web analytics
4. decembra, 2020

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

V današnji rubriki “prispevki bralcev” se bomo srečali z – žal – v zadnjih letih še kako aktualno temo: izseljevanje. Nazadnje smo – če nas spomin ne vara – objavili zgodbico starejše gospe in z njo poželi kar nekaj odobravanja. Še enkrat (ali dvakrat) prej tudi pismo gospe, ki nas je skušala opozoriti na pasti prihajajoče 5G tehnologije. Ena od omenjenih ima pri nas že tudi nov prispevek, vendar še čaka na … pretipkavanje.

Zapuščanje doma …
Foto: KLIK

Tokrat se – z osebno izpovedjo – lotevamo izseljevanja iz Slovenije. Današnji svet je poln masovnih migracij. Ob tem tipična slovenska zaplankana duša najprej pomisli na – kakor se je uveljavilo poimenovanje – nesrečne ekonomske migrante, s katerimi se vsakodnevno soočajo oblasti. Pustimo ob strani dejstvo, da razen prebivalcev obmejnih krajev, večina prebivalcev Mat’ kurje še nikoli v življenju ni videla kakega migranta in še bolj neumne zapise desničarskih trobil (ki jim nasedejo lahko le močno omejeni v svojih razmišljanjih), ampak dajmo v presojo tudi nesporno dejstvo, da s te “naše” male zaplatice zemlje bežijo tudi naši lastni ljudje. Podatkov za leto 2019 sicer še nismo našli, v minulem desetletju pa je statistični urad zabeležil naslednje podatke:

  • v letu 2009 se je iz države odselilo 18.788 ljudi
  • v letu 2010 se je iz države odselilo 15.937 ljudi
  • v letu 2011 se je iz države odselilo 12.024 ljudi
  • v letu 2012 se je iz države odselilo 14.378 ljudi
  • v letu 2013 se je iz države odselilo 13.384 ljudi
  • v letu 2014 se je iz države odselilo 14.336 ljudi
  • v letu 2015 se je iz države odselilo 14.913 ljudi
  • v letu 2016 se je iz države odselilo 15.572 ljudi
  • v letu 2017 se je iz države odselilo 17.555 ljudi
  • v letu 2018 se je iz države odselilo 13.527 ljudi

V obdobju desetih let torej moramo govoriti o izselitvi 150.414 prebivalcev Slovenije!!! In če ostanemo pri Gorenjski, ki se nas zadevno najbolj dotika, to pomeni, da so se v desetih letih iz države izselili vsi prebivalci Kranja (37.313), Radovljice (18.164), Tržiča (15.851), Medvod (14.161), Kamnika (13.768), Jesenic (13.255), Domžal (12.863), Škofje Loke (11.830), Bleda (8.113) ter Bohinja (5.222) … torej desetih krajev z največ prebivalci na Gorenjskem. Podatke smo našli na spletnih straneh Statističnega urada RS. 

Zapuščeno mesto
Vir fotografije: KLIK

“Žil’ca” nam ne da miru, da ne bi ob tem spet spomnili na natolcevanja in strašenje nekega – žal – tudi gorenjskega politika, ki mu tule po nemarnem ne bi delali reklame, kako na slovenskih mejah čaka 55.ooo migrantov, da preplavijo deželico … Te migracije sicer na strani Gorenjska – online kar spremljamo in zelo redko se zgodi dan, ko bi policija zaznala 10 migrantov. Torej: ali imamo popolnoma nesposobno policijo, ali pa tod preko pač ne potuje toliko ljudi, kakor nas želijo nekateri strašiti. Pa na tem mestu zastavimo vprašanje – koliko let bi potrebovali, da bi vsak dan ujeli deset ljudi in jih prepričali, naj ostanejo pri nas (česar pravzaprav nihče od teh noče) … da bi nadoknadili manjko izseljenih ljudi?

Sicer pa imamo srečo, da se ljudje ne izseljujejo le z Gorenjske, pač pa iz cele države, pa v naših mestih (in seveda na podeželju) vseeno živi še nekaj ljudi. In če ob tem zapišemo še, da se k sreči v Slovenijo v vseh zadnjih letih vseeno priseljuje približno enako število prebivalcev, kakršno ga zapušča … bo pa nekaterim že zmetalo fedre ven

Dejstvo je, da so migracije od nekdaj bile in vedno bodo. Tudi prebivalci Slovenije od vekomaj sodelujemo v njih, kar je bilo posebej izrazito v desetletjih pred prvo svetovno vojno, med obema svetovnima vojnama ter takoj po drugi, pa nato spet v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja. Ni pretirano zapisati, da je nov val “bega iz Slovenije” prisoten v zadnjih letih. 

