web analytics
29. novembra, 2020

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

Danes začenjamo s serijo člankov o diktatorjih in njihovih koncih. Vsaka podobnost z resničnimi dogodki in ljudmi je zgolj – namerna. 

Libijci so se na dan 20. oktobra podali leta 2011 množično podali na ceste. Danes imajo ta datum za svoj dan neodvisnosti. Z množičnim ljudskim slavjem so se razveselili smrti človeka, ki jim je vladal kar 42 turbulentnih let. Omar Moamer el Gadafi je bil umorjen, ko so uporniške sile dokončno zajele njegovo rodno mesto Sirt, od koder so se v zadnjih tednih izčrpavajočega ter grozljivega poskusa ohraniti oblast, borili zadnji ostanki Gadafijevega režima. Gadafi se je na oblast v starosti le 27 let povzpel 1. septembra leta 1969, ko je v nekrvavem puču s prestola vrgel vladajočega monarha. Nato je bil imenovan za vrhovnega poveljnika oboroženih sil in predsednika novo ustanovljenega vodstvenega organa Libije, Revolucionarnega poveljniškega sveta (Revolutionary Command Council, RCC). Takrat je začel počasi prevzemati celotno oblast v državi. Začel je z odstranitvijo ameriških in britanskih vojaških baz v letu 1970 in seveda postal trn v peti zahodnim silam. Sčasoma je odpravil parlament, politične stranke, sindikate ter nevladne organizacije. V Gadafijevi džamahiriji ali “državi ljudskih množic” si ob tem ni nadel pravzaprav nobene politične titule, raje je videl, da ga kličejo z brat vodja.

V resnici je Gadafi dovolil, da je pri upravljanju države sodelovala le majhna skupina – večinoma članov njegove družine. Libija je zaradi svojih zalog nafte (devetih največjih znanih na svetu) nabrala ogromno bogastvo. Bogastvo mu je omogočilo, da je vladal sorazmerno nekontrolirano do februarja 2011, ko je bilo ljudem dovolj. Spodbujeni in opogumljeni s t.i. arabsko pomladjo, ki je uspešno zrušila vlade Tunizije in Egipta, so se na ulice podali tudi Libijci. Gadafi je po protestnikih udaril z dotedaj nevidenim nasiljem nad lastnim ljudstvom, hkrati pa je novinarjem dejal: “Vsi moji ljudje me imajo radi.” Uporniki so vztrajno pritiskali, ob tem pa si pridobili podporo s strani Natovih sil, ki so 19. marca 2011 začele tudi z zračnimi napadi. 22. avgusta so po šestmesečnih bojih uporniške sile razglasile, da je glavno mesto Tripoli osvobojeno ter na ta način formalno zaključile z Gadafijevim režimom. Dokler pa samega diktatorja niso ujeli, si Libijci niso mogli oddahniti. Ta trenutek je nastopil 20. oktobra, ko je premier Mahmoud Jibril na novinarski konferenci dejal:

“Na ta trenutek smo čakali že dolgo. Moamer Gadafi je bil umorjen.”

Zgoraj je v nekaj stavkih na kratko opisana vladavina libijskega diktatorja. Najbrž ni nobenega dvoma o tem, da je človek res bil diktator. V razmislek pa bi svojim bralcem dali tudi dejstvo, da so ga kot krvavega diktatorja prikazovali predvsem zahodni mediji, plačani s strani tistih, ki jim je Gadafi odvzel pravico do izkoriščanja libijskega nacionalnega bogastva – nafte. Pa tudi Američani in Britanci mu niso pozabili izgona svojih sil z ozemlja Libije.

Obstaja pa tudi drugačen pogled in o obeh je treba razmisliti. Po prihodu na oblast je vlada RCC sprožila postopek usmerjanja sredstev v zagotavljanje izobraževanja, zdravstvenega varstva in bivališč za vse. Javno šolstvo v državi je postalo brezplačno, osnovnošolsko izobraževanje pa obvezno za oba spola. Zdravstvena oskrba je bila brezplačno na voljo javnosti, Gadafijevemu režimu pa je spodletelo pri zagotavljanje stanovanj za vse državljane. V času Gadafijevega vladanja se je dohodek na prebivalca v državi povzpel na več kot 11.000 ameriških dolarjev, kar je državo uvrščalo na peto mesto v Afriki. Povečanje blaginje je spremljala kontroverzna zunanja politika, povečala pa se je notranja politična represija.

V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja je Gadafi v zavezništvu z vzhodnim blokom ter Kubo Fidela Castra odkrito podpiral uporniška gibanja, kot so Afriški nacionalni kongres Nelsona Mandele, Palestinsko osvobodilno organizacijo Jaserja Arafata, pa Irsko republikansko armado in Fronto Polisario (Zahodna Sahara).

Gadafijevo vlado so sumili, da je sodelovala pri marsikaterem napadu, ki so ga izvedle prej omenjene organizacije. Poleg tega je libijska vojska izvedla več napadov na sosednje države v Afriki, zlasti na Čad v sedemdesetih in osemdesetih letih. Tovrstna dejanja so privedla do poslabšanja zunanjih odnosov Libije z zahodnimi državami in dosegla vrhunec v ameriškem bombardiranju Libije leta 1986. Gadafi je ukrepe svoje vlade zagovarjal z navedbo potrebe po podpori protiimperialističnim in antikolonialnim gibanjem po vsem svetu.

Gadafi je ob prej navedenem podpiral protisionistična, panarabska, panafriška in arabska gibanja za državljanske pravice. Gadafijevo vedenje, pogosto polno nepričakovanih izbruhov, je tuje opazovalce pripeljalo do sklepa, da ni mentalno zdrav. Temu so seveda oporekale libijske oblasti in drugi Gadafijevi podporniki.

Kljub obsežni pomoči in tehnični asistenci Sovjetske zveze in njenih zaveznikov, je Gadafi ohranil tesne vezi z nekaterimi proameriškimi vladami v Zahodni Evropi. Pogosto je dvoril zahodnim naftnim družbam z obljubami o dostopu do donosnih libijskih energetskih sektorjev. Po napadih na ameriških tleh 11. septembra 2001 so se napeti odnosi med Libijo in Zahodom večinoma normalizirali, sankcije proti državi pa so se sprostile v zameno za jedrsko razorožitev, ki naj bi jo izvedel Gadafijev režim.

V marsikaterem pogledu je bil tako Muamer Gadafi podoben jugoslovanskemu predsedniku Titu. S tem zapisom ne želimo sprožati polemik v tej smeri, bolj se želimo osredotočati na smrt diktatorja … kar bomo predvidoma v zvezi z nekaterimi drugimi imeni počeli tudi v prihodnje.

Muammar Gadafi, odstavljeni vodja Libije, je bil ujet in ubit 20. oktobra 2011 med bitko pri Sirtu. Gadafija so našle in zajele sile nacionalnega prehodnega sveta (NTC), ko se je skrival v zahodno od Sirta. Kmalu zatem je bil umorjen. Pri NTC so sprva trdili, da je odstavljeni diktator umrl zaradi poškodb, ki jih je utrpel v požaru. Le-ta naj bi izbruhnil v boju, v katerem so diktatorja lojalistične sile poskušale osvoboditi. Eksplicitni videoposnetek njegovih zadnjih trenutkov pa je kasneje prikazal uporniške borce, ki so padlega despota pretepali, eden od njih pa je vanj tudi zabadal bajonet, preden je bil večkrat ustreljen ob tem, ko je prosil za svoje življenje.

Advertisements

Morda ste zgrešili

3 min read
3 min read
3 min read