija. Želim, da ljudje slišijo moj glas in ob poslušanju le-tega vsaj za pet minut pozabijo na svoje težave.

Na ta način je že v najstniških letih prevzela pobudo za uresničitev svojih sanj. Svoje pesmi je pisala že od 14. leta dalje in s prijatelji celo ustanovila hip-hop skupino. TPrvi preboj pa se je začel pri 16 letih, ko je njen kolega pevec njen demo posnetek poslal založbi, ki je iskala jazz vokalistko.

Prav s tistim demo posnetkom si je Amy sčasoma prislužila prvo pogodbo z založbo, ki jo je podpisala pri 19 letih. Leto dni kasneje – leta 2003 – je izdala svoj prvenec z naslovom Frank, ki so ga kritiki zelo pohvalili, pa tudi občinstvo ga je vzelo za svojega, saj se je album uvrstil na tretje mesto britanske lestvice velikih plošč. Amy je za album v Veliki Britaniji prejela kar nekaj priznanj, med drugim tudi nagrado Ivor Novello. Se je pa mlade pevke v tistem času že prijel sloves party-girl.

Žal se je resnost njenih odvisnosti pokazala kaj kmalu ter se celo močno intenzivirala po tistem, ko je spoznala moškega po imenu Blake Fielder-Civil.

Amy Winehouse med nastopom leta 2004, tik preden je postala mednarodna superzvezda.

Z albumom številka 3 na britanskih lestvicah, se je zdelo, da se sanje Amy Winehouse začenjajo uresničevati. Uspehu navkljub pa se je začela počutiti pred svojim občinstvom, ki je postajalo vedno večje, zelo utesnjeno. Sprostitev in beg pred vedno večjim pritiskom je večino časa iskala po lokalih v londonskem predelu Camden. Tam je spoznala tudi svojega bodočega moža Blaka. Takoj se je zaljubila vanj. Njen prvi menedžer Nick Godwyn pa se je tistih časov kasneje spomnil takole:

Amy se je čez noč spremenila, ko ga je spoznala. Nenadoma je zvenela drugače. Nisem več zmogel do njene duše, ki jo je prej tako rada izlivala, vse bolj se je oddaljevala. Hitro sem spoznal, da je to posledica drog. Ko sem se prvič srečal z njo, je sicer kadila travo, vendar pa je o uporabnikih trdih drog govorila, da so neumni. Včasih jih je zasmehovala.

Blake Fielder-Civil je kasneje priznal, da je bil on tisti, ki je Amy Winehouse prvi omogočil uživanje crack kokaina in heroina. Pevka pa je popolnoma izpustila vajeti iz rok po tistem, ko je njen drugi album z naslovom Back to Black leta 2006 dosegel mednarodno slavo in iz nje naredil svetovno zvezdo. Nenavadni odvisniški par se je v burnem razmerju kar nekaj časa spet in spet ločeval ter znova zbliževal, ob koncu pa se leta 2007 poročil v Miamiju na Floridi.

Dve leti trajajoč zakon je bil temu primerno zelo buren. Vrstile so se javne aretacije ter obtožbe za posedovanje drog ter nasilniško vedenje. Par je prevladoval na naslovnicah po vsem svetu – žal pa se to ni dogajalo iz pozitivnih razlogov. Ker pa je bila Amy Winehouse tako velika zvezda, je seveda pritegovala ogromno pozornosti.

V časniku The Philadelphia Inquirer se je v tistem času pojavil zapis:

Amy Winehouse je stara le 24 let. Ima že šest nominacij za grammyja. Na glavo je padla v svetovno slavo in hkrati osebno mizerijo. Njen soodvisni mož je v zaporu, njena slave željna starša se ponašata z vprašljivo presojo, paparaci pa vestno dokumentirajo njeno čustveni in telesni propad.

Blake Fielder-Civil in Amy Winehouse pred njunim domom v londonskem Camdenu

Na albumu Back to Black je bilo dobro zaznati zlorabo substanc, poleg tega pa se je izpostavila Amyina zavrnitev po odhodu na rehabilitacijo – odločitev, ki jo je javno podprl tudi njen oče. Nadaljevanje uživanja sadov slave se je takrat očitno zdelo pomembnejše. Zamisel se je morda zdela smiselna, ko je z albumom  osvojila pet od šestih grammyjev, za katere je bila nominirana.

Pevka pa se ni mogla osebno udeležiti slovesnosti ob podelitvi Grammyev za leto 2008. Do takrat so njene težave z zakonom že preprečevale možnost pridobitve ameriškega vizuma. Nagrade je kar iz Londona morala sprejeti prek oddaljene satelitske povezave. V svojem govoru se je zahvalila svojemu možu, ki je bil takrat v zaporu, ker je napadel lastnika lokala in ga poskušal podkupiti, naj ne priča v tožbi zoper njega.

Takrat enkrat se je v javnosti znova oglasil Amyin oče, ki je – v nasprotju s prej izraženo podporo njeni odločitvi, da ne odide na zdravljenje – razkril, da ima pevka težave zaradi poškodbe jeter, ledvic in pljuč, ki so bile posledica dlje časa trajajoče zlorabe crack kokaina. Kasneje je bilo ugotovljeno, da so se takrat pri Amy šele začele razvijati trajne poškodbe, ki pa so bile še ozdravljive.

Amy pa je že padla v spiralo. Čeprav je leta 2008 domnevno opustila navado uživanja drog, je zloraba alkohola ostala še vedno prisotna in stalna težava. Sčasoma se je vseeno napotila na rehabilitacijo – in to večkrat. Žal nikoli uspešno. V nekem trenutku je razvila tudi motnjo hranjenja. Leta 2009 sta se z Bakom Fielder-Civilom končno ločila.

Medtem se je zdelo, da njena nekoč tako zelo svetla zvezda že močno bledi. Odpovedovala je koncert za koncertom, vključno s težko pričakovanim nastopom na Coachelli – festivalu v Kaliforniji. Do leta 2011 je komaj še kaj nastopala in snemala. Tudi ob redkih priložnostih, ko se je vseeno pojavila na odru, je le stežka pela ne da bi se zmotila ali pa v svoji pijanosti celo padla pred množico.

V mesecih pred smrtjo je nekoč svetla zvezda Amy Winehouse komaj še lahko pela pravilno.

Le mesec dni pred smrtjo leta 2011 je z nastopom v Beogradu v Srbiji začela, kar naj bi bilo njena povratna turneja. Nastop se je izkazal za popolno katastrofo. Očitno omamljena, se Amy ni mogla spomniti besedil svojih pesmi in ni vedela niti tega, v katerem mestu nastopa. Kmalu je 20.000 glavo občinstvo žvižgalo glasneje ljudi od glasb – in nesrečna pevka je bila prisiljena oditi z odra. V tistem trenutku tega ni vedel nihče, vendar je bil to njen zadnji koncert, ki ga je kdaj izvedla.

V tistem času je Amyina osebna zdravnica Christina Romete pevko že mesece poskušala spraviti na psihološko terapijo.

Amy pa je nasprotovala kakršni koli obliki psihološke terapije. Zato se je zdravnica osredotočila na njeno fizično zdravje in ji predpisala zdravilo Librium, ki naj bi pomagalo pri obvladovanju alkoholne odvisnosti, k odtegnitvi potrebe po le-tem ter zmanjšanju tesnobe.

Žal Amy nikoli ni dolgo zdržala v treznem stanju.  Tu in tam se je po nekaj tednov izogibala pitju alkohola in je po navodilih zdravnice jemala zdravila. Kot pa je dejala kasneje gospa Romete, je Amy vsakič znova popustila, ker ji je bilo dolgčas; menda naj v resnici nikoli ne bila resnično pripravljena upoštevati nasvetov zdravnikov.

Amy Winehouse je zadnjič klicala svojo zdravnico 22. julija 2011 – noč pred svojo smrtjo. Zdravnica se je spomnila, da je bila pevka slišati trezno in umirjeno, govorila pa je tudi o svojem občutku krivde. Menda je izrecno rekla, da si ne želi umreti. V telefonskem pogovoru je Amy trdila, da se alkoholu ogibala od 3. julija, a se je le nekaj tednov pozneje, 20. julija, spozabila in se ponovno močno opila.

Po pogovoru se je zdravnici opravičila, ker trati njen čas. Izpadlo je, da je bil to tudi njun poslovilni pogovor. 

Tisto noč sta ob gledanju videoposnetkov pevkinih zgodnjih nastopov na  YouTubu Amy Winehouse in njen telesni stražar Andrew Morris ostala budna do 2. ure zjutraj. Morris se je kasneje spomnil, da se je Amy v zadnjih urah veliko smejala in je bila dobre volje. Naslednje jutro ob desetih zjutraj jo je poskušal zbuditi. A zdelo se je, da še vedno spi, zato jo je nameraval pustiti počivati.

Nekako ob treh popoldan, 23. julija 2011, je Morris vseeno spoznal, da nekaj ni v redu. Takole je povedal:

Še vedno je bilo v njeni sobi vse tiho, kar se mi je zdelo čudno. Bila je v istem položaju kot zjutraj. Preveril sem njen utrip, vendar ga nisem več zaznal.

Amy Winehouse je umrla zaradi zastrupitve z alkoholom. V zadnjih trenutkih je bila sama v postelji, poleg nje pa so bile po tleh raztresene prazne steklenice vodke. Mrliški oglednik je ugotovil, da je bila raven alkohola v njeni krvi več kot petkrat višja od zakonsko dovoljene meje za vožnjo v Angliji.

Amy Winehouse z očetom Mitchom. Po hčerini smrti so ga nekateri oboževalci in mediji močno kritizirali, saj naj ne bi storil dovolj, da bi ji pomagal.

Po dolgoletnem boju z alkoholizmom je tako Amy Winehouse postala članica tragičnega kluba 27 – skupine ikoničnih glasbenikov, ki so umrli pri 27 letih starosti.

Smrt Amy Winehouse je družino, prijatelje in oboževalce razžalostila – ne pa nujno presenetila. Leta kasneje je celo njena lastna mama dejala, da Amy ni nikoli bilo namenjeno, da bi doživela trideseti rojstni dan.

Kmalu po tistem, ko je novica o pevkini smrti prišla na naslovnice, so se začela obtoževanja. Mnogi so za smrt krivili Amyinega očeta Mitcha, čigar izjava o tem, da njegovi hčerki ni treba iti na rehabilitacijo, je doživela toliko publicitete. Kasneje si je premislil, vendar so mediji temu posvečali zelo malo pozornosti.

O tem je kasneje povedal:

Leta 2005 je Amy padla – bila je pijana in se je udarila v glavo. Prišla je k meni, sledil pa ji je njen menedžer, ki je zahteval, naj gre na rehabilitacijo. Ampak Amy v tistem času ni pila vsak dan. Bila je kot veliko otrok, občasno je hodila ven in kaj spila. zato sem rekel, da ni potrebe po rehabilitaciji.V dokumentarnem filmu je zadeva zrezana in prirejena, ni videti cele izjave in konteksta, v katerem sem jo povedal. 

Po pevkini smrti so njeni oboževalci pred njenim domom v Camdenu začeli množično puščati cvetje, razna darila ter sporočila

Storil sem veliko napak, ampak premalo ljubezni do moje hčere ni bila ena izmed njih,

je dejal po hčerini smrti Mitch Winehouse. 

Za smrt so mnogi krivili tudi pevkinega nekdanjega moža. V enem izmed redkih televizijskih intervjujev leta 2018 je Fielder-Civil krivdo kategorično zavrnil. Trdil je, da so mediji močno pretiravali o vlogi drog v njunem razmerju – pa tudi o njegovi vlogi pri njenem propadu.

Čutim, da sem jaz pravzaprav edina oseba, ki je prevzela kakršnokoli odgovornost še za časa njenega življenja. Zdi se mi, da je morda v zadnjem dokumentarnem filmu o Amy prišlo do določenega preusmerjanja krivde na druge ljudi. A že pred tem – in verjetno še zdaj – sem jaz edina oseba, ki je prevzela kakršno koli odgovornost in se skušala spopadati z Amyinimi odvisnostmi,

je dejal Blake Fiedler-Civil. Kaj nenavaden način spopadanja z odvisnostmi, mar ne?

Nekateri pa so za pevkino smrt preprosto obtožili – medije. Le-ti naj bi Amy Winehouse pogosto prikazovali kot problematično divo in mnogokrat tudi kot popolno človeško razvalino. Neki njen oboževalec je po njeni smrti razmišljal takole: »

Vsakodnevno so nam servirali fotografije njenega propada. Zdelo se nam je, da smo na tej poti skupaj z njo. Večinoma pa smo si želeli le, da bi se njeno stanje izboljšalo, da bi bili deležni pozitivnih novic … ki pa nam jih mediji niso servirali. 

Amyjina tesna prijateljica je pevkino smrt povzela takole:

Seveda, to si je naredila sama. Drži, v njej je bilo mnogo samouničujočega, vendar je bila Amy hkrati tudi žrtev. Vsi moramo za njeno smrt prevzeti del odgovornosti: mi, njeni znanci, javnost, paparaci. Bila je zvezda, vendar želim, da bi se je ljudje spomnili tudi po tem, da je bila le običajno dekle.

Na današnji dan leta 2014 so v Camden Townu v Londonu v čast pevki odkrili njen kip v naravni velikosti. Amy Winehouse bi danes praznovala svoj osemintrideseti rojstni dan.

———-

Gorenjske Online ne preživimo z oglasi. Veseli bomo, če boste naš trud ovrednotili.
Vzelo vam bo le trenutek. Hvala.


Vir informacij in fotografij: KLIK

Categories
Iz svetovne glasbene zakladnice

Preprosto zabit, ali le trpeč za kronično nevrobiološlo motnjo?

Desetega septembra 1950 se je v Lawrenceu v Massachusettsu, ZDA, rodil Joseph Anthony Pereira. Odraščal je v majhnem mestecu Hopedale v Massachusettsu. Njegov oče je bil računovodja portugalskega porekla z Madeire, njegova mama pa gimnazijska učiteljica italijanskega porekla, v svet popularne glasbe pa se je zapisal z imenom Joe Perry.

Joe Perry je najbolj znan kot ustanovni član, glavni kitarist, spremljevalec in občasno vodilni vokal ameriške rock skupine Aerosmith. 

Perry ima tudi svojo samostojno skupino, imenovano The Joe Perry Project, skupaj z z Alice Cooper in Johnnyjem Deppom pa je tudi član All-Star skupine Hollywood Vampires.

V najmlajših letih je Perryja zelo fasciniral ocean. Njegove sanje so bile, da bi nekega dne postal morski biolog in sledil stopinjam svojega junaka Jacquesa Cousteaua. Med obiskovanjem lokalne srednje šole v Hopedaleu se je izkazalo, da Joejeve ocene niso sledile nejgovim sanjam, zato so bile možnosti, da bi sčasoma odšel na ustrezno fakulteto vse manjše. V nekem trenutku sta ga starša celo poskušala spodbuditi k učenju z obljubo, da mu bosta morda lahko uredila poletno delo na oceanografskem zavodu Woods Hole na Cape Codu. Nič ni pomagalo, Joeju učenje ni šlo prav dobro od rok. Zato sta ga starša poslala v internat v malem mestu Saxton’s River v Vermontu. V njem je bivalo okoli 200 mladeničev. Tedaj najstnik Joe Perry ni bil preveč zadovoljen s tem.

Kasneje se je izpostavilo, da mladi Joe ni bil preprosto zabit, ampak ga je pestila tedaj še nediagnosticirana bolezen ADHD, kronična nevrobiološka motnja, drugače povedano tudi motnje v pozornosti s hiperaktivnostjo. Takole je povedal Joe o tej temi v svoji avtobiografiji:

Ko sem hodil še v šolo, so moje vedenje pogosto obravnavali kot disciplinski problem. Ko pa sem se skozi leta, potem ko sem zapustil šolo, znašel v tej zadevi, imenovani rock ‘n’ roll, s tem nenadoma nisem imel več problemov.

Joe je tudi povedal, da se je teh stvari najbolj zavedal pri igranju kitare.

Začenjam se zavedati, da mi je ADHD motnja na nek način pomagala in otežkočala igranje kitare hkrati. Lahko sem skoval neverjetne pesmi in se jih dobro naučil odigrati, potem pa se jih nisem bil sposoben zapomniti.

Kakorkoli že, čas preživet v internatu v Vermontu, se je močno razlikoval od tistega, kar so si zanj zamislili njegovi starši. Izkazalo se je, da je bila to izkušnja, ki bo za vedno spremenila tok Joejevega življenja. Joe se je tam spoznal z učenci z vsega sveta. Mnogi od njih so prihajali iz metropolitanskih mestih, kot sta recimoLos Angeles in New York. Za razliko od Joeja iz majhnega Hopedala v Massachussestsu, so ti fantje živeli sredi kulture “seksa, drog in rock n rolla” poznih šestdesetih let.

Najbolj se je Joeja dotaknila nova glasba, ki jo je tam spoznal. Prvič v življenju je slišal igranje Jimija Hendrixa. Prvič je slišal britanske bende kot so The Who, The Kinks, The Yardbirds. Njihova glasba je bila tako drugačna od vsega, kar je kdajkoli prej slišal. Joe je kitaro sicer igral od svojega desetega leta starosti, vendar pa se je pod vplivom prej omenjenih skupin šele v pozni puberteti začel zapirati v sobo in igrati kitaro po več ur skupaj.

Če preskočimo nekaj dogajanj, je Joe skupaj s pevcem Stevenom Tylerjem v Bostonu leta 1970 ustanovil skupino Aerosmith. Prvo veliko ploščo je skupina izdala leta 1973, na njej pa je že bil eden od njenih največjih hitov, skladba z naslovom Dream On. Spodaj si jo lahko poslušate v uzvedbi s spremljanjem simfoničnega orkestra in … če se vam ob tem ne postavijo pokonci dlake … ste najbrž mrtvi 😉

Do konca sedemdesetih let so bili Aerosmith že med najbolj priljubljenimi hard rock skupinami na svetu. Njihovih oboževalcev se je prijelo ime Te Blue Army, saj je bilo med občinstvom največkrat opaziti morje dolgolasih mladeničev v jeans suknjičih. Zasvojenost z drogami in notranji konflikti v skupini so pripeljali do tega, da sta Joe Perry in drugi kitarist Brad Whitford v letih 1979 in 1981 skupino zapustila. Oba sta se vanjo vrnila leta 1984. Po znamenitem sodelovanju z rap skupino Run DMC v predelavi njihove lastne pesmi Walk This Way, je sledilo najuspešnejše obdobje skupine, v katerem so posneli uspešnice, kot so Dude (Looks Like a Lady), Angel, Rag Doll, Love in a Elevator, Janie’s Got a Gun, What it Takes, Livin ‘on” the Edge, Cryin in Crazy. Skupina je snemala tudi priljubljene glasbene videe in se množično pojavljala na televiziji, filmu in video igrah. Leta 1998 so posneli uspešnico za film Armageddon z naslovom I Don’t Want to Miss a Thing. Njihov povratek je bil opisan kot eden najbolj izjemnih in spektakularnih v zgodovini rocka.

Aerosmith so najbolje prodajana ameriška hard rock skupina vseh časov, saj so po vsem svetu prodali več kot 150 milijonov plošč, od tega več kot 70 milijonov samo v Združenih državah. S 25 zlatimi, 18 platinastimi in 12 multi-platinastimi albumi držijo rekord za najbolj tovrstno certificirano ameriško skupino, veljajo pa tudi za ameriško skupino z največ multi-platinastimi albumi.

Na US Hot 100 so se enaindvajsetkrat uvrstili med najboljših 40 uspešnic, devet uspešnic se je uvrstilo na sam vrh Mainstream Rock lestvic. Skupina je prejela štiri nagrade Grammy, šest American Music Awards in deset nagrad MTV Video Music Awards. Leta 2001 so bili uvrščeni v dvorano slavnih rock and rolla. Leta 2013 sta bila Tyler in Perry sprejeta v Songwriters Hall of Fame, leta 2020 pa je skupina prejela nagrado MusiCares Person of the Year award.

———-

Gorenjske Online ne preživimo z oglasi. Veseli bomo, če boste naš trud ovrednotili.
Vzelo vam bo le trenutek. Hvala.


Vir naslovne fotografije: KLIK.

Categories
Iz svetovne glasbene zakladnice

Grožnje s smrtjo zaradi pesmi o ponosu

Devetega septembra 1984 je bila najvišje uvrščena novost na britanski lestvici malih plošč znamenita pesem irske skupine U2 z naslovom – Pride (In the Name of Love). V prvem tednu prodaje je takoj zasedla osmo mesto. Šlo je za nosilni singel in drugo skladbo na albumu skupine The Unforgettable Fire. Pesem sta producirala Brian Eno in Daniel Lanois.

Skupina U2 v letu 1984 – vir fotografije: KLIK

Chrissie Hynde (pevka skupine The Pretenders), o kateri smo pisali prav pred kratkim (KLIK) je na pesmi pela spremljevalne vokale. Takrat je že bila poročena z Jimom Kerrom iz skupine Simple Minds, U2 pa so se ji za sodelovanje na ovitku plošče zahvalili z zapisom “gospa Christine Kerr.”

Pevec skupine Bono Vox v pesmi poje o vseh tistih v zgodovini, ki so morali umreti, ker so pridigali o enakosti vseh ljudi. Poje o vseh tistih, ki so si kot edini način za dosego svojega cilja – da bi bila enakost splošno priznana – izbrali nenasilje. 

Pri tem je besedilo prvenstveno govorilo o ameriškem črnskem borcu za človekove pravice Martinu Luthru kingu, vendar pa se v besedilu pojavljajo tudi  aluzije na druge; na primer na Jezusa Kristusa.

Vir fotografije: KLIK

Pesem govori o edinstvenih “ljudeh” (vključno s Kristusom kot človekom), ki so svoje življenje živeli s ponosom. Pri tem ponos ni mišljen na hvalisav način, ampak s ponosom, ki ga ima človek, ko njegove misli in dejanja motivira razumevanje in popolno zavedanje dostojanstva in svetosti VSEGA človeškega življenja.

Zanimivo pa je, da se je vse skupaj začelo z idejo, da bi napisali pesem o Ronaldu reaganu, tedanjemu predsedniku ZDA. Bono je sprva napisal besedilo, ki je obsojalo Reagana zaradi arogantnega vsiljevanja ameriškega ponosa, ki je privedel do stopnjevanja tekmovanja v jedrskem oboroževanju med obema velikima svetovnima političnima blokoma. Zdelo se mu je, da je vse skupaj precej narobe, preprosto ni delovalo. “Spomnil sem se modrega starca, ki mi je rekel: Ne poskušaj premagati teme s svetlobo, poskrbi le, da bo svetloba čim svetlejša,” je povedal Bono za NME. “Reaganu sem dajal prevelik pomen, potem pa sem pomislil na Martina Luthra Kinga, človeka, ki je počel prav to. Bolje je svet spreminjati s pozitivo, kot s prstom na sprožilcu.

Martina Luthra Kinga so ubili na balkonu motela v Memphisu 4. aprila 1968. Bono v pesmi poje “4. aprila zgodaj zjutraj”, ML King pa je bil dejansko ustreljen ob 18.01. po lokalnem času. Kasneje je Bono svojo napako priznal, zato pesem včasih odpoje z verzom “zgodnji večer, 4. aprila”.

Pesem se je izkazala kot odlična za igranje na stadionih, na katerih so igrali U2. Proti koncu pesmi je skupina lahko prenehala igrati in množici pustila zapeti zadnji del pesmi …

Zanimivost: skupina U2 je začenjala turnejo po njihovem naslednjem albumu (mega-uspešnem The Joshua Tree) v Tempeju v Arizoni, kjer je tamkajšnji desničarski guverner nasprotoval temu, da bi dan Martina Lutherja Kinga postal ameriški zvezni praznik. Hkrati naj bi skupina tam tudi zaključila svojo turnejo, še pred tem pa je Bono prejel grožnje s smrtjo zaradi podpore predlaganemu prazniku. Zadeve so dobile dramatične razsežnosti pred nastopom na stadionu Sun Devil, ko je skrivni nasilnež poslal opozorilo, da bo ustrelil Bona na odru, če bo zapel pesem, navdihnjeno z Martinom Luthrom Kingom.

V knjigi o skupini U2 je Bono povedal:

Nekega večera so se pojavili FBI – jevci in rekli: “Glej, stvari so resne. Tisti, ki grozi, zatrjuje, da ima karto za vaš koncert. Pravi, da je oborožen. Grozi, da te bo ob petju pesmi Pride (In the Name Of Love) – ustrelil.

Lotili smo se igranja na koncertu, FBI je bil zraven, vsi smo bili precej vznemirjeni. Nismo vedeli, kje bi se lahko nahajal potencialni strelec. Je med občinstvom? Morda na strehi? Ko sem pel tretji verz omenjene pesmi, Early morning, April four – A shot rings out in the Memphis sky (Zgodaj zjutraj, 4. aprila, na nebu v Memphisu odjekne strel) sem preprosto samo zaprl sem oči in čakal. Ko sem odprl oči, je pred mano stal Adam Clayton, naš basist. Nič se ni zgodilo.”

———-

Gorenjske Online ne preživimo z oglasi. Veseli bomo, če boste naš trud ovrednotili.
Vzelo vam bo le trenutek. Hvala.



Vir naslovne fotografije: KLIK.

Categories
Iz svetovne glasbene zakladnice

Razstresena Ally

Tudi v današnjem članku opisujemo temo, ki se ne dotika naših priljubljenih 70ih in 80ih. Spet smo v devetdesetih, pa še tu z opombo: članek se dotika tedaj zelo popularne televizijske serije, v kateri pa je bilo vseeno moč slišati polno glasbe, ki je nastala v omenjenih dveh desetletjih. Pa si poglejmo …

Osmega septembra 1997 so na FOX TV premierno predvajali prvo epizodo komične pravne drame Ally McBeal, za slovenski trg prevedene v Raztresena Ally. Tedaj še povsem neznana pevka Vonda Shepard je s pomočjo te nanizanke doživela svoj veliki preboj na svetovno glasbeno sceno. V seriji je namreč zapela naslovno pesem z naslovom Searchin ‘My Soul. Vonda se je v seriji tudi osebno redno pojavljala kot lounge pevka, ki je na koncu vsake epizode z glasbo podala glas Allyinim težavam.

Ustvarjalec serije David E. Kelley je sprva želel, da bi zvezdnica, ki je upodobila Ally, Calista Flockhart, sama pela tudi pesmi v nanizanki. Nato pa je nekega večera slišal in videl nastop Vonde Shepard v nekem klubu v Los Angelesu in si jo nemudoma vpisal v beležnico kot pevko naslovne pesmi za serijo. Sprva je nameraval pevko vključiti le v pilotsko edicijo, a je Vonda upodabljajoč Ally-in glasbeni izraz kasneje postala stalnica v seriji. V petih sezonah zabavne serije je tako posnela skoraj 500 pesmi, v najljubšem baru odvetniške tolpe, o kateri je serija govorila, pa se ji je pridružilo kar nekaj zvezdniških glasbenih gostov, med njimi Gladys Knight, Al Green in Jon Bon Jovi.

Sama Ally (Calista) je v seriji vseeno prispevala številne nepozabne glasbene trenutke, vključno s plesom Oogachaka Baby na Hooked On A Feeling, znamenitim plesom na Vondino pesem Tell Him, v seriji pa se je dalo videti tudi nepozabni duet Stinga in Roberta Downeya Jr., ki je igral Ally-inega fanta. 

Okvirno je dogajanje v nanizanki sledilo zgodbi Ally McBeal in Billy-a Thomas-a, ki sta dobra prijatelja že od otroštva. Ally v zaljubljenosti celo sledi Billyju na pravno fakulteto na Harvardu, čeprav je pravo v resnici sploh ne zanima. Ko pa se Billy odloči za pravno kariero stran od Ally, se njuna zveza konča. Stari Allyin sošolec po imenu Richard Fish nekaj let kasneje nato Ally zaposli v svoji odvetniški pisarni v Bostonu, kjer pa delata tudi Billy in njegova nova žena. Ally se zaradi tega znajde v stiski, saj je čustva do Billyja še niso povsem minila. Vseeno se sooči s tem in svoje občutke poskuša premagati.

V pisarni se Ally sprijatelji z radovedno tajnico Elaine, ki je vedno polna gostilniških govoric, pa čudnim odvetnikom Johnom Cage-om, ki pa vseeno nikoli ne izgubi primera. Doma ji Allyina prijateljica in sostanovalka Renée redno svetuje glede njenega ljubezenskega življenja. Serija tako spremlja Allyine življenjske preizkušnje in stiske ter karikira njene osebne misli in domišljije. 

Serijo so snemali v letih 1997-2002, na tržišče pa so zaradi obilice glasbe, ki se je v njej pojavljala, lansirali kar pet soundtrackov; prvi leta 1998 je imel preprost naslov: Songs  From Ally McBeal. Serija je že v prvih sezonah prejela priznanja kritikov, leta 1997 in 1998 je prejela Golden Globe Award za najboljšo televizijsko serijo – muzikal ali komedijo, leta 1999 pa tudi nagrado Emmy za izjemno humoristično serijo.

V letu 2021 so se razširile govorice o možnosti ponovnega snemanja dodatnih epizod …

———-

Gorenjske Online ne preživimo z oglasi. Veseli bomo, če boste naš trud ovrednotili.
Vzelo vam bo le trenutek. Hvala.



Vir naslovne fotografije: KLIK.

Categories
Iz svetovne glasbene zakladnice

Vse najboljše, mama Chris!

Sedmega septembra 1951 se je v Akronu v zvezni državi Ohio, ZDA, rodila Christine Ellen Hynde, bolj znana kot Chrissie Hynde, ameriška pevka, kitaristka in glasbenica. Končala je srednjo šolo Firestone v Akronu, o tistih časih pa je v nekem poznejšem intervjuju dejala, da:

Srednja šola me nikoli ni preveč zanimala. Mislim, nikoli nisem šla na ples, nikoli nisem šla na zmenek, nikoli nisem sledila ostalim. To, da nisem del črede, se mi je v določenih momentih zdelo precej grozno. Sem pa seveda lahko hodila na koncerte in to me je držalo gor. Vozila sem se v Cleveland samo zato, da bi videla katero koli skupino. Večino časa sem bila zaljubljena, vendar večinoma v člane skupin, ki jih nikoli nisem spoznala. Že sama misel na to, da je tam zunaj Brian Jones, pa kasneje tudi Iggy Pop, mi je preprečila, da bi se zanimala za fante, ki so bili okoli mene. V mislih sem imela večje stvari.

Chrissie se je začela zanimati za kontrakulturno gibanje hipijev, vzhodnjaško mistiko in vegetarijanstvo. Tri leta je obiskovala Umetniško šolo univerze Kent State in se v tem času pridružila svoji prvi skupini. 4. maja 1970 je bila prisotna pri znamenitem pokolu na univerzi Kent State – ameriška nacionalna garda je streljala na študente, ki so protestirali proti vojni v Vietnamu – v katerem je bil ena od štirih žrtev tudi fant njene prijateljice.

Od leta 1969 je gospa vegetarijanka. Nekoč je v šali izjavila, da je razstrelila McDonaldsovo restavracijo, ko jo je neki novinar vprašal kaj je storila, da bi svoje vegetarijanske nazore tudi dokazala. Po tej izjavi je neki njen oboževalec storil prav to, torej raustrelil enega od McDonaldsov, zaradi česar se je pevka morala opravičiti za svojo vlogo pri nesrečnem dogodku.

Leta 1973 se je preselila v London, kjer je s svojo umetniško izobrazbo dobila službo v arhitekturnem biroju, a je v njej ostala le osem mesecev. Nato je spoznala rock novinarja Nicka Kenta, z njegovo pomočjo pa dobila službo v znameniti glasbeni reviji NME (New Musical Express). Sama je kasneje svoje delo za revijo opisala kot  polovično filozofiranje in nesmiselne tirade. Tudi ta zaposlitev ni trajala dolgo, enako velja za njeno razmerje s Kentom. Chrissie se je kasneje zaposlila v takrat malo znani trgovini z oblačili Malcolma McLarna (managerja skupine Sex Pistols) in Vivienne Westwood (kasneje slavne modne oblikovalke) z imenom SEX.

Kaj kmalu je poskušala prepričati Johnnyja Rottena in nato Sida Viciousa (iz skupine Sex Pistols), da bi se poročila z njo, saj je na nek način morala pridobiti delovno dovoljenje. Po Chrissiejini različici tedanjih dogajanj, se je Rotten “ponudil, da gre z mano v matični urad in opravi tisto, česar ne bomo več omenjali”, ko pa si je premislil, je na njegovo mesto prostovoljno prišel Vicious. Ko sta mladoporočenca-to-be naslednje jutro prispela pred matični urad, sta ugotovila, da je “zaprt zaradi podaljšanih počitnic”. Naslednji dan zadeve nista mogla poskušati znova izpeljati, saj se je Vicious  moral pojaviti na sodišču. Hynde je nato zapustila Veliko Britanijo ter poskušala ustanoviti skupino v Franciji, leta 1975 pa se je vrnila v Cleveland.

V poznih 70. letih je leta 1978 v Londonu ustanovila tisto skupino, po kateri jo pozna ves svet, The Pretenders. Julija tega leta so v Regents Park Studiu posneli pet pesmi, leta 1980 pa je skupina izdala svoj prvi album, na katerem je bila njihova prva uspešnica Brass in Pocket. Leta 1982 je zaradi prevelikega odmerka mamil umrl član skupine kitarist Honeyman-Scott. Zaradi pretirane uporabe drog so nato iz skupine vrgli še basista Farndona, vendar je skupina nadaljevala z delom.

Hyndova je leta 1983 rodila hčerko Rayu Daviesu, članu angleške skupine The Kinks. Dva meseca za tem je 14. aprila zaradi mamil umrl še Farndon. Skupina je po tistem izgubila nekaj svojega zagona, vendar je Hyndova hitro povabila v skupino kitarista McIntosha in Fostra ter nadaljevala z delom.

5. maja 1984 se je poročila s pevcem skupine Simple Minds Kerrom in kmalu zatem rodila drugo hčerko. V svoji bogati glasbeni karieri je sodelovala med drugim tudi z velikimi glasbenimi imeni, kot so: Frank Sinatra, U2, Ub40, Moodswings, Cher, neneh Cherry, Eric Clapton in mnogimi drugimi …

Hyndova je zelo znana borka za pravice živali, aktivna članica humanitarne organizacije PETA in je bila zaradi protestov večkrat zaprta v New Yorku in Parizu.

Vse najboljše za sedemdeseti rojstni dan, mama Chris!!

———-

Gorenjske Online ne preživimo z oglasi. Veseli bomo, če boste naš trud ovrednotili.
Vzelo vam bo le trenutek. Hvala.



Vir informacij: Wikipedia
Vir obeh fotografij: KLIK

Categories
Iz svetovne glasbene zakladnice

Dolores v spomin …

V rubriki Iz svetovne glasbene zakladnice se največkrat posvečamo dogodkom, povezanim z izvajalci, ki so blesteli v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Tokrat delamo izjemo, saj je glavna junakinja današnjega članka s svojim delovanjem pustila zelo močan pečat dogajanjem na svetovni glasbeni sceni … devetdesetih let.

Dolores Mary Eileen O’Riordan je bila irska glasbenica, pevka in tekstopiska. Najbolj znana je bila kot pevka in tekstopiska sprva alternativne rock skupine The Cranberries. Prav gotovo lahko zapišemo, da je imela O’Riordan v devetdesetih letih enega najbolj prepoznavnih glasov na svetovni glasbeni sceni. Znana je bila po svojem mehkem sopranu, ki mu je vgradila elemente pravcatega jodlanja in močnem limeriškem-irskem naglasu. V tistih časih je za skupino Cranberries napisala nekaj hitov, ki bi se menda lahko znašli med najpomembnejšimi pesmimi … če že ne v zgodovini glasbe, pa vsaj v rock zapuščini devetdesetih let.

Dolores O’Riordan se je 6. septembra 1971 rodila v katoliški delavski družini v Limericku na Irskem. Kot solistka je prvič svoj glas občinstvu dejansko predstavila v svojem cerkvenem pevskem zboru. Leta 1990 je zapustila srednjo šolo in se pridružila skupini The Cranberries. S svojim edinstvenim glasom in brezkompromisno umetnostjo je hitro dosegla svetovno slavo. S skupino The Cranberries je izdala sedem studijskih albumov, od katerih so se štirje zavihteli na vrhove lestvic po vsem svetu. Njen vpliv in avtorska dela so prišli do izraza predvsem na albumih Everybody Else Is Doing It, So Why Can’t We? (1993), No Need to Argue (1994), To the Faithful Departed (1996), Bury the Hatchet (1999) in Wake Up and Smell the Coffee (2001). Po turneji je nato leta 2003 sledil večletni premor.

Dolores je svoj prvi samostojni album z naslovom Are You Listening? izdala maja 2007, avgusta 2009 mu je sledil No Baggage. Istega leta je svoje moči ponovno združila s skupino The Cranberries, s katerimi je leta 2012 izdala album Roses in odšla na svetovno turnejo. V RTÉ -jevem The Voice of Ireland je v sezoni 2013–14 nastopila kot sodnica. Aprila 2014 se je nato pridružila snemanjem novega materiala tria D.A.R.K. Skozi vse življenje je morala premagovati osebne izzive, se boriti z depresijo in pritiskom lastnega uspeha, nazadnje so ji leta 2015. diagnosticirali bipolarno motnjo. S skupino Something Else je leta 2017 izdala svoj zadnji album.

Dolores O’Riordan je po zastrupitvi z alkoholom tragično umrla 15. januarja 2018. 14. januarja je iz New Yorka, kjer je živela, pripotovala v London, kjer se je nastanila v hotelu Hilton. Ob dveh ponoči 15. januarja se je po telefonu še pogovarjala z mamo.  Kasneje tistega jutra so jo v kopalnici hotelske sobe našli neodzivno in jo ob 9:16 uri razglasili za mrtvo. Vzrok smrti ni bil objavljen do zaključka preiskave. Na Westminster Coroner Court so le-to predstavili 6. septembra istega leta na dan, ko bi Dolores praznovala svoj 47. rojstni dan.  Preiskava je pokazala, da je Dolores O’Riordan umrla zaradi naključne utopitve v kadi po zastrupitvi z alkoholom. V njeni hotelski sobi so našli pet praznih miniaturnih steklenic žganih pijač ter steklenico šampanjca, pa tudi nekaj zdravil, za katere je O’Riordanova sicer imela recepte. Toksikološki testi so pokazali, da je njeno telo vsebovalo le “terapevtske” količine omenjenih zdravil, vendar pa je bilo v njenem telesu v času smrti 330 mg alkohola na 100 ml krvi (3,30 g/L). 

Dva dni po njeni smrti je časopis Santa Monica Observer razširil lažno zgodbo, v kateri so trdili, da je Dolores umrla zaradi prevelikega odmerka fentanila. Kasneje so pri časopisu spremenili prvotno poročanje in zapisali, da vzrok smrti še ni bil uradno objavljen.

Naslednje leto je skupina The Cranberries z zadnjimi posnetki, na katerih je pela Dolores O’Riordan, izdala album In the End (2019), ki je bil nominiran za grammyja, nato pa razpadla. Skupina je z Dolores v glavni vlogi v času svojega delovanja prodala več kot 40 milijonov albumov po vsem svetu; po njeni smrti se ta številka giblje okrog 50 milijonov albumov. Pri tem ni všteta prodaja njenih solo albumov. V ZDA je Ameriško združenje snemalne industrije (RIAA) skupini podelilo štirinajst certifikatov za platinasto (milijon prodanih izvodov) prodajo albumov, v Kanadi so jih prejeli deset. V Veliki Britaniji so prejeli pet takih certifikatov. Dolores so počastili z nagrado Ivor Novello International Achievement Award, v mesecih po njeni smrti pa je bila na Billboardovi lestvici Alternative Songs razglašena za “najboljšo umetnico vseh časov”.

Kako se je spominjate pa vi?

———-

Gorenjske Online ne preživimo z oglasi. Veseli bomo, če boste naš trud ovrednotili.
Vzelo vam bo le trenutek. Hvala.


Vir naslovne fotogafije: KLIK

Categories
Iz svetovne glasbene zakladnice

Pevec in pevka leta hkrati – v eni osebi

Tretjega septembra leta 1982 je v obliki male plošče izšla znamenita pesem skupine Culture Club z naslovom Do You Really Want To Hurt Me? Kritiki ob izidu plošče niso bili ravno prijazni; eden od njih je v reviji Smash Hits celo zapisal, da gre za “reggae četrte lige”.

Pesem se je po prvem nastopu skupine na Top of the Pops – skupino so prosili, naj se pojavi na Top of the Pops le večer pred nastopom, potem ko je le-tega odpovedal Shakin ‘Stevens – hitro povzpela na lestvici malih plošč v Združenem kraljestvu. Na naslovnice časopisov se je hitro uvrstil pevec skupine Boy George, ki je zanimanje poslušalcev pritegnil s svojim androginim slogom oblačenja in dvoumnostjo v zvezi s svojim spolom, ki se je pojavljala v začetku.

Leta 2007 je Boy George v nekem intervjuju povedal, da v nasprotju s splošnim prepričanjem pri pesmi “ni šlo le za bobnarja Culture Cluba Jona Mossa, mojega fanta v tistem času. Šlo je za vse fante, s katerimi sem do takrat hodil v življenju.”

Pesem Do You Really Want To Hurt Me? je bila tretji singel, ki ga je skupina Culture Club izdala v Evropi ter prvi njihov v ZDA in Kanadi. Prvič so jo predvajali na BBC Radio 2, oktobra 1982 pa je za tri tedne postala najbolj prodajana mala plošča v Združenem kraljestvu.

V tednu, ki se je končal 4. decembra 1982, se je uvrstila na lestvico American Pop Chart, se uvrstila na vrh lestvice v vplivni reviji Cash Box Magazine ter tri tedne v marcu in aprilu 1983 zasedala drugo mesto na lestvici Billboard Hot 100, kjer je bila v tistem času uspešnejša le pesem Billie Jean Michaela Jacksona.

Pesem je vrh lestvice po prodaji zasedla tudi v Kanadi in Avstraliji.

Zanimivost: v stilu tipičnega britanskega humorja, so bralci neke revije leta 1983 Boy George-a izbrali za najboljšega pevca ter najboljšo pevko leta hkrati …

———-

Gorenjske Online ne preživimo z oglasi. Veseli bomo, če boste naš trud ovrednotili.
Vzelo vam bo le trenutek. Hvala.

 

Categories
Intervjuji

Ne maram biti del vašega sistema!

Pišem: Marko LUKAN

Evo, taki časi so nastopili, da se celo nakladaču, ki zase pravi, da tudi iz kandelabra lahko naredi zgodbo … preprosto ustavi. Zadnji intervju, ki sem ga objavil na tejle strani, bo pravkar shodil, saj bo čez dober mesec star že eno leto. Osvežite si spomin nanj tule: Sončece zahaja in vas tiho spi. V vmesnem času sicer nisem miroval – objavljanje podatkov v zvezi s … saj veste čim … je na spletno stran in družabne profile Gorenjske Online pripeljala rekordna števila obiskovalcev/bralcev.

Po drugi strani pa tudi velja, da je dozorelo zavedanje, da nekatere novice ljudi preprosto ne zanimajo, da je škoda trošiti čas zanje, da ljudje spletni strani, ki jo sicer pogosto obiskujejo, ne bodo donirali niti evra ter da tega ne morem spremeniti. Zato ostaneta dve opciji – ali še naprej nadaljevati z objavljanjem (bolj ali manj) hecnih sličic ter video posnetkov ter tu in tam vmes plasirati tudi kaj, kar je treba prebrati, ali pa se preprosto požvižgati na vse in se vrniti nazaj k osnovam – k početju tistega, kar sem od nekdaj rad počel in v čemer sem v resnici dober – delanju intervjujev z zanimivimi ljudmi.

Enega od takih sem opravil pred kakim mesecem. Bil sem tam, nekaj ur sedel z osebo, jo dodobra preizprašal, si naredil godzillion zapiskov ter nekaj fotografij … potem pa so prišle kruhoborske zadolžitve, ki jim je sledila še ustvarjalna blokada. Menda bo komu težko razumeti te stvari, saj je lahko videti tudi kot preprosta lenoba, a … umetniško navdahnjeni bralci v katerikoli smeri bodo že vedeli, da brez inspiracije pač preprosto ne gre. Na silo bi sicer šlo, a potem izdelek enostavno ni dober. Dober pa mora biti meni, le tako si ga upam ponosno pokazati intervjuvani osebi ter ponuditi tudi bralcem.

Pa naj bo dovolj uvodnega nakladanja, lotimo se naše intervjuvanke, ki se odziva na umetniško ime

Verjamemo, da bo po branju današnjega intervjuja marsikomu padla dol čeljust. Menda bi se kdo lahko vprašal, če je vse skupaj sploh res, pa če si preprosto ne izmišljujemo in podobno. V skladu z malomeščanstvom, ki smo mu Slovenci tako vdani, pa bi lahko kdo tudi začel upirati prst, dajati oznake, lepiti žaljivke in podobno, a … saj vemo, ni vsakomur dano. Ni vsak za vse in prav je tako.

Naša Lana je v resnici čisto ena navadna 30-something mamica. Še sam ne vem, na kakšen način sem (na spletu) prvič naletel nanjo, ampak … očitno vesolje že vé, koga mi mora poslati na pot. Kaki dve leti bo že, odkar sem njeno pojavo zaznal in kako leto bo od tega, ko sva se prvič začela pogovarjati o tem, da bi naredila intervju. Ampak Z-A-K-A-J že, za božjo voljo, povej že … vas slišim spraševati. Torej, Lana se ukvarja s t.i. body-modification zadevami. Tisti, ki angleškega jezika niste vešči, pač berite naprej in kaj kmalu vam bo vse jasno 😉

Lana, živijo. Najprej eno vprašanje: se bova tikala, ali vikala?

Tikala, seveda. Z vikanjem držim ljudi, za katere tako menim, na distanci. Jih tudi sama vikam. S tabo te potrebe ni.

Okej, hvala. Bova danes šokirala bralce?

Kaj pa vem. To boš bolje vedel ti. Ti poznaš strukturo svojih bralcev.

Hja, menda res. Ampak tudi sam sem pogosto presenečen (včasih pa tudi razočaran) nad tem, kaj jih v resnici zanima in do česa so indiferentni. Kaj je torej štos tega, kar počneš?

No … to, da sem precej tetovirana, menda danes ne šokira več nikogar. Morda sem malce bolj, kakor kdo drug, ampak … tako pač je. Tudi pirsi in podobno so danes že prejkone normalni. Pa jezik imam prerezan. Kar bo tvoje bralce menda malo spravilo iz okvirjev ustaljenih razmišljanj, je dejstvo, da se jaz dam obešati. Na kavlje …

Obešati se daš na kavlje? Kje, kako?

Pa … prirejam t.i. evente, kjer me podporna ekipa prebode na določenih mestih ter nato obesi na kavlje. Hook body suspension se temu reče po angleško. Saj bi sodelovala na kaki drugi prireditvi; svojo delati je precej naporno. Napori v zvezi z izvedbo pa mi jemljejo energijo, ki jo nujno potrebujem ob pripravah na tak dogodek. Ampak recimo … na Tattoo konvenciji v Ljubljani ni bilo posluha zame. Enako velja za Metal Camp, nisem bila zaželena. A veš, organizatorje je strah; kaj pa, če bo šlo kaj narobe, si mislijo. Po eni strani jih razumem, po drugi ne. Jaz pravim, da mi ni treba imeti performansa na glavnem odru; lahko ga imam kje odmaknjeno, vendar naj oglašujejo. Kdor bo pač to želel videti, si bo šel ogledat in komur ne paše, pač ne.

Temu se pa res ne da oporekati. Ampak preden se lotiva podrobnosti – kako je sploh prišlo do tega, da si začela s takim početjem?

Kaj pa vem – iz firbca, najbrž. Po tistem, ko sem spoznala zdajšnjega partnerja, kakih šest let bo tega, me je premagala radovednost. Njegova bivša partnerka je bila tetoverka in kaj kmalu sem bila tudi sama polna tatujev. Mene so pa tatuji in pirsingi že od nekdaj zanimali. Pri petnajstih sem si šla skrivaj narediti prvo tetovažo v kozmetični studio. Ne povem kam, haha …

Ko sem iskala po internetu zanimive dizajne za moj naslednji tatu, sem naletela tudi na body modifications. Partnerja pa take stvari že itak zanimajo. Nato sem našla nekaj skupin tudi na internetu, vendar je v slovenskih verzijah večinoma bolj mrtvilo. Nekatere body-modification skupine so celo popolnoma neaktivne in podobno …

Hja, majhni smo. Ni nas veliko, potem pa pač tudi ljudi, ki bi jih zanimala tovrstna umetnost – ni prav dosti. Razumeš to svoje početje kot umetnost?

No ja, to je Body Art, seveda. Sicer pa sem tudi fotografinja. Performerka, si rečem jaz. Pa organizatorka dogodkov. Hardcore fetish eventov, če hočeš, haha.

Imaš svojo spletno stran?

Za zdaj ne. Kdor želi, me seveda lahko najde na Facebook profilu. Drugje ne objavljam dosti, saj so vsepovsod omejitve v zvezi s cenami (določene svoje posnetke bi rada nekoč prodala), pa s procenti, ki jih te spletne strani vzamejo, z dolžino videov in podobno. Jaz pa sem sama rada gospodarica svojih del. 

Torej snemaš te svoje performanse. Te tudi fotografirajo med seansami?

Seveda. Na takem preformansu sodeluje veliko ljudi.

Pa kako, kje se tak dogodek odvija? Pri tebi doma?

Ne, ne, seveda ne. Potrebno je najeti prostor, najti ljudi za podporno ekipo, snemalce, medicinsko pomoč, če bi jo potrebovala, povabiti ljudi in podobno. Saj pravim, cel kup organizacije je potrebne. Pred časom je bil v Ljubljani na voljo en BDSM studio, zdaj se je zaprl. Tam je bilo zelo domačno. Škoda. Jaz bi najraje imela kar kako svojo kmetijo, kjer bi si uredila svoj studio. Tako bi bilo več tematskih kotičkov, lahko bi si postavila več scen …

Je pri nas kaj interesa za take dogodke?

Načeloma ga je ogromno. Ampak saj veš, kakšni smo Slovenci – na goflji in tipkovnici imamo vsi polna jajca, ko pa pride do realizacije, pa pogosto iščemo izgovore. Ampak pravim – kogar res zanima, bo pač prišel.

Pobereš kako vstopnino za tak dogodek?

Hja … najem in plačilo sodelujočih staneta. Stane najem prostora, pa bondage oprema, pa človek, ki me obeša na kavlje itd. Poberem nekaj vstopnine, skušam pridobiti sponzorje za take dogodke in podobno.

Razumem. Praviš torej, da interes je …

Po tujini je tega gromno. Prirejajo se fetish party-i in podobno. Pri nas … jaz prirejam bolj intimne dogodke. Na takem dogodku dejansko spoznavam svoje gledalce, zanimiv folk je to. Največ doslej me je gledalo 80 ljudi. V zadnjem letu in pol, odkar se dogaja vse tole covid sranje, seveda dogodka nismo imeli. Žal. 

Menedžerja pa nimaš?

Veš kaj, jaz bi rada, da v kontekstu omenjaš naju – torej naju s partnerjem. Te reči počneva skupaj. Fetiše sem spoznala preko njega. Pa saj svojih nisem niti imela, prevzela sem njegove, haha. Sem mu hotela ugoditi. Tako to pač gre v začetku zvez. On je zelo pomemben. V prejšnjem partnerstvu nisem vedela nič o tem, tudi tega dela same sebe nisem poznala. S partnerjem – mimogrede, za performanse mu rečeva Mr. Fister – sva spiritualno poročena, predana drug drugemu, bi rekla.

In ne, menedžerja nimava. Menedžer bi moral biti nekdo, ki naju zelo dobro pozna.

Prav. Se tudi partner obeša? Že prej si omenjala, da ga take stvari zanimajo …

Ma njega zanima vse, haha. Sploh BDSM scena. Za tiste, ki ne veste, kaj to je – BDSM je kratica za bondage and discipline, dominance and submission, sadism and masochism – torej: vezanje in discipliniranje, dominanco in podrejenost, sadizem in mazohizem. Obeša se pa ne, le v podporo in spodbudo mi je. No, pa nekatere stvari počne, ki jih … hm, reciva, da posegajo na XXX področje.

Koliko pa je minimum ljudi, ki jih potrebuješ, da izpelješ kak tak svoj fetiš dogodek z obešanjem?

Nekaj sem jih že omenila prej. Sicer imam pa na setu poleg mene in partnerja še en par. Oba sta ufurana, oba prebadata, vesta kaj, kje in kako, da gre nato ob dvigovanju vse brez težav.

Svoje opreme pa nimaš? Moraš tudi opremo najemati?

Nekaj svoje opreme seveda imam. Imam svoj okvir, ki se ga da razstaviti in ga prepeljati na želeno lokacijo. Tam ga je seveda potrebno znova sestaviti ter dobro pregledati. Ne bi bilo dobro, če bi se podrl takrat, ko sem obešena, haha …

Povej po pravici – sta s partnerjem v Sloveniji edina, ki počneta te stvari na način, na kakršnega jih pač počneta?

To pa ne. Vem, da jih je še nekaj. Vem, da je nekje na Primorskem ena ženska, ki se ukvarja s suspenzijami.

Kje si pa ti prvič videla kako obešanje? Sta šla s partnerjem na tak dogodek?

V bistvu sem se prvič soočila s tem, ko so obesili mene. Dva meseca kasneje sem že imela prerezan jezik, haha. Ampak če povem čisto po pravici, je na tistem dogodku, ko sem visela prvič, že pred mano visela ena druga ženska. Na dveh kavljih. Bilo je v Zagrebu. Sprva smo nameravali narediti dogodek zunaj, pa je bilo slabo vreme in smo se nato preselili v nek zaprt prostor.

Je šlo že prvič brez problemov?

Ko sem gledala, kako dvigujejo tisto žensko ter nato tudi, kako visi, sem bila močno v dvomih. Potem pa še eni drugi ženski pred menoj ni uspelo, da bi jo dvignili. Obupala je, ni bila pripravljena. Mene so spraševali, kako se počutim, pa sem rekla, da v redu. Nisem zastonj prišla iz Slovenije, sem si mislila. Ampak te stvari čuti najbrž vsak drugače, kaj vem …

Bova povedala bralcem, kako je vse skupaj v resnici videti? Kako to poteka?

Lahko. Najprej se uležeš. Ali pa usedeš, odvisno od tega, katero pozo boš visel(a). Prebodejo te tam, kjer ti hočeš. No, te stvari predebatiraš s tistim, ki te prebada. Seveda se človeka da obesiti na različne načine, obstajajo tudi tako rekoč standardne poze. Imajo svoja imena, 42 jih je. Meni so prvič predlagali tri pozicije, visela sem pa standardno na dveh kavljih. Tako smo se dogovorili.

Ne znam si predstavljati bolečine. Kakšna je, koliko to boli?

Vidim, da si tudi ti precej potetoviran. Če primerjava tetoviranje in prebadanje kože, bi rekla, da te tetoviranje bolj praska, prebadanje pa seveda bolj špika. Težko primerjam ti bolečini, saj to verjetno čuti vsak drugače. Bi pa rekla, da če primerjam prebadanje in obešanje s porodom, da je porod tisočkrat hujši. Vsaj po mojih izkušnjah.

Okej. Ampak povej naprej, kako poteka taka seansa.

No, na vsakem mestu te prebodejo dvakrat. Kavelj pač. Ker gre nekje noter, mora drugje pač ven. Potem ti pa vrvi s temi kavlji počasi napenjajo, da dobiš občutek. Meni se je zdelo, kot bi imela na ramenih en hlod …

Čakaj, čakaj, ležala si, vrvi s kavlji so napenjali, tebi pa se je zdelo, da imaš na ramenih hlod?

Ne. V mojem prvem primeru je bilo takole: prebodli so me, potem sem šla pa na mesto, kjer sem kasneje visela, pod za to namenjen okvir. Nato so “priklopili” vrvi in jih počasi začeli napenjati. Jaz sem jih počasi dodatno napenjala tudi sama; z drobnimi koraki sem se gibala naprej in nazaj, da sem čutila napenjanje in popuščanje. Tistemu, ki me je imel nalogo obesiti/dvigniti, sem nato dajala znake, kdaj je lahko napel še bolj. Ampak tako je samo prvič. Ko se z ekipo spoznaš, gre itak vse po nekem flowu, ki ga takrat zaznamo. Ni mi potrebno več signalizirati stvari. 

Razumem. Je ob prebadanju veliko krvi?

Niti ne. Pa saj veš, gotovo si se že kdaj špiknil, si prebodel kožo. Ti kavlji gredo samo skozi kožo, ne gredo v meso.

Pa se koža ne pretrga ob teži, ki jo nosi?

Koža je izredno, dejansko neverjetno elastična. 

Uporabljaš kake painkillerje?

Ne. Uporabljam pa psihadelijo. LSD, povedano drugače. Poznaš LSD?

Psihadelična droga …

No ja, to je rečeno zelo plastično. Obstaja recimo tudi t.i. Psihadelično društvo Slovenije. Jaz bi rekla, da psihonavti jemljemo psihadelična sredstva, ker nam omogočajo posebna doživetja. Omogočajo spoznavanje stvari, ki jih prej nisi niti sanjal, potem pa odkriješ, da jih imaš v sebi. Uporabljam jih samo takrat, ko me obešajo, sicer pa ne. Na ta način preverjam tudi svoje meje, meje do kam prenesem bolečine.

Je kdaj kdo od organizatorjev imel probleme s tem?

To ne, vseeno gre za fetiš dogodke. Pa saj ne razglašam ravno, da to uporabljam, to ni bistveno za nekoga, ki pride na dogodek. Tam so ljudje, ki razmišljajo drugače. Ampak vseeno – sama imam težavo, kako komu povedati, da to tam uporabljam. Rada bi le svoje doživetje kombinirala s svojim fetišem, ki pa je že na področju XXX. Na ta način si pomagam, nadgrajujem svoje doživetje. Bova govorila tudi o XXX zadevah? Bo to v redu za tvoje bralce?

Pa dajva. Bova videla, haha …

Prav. Lana Fist  … misliš, da sem si umetniško ime izbrala naključno? Preberi ga nazaj, vsaj prvi del, pa ti bo več jasno. Eno leto sem v resnici razmišljala, kakšno umetniško ime bi si nadela. Zraslo je samo, iz mojega fetiša.

Lana … aaa … aha, sedaj vidim. Ampak – pripoveduj naprej!

Jaz pravim, da uporabo psihadelikov nadgrajujem s svojim obešanjem. Že pred obešanjem pa imam v glavi tudi scenarij v kombinaciji s … hm … s snemanjem, če razumeš. Podrobnosti tule vseeno ne bi razlagala, naj ostane to za moje prave oboževalce, haha. Lahko povem pa to, da se glas hitro širi. Kontaktirali so me že z Madžarske, z ene velike zadevne firme.

Pa?

Za zdaj ne sodelujemo. Lahko povem tudi, da sem za dogodek v Puli, ki bo naslednjič in na katerem je pričakovati polno tujih gostov, omenila, da bi imela javni fisting performance.

Javni?

No, v prostoru, kjer se bo dogodek odvijal, seveda.  Človek, ki me tudi sicer obeša in mu zaupam, bi sodeloval.

Uhh, zdaj treseva tudi neke moje meje. Anal fist, kakor pravi tatu na tvojih prstih. Pest v …

Pest v vagini je dokaj razširjena spolna praksa. Marsikateri ženski ustreza, odvisno od moškega pa je, ali ji bo v užitek, ali pa boleče. Zame to ni problem. Če smem … tudi dve pesti ne.

Dobro, ampak … od zadaj …?

Za to je b’lo pa potrebno tri leta treninga!

(se nenadoma oglasi Lanin partner, ki je bil ves čas prisoten in je vse do tedaj tiho poslušal potek pogovora)

Haha, prav.

Prvič je dokončno uspelo na nekem obešanju. Od začetka me je pa seveda bolelo. Ena pest. Pa druga. Bolelo je, da sem kar vpila. Ampak počasi me je raztegoval, tudi zadaj. Zdaj mi paše. Ko gre s pestjo vame, je … kakor bi mi vzelo noge. Kot, da bi lebdela. Noro je, kaj vse lahko človek doživi s svojim telesom. Probala sva tudi bič, tisto mi pa ni bilo všeč.

Pa doživiš pri fistingu orgazem?

Orgazma ne. Zato pa špricam … če veš, o čem govorim. Sicer pa, ko visim in me fistajo, sploh ne doživim vzburjenja v seksualnem smislu. Gre za drugačen orgazem, če mu tako rečem. Za mentalnega, ko spoznam, česa vse sem sposobna. 

Imaš po takem fistingu kake težave z zadrževanjem blata, ali kaj podobnega?

Ne, prav nobenih težav. To gre vse tako zelo lepo nazaj skupaj, da ostane čisto majhna luknjica. Ampak lahko pa povem, da sem razmišljala o tem, da bi se dala obesiti za presredek med obema mojima luknjama. Pa smo potem prišli do zaključka, da raje ne. Imam proktologa in ginekologa, ki vesta, s čim se ukvarjam. Z njima sem potem vedno na vezi. Sta rekla, da to pa res ne bi bilo pametno, saj bi se lahko presredek pretrgal, ali pa bi mi visenje poškodovalo mišico zapiralko … potem bi imela pa res težave. Tega pa nočem. 

Razumem. Imaš namen te svoje zadeve še kako nadgrajevati?

Seveda. Želim si skočiti s padalom, obešena na kavljih. Pa bungee jumping na ta način bi me zanimal. V življenju bi rada preizkusila še marsikaj. Če človek samo sedi doma, je vedno vse enako. In ko se začneš starati, ti čas teče vedno hitreje, potem ti je pa žal, da nisi poskusil tega, nisi poskusil onega … Če počneš kaj drugačnega, življenje nenadoma dobi nek čisto drugačen smisel.

Zanimivo razmišljanje!

Ja no, kaj … tudi visenja na kavljih se človek naveliča. Prvič sem na dveh kavljih visela dobre pol ure in že sem se dolgočasila. Statičnosti ne maram preveč. To bi recimo tudi povedala: če recimo visim na desetih kavljih, se mi zdi, kot bi me vleklo ven iz telesa. Telo dobi neke druge dimenzije, ogromnejše. Zdi se ti, da si fizično močno večji, obširnejši. Tako se naučiš, da si v svojem fizičnem telesu v resnici močno omejen. 

Uhh, tako pa res še nikoli nisem razmišljal. Ampak zdaj, ko praviš … menda res. Imaš prav, omejeni smo.

Haha. Veš kaj bi bilo morda še zanimivo povedati? Ko se obešaš … ko te takole obešajo in ko se koža močno raztegne, pride pod njo ogromno zraka. In ko te enkrat staknejo, ko poberejo kavlje ven, je zrak še vedno tam. Potrebno ga je stisniti ven.

Kako pa je videti to?

Hm. Kot kaka masaža. Pač nekdo ti mora pritiskati na dele, kjer se je ujel zrak. Slišati je pa kot bi naglas prdela, haha.

Haha, zanimivo. Ej, Lana … še to bi vprašal – močno si tetovirana. Ampak … a imaš s tatuji še namen nadaljevati?

Seveda. Sem samozavestna okrog tega, rada sem videti tako. Pa ni bilo vedno tako. Nekoč sem sedela in igrala igrice. World of Warcraft je bila moja obsedenost. Sedela sem, imela pizza-joint-red bull življenje ter natepavala igrice. Zredila sem se za 30 kil …

Veš kaj, kar vidim bralce, kako se jim vrtijo misli v stilu – pa ta pička ni normalna. Morala je imeti težko otroštvo, gotovo so bile tudi zlorabe …

Ne vem, kakšne so misli tvojih bralcev. Vem pa, da sem imela povsem normalno otroštvo. Imeli smo veliko stanovanje, vsega je bilo dovolj. Hladilnik je bil poln, imeli smo avto, hodili smo na morje … Hvaležna sem lahko za svoje otroštvo, bilo je zares lepo in brezskrbno. Tudi nasilnih izkušenj nisem bila deležna. Mama je bila vedno zelo prijazna. Tudi oče – mimogrede, bil je roker, haha – me je do neke mere podpiral, potem se je to ustavilo. Ampak vse v mejah normale. Saj veš, kako gre to.

Kakih kaznovanj pri nas ni bilo, sploh fizičnih ne. Tudi sama sem proti kaznovanju. Vzgoja ti da neke vrednote, na katere se opiraš v življenju in meni je dala lepe. Verjamem, da sem prijetna, nisem grabežljiva in nisem materialistična. Rada imam živali. Sem veganka, živim zdravo, skrbim zase in se imam za zdravega človeka. 

Si tudi spiritualna?

Bog sem jaz, bog si ti. Vsak je sam sebi bog. Obredov in navad pa ne maram. Naveličam se jih.

Dafuq, o temle bom pa dlje časa razmišljal, haha. Povej mi, kako gledajo tvoji otroci nate?

Tako, kot jih učim. Z otroci sem iskrena. Zdajle bo s tem intervjujem morda tudi videti, da sem v nekem čisto svojem svetu. Ampak jaz sem večino časa v resnici mamica. Sem pa otrokom povedala, da delam neke stvari, ki so pač samo za odrasle in s tem nimamo nobenih težav. Otrokom povem, da z drugačnostjo ni prav nič narobe. Povem jim, da je drugačnost okej. Ne vem, kako se bodo odločali oni, ampak … menda mi niti ne bi bilo všeč, če bi bili preprosto le del črede.

Izvrstno povedano, tudi sam bi za svoje mislil tako. Lana, si imela kdaj kake težave zaradi svojega izgleda?

Niti ne. Saj opazim, da me včasih kdo bulji, pa včasih čutim tudi kak zgrožen pogled in komentar, ampak … negativna mnenja se me ne dotaknejo. Še največ težav imam sama s sabo. Drugačni ljudje se vedno veliko samosprašujemo, analiziramo, preverjamo. V moji okolici pa praktično nihče niti ne vé, s čim se ukvarjam. Še tega ne vedo, da imam prerezan jezik. Ne molim ga ravno ven, ko na stopnišču srečam sosede, čeprav bi bilo morda to včasih dobro, haha. Pa tudi v trgovino ne grem ravno z jezikom zunaj 😉 

Kako je pa sploh prišlo do tega, da si si dala prerezati jezik?

Videla sem pač na internetu, pa mi je bilo všeč. Rekla bi, da nas v Sloveniji ni deset takih.

Iskreno me veseli, da nimaš problemov. Zdi se mi, da ljudje pogosto buljijo in skrivaj komentirajo vse, kar se jim zdi drugačno.

Pa saj … včasih se najde kdo. Nekdo mi je v obraz dejal, da sem bolana. Spraševal me je naprej in nazaj o vsem, potem je pa obsojal. Toliko dela je na svetu, mi je dejal, vi pa počnete take stvari. Saj vem, da so tudi ljudje, ki jim gre moje početje v nos. Zadnjič me je nekdo kar na cesti vprašal, kaj pomeni vsa ta črna, ki jo imam na sebi. Sem rekla, da ne prav dosti, da mi je tako pač všeč. Je rekel, da me “nikjer ne bodo hoteli vzeti”, haha. Ampak, sem si mislila – človek, pa saj nočem nobenih omejujočih in suženjskih zaposlitev – hočem sebe! Potem sem šla pa naprej in mi je padlo na pamet, da seveda vsa ta črna vtetovirana barva ima pomen; pomeni – ne maram biti del vašega sistema. Mogoče se bom kar cela pobarvala v črno, haha. Sklepam, da potem v Hoferju ne bom zaposljiva. 

Hahahaha. Ta ti je uspela! Veš kaj, zadnjič, ko sva se še pogovarjala o intervjuju, si mi posredovala neko povezavo, nek link do …

Ja, do tistih Nemcev. Meni so strašno zanimivi. Meni je klasična pornografija povsem brezvezna. Oni pa snemajo t.i. art porn. Imajo svojo kmetijo, kjer tetovirajo, snemajo svoje porniče itd. Imajo svoj tribe.

Tudi mene je pritegnilo, a je bila vsebina večinoma plačljiva.

Ja no, to tako pač je v današnjem svetu. Kolikor jih poznam, oni v zameno za pomoč pri svojih projektih kdaj koga pač stetovirajo. Njihovo delo bi prepoznala na kilometre daleč. Takoj zaznam ljudi.

Pa ti?

Kaj jaz? Jaz sem fotografinja. Imam fotografsko šolo. Rada bi prodajala posnetke, pa malo tetovirala ipd. Tako bi se rada preživljala.

Se ti rada slikaš?

V preteklosti se nisem se kaj dosti marala fotografirati, kaj šele snemati. Sem kar komplikatorka, kar se tiče tega, haha. Ampak skrivati se, pa tudi ne pomaga. Moram iz cone udobja. Saj grem iz cone udobja tudi s tem intervjujem. Rada bi dala ljudem informacije, po katerih me ves čas sprašujejo. Po drugi strani bi pa tudi rada samo počela stvari, ki me zanimajo in imela mir. Ampak treba je najti neko srednjo pot.

Drži. Tudi sam se pogosto soočam s podobnimi dilemami.

Meni je zelo všeč, ko spoznam, da sem določenim ljudem inspiracija. Ko mi rečejo – a veš kol’k si ti men’ odprla oči … je to nekaj najlepšega, kar lahko slišim. Kar se pa tiče fotografiranja in snemanja, bi pa rekla še tole – vsakič imam težave. Pa ne bi, da se mi vidi obraz na posnetkih, pa ne bi tega, ne bi onega … Včasih je pa za zakrivanje kake malenkosti uporaben tudi silver tape, haha.

Dotakniva se še malo klasičnih predsodkov. Se na takih dogodkih, na katerih nastopaš ti, zbirajo sami psihoti?

Psihoti? Rekla bi, da imamo v splošnem vsi ljudje pri sebi kako stvar za predelati. Jaz psihotov na teh performansih ne zaznam. Pri meni je polno odprtih ljudi, ki so svoje travme sposobni sprejemati. Tako jih vidim jaz. Pa še to bi rekla – zadnjič sem govorila z znanko iz likovne akademije. Je rekla, da je body art pač nova oblika umetnosti, ki pa se kot taka ne priznava. Ker … če bi jo priznali, potem bi legitimirali tudi upor, ki je v body art umetnosti. Upor je pa vedno težko priznati. Najprej te določijo, da si norec, kasneje pa priznajo. Na ljudi, ki pridejo na moje dogodke, se da pač gledati tudi kot na ljubitelje umetnosti.

Mi lahko poveš kako anekdoto s kakega fetiš dogodka?

Ma … ne vem. Mogoče bi povedala, da sta enkrat Mr. Fisterju odreveneli roki, medtem ko je potekalo fotografiranje in ju je imel v meni, haha. Enkrat sva bila pa tudi na eni taki bolj intimni fetiš zabavi, pa sva v “jutru potem” naletela na modela, ki je oblečen v kravo kuhal kavo. Več o tem pa ne bi, haha …

Se na dogodkih, na katerih nastopaš, pojavljajo samo moški?

Fetiš scena v Sloveniji je itak zelo slaba. Ampak, da odgovorim na tvoje vprašanje: imela sem že dve ženski, sodelovali sta v performansu.

Am … okej.

Kaj? Je vse v redu?

Seveda. Včasih pač tudi meni zmanjka besed, haha. Redko, ampak se zgodi. Povej Lana, koliko takih dogodkov imaš za sabo?

Na to pa ne znam odgovoriti. Veliko teh eventov je bilo v manjših prostorih, niti ne vem, če bi jih označila tako.

Pa na njih sodelujejo samo Slovenci?

Kje pa! Veliko je tujcev. Večinoma so tujci. Saj je naših tudi nekaj, ampak potem pogosto pravijo, da sploh niso vedeli, da je v Sloveniji kaka taka ženska, kot sem jaz. Pravijo, da sem “prevelika” za Slovenijo in naj grem v tujino. Tudi zaradi takih, ki “ne vedo, da je v Sloveniji taka ženska”, sem se odločila za tale intervju.

Hm, hvala, haha. Lana, veš kaj me še zanima? Koliko časa traja, da se zacelijo rane po takem obešanju?

Pa … lahko si predstavljaš. Saj ne gre za kako ekstremno rano. Na mestu vboda je pač boleče kak dan, dva. Naredijo se krastice. Kaj vem, popolnoma izginejo pa morda po nekaj tednih. Nisem bila pozorna na to. Se pa potem tam, kjer je bil vbod/rana, ne prime barva ob tetoviranju. Ostanejo majhne bele pike. 

Okej. Povej mi še kako konkretno o svojih načrtih, prosim.

Prav. V prvi polovici septembra bo v Ljubljani en tak fetiš dogodek. Ekipo imam že zbrano. Pa najbrž jih bo še nekaj, le v nekoliko milejši obliki. Bi pa rada povedala tole: načrtujem performans v imenu živali. O tem še ne bi rada preveč govorila. Morda kdaj drugič. Preveč stvari je še odprtih.

Velja. Glej, menim, da sva odstranila tančico skrivnosti okrog tvojega početja. Kako bi ti zaključila najin pogovor?

Kaj pa vem. Gledam, kaj se dogaja v svetu. Zdi se, da smo ljudje popolnoma izgubili stik z naravo. Pa s svojim notranjim jazom. To še posebej. V tej borbi za vedno več in več smo komajda še ostali ljudje. Jaz mislim, da bi moral biti nek univerzalni dohodek, ki bi zadoščal za osnovno preživetje. Vsaj toliko, da človek živi brez stresa in ni ogrožen njegov obstoj. Če bi imeli to urejeno, bi ljudje po mojem veliko več lahko dali družbi, saj bi njihove misli lahko bile osredotočene na tisto, kar jih zanima in ne le na boj za preživetje. Jaz sama sem toliko ljudem ves čas na voljo, tolikim pomagam … pomagam tudi živalim in podobno. To počnem zato, ker si tega želim in to hočem.

Pa naj bo tako. Lana, hvala za tvoj čas.

Hvala enako.

In pol tko … a veš … greš po takem intervjuju domov in si misliš – mogoče bo kdo res mislil, da ta pička ni normalna. Ampak že dolgo se nisem pogovarjal z bolj prijetno, bolj prizemljeno in bolj presenetljivo ter inteligentno osebo. Lana, ko je čisto preprosta mamica svojim otrokom, lepo pove, da je zrasla čisto “na varni strani”. Pravi, da se je bala praktično vsega in da zdaj z vsakim svojim novim podvigom preizkuša svoje meje. Pravi tudi, da je vsakič presenečena, kaj vse zmore, pa prej tega ni vedela. Greš domov in si vesel, da ti vesolje na pot prinese tako zanimive ljudi.

Še najhujšo težavo pred pisanjem intervjuja sem imel s tem, da nisem vedel, kako bi Lano uvrstil v kontekst Gorenjske Online … saj bejba ni ravno Gorenjka. Je pa tudi res, da nimamo izključno gorenjskih tem na strani, saj se je to izkazalo za … pa saj sem razložil že v uvodu. In ta naša Mat’kurja je tako zelo majhna, da je čisto vseeno, ali je intervjuvanka doma v Tacnu ali Šentvidu, kjer se Gorenjska zažre v prestolnico, ali pa pač na kaki drugi strani tistega istega mesta, za katerega župan pravi, da je najlepši grad … pardon, najlepše mesto na svetu, nje. 😉

Čisto ob koncu pa bi se Lani zahvalil še za potrpežljivost, saj je na obdelavo zapiskov morala čakati konkreten mesec dni. Sicer pa, kot pravi ona, tudi njej se dogajajo “zamude”, pa kako idejo spravi v življenje po letu dni. Upam, da je bilo njeno čakanje vredno.

Kaj menite pa o vsem skupaj vi, dragi bralci?

———-

Gorenjske Online ne preživimo z oglasi. Veseli bomo, če boste naš trud ovrednotili.
Vzelo vam bo le trenutek. Hvala.

 

Categories
Iz svetovne glasbene zakladnice

Protest proti onesnaževanju, šest bratov ter mini pevka …

V kilavem sobotnem dopoldnevu le na kratko o dogajanjih na današnji dan iz svetovne glasbene zakladnice:

———-

Na današnji dan leta 1986 je v Long Beachu v Kaliforniji potekal koncer z naslovom Get Tough On Toxics.

Šlo je za obliko protesta proti onesnaževanju, ki ga okolju povzročajo velike korporacije, kot glavne zvezde pa so nastopili Eagles, Fleetwood Mac in Neil Young.

Tole je s 15. studijskega albuma Neila Younga, imenovanega Landing On Water, izdanega 21. julija (t)istega leta:

———-

Na današnji dan leta 1984 je po dveh mesecih in milijonu prodanih vstopnic koncertna turneja skupine The Jacksons uradno postala najuspešnejša koncertna turneja vseh časov.

Turneja je spremljala izdajo albuma z naslovom Victory ter ponovno združitev bratov v eno skupino.

Victory je bil sicer petnajsti studijski album skupine. Založba Epic Records ga je izdala 2. julija 1984. Album je bil edini, na katerem je sodelovalo vseh šest bratov Jackson; bil pa je tudi zadnji album skupine, na katerem je glavne vokale odpel Michael.

Pesem z naslovom Torture je bila izdana 30. septembra 1984 kot drugi singel s plošče:

———-

Na današnji dan leta 1988 je bilo objavljeno, da je debitantski album miniaturne avstralske pevke Kylie Minogue z “domiselnim” naslovom Kylie s skoraj dvema milijonoma prodanih izvodov postal najbolj prodajan album kake pevke v zgodovini britanskih lestvic.

O delu producentske fab’rke Stock, Aitken, Waterman, ki je v tistih letih štancala hite v LIDL količinah, ne bi pisal. Mnenja ne menjam niti ob “najbolj prodajanem albumu kake pevke v zgodovini britanskih lestvic.”

Tole je četrta mala plošča z omenjenega albuma; izdana je bila 10. oktobra (t)istega leta:

———-

Gorenjske Online ne preživimo z oglasi. Veseli bomo, če boste naš trud ovrednotili.
Vzelo vam bo le trenutek. Hvala.

Vir naslovne fotografije; lastna montaža

Categories
Iz svetovne glasbene zakladnice

Vožnja s hitrim avtom, scanje v letalu ter KanadSrb

Tako je to v življenju – enkrat si uspešnejši, drugič ti kaka reč spodleti. Tudi z iskanjem zanimivosti iz glasbenega sveta je podobno – enkrat bralce članek pritegne (iz različnih razlogov; morda so jim všeč opisani izvajalci, morda jih pritegne naključno prikazan naslov članka ipd …), spet drugič pa gre nekaj ur truda praktično v nič, saj se nikomur ne zdi vredno, da bi članek prebral (čeprav ga vidi), kaj šele všečkal, komentiral, delil …

Ampak tako pač je v modernih časih, kjer vladajo neumnosti družbenih omrežij. Morda pa bi se morali vrniti k poročanju o testiranju ter cepljenju po gorenjskih krajih, pa o tem, kje bo zaprta cesta, kdo ima razstavo, kje je zmanjkalo vode in kdaj in zakwa je sosedov Joža pj’n trbosnu u vodnak. Ampak po izkušnjah sodeč, tudi take reči ne potegnejo.

Hja, bo že kako, ‘mo vidl, je reku ta slep, pamet’n se uben na rodi, pa čeb biu vedež – neb biu revež … in kar je še takih 😆

V dogodkih Iz svetovne glasbene zakladnice, ki so se zgodili na današnji dan v zgodovini, danes na kratko obdelamo ozadje uspeha ter največjo uspešnico ameriške pevke, za katero se špekulira, da naj bi imela rada isti spol … kar pa seveda z njeno izvrstno glasbo nima prav dosti zveze. Lotimo se tudi enega od klasičnih rock’n’roll incidentov, v katerem v glavni vlogi nastopi alkoholizirani in drogirani član tedaj razvpite skupine. Končamo pa z nekom od naših dole, kakor bi rekel pokojni Jernej Šugman (Veso) … z nekom, ki mu je uspelo v svetu svetovne glasbene industrije.

———-

Sedemindvajsetega avgusta 1988 je preprosto po sebi imenovan debitantski album ameriške pevke Tracy Chapman zasedel prvo mesto lestvice albumov v Združenih državah Amerike. Hkrati je bil nosilni singel z naslovom Fast Car na 6. mestu lestvice malih plošč.

V pesmi Chapmanova prepeva z vidika ženske, katere življenje se ni obrnilo tako, kot je upala. Živi s fantom, ki je brezposeln, len in je v nobenem pogledu ne podpira. Medtem ko ona za preživetje dela v trgovini, on (tudi z njenim denarjem) popiva v baru.

V refrenu je nato slišati, kako se je pravzaprav znašla v razmerju z njim: prepričal jo je, da ji povsem pripada ter da bi lahko skupaj imela izpolnjujoče in vznemirljivo življenje. Ob vožnji v njegovem hitrem avtu, z roko okoli njene rame, se je vse zdelo popolnoma v redu in realno.

V pogovoru za revijo Q je Chapmanova o svoji največji uspešnici nekoč dejala:

“V resnici seveda sploh ne gre za avto … v bistvu gre za odnos, ki se ne obnese, ker se začne na popolnoma napačnih predpostavkah.”

Tracy je za pesem Fast car leta 1989 prejela nagrado Grammy za najboljšo žensko pop vokalno izvedbo.

Pesem se je – potem ko jo je tekmovalec Michael Collings izvedel v prvi ioddaji pete sezone showa Britain’s Got Talent – aprila 2011 po dvaindvajsetih letih vrnila na lestvico singlov v Veliki Britaniji.

Ko so takrat še precej neznani Tracy Chapman potrdili, da bo lahko nastopila na koncertu, ki so ga v čast rojstnega dneva Nelsona Mandele na stadionu Wembley v Londonu priredili 11. junija 1988, pevka seveda ni mogla vedeti, da bo prihajajoči nastop pomenil njen dokončni preboj v svetu glasbe. Po tem, ko je popoldne izvedla več pesmi s svojega istoimenskega prvenca, je Tracy mislila, da je svoje opravila, da se lahko sprosti in uživa v preostalem delu koncerta. Vendar pa je pozno zvečer prišlo do težav pri nastopu Stevieja Wonderja, saj so izginile računalniške matrice z glasbeno podlogo za njegov del koncerta. Chapmanovo so spet odpeljali na oder. Pred ogromno publiko je v udarnem večernem terminu ob spremljavi svoje akustične kitare znova izvedla Fast Car.  Takoj po koncertu se je pesem uvrstila na lestvice najbolj prodajanih malih plošč na obeh straneh Atlantika.

Tracy je do danes izdala osem studijskih albumov, vendar noben več ni dosegel uspeha debitantske velike plošče.

O njeni zasebnosti že desetletja krožijo špekulacije. Čeprav sama nikoli ni javno razkrila svoje spolne usmerjenosti, je pisateljica Alice Walker izjavila, da sta bili s Chapmanovo sredi devetdesetih v romantični zvezi. Pevka sama ohranja striktno ločitev med zasebnim in javnim življenjem. Takole pravi:

Imam javno življenje, ki je moj poklic in imam svoje osebno življenje. Na nek način se odločitev, da obe stvari ločim, pravzaprav nanaša na delo, ki ga opravljam.

———-

Biti član ene največjih rock skupin na svetu prinaša številne privilegije: slavo, bogastvo, ženske itd … Zraven pa očitno ne spada uriniranje pred množico ljudi, česar se je 27. avgusta 1989 moral naučiti Jeffrey Dean Isbell, glasbenemu občinstvu sicer bolj znan kot Izzy Stradlin, tedaj kitarist skupine Guns N ‘Roses. Po uriniranju po tleh letala so ga namreč aretirali na letališču v Phoenixu. Osebje in priče so poročali, da je bil Izzy močno razburjen, ker je moral čakati na uporabo stranišča med poletom. Njegov agent za stike z javnostjo je medtem medijem hitel razlagati, da je bilo uriniranje v letalu Izzyjev način izražanja. 😀 

Guns N ‘Roses so bili takrat precej na vrhu rock sveta. Njihov prvenec, Appetite for Destruction, je bil zaslužen za premik glasbenega občinstva iz sfer manikiranih rok in našminkanih obrazov glamuroznih skupin, ki jih je promovirala glasbena televizija MTV … skupin, ki so bile videti precej bolje, kot so zvenele. GNR so zveneli ostro in so tako tudi živeli.

Skupina je bila praktično brez prestanka na turneji od junija 1987 (mesec pred izidom debitantskega albuma) do decembra 1988 in začele so se pojavljati prve težave. Novembra 1987 je tako recimo pevec skupine Axl Rose že napadel varnostnika.

Naslednje poletje sta med nastopom skupine na festivalu Monsters of Rock v Doningtonu umrla dva oboževalca. Poleg tega so se člani skupine zapletli v nekaj gostilniških pretepov, pojavile so se tudi polemike v zvezi z njihovimi besedili ter govorice o zlorabi drog, ki jih je z nekaterimi izpadi na odru vedno znova podžigal pevec Axl Rose.

Guns N ‘Roses so bili v trenutku v uvodu opisanega incidenta na prepotrebnem oddihu – večinoma drug od drugega. Izzy Stradlin je bil na obisku pri družini v Indianapolisu, z letalom pa se je nameraval vrniti v Los Angeles. V LA mu ni uspelo priti, saj ej Stradlin med poletom verbalno zlorabil stevardeso, kot je pisalo v policijskem zapisniku, med poletom prižgal cigareto v nekadilskem prostoru in se, kakor smo že zapisali, poscal na tla letala pred šokiranimi ostalimi potniki. Ko je letalo pristalo v Phoenixu  v Arizoni, so kitarista na letališču zaradi nespodobnega obnašanja, ki je v javnosti sprožilo zgražanje, aretirali.

Stradlinu je bila zaradi incidenta med oblaki izrečena enoletna pogojna kazen. Letalski posadki je moral poslati tudi pisno opravičilo. Kmalu po dogodku se je kitarist umaknil na dom svoje mame, kjer se je znebil odvisnosti od drog in alkohola.

Dve leti pozneje, po drugi svetovni turneji z Guns N ‘Roses ter po izidu dvojnega albuma Use Your Illusion, je Izzy Stradlin zapustil skupino, ki jo je tudi soustanovil.  Po novem trezni Stradlin, ni mogel prenesti življenjskega sloga, kakršnega so živeli preostali člani benda … pa tudi Axlove osladnosti, kadar je Izzy imel pripombe na račun drugih.

Ko sem opustil droge, si nisem mogel pomagati, da se nisem ozrl naokoli in se vprašal:” Je to vse, kar obstaja? “Je za Rolling Stone povedal nekaj let kasneje. “Samo naveličal sem se tega. Moral sem ven.”

Očitno je njegov urin leta 1989 menil isto. 😉 

Izzy Stradlin je poleg igranja kitare tudi pevec in tekstopisec. Po njegovem odhodu iz Guns N ‘Roses je najprej ustanovil svojo lastno rock skupino Izzy Stradlin in Ju Ju Hounds, nato pa začel snemati kot samostojni umetnik. Leta 2012 je bil kot član skupine Guns N ‘Roses sprejet v dvorano slavnih rock and rolla.

Tole je druga mala plošča z debitantskega albuma skupine. Izdana je bila 28. septembra 1987:

———–

Sedemindvajsetega avgusta 1953 se je rodil Aleksandar Živojinović, v zgodovino popularne pop-rock glasbe sicer zapisan kot Alex Lifeson. Alex se je srbskim staršem rodil v mestu Fernie v Britanski kolumbiji (Kanada), poznavalci pa ga poznajo po tem, da je bil kitarist, avtor, pevec spremljevalnih vokalov ter producent v nekdaj zelo popularni in uspešni kanadski rock atrakciji Rush.

Leta 1968 je Lifeson z bobnarjem Johnom Rutseyjem in basistom ter glavnim vokalistom Jeffom Jonesom soustanovil skupino, ki je kasneje postala Rush. Jonesa je že mesec dni kasneje zamenjal Geddy Lee, Rutseyja pa je leta 1974 zamenjal Neil Peart.

V skupini je Lifeson igral električne in akustične kitare ter druge instrumente s strunami, kot so mandola, mandolina in bouzouki ter občasno igral klaviature in upravljal sintetizatorje. Tako kot drugi člani skupine, je bil tudi Lifeson multi-instrumentalist, na odru hkrati sposoben igrati instrumente v živo ter upravljati zraven še z vnaprej posnetimi materiali, zaradi česar je skupina že hitro postala posebne vrste atrakcija.

Alexu so skupaj z Geddyjem Leejem in Neilom Peartom 9. maja 1996 predali častni naziv Officer of the Order of Canada. Trojica je tako postala prva rock skupina v kanadski zgodovini s takim priznanjem. Leta 2013 so Alexa skupaj s preostalima članoma skupine Rush uvrstili v Rock & Roll Hall of Fame.

Sam Lifeson je bil po mnenju znamenite revije The Rolling Stone uvrščen na 98. mesto na seznamu 100 največjih kitaristov vseh časov, v anketi bralcev revije Guitar World pa je za Eddiejem Van Halenom in Brianom Mayem (Queen) med sto najboljšimi kitaristi vseh časov zasedel celo tretje mesto.

Večino Lifesonovega glasbenega udejstvovanja seveda pade na sodelovanje v skupini Rush, čeprav je bil možak ploden tudi zunaj matične skupine. Poleg glasbe se je z leti izkazal tudi kot slikar, licenciran pilot letala, igralec in solastnik bara ter restavracije v Torontu, imenovane The Orbit Room.

Tale je z dvanajstega studijskega albuma skupine Hold Your Fire iz leta 1987:

———-

Gorenjske Online ne preživimo z oglasi. Veseli bomo, če boste naš trud ovrednotili.
Vzelo vam bo le trenutek. Hvala.

Vir naslovne fotografije; lastna montaža

Categories
Pisma bralcev

Peticija v podporo ravnateljem in za normalizacijo šol BREZ POGOJEVANJ

Spodaj “podpisane” civilne iniciative so izdale naslednje:

Nujno sporočilo medijem: Peticija v podporo srčnim ravnateljem, posebej ravnatelju OŠ Prebold Petru Žureju in za normalizacijo šol BREZ POGOJEVANJA, BREZ PCT je v dveh dneh dobila preko 16.000 podpisov podpore.

Ljubljana, Prebold, 25. avgust 2021 Izjemna podpora je podpora srčnemu delovanju preboldskega in kočevskega ravnatelja in nenazadnje vsem, ki jim je mar in si prizadevajo za normalizacijo šolstva.

Zadnje dni so vse oči usmerjene v začetek novega šolskega leta. Predlagani ukrepi v šolstvu se  spreminjajo tako rekoč hipno in tolmačijo zelo različno. 24. 8. 2021 pozno popoldne so ravnatelji dobili razlago odloka, ki so ga prejeli 20. 8. 2021. Zakaj je bila potrebna t.i. dodatna razlaga? Ravnatelji so samostojni, razsodni in odgovorni ljudje, nenazadnje morajo poznati Ustavo, zakoni in odloki so del njihovega vsakodnevnega dela. Ministrstvo s svojo »pojasnilo« dolžnostjo kaže milo rečeno žaljiv odnos do ljudi, ki imajo veliko odgovornost (precej večjo kot uradniki na ministrstvih).

O spornosti odloka se je jasno izrekel ustavnik dr. Andraž Teršek:

»VSE, kar piše v tem “odloku” vseh odlokov, novem VRHU teptanja, mečkanja, trganja, cefranja, žaljenja in ignoriranja ustave, sodne veje oblasti in načela zakonitosti je PROTIUSTAVNO IN NEZAKONITO! VSE! OČITNO! OD PRVE DO ZADNJE ČRKE! To zahtevati, v to siliti, to ukazovati… JE KAZNIVO DEJANJE! Pa mi je prav vseeno, ali bo tudi procesirano in sodno potrjeno, ali pa ne. TAKO JE!«

Več si preberite tule: KLIK

V Skupnosti civilnih iniciativ in gibanj (v nadaljevanju SCIG) smo pripravili peticijo v podporo srčnim ravnateljem in za normalizacijo šolstva. Podpora je IZJEMNA, v dneh dneh več kot 16.000 podpisov podpore. Menimo, da je to podpora srčnemu delovanju preboldskega in kočevskega ravnatelja in nenazadnje vsem, ki jim je mar in si prizadevajo za normalizacijo šolstva.

Številčnost podpisov v kratkem času kaže, da nam je mar za našo skupno prihodnost, za družbo v kateri bodo živeli naši zanamci in nenazadnje, da bomo vedno podprli srčne ljudi. PODPORA RAVNATELJEMA JE  PODPORA NORMALIZACIJI ŠOLSTVA.

Odgovorno delovanje nikakor ni zgolj ne kritično izpolnjevanje navodil; odgovorno delovanje pomeni resen, celosten, kritičen razmislek o določeni situaciji, poznavanje in spoštovanje zakonodaje in trdna etična stališča. Dvom je bil vse do te »dobe« gonilo razvoja in raziskovanja, od te zgodbe je tako rekoč prepovedan, nedopusten. Nenazadnje se naši otroci preko dvoma, iskanja, raziskovanja in kritične misli razvijajo in tega jim vsi želimo, celo podajamo na srce, mar ne?

Povedno je, da naše institucije ne odgovarjajo na pomembna vprašanja, jih ignorirajo ali preusmerjajo na druge institucije.

 Starši in delavci v vzgoji in izobraževanju odločevalcem s peticijo sporočamo, da želimo normalno šolo, ker je ta tista, ki jo imajo otroci radi in, ki omogoča dober razvoj in učni proces, ki vzpodbuja vedoželjnost, kreativnost in raziskovanje.

 Skupaj zmoremo VSE,

 SCIG smo:

  • CI Otrok ne damo
  • Delavci VIZ
  • Glas učitelja
  • CI Starši za ustavno presojo proti uporabi mask v šolah
  • Združenje za naravni razvoj otrok
  • CI Maske dol
  • Odbor za človekove svoboščine in drugi

Peticija je včeraj do enajstih dopoldan že imela 16.887 glasov podpore!

———-

Gorenjske Online ne preživimo z oglasi. Veseli bomo, če boste naš trud ovrednotili.
Vzelo vam bo le trenutek. Hvala.

Vir naslovne fotografije; KLIK

Categories
Iz svetovne glasbene zakladnice

Družinski prepir, pesem o ku*cu ter briljantni lasje

Prav lepo se je prijela rubrika Iz svetovne glasbene zakladnice. Nam pa je tudi v užitek zbirati podatke, raziskovati in oblikovati tovrstne članke. Danes pišemo o družinskem prepiru znamenitih sester Wilson ter njunih družinskih članov, ki je povzorčil dolgoletne zamere, vlačenje po sodiščih in še kaj, kar boste zvedeli spodaj. Sledi malce vulgarnejši del današnjega članka … a tako pač v svetu rocka je. Ne moremo in nočemo si zatiskati oči pred takimi stvarmi, pa tudi obravnavana tema je povsem … človeška. Prav gotovo pa nismo mi tisti, ki bi želeli kakorkoli obsojati kogarkoli … pa tudi avtorja pesmi o moškem spolnem organu ne. V zadnjem delu se lotevamo bolj gladkih tem … kakšnih pa, si boste pa prebrali v zapisu o brilijantni ameriški uspešnici Nr1 iz leta 1987.

Naj vam tekne(jo)! 😉

———-

Šestindvajsetega avgusta 2016 je v mestu Auburn v okrožju King v ameriški zvezni državi Washington policija aretirala Deana Wetterja, moža pevke Ann Wilson. Ann je sestra Nancy Wilson, obe pa sta bili nekoč del zeeeeelooo uspešne skupine Heart, pod katere znamko sestri na stara leta še vedno uspešno nastopata. Wetter je bil aretiran zaradi nasilnega napada na 16-letna dvojčka Nancy Wilson, kar je povzročilo razdor med sestrama, ki sta turnejo zaključili z ločenimi garderobami, med sabo pa nista govorili in sta se izogibali kakršnimkoli stikom.

Sodeč po poročilu, ki ga je naredila policija na kraju incidenta, se je zgodilo naslednje: ko sta sestri kmalu po polnoči s spremljevalno skupino na odru začeli s svojo zadnjo pesmijo – priredbo pesmi Stairway to Heaven skupine Led Zeppelin – se je v zakulisju zgodila drama. Nancyjina takrat 16-letna sinova dvojčka sta svojega strica, Anninega moža Deana Wetterja vprašala, če si lahko ogledata Annin novi turnejski avtobus. Wetter je najstnika in Nancyino pastorko pripeljal do vozila, vendar jih je prosil, naj poskrbijo, da bodo vrata ostala zaprta, saj ni žele, da bi psi, ki so bili na avtobusu – pobegnili. Ko so dvojčka in dekle po ogledu zapuščali avtobus, je prvi zunaj pustil vrata odprta za preostala dva za njim, kar je razjezilo Wetterja.

Dean se je takoj močno razburil in začel enega od dvojčkov obkladati z žaljivkami, ga udaril po zatilju in mu povzročil bolečino, kakor je bilo navedeno v policijskem zapisniku. Najstnik je vprašal, zakaj ga je Wetter udaril, ta pa se je odzval tako, da je fanta znova udaril s sklenjeno pestjo v zadnji del glave, zaradi česar je ta obležal omamljen in videl vse zvezde (spet citat iz policijskega poročila). Wetter je nato na tleh ležečega fanta pričel še daviti, v pretep pa se je vmešal še Nancyin drugi sin. Nasilnež je tudi drugega najstnika prijel za grlo in ga po policijskem poročilu začel stiskati do te mere, da fant ni mogel več dihati.

Policija je po prihodu na mesto incidenta aretirala takrat 66-letnega Wetterja in ga obtožila dveh napadov, enega kaznivega dejanja in enega prekrška.

Devetega marca naslednje leto (2017) se je Wetter na sodišču izrekel za krivega. Sodba je bila podana šele 14. aprila, medtem pa so se vse strani vpletene v spor pripravile do soglasja, po katerem so Deanu Wetterju v zameno za obiskovanje individualnih svetovanj, skupinskih terapij, prepovedi uživanja alkohola ali drog, plačila 3.000 dolarjev odškodnine napadenima dvojčkoma ter prepovedjo približevanja namesto zaporne kazni določijo dve leti nadzorovane pogojne prostosti …

Tole je priredba pesmi Pamale Stanley, ki jo je skupina Heart leta 1985 izdala na albumu s kompleksnim naslovom – Heart 😉

———-

Šestindvajsetega avgusta leta 1977 je razvpita skupina Kiss odigrala prvega od treh zaporednih koncertov v razprodani dvorani The Forum v Inglewoodu v Kaliforniji. Posnetki z vseh treh koncertov so bili nato zmontirani za album Alive II, ki je izšel oktobra istega leta.

Albuma skupine Alive! (1975) in Destroyer (1976) sta postala zlata, skupina pa je uspešno tržila svojo podobo cirkusantsko – teatralnih rockerjev z legijo oboževalcev, ki se niso ozirali na kritike, ki skupine niso imeli ravno v čislih. Večina njihovih tedanjih oboževalcev so bili najstniški fantje, vendar so tudi druge demografske kategorije, vključno z ženskami, rade obiskovale koncerte, saj so naprimer lahko prepoznale humor v pesmi, kot je Love Gun.

Prav Love Gun je bila nosilna pesem istoimenskega (šestega po vrsti) studijskega albuma skupine, ki je izšel istega leta, kakor zgoraj omenjena plošča s posnetki v živo. Pesem je ob nekem poletu na Japonsko napisal (ter jo tudi odpel) kitarist, soustanovitelj skupine in pevec Stanley Bert Eisen, rockerskemu občinstvu bolj znan kot Paul Stanley. Ko so ga spraševali, o čem teče beseda v pesmi, je pogosto dejal:

Ljubezenska pištola (Love gun) je pištola, s katero se rodiš in se nikoli ne odlepi.

V knjigi iz leta 2004 KISS: Behind the Mask je Paul povedal, da se mu je melodija pesmi po glavi motala ves čas poleta. Povedal je, da se je k igranju spravil praktično takoj, ko je sestopil z letala, saj se je želel prepričati, ali je njegova ideja uporabna. V resnici pa, kakor je rekel, je to že vedel, saj naj bi po njegovih besedah vsak avtor natančno vedel, kdaj je pesem odlična.

Vedno sem verjel, da je Love Gun odlična pesem, in vvse do današnjih dni menim, da gre za izjemno pesem. Najbrž je to pesem, ki jo najraje igram in pojem. Zame je Love Gun ena najznačilnejpših pesmi skupine Kiss in prav gotovo ena od petih najpomembnejših.

Morda najbolj nazoren opis tistega, za kar gre v dotični pesmi, je občinstvo lahko videlo  v filmu Role Models iz leta 2008, kjer je lik, ki ga igra Sean William Scott na sodišču prejel odločbo, naj se pridruži nekemu programu, v katerem spozna zelo napornega in nepredvidljivega prijatelja. Ko se fanta s pomočjo glasbe skupine Kiss nekako povežeta, Sean težavnežu ob poslušanju pesmi love Gun pove naslednje:

Paul Stanley je napisal tole pesem o svojem kurcu. Resno, pesem se imenuje Love Gun in gre za kurac Paula Stanleyja ter za to, kako bo neko dekle fasalo nekaj njegovega kurca!

Hmm, no ja … uživajte v poslušanju ljubezenske pištole:

———-

Da pa ne bomo pisali le o trdih … ritmih … pa se ozrimo še v 26. avgust 1978, tako rekoč v srce disco dobe. Tistega dne se je namreč Frankie Valli s pesmijo Barryja Gibba z naslovom Grease uvrstil na prvo mesto lestvice singlov v ZDA. Samo v ZDA so malo ploščo prodali tistega leta v več kot 2 milijona izvodih, plošča pa je dosegla tudi tretje mesto na britanski lestvici malih plošč.

Pesem je bila del istoimenskega filma (Grease – Brilijantina), v katerem sta glavni vlogi odigrala John Travolt in Olivia Newton-John. Valli v filmu ni nastopil, se je pa v njem v vlogi Teen Angela pojavil nek drugi Frankie: Frankie Avalon. Zapel je pesem Beauty School Dropout. kakorkoli že, kasneje je tudi Valli užil nekaj igralske slave, saj je nastopil v sedmih epizodah serije o domiselni mafijski družini The Sopranos televizijske postaje  HBO.

Grease je bil drugi Nr1 Frankieja Vallija v Ameriki, saj je tri leta pred tem dosegel prvo mesto z My Eyes Adored You. Še pred tem je Frankie seveda kot pevec skupine The Four Seasons imel osupljivih pet uspešnic na prvem mestu ameriške lestvice.

Ko so ga Frankieja kontaktirali glede petja pri pesmi, le-ta ni imel pogodbe o snemanju z nobeno založniško hišo. Singel je nato izšel pri založbi RSO Roberta Stigwooda, ki je financirala snemanje posnetka. Valli je hitro zatem sklenil pogodbo z Warner Brothers, vendar nikoli več kasneje ni imel pesmi na Hot 100.

Grease je bil Vallijev edini Nr1 hit, ki ga nista napisala Bob Crewe ali Bob Gaudio. Ob snemanju skladbe je na njej vodilno kitaro odigral znameniti Peter Frampton.

S svojim disco ritmom pesem konceptualno ni ravno odlično sodila v film, ki je govoril zgodbo o dogajanjih v 50. letih. Občinstva očitni anahronizem ni motil: singl je postal platinast, zvočni posnetek pa je bil do danes v Ameriki prodan v več kot 8 milijonih izvodov.

Morda bi – čisto za obujanje spominov – veljalo omeniti tudi dejstvo, da je bila Grease v resnici druga ameriška Nr1 uspešnica iz filma. Pred tem je vrh lestvic zasedla že pred samim filmom izdana pesem You’re The One That I Want, v kateri st pela tudi glavna junaka filma, John in Olivia. Pesem je dosegla prvo mesto 10. junija 1978, šest dni preden je film prišel v kinematografe. Film je bil tudi s pomočjo omenjene uspešnice orjaški hit, naslovna skladba o kateri večinoma pišemo v temle delu današnjega sestavka pa je potem praktično profitirala iz kombinacije vsega – predhodnega hita, uspešnega filma ter dobre glasbe Barrya Gibba s petjem Frankieja Vallija.

Obudimo spomin na disco:

———-

Gorenjske Online ne preživimo z oglasi. Veseli bomo, če boste naš trud ovrednotili.
Vzelo vam bo le trenutek. Hvala.

 

Categories
Iz svetovne glasbene zakladnice

Iz Bostona v Karibe … s pravico za vse!

Geografsko obarvani uvodni sestavek v zvezi z dogajanji Iz svetovne glasbene zakladnice na današnji dan je v resnici čisto rokerski. No, prijetno rokerski, mehko rokerski. Saj si boste prebrali in poslušali. In ko smo/bomo že ravno tako mehko-rokerski, bomo nadaljevali s čisto pravim romantikom, pravim piano man-om … ki se je znal posebej raznežti v bližini manekenk. Super-manekenk … a tudi napačnih manekenk, kot se je (večkrat) izkazalo. da pa ne bomo ob prebiranju članka dobili sladkorne bolezni, pa smo poskrbeli v zadnji tretjini, kjer boste lahko prebrali tudi kako sočno in se zamislili ob težje-kovino-strugarski umetniji …

Pa naj vam tekne 😉

———-

Ameriška skupina Boston – ne boste verjeli: iz Bostona v Massachusettsu 😉 – je 25. avgusta 1976 izdala prvo veliko ploščo z “zanimivim naslovom” – Boston. Večino pesmi je skupina posnela kar v kletnem studiu Donalda Thomasa Scholza, rock glasbenika, tekstopisca … ter kot se je v poznejših desetletjih izkazalo, tudi izumitelja, inženirja in filantropa, v kontekstu naše rubrike Iz svetovne glasbene zakladnice pa sicer najbolj znanem kot ustanovitelju skupine Boston. Kljub “kletni izvedbi“, je album postal eden najbolje prodajanih prvencev vseh časov.

Celoten album je nastal iz zamisli kitarista Toma Scholza, ki je v zgodnjih 70. letih, ko je s projektom pravzaprav začel, delal v oblikovalski skupini pri Polaroidu. Z dohodkom in nekaj prihranki je v kleti svojega doma v Watertownu v Massachusettsu zgradil lasten 12-stezni studio in ga poimenoval Foxglove Studios. Točno tam je nato skupina posnela večino debitantskega albuma. Scholz je že pred tem igral v različnih zasedbah v Bostonu in okolici, zato je poznal tam okrog precej glasbenikov. Eden od teh je bil Brad Delp, ki je postal glavni vokal skupine Boston. Scholz je nato najel še kitarista Barrya Goudreau-ja, basista Frana Sheehana in bobnarja Siba Hashiana.

Ko so na slavni založbi Epic slišali demo posnetke skladb skupine, so fantom ponudli podpis pogodbe in snemanje s producentom Johnom Boylanom v studiu v Los Angelesu. Scholz, ki je za obliko, v kakršni so bile pesmi, tedaj v resnici porabil že več let, ni bil navdušen nad tem, zato v Los Angeles ni odletel. Medtem ko so ostali člani skupine v Los Angelesu delali na Delpovi pesmi Let Me Take You Home Tonight, je Scholz svoje demo posnetke na novo posnel v istem studiu, kjer so nastali ter tako po njegovem mnenju ustvarili popolnoma nov izdelek, za katerega se je odločil, da ga založbi ne bo pustil spreminjati. 

Končni izdelek je bil slišati sodobno in spolirano, a je vseeno ostalo pri tedanji obliki rokenrola. Radijske postaje po ZDA so z veseljem pograbile ponujeno in največ časa namenile predvajanju treh pesmi z albuma: More Than A Feeling, Foreplay / Long Time ter Peace Of Mind. Tudi ostale pesmi z albuma dobijo dovolj airplaya, da skupina postane znana po vseh ZDA. Sam Scholz se sprva za vsak slučaj še noče odreči svoji službi pri Polaroidu, ko pa mu ostali člani benda kar naprej sporočajo, da so na radiu slišali More Than A Feeling, postane jasno, da je lahko le še glasba polna zaposlitev zanj in za ostale člane skupine.

Že konec leta 1976 je bil album certificiran kot platinasti za prodajo več kot milijon izvodov v Ameriki. Skupina Boston je postala atrakcija, ki je koncertirala na stadionih po vsej Ameriki, pa čeprav je v resnici obstajala šele nekaj mesecev. Do dandanašnjih dni se je samo v Ameriki albuma prodalo za več kot 17 milijonov izvodov, pesmi z debitantske plošče pa so postale stalnica klasičnih programov rock radijskih postaj.

———-

Petindvajsetega avgusta leta 1994, se je po devetih letih zakona ameriški pevec William Martin »Billy« Joel ločil od super-modelke Christie Brinkley. Tedaj že na obeh straneh slavni par se je prvič srečal v mondenem letovišču na karibskem otoku St. Barts (uradno: Saint Barthélemy, karibska posest pod jurisdikcijo Francije). V začetku leta 1983 sta tako Christie kot Billy dopustovala prav tam.

Billy Joel je v prizadevanjih, da bi vzbudil manekenkino pozornost skušal biti “kar najbolj podoben samemu sebi na naslovnici kakega mojega albuma“, kot je kasneje povedal. Sprva z albumsko naslovnico ni imel uspeha, sreča pa se mu je nasmehnila, ko je nekega dne sedel za klavir v baru, kjer so se – povsem “po naključju”, seveda – tedaj nahajale Christie Brinkley, pa Whitney Houston in Elle Macpherson. Glasba naju je zbližala, je kasneje dejal Billy. Christie je namreč sedla k Billyu in skupaj z njim začela prepevati. 

Brinkley-eva je takrat pravkar prebolevala razpad zveze z dirkačem in dedičem vinsko-šampanjskega imperija Moët et Chandon Olivierjem Chandonom de Braillesom. Kmalu po srečanju Joela in Brinkleyeve je Chandon umrl v prometni nesreči. Joel je po tragični novici poiskal Christiejin kontakt in vzpostavil prijateljstvo. Kmalu zatem sta začela zmenkovati. Morda bi ob tem veljalo tudi pripomniti, da je Billy Joel v tistem času bil “v zvezi s tisto Elle”, kakor se je nekoč izrazil, pri čemer je seveda govora o še eni super-manekenki, že prej omenjeni Elle Pacpherson. 

Zaljubljeni par se je nato leta 1985 na 147-metrski jahti poročil v newyorškem pristanišču. Še istega leta se jima je rodila hči Alexa Ray. Zakon je torej razpadel po devetih letih, kakor rečeno v uvodu. Različni skupni znanci so tedaj v medijih podajali izjave, da je šlo pri razpadu zakona za posledico številnih dejavnikov, vključujoč Christiejino željo po selitvi na zahodno ameriško obalo ter frustracijami zaradi Joelove stalne odsotnosti zaradi turnej.

Manj kot leto dni po ločitvi od Joela se je Christie Brinkley poročila z Richardom Taubmanom, nepremičninskim magnatom. Junija 1995 se je že rodil Jack Paris Brinkley Cook, vendar je njegova mama očeta zapustila že, ko je bil fantič star le dva meseca. Skupaj z njo ga je nato vzgajal Christiejin naslednji mož – ameriški zvezdniški arhitekt Peter Halsey Cook). V zakonu s Cookom se je nato rodila še Sailor Brinkley Cook. Tudi v tem zakonu nesrečna Christie ni “našla sreče”, zato se je leta 2008 znova ločila.

Tudi Billy Joel je do danes “zbral” štiri zakonske zveze, pri čemer je bila tista z Brinkley-evo (za oba) druga po vrsti.

Že pred epizodo s super-manekenkama se je pevec dolga leta boril z depresijo. Leta 1970, ko jjegova kariera ni ravno cvetela, je prvič imel resnejše težave. Zapustil je samomorilno sporočilo in poskušal končati življenje tako, da se je napil laka za pohištvo. Bobnar v njegovi spremljevalni skupini ter njegov tedanji sostanovalec, Jon Small, ga je našel in odpeljal v bolnišnico Meadowbrook, kjer so mu postavili t.i. samomorsko stražo in ga začeli zdraviti zaradi depresije. 

Leta 1971 je Joel izdal svoj prvenec Cold Spring Harbour, vključno s skladbo “Tomorrow Is Today”, povezano s tem incidentom. 

Leta 2002 so Joela sprejeli v bolnišnico Silver Hill, psihiatrični center za zlorabo substanc v New Canaanu v Connecticutu. Marca 2005 se je prijavil v center Betty Ford, kjer je 30 dni preživel na zdravljenju odvisnosti od alkohola.

Tole je njegova pesem z albuma An Innocent Man iz leta, ko sta se spoznala s Christie Brinkley:

———-

Petindvajsetega avgusta 1988 je ena največjih heavy-metal zasedb vseh časov, skupina Metallica, izdala svoj četrti studijski album z naslovom … And Justice For All. Po drugih podatkih ga je izdala 7. septembra, a to za našo zgodbo niti ni relevantno. 

Včasih se kakemu izvajalcu posreči, da z določeno stvaritvijo doseže tak preboj, da z njim za svoje prihajajoče stvaritve dobi v očeh in ušesih poslušalcev preprosto neomejeno svobodo do izražanja. Mnogi od njih se raje odločijo za nekakšno nadaljevanje poprejšnje breakthrough stvaritve – ponavljanje zmagovalne formule in utrjevanje rastočega statusa zvezd z velikim številom oboževalcev.

Prav v taki situaciji se je znašla skupina Metallica pri načrtovanju svojega četrtega albuma: nenadoma so bili pred dilemo, ali naj nadaljujejo po kopitu uspešnega predhodnega albuma Master Of Puppets, ali se podajo v neznane glasbene vode. Poleg tega so se k snemanju pripravljali tudi brez tragično preminulega basista Cliffa Burtona. Najbolj varna se je zdela opcija snemanja Master II -na ta način bi skupino enostavno vnovčila zmagovalno formulo in dokazala, da je Burtonovo zamenjavo z Jasonom Newstedom izpeljala brez težav.

Ko sta se bobnar skupine Lars Ulrich in pevec-kitarist James Hetfield nekega popoldneva oktobra 1987 usedla in se pogovarjala o tem, medtem ko sta se prebijala po kompilaciji idej, ki jih je skupina spotoma snemala med turnejo, sta se odločila, da se bosta lotila nečesa tako popolnoma drugačnega od tistega, kar je skupina počela prej, da bi se fenom skupine lahko zazdelo skoraj neprepoznavno. No … odločil se je Lars. Pri tem je pogosto omenjal debitantski album Appetite For Destruction v tistem času svetovno uspešnih Guns’n’Roses, ki so s svojglasbo v svetu težkih rifov tedaj preprosto – dominirali. Hetfieldu ni bilo prav dosti jasno. Menil je, da se morajo pač preprosto lotiti snemanja pesmi … potem pa bodo že videli, kaj se bo iz vsega skupaj izcimilo.

Lars pa ni mislil tako. Lahko vam zaupamo, da si za prihajajoči album ni zamislil ravno ljubezenskih balad 😉 Namesto tega je bil odločen dati poudarek novemu, še tršemu zvoku. Inspiriran s prej omenjenim albumom skupine  Guns N ‘Roses, ki je vseboval toliko psovk, da ga radijske postaje niso hotele predvajati, je želel zagotoviti, da Metallica ne bi zaostala za tem, kar je imenoval “novi kurci na sceni.” Pozneje se je spomnil, da je na letu domov v San Francisco poslušal prvi singel z albuma Appetite For Destruction (pesem It’s So Easy), pri čemer enostavno ni mogel verjeti nesramni mizoginiji vrstice: “Obrni se, prasica, imam nekaj zate, kar ti bo koristilo …” (Turn around bitch, I got a use for you…’), pa tudi zaključku ob koncu zadnjega verza, ko pevec Axl Rose zavpije: “Zakaj preprosto ne … odjebeš!” (Why don’t you just… fuck off!)

“Kar prekleto mi je razneslo glavo,” je Lars navdušeno povedal Jamesu. “Tako poje Axl. Strupeno je, tako prekleto resnično in tako jezno.” Šlo je za pravi začetek Larsove obsedenosti z Axlom in Guns N ’Roses, ki je na koncu kulminirala z obema bendoma na skupni turneji. Jamesom obsedenosti ni delil.

Metallica je nato album s producentom Flemmingom Rasmussenom posnela v štirih mesecih v začetku leta 1988 v studiu One on One Recording Studios v Los Angelesu. Odlikovali so ga kompleksnost in agresivnost ter hitrost zaigranih skladb, pa tudi nekaj refrenov je bilo zelo zahtevno strukturiranih … Besedila so odlikovale teme o političnih in socialnih (pa tudi pravnih) krivicah, vladni korupciji ter cenzurah in vojni. Naslovnico je po zasnovi Jamesa in Larsa zasnoval Stephen Gorman, prikazuje pa zvezano Lady Justice (gospo Pravico). Naslov albuma izhaja iz zadnjih štirih besed ameriške zaveze zvestobe. Tri pesmi z albuma so bile izdane kot singli: Harvester of Sorrow, Eye of the Beholder in One; naslovna skladba pa je izšla kot promocijski singel.

… And Justice for All so glasbeni kritiki hitro začeli hvaliti, čeprav so hkrati tudi kritizirali preveč grobe mikse in skoraj neslišen bas. Leta 1989 je bil album v eni izmed kategorij nominiran za nagrado Grammy, pri čemer je kontroverzno izgubil poti neizrazitemu albumu skupine Jethro Tull.

Za singl One je skupina posnela tudi svoj prvi glasbeni videospot, le-ta pa je Metallici leta 1990 prislužil prvega Grammy-a- … And Justice For All je bil prvi underground metal album, ki je dosegel uspeh na lestvici v Združenih državah Amerike, saj je s prodajo dosegel šesto mesto na lestvici Billboard 200. Leta 2003 ga je Ameriško združenje za snemalno industrijo (RIAA) proglasilo za 8 -krat platinastega, saj so ga samo v ZDA do tedaj prodali v osmih milijonih izvodov.

Spodnja pesem govori o vojaku iz prve svetovne vojne, ki ga poškoduje minometni izstrelek. Po operaciji vojak več ne sliši, ne vidi, nima vonja in okusa ter ostane brez rok ali nog. Iz kome se zbudi v bolnišnici, kjer razmišlja o svojem življenju in stvareh, ki mu jih je povedal oče. Sčasoma postanejo zdravniki zaskrbljeni, saj se ranjeni vojak ves čas zvija v krčih; zdi se, da se krči z nekim vzorcem ponavljajo, a se kljub temu ne zdi, da bi vojak umiral. Na pomoč pokličejo generala, ki pa tudi ne more ugotoviti za kaj pri stvari gre. Zadevo prebere vojak iz generalovega spremstva, ki ugotovi, da ranjenec trzljaje sproža v Morsejevi abecedi. General vpraša, kaj ranjeni govori; vojak iz generalovega spremstva ranjenca opazuje dolgo minuto, nato pa reče:

“Vedno znova pravi K-I-L-L-M-E.” (ubijte me!)

———-

Gorenjske Online ne preživimo z oglasi. Veseli bomo, če boste naš trud ovrednotili.
Vzelo vam bo le trenutek. Hvala.

 

Categories
Iz svetovne glasbene zakladnice

Skuštrano-plešasta rapsodija

Danes pišemo o manj znani epizodi iz tragičnega življenja znamenitega kuštravca iz Liverpoola. Pišemo tudi o tem, kako si je plešasta pevka postopoma nakopala gnev vseh pomembnih mož iz sveta show-businessa ter o tem, ali je občinstvu sploh znan resnični pomen besedila znamenite boemske rapsodije.

Saj veste, kako pravimo – uživajte ob branju in poslušanju 😉

———-

Štiriindvajsetega avgusta leta 1981 so Marka Davida Chapmana, ki je umoril Johna Lennona, obsodili na kazen v trajanju od 20 let do dosmrtnega zapora.

Mark David Chapman se je rodil 10. maja 1955 v Fort Worthu v Texasu, ZDA.  Osmega decembra 1980 je v New Yorku umoril nekdanjega člana Beatlov Johna Lennona. Chapman je, le nekaj metrov oddaljen od zvezdnika, ki mu je nekaj ur predtem podpisal ploščo, vanj izstrelil pet nabojev iz revolverja Charter Arms Undercover .38 Special. Lennona je štirikrat zadel v hrbet. Chapman je ostal na prizorišču umora in do prihoda policije, ki ga je aretirala, bral roman J. D. Salingerja Lovilec v rži. Roman je nameraval navesti kot svoj manifest.

Mark je odrasel v Decaturju v Georgii. Od malih nog je bil goreč oboževalec skupine The Beatles, a so ga razjezili Lennonov življenjski slog in nekatere izjave, na primer o tem, da so Beatli “bolj priljubljeni kot Jezus” ter besedila njegovih kasnejših pesmi God in Imagine. V letih pred umorom je Chapman razvil vrsto obsedenosti, vključno z umetninami in glasbo Todda Rundgrena. Tudi roman Lovilec v rži je nanj naredil tak vtis, da je želel modelirati svoje življenje po junaku romana Holdenu Caulfieldu. Chapman je razmišljal tudi o umoru drugih javnih osebnosti, vključno z Johnnyjem Carsonom, Paulom McCartneyjem in Ronaldom Reaganom. Pred samim umorom ni nikoli imel rsnejših težav z zakonom, tik pred tem pa je zapustil delovno mesto varnostnika na Havajih.

Ekipa odvetnikov, ki je branila Chapmana po umoru, je noro obrambo nameravala vzpostaviti na podmeni, ki bi temeljila na pričevanju strokovnjakov za duševno zdravje; le-ti naj bi potrdili, da je bil Chapman v času umora neprišteven, njegovo stanje pa naj bi bilo blodnjavo  in psihotično. Sam Chapman se s tako obrambo ni popolnoma strinjal in je v predkazenskem postopku sodeloval s tožilcem, ki je trdil, da simptomi zaznani pri Chapmanu, ne dosegajo standardov, po katerih je določena shizofrenija. Ko se je sojenje približalo, je morilec svojim odvetnikom povedal, da želi priznati krivdo, saj je streljal na podlagi tega, kar je bilo Božja volja. Sodnik je Chapmanovi zahtevi ugodil in ga ocenil kot dovolj prištevnega za sojenje. Obsojen je bil na zgoraj omenjeno zaporno kazen z napotitvijo na obvezno zdravljenje duševnega stanja.

Chapman je prvih šest let zapora zavračal zahteve po intervjujih; pozneje je povedal, da umor obžaluje in poudaril, da ga ni storil zaradi slave in želje po razpoznavnosti. Na koncu je novinar Jack Jones leta na podlagi posnetih intervjujev napisal knjigo z naslovom Let Me Take You Down: Inside the Mind of Mark David Chapman.

Leta 2000 je Chapman postal upravičen do pogojne izpustitve, ki je bila od takrat do danes zavrnjena že 11 -krat.

Zanimivost: prav na današnji dan leta 1998 je tedaj 53-letna Ingrid Pedersen javno priznala, da je prav ona dolgo izgubljena nezakonska polsestra Johna Lennona. Povedala je, da je toliko let skrivala svojo skrivnost, da bi zaščitila svoje – v letu 1998 že pokojne – posvojitelje.

Vse pa se je začelo z lažjo. Julia, mati Johna Lennona, je slabih pet let po rojstvu Johna rodila deklico in ji nadela ime Victoria Elizabeth. Pri tem je obstajal “manjši problem”, saj Alfred, Johnov oče – mornar, ni bil tudi oče deklice. Da bi se izognila škandalu, je Julia, ki je imela pogoste psihične težave, dojenčico zaupala paru svojih prijateljev … paru, čigar moški del se je izkazal za pravega očeta … no, po eni verziji. Po drugi verziji, je bil oče dekletca vojak iz Walesa po imenu Taffy Williams, še pred tem pa je Julia nekega drugega vojaka celo obtožila posilstva. Končalo se je tako, da je malo Victorio Elizabeth posvojil norveški kapitan Peder Pedersen in njegova žena Margaret. Punčko sta preimenovala v Ingrid Marie Pedersen in jo vzgajala v Crosbyju v Angliji. Ob tem ni odveč povedati, da je mati Julia pred tem tudi Johna “oddala” svoji sestri Mimi, pri kateri je bodoči zvezdnik odraščal.

Ingrid je po lastnih besedah vedno vedela, da je “nekaj narobe”. Razodetje nekega dne, ko je izvedela resnico, je bilo šokantno. Gospa Margaret ji je o zadevi povedala, od takrat naprej pa je nista omenili nikoli več. Johnu po nekaterih poročilih za “skrito” sestro nikoli niso povedali.

Tole je pesem s post-humno izdanega Lennonovega albuma iz leta 1984:

———-

Na današnji dan leta 1990, je tedaj že močno razvpita irska pevka Sinead O’Connor odločno zavrnila nastop v Garden State Arts Centru v New Jerseyju. Kot razlog je navedla nestrinjanje z namero, da pred njenim koncertom predvajajo ameriško himno. 

O’Connorjeva se je sporekla z organizatorji koncerta, ki so na omenjenem prizorišču že pred tem imeli politiko predvajanja ameriške nacionalne himne (The Star Spangled Banner) pred vsako prireditvijo. O’Connorjeva je vztrajala pri stališču, da nacionalna himna nima prav nič skupnega z (njeno) glasbo in ni želela nastopiti toliko časa, dokler ji organizatorji ne bi zagotovili, da himne pred koncertom ne bo. 

Ob koncu so se v želji po zaslužku – koncert je bil razprodan – organizatorji prilagodili in irski zvezdnici dovolili nastop brez prej omenjenega uvoda. Sledilo pa je veliko razburjenje v delu ameriške javnosti. Nekatere radijske postaje so prepovedale Sineadine pesmi, senator zvezne države New York pa je predlagal bojkot njenega prihajajočega koncerta. V trgovini z živili na Beverly Hillsu  v Kaliforniji se je po tistem zgodil incident, v katerem je uslužbenec v trgovini, na oddelku za meso, pri nakupovanju opazil Sinead O’Connor, se postavil pred njo ter začel prepevati ameriško himno. Po hitrem postopku so g aodpustili in se O’Connorjevi opravičili, škandal pa je vseeno izbruhnil, pri čemer seveda ni potrebno omenjati, da je tudi odpuščeni delavec imel množice zagovornikov. 

O’Connorjeva je še prilila olja na ogenj že tako žgočih debat, saj je ob različnih priložnostih dejala, da se ne strinja s pretiranim domoljubjem, glasbeno cenzuro in rasizmom. Vse te teme so seveda sprožale nove valove polemik.

Sam incident pa je pomenil le uvod … nekakšno odskočno desko za poznejše kontroverzne dogodke, ki jih je kot po tekočem traku producirala O’Connorjeva. Pri tem se je v zgodovino glasbe verjetno najmočneje vpisal incident na njenem nastopu v znameniti televizijski oddaji Saturday Night Live leta 1992, kjer je raztrgala sliko papeža Janeza Pavla II. po tistem, si njena glasbena kariera v resnici ni nikoli več opomogla, saj si je nadse priklicala preveč močnih in vplivnih sovražnikov.

Tole je pesem z debitantskega albuma Sinead O’Connor z naslovom The Lion and the Cobra (1987):

———-

Na današnji dan leta 1975 je skupina Queen začela snemati znamenito Bohemian Rhapsody v studiu Rockfield v Monmouthu v Walesu. Pesem so snemali več kot tri tedne. Freddie Mercury se je na snemanje pesmi vnaprej psihično pripravil in usmerjal preostalo trojico članov skupine med snemanjem. Kitarist Brian May, Freddie Mercury ter bobnar Roger Taylor so svoje vokalne dele neprestano prepevali deset do dvanajst ur na dan, kar je rezultiralo v kar 180 različicah zapete pesmi.

Besedilo pesmi je napisal Freddie Mercury, o njegovem pomenu pa se je skozi desetletja veliko ugibalo. Mnoge besede iz besedila se pojavljajo v Koranu. “Bismillah” je že ena izmed teh in dobesedno pomeni “V imenu Allaha.” Beseda “Scaramouch” pomeni “živalski lik, ki se pojavlja kot hvalisav strahopetec.” “Beelzebub” je eno od številnih poimenovanj, ki jih je dobil Hudič …

Mercury-eva starša sta bila globoko vpletena v zoroastrizem, omenjene arabske besede pa imajo v tej veri močan pomen. Freddie Mercury, s pravim imenom Farrokh Bulsara je z družino odraščal v Zanzibarju, od koder pa so jih politični pretresi z velikimi protivladnimi nemiri leta 1964 prisilili, da so se preselili v Anglijo. Del besedila bi lahko govoril tudi o zapuščanju domovine. Zdi se, da je prav o tem govoril kitarist Brian May, ko je v nekem intervjuju ob vprašanju o pesmi dejal:

Freddie je bil zelo kompleksna oseba: na prvi pogled zabavna in šarmantna osebnost, vendar je v sebi skrival negotovosti in težave v zvezi s povezovanjem svojega otroštva s svojim življenjem. Nikoli ni natančno pojasnil besedila, vendar mislim, da je v Bohemian Rhapsody vložil velik del svoje osebne zgodbe.

Druga razlaga ni povezana z Mercuryjevim otroštvom, ampak s Freddiejevo spolnostjo – približno v času snemanja plošče se je pevec dokončno sprijaznil s svojo biseksualnostjo, njegov odnos z Mary Austin pa je razpadel.

Kakor stvari zadnjih trideset let stojijo, Freddie je namreč umrl, pravega pomena morda nikoli ne bomo izvedeli – sam pevec je o pomenu besedila držal zaprta usta, ob neki priložnosti pa je na to temo izjavil:

To je ena tistih pesmi, ki v ljudeh zbudijo fantastičen občutek. Mislim, da bi jo morali ljudje samo poslušati, premisliti in se nato sami odločiti, kaj jim pesem pove.

Ob neki drugi priložnosti je trdil, da besedilo ni nič drugega kot “naključna rimajoča nesmiselnost“.

Člani skupine Queen so si še v aktivnih časih želeli, da bi si njihovo glasbe vsak poslušalec interpretiral po svoje. Nikomur niso želeli vsiljevati svojih pogledov nanjo. Da pa so ostali vseeno vedeli, kakšen je pomen besedila za Bohemian Rhapsody, pa da vedeti podatek, da je Brian May nekoč izjavil, da so se vsi v skupini zaradi spoštovanja do Freddieja strinjali, da bo pomen avtorjeve pesmi tudi ostal – zaseben.

Zanimivost: pri Guinnessovi knjigi rekordov so v letu 2002 izvedli raziskavo, v kateri je bilo ugotovljeno, da je Bohemian Rhapsody najljubša mala plošča britanskih poslušalcev vseh časov. Imagine Johna Lennona je zasedla drugo mesto, tretja pa je bila v tej raziskavi Hey Jude skupine The Beatles.

———-

Gorenjske Online ne preživimo z oglasi. Veseli bomo, če boste naš trud ovrednotili.
Vzelo vam bo le trenutek. Hvala.

Vir naslovne fotografije: KLIK

Categories
Iz svetovne glasbene zakladnice

Vožnja tja dol spodaj ter v prihodnost …

Tudi današnji članek v rubriki Iz svetovne glasbene zakladnice prinaša tri zanimive zgodbe. Prva se večinoma dotika znamenite pesmi skupine The Cars, v prispevku pa mrgoli zanimivih imen in dogodkov. Sledi imaginarna pot tja dol spodaj (down under), kjer se je na današnji dan rodil zanimiv glasbenik in igralec. V zadnjem delu pa smo pisani, kot papige v oglasnem bloku komercialne televizije … dotikamo pa se napovedi o bodočnosti glasbene industrije …

Uživajte! 

———-

Triindvajsetega avgusta 1989 je Richard Theodore Otcasek skupaj s češkim super-modelom Paulino Porizkovo stopil pred matičarja. Gospod je večinoma v glasbeni karieri uporabljal poenostavljeno ime Ric Ocasek in je bil pevec v osemdesetih izjemno popularne in uspešne skupine The Cars. Štiridesetletni Ric in tedaj 18-letna Paulina sta se spoznala leta 1984, ko je Paulina zaigrala v videospotu za megauspešnico skupine z naslovom Drive. Gre za pesem z bendovega petega studijskega albuma z naslovom Heartbeat City iz leta 1984. Izdan je bil 23. julija 1984 kot tretji singel z albuma.

Zanimivo pri tem je, da je Ric Ocasek sicer napisal omenjeno pesem, vendar v njej ni zapel glavnega vokala; za le-tega je poskrbel basist skupine Benjamin Orr. Orr je leta 2000 umrl zaradi raka trebušne slinavke. Ko je umrl, so na spominski slovesnosti v Dvorani slavnih rock and rolla predvajali predvajali prav pesem Drive.

Paulina Porizkova & Ric Ocasek, 1989

Pesem je za vedno ostala največji ameriški hit skupine in drugi največji hit zanjo v Združenem kraljestvu (bolje se je tam odrezala My Best Friend’s Girl). V Združenem kraljestvu je mala plošča ob svoji prvi izdaji dosegla peto mesto.

V marsikateri spomin pa se je pesem vtisnila v povezavi z Live Aid-om julija 1985. Pesem je med koncertom v Philadelphiji izvedel Benjamin Orr, še prej pa je bila uporabljena tudi kot glasbena podlaga ob prikazu zmontiranih posnetkov, ki so množici na londonskem stadionu Wembley pokazali vso razsežnost katastrofalne lakote v Etiopiji.

Po koncertu Live Aid se je pesem ponovno vrnila na UK Singles Chart in avgusta 1985 tam dosegla četrto mesto. Avtorske honorarje od ponovne izdaje so člani skupine podarili the Band Aid Trust-u, ki ga je takrat zelo vneto vodil Bob Geldof, vodja skupine Boomtown Rats. Izkupiček v višini 160.000 funtov je Ocasek – medtem ko je novembra 1986 v Londonu promoviral svoj solo album This Side of Paradise – v obliki čeka predal tedaj v Band Aid Trustu še aktivnemu pevcu skupine Ultravox – Škotu Midge Ure-u.

Zakon s Paulino je bil za Ricka že tretji po vrsti. Paulina Porizkova je maja 2018 izjavila, da z Ricom že več kot eno leto ne živita skupaj. Prav Paulina je Ocaseka našla mrtvega 15. septembra 2019 v njuni skupni hiši v New Yorku. Hišo sta si ločitvi navkljub še vedno delila, saj vsi postopki v zvezi z razdelitvijo premoženja še niso bili končani. 75-letni Rick je v tistem času ravno okreval po operaciji. Iz urada mrliškega oglednika je prišllo potrdilo, da je Ocasek umrl zaradi naravnih vzrokov. Trpel je tako za hipertenzivno boleznijo srca kot za koronarno arterijsko boleznijo. 

Ric Ocasek, ki je posnel po sedem solo in sedem albumov s skupino The Cars, je za seboj pustil šest sinov; iz vsakega zakona po dva …

———-

Na današnji dan leta 1949 se je v South Wentworthvilleu v Novem Južnem Walesu v Avstraliji rodil Richard Lewis Springthorpe. Tekom glasbene kariere je mož uporabljal ime Rick Springfield.

Rick je bil od leta 1969 do 1971 član pop rock skupine Zoot, nato pa je svojo solo kariero začel z debitantskim singlom Speak to the Sky, s katerim je sredi leta 1972 dosegel top 10 v Avstraliji. Nato se je preselil v ZDA. Leta 1981 je tako v Avstraliji kakor tudi v ZDA zasedel vrh lestvice s skladbo z Jessie’s Girl, za katero je prejel tudi nagrado Grammy za najboljšo moško rock vokalno izvedbo. Sledili so še štirje Top 10 v ZDA. 

Rick Springfield, 1981

Kot igralec je leta 1984 igral v filmu Hard to Hold, med letoma 1994 in 1997 pa v televizijski seriji High Tide. Od 1994 do 1997, leta 2015 pa se je pojavil tudi v stranskih vlogah v Ricki and the Flash ter True Detective. Kot Noah Drake je v letih 1981–83, 2005–08 in 2012 nastopal v seriji General Hospital, leta 2013 pa se je ob 50. obletnici serije vanjo vrnil skupaj s svojim sinom, igralcem Liamom Springthorpom. V filmu Californication (2009) je odigral izprijeno različico sebe. Leta 2010 je Springfield objavil avtobiografijo z naslovom  Late, Late at Night: A Memoir. Leta 2016 je igral v vlogi Vince Vincente/Lucifer v 12. sezoni serije CW Supernatural. Leta 2017 je igral v vlogi pastorja Charlesa v epizodi ameriške zgodbe grozljivk z naslovom Winter of Our Discontent.

Zanimivost: življenje rock and roll zvezde terja davek. Posebej se je to izkazalo pri marsikaterem ostarelem zvezdniku. Stare kosti Ricka Springfielda pa bodo v primeru finančnih težav vseeno imele od kod črpati. Znano je namreč, da je Rick v času, ko ni sodeloval v rock’n’roll cirkusu in takrat, ko ni ravno zapeljeval prijateljevega dekleta (beri spodaj), vneto zbiral igrače. In to ne kar kakršnekoli igrače – Rick ima v lasti impresivno zbirko zbirateljskih akcijskih junakov iz serije Star Wars, med katerimi določene dosegajo tudi vrednost med 8.000 do 15.000 dolarjev.  Hja, lačen ‘zgleda, da ne bo …

Rickov največji hit je nastal na podlagi resničnih dogajanj. Malokdo pa ve, da je bila Jessie’s girl v resnici Gary’s girl. Gary je (bil) namreč Rickov najboljši prijatelj, pesem pa je bila del Rickovega petega samostojnega studijskega albuma (od enaindvajsetih; zadnjega je za sedaj izdal leta 2019) iz leta 1981 z naslovom Working Class Dog:

———-

V svetovni glasbeni zgodovini je 23. avgust 1986 ostal zabeležen kot dan, ko so člani odbite britanske zasedbe Sigue Sigue Sputnik prijavili idejo, da bi na prihajajočem novem albumu prodajali oglasni prostor med skladbami.

Sigue Sigue Sputnik so bili britanska novovalovska skupina, ki jo je leta 1982 ustanovil nekdanji basist skuppine Generation X – v njej je s petjem začel Billy Idol!!! –  Tony James. Skupina je ob izdatni podpori britanske glasbene industrije in tiska imela tri britanske top 40 uspešnice.

Glasbo, podobo in navdih so člani skupine črpali iz različnih elektronskih in glam bendov, kot sta Suicide in New York Dolls.

Ob Tony-u Jamesu je bil ustanovni član Sputnikov tudi Neal X (ex-Whitmore), ki je v bend pripeljal pevca Martina Degvillea, nekdanjega sostanovalca še ene pop ikone – Boy George-a iz skupine Culture Club. Degville je bil oblikovalec oblačil in je za Sigue Sigue Sputnik nato dobavljal garderobo. YaYa, trgovina, v kateri je delal, pa je postala baza skupine.

Mick Jones, nekdanji član skupine Clash, je z zasedbo na njenih nastopih v živo sodeloval kot sound engineer, v studiu pa je pomagal manipulirati različne zvoke. S skupino je nastopil, ko so bili predskupina bendu New Model Army. Fachna O’Kelly, manager skupine Boomtown Rats, ki je zagotovila večino opreme skupine, je skupini dal ime Sigue Sigue Sputnik, pri čemer se je skliceval na filipinsko ulično tolpo (“sigue”prihaja iz Tagaloga in iz izvirno špansko pomeni “pojdi naprej”). Sputnik aludira na prvi umetni satelit, ki ga je Sovjetska zveza lansirala leta 1957. Zvok skupine je po pripovedobanju Tony-a Jamesa prišel povsem po naključju, ko je nehote pomešal elemente zvočnih posnetkov nekaterih filmov z njihovo demo verzijo skladbe Love Missile F1-11.  

Zanimanje za skupino se je močno povečalo leta 1984 po intervjuju z Jamesom za znamenito revijo NME. Skupina je podpisala pogodbo z založbo EMI, pri čemer so člani benda v tisku trdili, da so zanjo dobili 4 milijone funtov, čeprav se je v resnici izkazalo, da je bila vredna le 350.000 funtov. Prvi singel skupine Love Missile F1-11, ki ga je produciral Giorgio Moroder, je izšel februarja 1986 in je dosegel 3. mesto na britanski lestvici singlov, drugo mesto v Južni Afriki in bil velik hit v več državah v Evropi in Aziji.

Njihov drugi singel 21st Century Boy je dosegel 20. mesto v Veliki Britaniji, kljub večinoma negativnim kritikam pa se je njihov debitantski album, Flaunt It, ki ga je tudi produciral Moroder, uvrstil med deset najboljših v Veliki Britaniji in dosegel 96. mesto v ZDA. Album je med skladbami dejansko vseboval plačljive reklame. James je pred izidom izjavil, da bodo prodali 20–30-sekundne oglaševalske reže za ceno med 2500 in 7000 USD. To je razložil z naslednjima razlagama:

  • komercializem v družbi je zelo razširjen. Mogoče smo mi samo nekoliko bolj pošteni od nekaterih skupin, ki bi jih lahko omenil
  • naši posnetki so že itak zveneli kot oglasi

Oglase, ki so se prodali (vključno s spoti za revijo i-D Magazine in Studio Line iz L’Oréala), so dopolnili ironični lažni oglasi, vključno z enim za korporacijo Sputnik, v katerem so trdili, da je “Užitek je naš posel”. Turnejo, ki je spremljala veliko ploščo, so zaznamovali slaba prodaja vstopnic in nasilje med obiskovalci koncertov.

Sigue Sigue Sputnik 1986

Minili sta dve leti, preden si je skupina opomogla, vendar so bile njene naslednje izdaje še slabše. Producentski trio Stock, Aitken & Waterman je ob koncu leta 1988 s skladbo Success dosegel le 31. mesto v Veliki Britaniji, kasnejši singli pa sploh niso več prišli med prvih 40 najbolj prodajanih malih plošč. Z drugim albumom Dress for Excess so pisani fantje v Združenem kraljestvu dosegli le še 53. mesto, so se pa dobro prodajali v Braziliji. 

Sigue Sigue Sputnik so se dokončno razšli julija 1989. Tony James se je kasneje istega leta pridružil znamenitim Sisters of Mercy. Chris Kavanagh se je pridružil Micku jonesu v skupini Big Audio Dynamite.

Menda bi kdo lahko dvignil nos, češ da Sigue Sigue Sputnik si pa s svojo obskurno epizodo v glasbeni zgodovini nikakor ne zaslužijo tolikšne obdelave v naših prispevkih … a kakorkoli čudno se že sliši – fantje so že sredi osemdesetih trdili, da so oni future of rock’n’roll. In glej ga zlomka – današnji svet glasbe je v ogromni meri res samo še mešanica elektronsko sproduciranih in zmanipuliranih studijskih zvokov, showa in reklam … prav kombinacije vsega tistega, kar so pred tolikimi leti predstavljali Sigue Sigue Sputnik:

 

———-

Gorenjska Online lahko podprete z gesto dobre volje. Vzelo vam bo le trenutek. Hvala.

Vir naslovne fotografije: KLIK

Categories
Iz svetovne glasbene zakladnice

O tihem paru iz ozadja, zgrešeni igralski karieri in ljubezenskem trikotniku

Dvaindvajseti avgust bomo začinili s tremi zanimivimi zgodbami iz svetovne glasbene zakladnice. V prvi se bomo dotaknili ene od prvih hit-factory posadk, zakonskega para iz Amerike, ki je poleg kopice drugih izvajalcev, za katere uspešnice je skrbel, tudi sam zase sproduciral nekaj hitov. Sledi zapis o enem izmed igralskih flopov (bilo pa jih je precej) tedaj mlade in nadebudne, a že svetovne pop zvezdnice z imenom Madonna Louise Veronica Ciccone. Današnji zapis končujemo s klasičnim ljubezenskim trikotnikom, zaradi katerega pa je svet glasbe dobil tri nepozabne hite …

Pa veliko užitkov ob branju in poslušanju 😉 

———-

22. avgusta 2011 je zaradi zapletov zaradi raka na grlu v starosti 70 let umrl Nick(olas) Ashford, polovica nekdaj znamenitega žena-in-mož dueta Ashford & Simpson. Drugo polovico je sestavljala Valerie Simpson.

Kot izvajalca sta se Ashford & Simpson v spomin poslušalcev najbolj vtisnila s hitoma Solid (1984) in Found a Cure (1979). Duo je bil leta 2002 sprejet v Songwriters Hall of Fame (Dvorano slavnih … avtorjev pesmi). Prav tako sta prejemnika nagrade The Rhythm & Blues Foundation’s Pioneer Award, nagrade ustanoviteljev ASCAP in nagrade Grammy Trustee. Revija Rolling Stone ju je uvrstila na 19. mesto na seznamu 20 najboljših duetov vseh časov.

Ashford & Simpson sta v bistvu imela dve karieri: prvo kot uspešen avtorski in producentski team ter drugo kot samostojna glasbena izvajalca.  Svojo kariero sta začela sredi šestdesetih let, ko sta ustvarjala za glasbenike, kot so 5th Dimension (California Soul), Aretha Franklin (Cry Like A Baby) in Ray Charles (Let’s Go Get Stoned in I Don’t Need No Doctor). Prav zaradi dela z Rayem Charlesom je nanju postal pozoren šef znamenite založbe Motown Berry Gordy

Ko sta se leta 1966 pridružila osebju založbe Motown, sta Ashford & Simpson poskrbela, da sta v duet združila Marvina Gaya in Tammi Terrell. Zanju sta napisala in/ali sproducirala vse – razen enega – single iz poznih šestdesetih let, vključno z uspešnicami, kot je izvirna različica pesmi Ain’t No Mountain High Enough,  pa Your Precious Love, Ain’t Nothing Like the Real Thing in Youre All I Need to Get By.

Po besedah Marvina Gaya v knjigi Divided Soul je Valerie Simpson na zadnjem albumu, ki ga je posnel s Tammi, odpela večino vokalov. To je storila zaradi tega, da bi finančno pomagala družini tedaj že nepopravljivo bolane Tammi, ki se je borila z usodnim možganskim tumorjem.

Nick in Valerie sta s snemanjem plošč začela že v šestdesetih; najprej kot del drugih zasedb ter občasna studijska pevca ter glasbenika. Valerie je tako recimo sodelovala pri debitantski plošči znamenitih Blood, Sweat & Tears, Nick pa je skupaj s Frankom Wilsonom produciral uspešnico I’m Gonna Make You Love Me, ki so jo Diana Ross & The Supremes posneli v sodelovanju s skupino Temptations leta 1968. Svojo prvo skupno ploščo pa sta izdala že leta 1964 kot Valerie & Nick.

Leta 1974 sta se končno poročila, naslednjega leta pa se jima je rodila hči Nicole. Druga hči Asia se je rodila leta 1987, dvanajst let kasneje. Lista vseh umetnikov, s katerimi sta v desetletjih skupnega delovanja ustvarjala, bi bila preprosto predolga, morda pa omenimo le, da sta bila kot avtorja navedena na singlu Amy Winehouse  iz leta 2007 z naslovom Tears Dry on their Own. Skladba namreč temelji na samplu zgoraj že omenjene uspešnice Marvina Gaye-a in Tammi Terrell iz leta 1967 Ain’t No Mountain High Enough.

Na inavguraciji predsednika Baracka Obame leta 2009 sta Ashford in Simpson svojo pesem Solid (as a rock) prepesnila v Solid as Barack ter mu jo zapela na otvoritveni svečanosti v Beli hiši.

Nick Ashford je 22. avgusta 2011, štiri dni pred 65. rojstnim dnevom Valerie Simpson, po obsevanju zaradi zapletov v zvezi z rakom na grlu, umrl v newyorški bolnišnici. Valerie Simpson je še živa in je stara 75 let.

———-

22. avgusta 1987 je Madonna z uspešnico, v kateri se je poigrala s Spanglish-čino (špansko-angleščino; Quien es esta niña?) z naslovom Who’s That Girl uvrstila na vrh lestvice najbolj prodajanih malih plošč v ZDA. Šlo je za naslovno pesem istoimenskega filma, v katerem je v glavni vlogi igrala Madonna, v kinematografih širom ZDA in sveta pa mu ni šlo niti približno tako dobro, kakor naslovni pesmi.

Film je režiral James Foley, zgodbo zanj pa sta napisala Andrew Smith in Ken Finkleman. V glavni vlogi je poleg Madonne v zgodbi o dekletu z ulice, ki jo lažno obtožijo umora svojega fanta in pošljejo v zapor, igral Griffin Dunne.  Ko glavno junakinjo izpustijo iz zapora, naj bi jo na avtobus, s katerim bi se morala vrniti v Philadelphio, pospremil za to zadolžen moški, ki pa ga junakinja prepriča, naj ji pomaga ujeti odgovorne za njeno priprtje. Med iskanjem kriminalca se nato junaka zaljubita drug v drugega.

Po neuspehu svojega prejšnjega filma Shanghai Surprise iz leta 1986, se je Madonna odločila, da bo igrala v komediji z naslovom Slammer, ki pa se je kasneje preimenovala v Who’s That Girl. Madonna je morala tako Warner Bros. kot producente filma prepričati, da je pripravljena na projekt in naj vanj vložijo denar. Za režijo filma je najela svojega prijatelja Jamesa Foleyja. Snemanje se je začelo v New Yorku oktobra 1986 in se nadaljevalo do marca 1987. Decembra je bilo snemanje zaradi izdatnega sneženja v New Yorku za nekaj časa prekinjeno. Madonna je vmesni čas porabila za pripravo svoje naslednje turneje in snemanje plošče, ki je spremljala film.

Film je v kinematografe prišel 7. avgusta 1987 in je popolnoma pogorel. V prvem tednu je zaslužil le 2,5 milijona dolarjev, končni izkupiček pa je znašal okoli 7,3 milijona dolarjev, kar je bilo ob – za tista leta zelo solidnem – proračunu za snemanje (17 do 20 milijonov dolarjev) seveda polom. Kritiki so bili nad filmom in Foleyjevo režijo zelo razočarani. K sreči je vsaj Madonnina spremljevalna svetovna turneja Who’s That Girl dosegla uspeh pri kritikih in publiki, saj je z njo skupaj zaslužila 25 milijonov ameriških dolarjev ter nastopila pred 1,5 milijona gledalcev. Soundtrack iz filma je bil prav tako komercialno uspešen, saj so ploščo po vsem svetu prodali v  več kot šest milijonih izvodov, poleg tega pa je naslovna skladba postala Madonnin šesti singel številka ena na ameriški lestvici Billboard Hot 100.

———-

Na današnji dan leta 1970 je skupina Derek and the Dominoes začela snemati svoj slavni album z naslovom Layla And Other Assorted Love Songs. V skupini je nastopal tudi znameniti kitarist Eric Clapton, ki pa je v poskusu ostati čimbolj neopazen skušal svojo genialno vlogo pri snemanju plošče kar najbolj omalovaževati.

Layla and Other Assorted Love Songs je sicer edini studijski album angleško – ameriške blues rock zasedbe Derek and the Dominoes. Kot dvojni album je izšel novembra 1970. V zgodovino rock glasbe se je najbolj zapisal po naslovni skladbi Layla in pogosto velja za največji glasbeni dosežek Erica Claptona. Drugi člani zasedbe so bili Bobby Whitlock na klaviaturah in vokalu, Jim Gordon na bobnih, Carl Radle na basu. Znameniti Duane Allman je na 11 od 14 pesmi odigral solo in slide kitaro.

Sprva je plošča pri kritikih obveljala za glasbeno in komercialno razočaranje. V Veliki Britaniji se sploh ni uvrstila na lestvico najbolj prodajanih albumov, na lestvici Billboard Top 100 v Združenih državah pa je prilezla do 16. mesta. Leta 1972, 1974 in 1977 se je plošča v ZDA znova uvrstila na lestvico ameriških albumov, RIAA (Združenje ameriške glasbene industrije) pa jo je označila kot – zlato ploščo. Šele leta 2011 je album končno debitiral na UK Albums Chart in dosegel 68. mesto

Kljub relativnemu komercialnemu neuspehu, so leta 2000 album uvrstili v Grammy Hall of Fame. Leta 2003 je televizijsko omrežje VH1 album proglasilo za 89. najboljši album vseh časov, Rolling Stone pa ga je uvrstil na 117. mesto na seznamu “500 največjih albumov vseh časov”. V tretji izdaji Colin Larkin’s All Time Top 1000 Albums (leta 2000) je bil izglasovan za 287. najboljši album v zgodovini. Leta 2012 je Layla Super Deluxe Edition prejela nagrado Grammy za najboljši album posnet v surround sound tehniki prostorskega zvoka.

Uvodnih pet kitarskih taktov Layle

Mala plošča z naslovom Layla je izšla kot drugi singel z albuma v marcu 1971. Pesem je navdihnila ljubezenska zgodba, ki je nastala v 7. stoletju v Arabiji, kasneje pa je bila osnova Zgodbe o Layli in Majnunu perzijskega pesnika iz 12. stoletja Nizamija Ganjavija. Le-to je (zgodbo torej) Claptonu dal Ian Dallas. Knjiga je Claptona globoko ganila, saj je bila to pripoved o mladeniču, ki se je brezupno zaljubil v lepo dekle, vendar je zaradi različnih okoliščin ni smel poročiti, zato je znorel. Pesem je dodatno navdihnila Claptonova (tedaj še) neuslišana ljubezen do manekenke Pattie Boyd, sicer žene njegovega prijatelja in kolega glasbenika Georgea Harrisona iz Beatlov. 

V prvih desetletjih 20. stoletja je dunajska lepotica Alma Mahler navdihnila prelomna dela četverice mož in zaljubljencev iz različnih vej umetnosti: glasbe (Gustav Mahler), književnosti (Franz Werfel), likovne umetnosti (Oskar Kokoschka) in arhitekture (Walter Gropius). Možno je, da nobena pop-kulturna muza ne bo nikoli več izenačila takega “dosežka” … če pa se je kdo v poznejših letih približal Almi Mahler, pa je bila to angleška lepotica Pattie Boyd, katere vpletenost v ljubezenske afere ter poroke z največjimi britanskimi rock zvezdniki šestdesetih in sedemdesetih let, je navdihnila tri danes klasične rock-himne. Med drugim, kakor že zgoraj povedano, je to tudi Layla Erica Claptona, s katerim se je Pattie Boyd nato vseeno poročila 27. marca 1979.

Pisano poročilo o dramatičnem loku dogajanj v ljubezenskem trikotniku, ki so Boydovo in Claptona pripeljali do oltarja leta 1979 (in na ločitveno sodišče leta 1989), najdemo v spominih Pattie Boyd z naslovom Wonderful Tonight: George Harrison, Eric Clapton and Me (iz leta 2007). Če povzamemo, gre nekako takole: Boydova je v šestdesetih spoznala Harrisona, kmalu sta se poročila, pri čemer je Harrison za Pattie napisal znameniti hit Beatlov z naslovom Something. Kasneje je Pattie spoznala tudi Claptona, Harrisonovega dobrega prijatelja, le-ta pa se je zaljubil vanjo. Clapton se je na koncu preselil k Pattiejini najstniški sestri, tam pa ustvaril Laylo, zaradi česar se je sestra odselila. Boydova je nato imela kratko afero s Claptonom, a se v času razhajanja Beatlov vseeno vrnila k Harrisonu. Clapton je takrat že padal v odvisnost od heroina. Po dokončnem razhodu s Harrisonom, se je Boydova vrnila k ozdravljenemu Claptonu, par pa se je poročil 27. marca 1979. Za Claptonovo drugo brezčasno klasiko z naslovom Wonderful Tonight prav tako velja, da jo je napisal za Pattie Boyd.

Boydova je danes stara 77 let ter živi v Tauntonu, Somerset, Anglija. Harrisonu so leta 1997 diagnosticirali raka na grlu; na posestvu Paula McCartneya na Beverly Hillsu v Los Angelesu je umrl 29. novembra 2001 v starosti 58 let, skorajda natanko enaindvajset let po tragičnem umoru Johna Lennona. Eric Clapton je star 76 let, živi na svojem posestvu v Ripley-u,  Surrey, Anglija in se v zadnjih mesecih v javnosti oglaša v zvezi s težavami, ki jih je imel po cepljenju proti edinemu virusu, ki v zadnjih 18 mesecih obstaja. Pri tem zatrjuje, da ne bo odigral nobenega koncerta v nobeni dvorani, kjer bo necepljenim – ali kako drugače v zvezi s plandemijo diskriminiranim – oboževalcem dostop preprečen.

———-

Gorenjska Online lahko podprete z gesto dobre volje. Vzelo vam bo le trenutek. Hvala.

Vir naslovne fotografije: KLIK

Categories
Vse je res

Alternativa posiljevanju in pogojevanju

Najdeno na Facebooku; mnogo staršev se te dni odloča, da svojih otrok 1. septembra ne bodo spustili v šolo, zato delimo tale tekst, saj bi morda lahko bil komu v pomoč pri odločitvi …

#žarekupanja #združenibomozmagali

Pozdravljeni starši, ki šolate svoje otroke na domu oziroma to šele nameravate. Učiteljica razrednega pouka in socialna pedagoginja sva vam pri tem pripravljeni priskočiti na pomoč.

V okolici Bleda in Bohinja imamo več naravnih prostorov za delo in druženje: travnik in topler v Bohinju, kozolec v vrtu v Gorjah, gozdni vrt s travnikom na Bledu. Vsem, ki vas zanima šolanje na domu in ste iz okolice Bleda in Bohinja ali okoliških občin, nudimo: strokovno pomoč za učence in starše pri organizaciji šolanja na domu in poučevanje izbranih učnih vsebin – individualno ali v manjši skupini.

Ponujamo varstvo v naravi z raznolikim ustvarjalnim, glasbenim in gibalnim programom. Preko igre in raziskovanja razvijamo človeške vrednote in socialne veščine.

V nedeljo, 22. 8. ob 11.uri v Vrtu okusov v Zgornjih Gorjah organiziramo igrivi spoznavni dan. Izrazili bomo svoje želje in potrebe glede šolanja na domu v prihajajočem šolskem letu in kako jih udejaniti s skupnimi močmi.

Za več informacij pišite na zs ali pokličite:

Natalija Horvat – 070 628 281
Mina Kunstelj – 041 315 877

———-

Gorenjska Online lahko podprete z gesto dobre volje. Vzelo vam bo le trenutek. Hvala.

Vir naslovne fotografije: KLIK