V zadnjih dveh stoletjih s(m)o se Slovenci izseljevali iz krajev, ki so ozemeljsko pripadali različnim državam – Avstriji, Italiji, Madžarski, Jugoslaviji in šele v zadnjih desetletjih Sloveniji. Tako, kot državne tvorbe, so bili različni tudi socialni in politični sistemi. Večinoma pa so se ljudje s tega ozemlja odseljevali iz ekonomskih razlogov, enako pa velja tudi za priseljevanje. Vedno so se od tod ljudje izseljevali, ker so želeli v bolj razvita okolja, priseljevali pa iz manj razvitih. Večinoma so migracije potekale na osi jug – sever, čeprav v primeru preseljevanja Slovencev pred dobrimi stotimi leti velja tudi usmeritev na zahod (Amerika).

Preseljevanja pa niso le statistika. So tudi (ali predvsem) individualne zgodbe. Usode. In eno takih predstavljamo danes … tako, kot nam je najljubše – na osebni ravni …

Takole je pisalo v spremljajočem tekstu gospe BSB (polno ime in priimek hranimo v uredništvu):

Pošiljam vam v branje … če bi se vam morda zdelo zanimivo. Gre za resnično zgodbo. Iz okolice Jesenic smo se približno 6 mesecev nazaj preselili v Avstrijo. Z možem sva v drugi polovici tridesetih let (36 in 37 let) in imava dve punčki. Stari sta 5 ter 10 let. Kakorkoli že, težka je bila odločitev za selitev v tujino. Ampak rada bi, da preberete spodnji tekst:

PRVA ZIMA … NEKJE DRUGJE

Zrem skozi okno. Na zamrznjene veje, na bela polja in gozdove. Sneg naletava, roke mi greje skodelica čaja. Tišina in spokoj je okoli mene. Na mizi gori svečka, v ozadju utripajo lučke novoletne smrečice. Prva zima nekje drugje. Nekje, kjer je sedaj moj dom. Nekje, kjer so ljudje prijazni, a govorijo drug jezik. Nekje, kjer smo si ustvarili novo gnezdo, polno topline in družinske ljubezni. Razmišljam dalje. Nomadi. Kaj nismo ljudje vedno bili v lovu za boljšim? Ali pa smo le imeli radi to idejo? Ne vem.

Zakaj so moji starši nekoč odšli od doma? Bojda za boljšim jutri. In ta boljši jutri so tudi našli. Imeli so možnost izbire. In so izbrali. Tako kot sem zdaj izbrala jaz. Boljše, zase, za svoje otroke. Upam. Čas bo pokazal svoje. Gledam ju, svoji hčeri. Srečni sta. Smejita se. Govorita, ta tuj jezik, še vedno se lomita, a sta iz dneva v dan boljši. Otroci imajo nekaj, kar nam velikim manjka. Tisto otroško brezbrižnost. Kar ne gre z usti, gre pa z roko in nogo, če je treba. Na igrišču odmeva smeh mojih otrok, pomešan s smehom drugih. Treba je biti srčen, jezik se najde, tako ali drugače. Odrasli pač kompliciramo, tako to je. Kako bo in zakaj, pa čemu?

Rodila sem se med gorami, v ozki dolini železarskega mesta. Tam rasla in odrasla. Izgubila prvi zob, se naučila voziti kolo, doživela prvo ljubezen. Vse. Spoštovala domovino, vstala ob Zdravljici in s ponosom uporabljala ta jezik ljubezni in njegovo dvojino. In to bo z menoj nekoč umrlo. Ponos, da sem bila del te male, drage domovine. A na koncu … ne vem …

Ni mi dala izbire.

Ali pa je jaz nisem videla. In na koncu se človek utrudi od iskanja, iskanja tega boljšega. Kaj ni nek cilj vedno stremeti k izboljšanju? Ali pa so sanje preveč pogoltne? Samo skomignem z rameni, ne vem. Človeku ni dano vse vedeti, mora poskusiti in doživeti. A vsaj očitati si ne bom mogla, da nisem poskusila. Sem. In bom. Na tej poti spoznavam predvsem sebe, svoje šibkosti, svojo moč. Začela sem se doživljati drugače … veliko bolj človeška sem, kot sem mislila. Morda pa je bil namen te poti spoznati sebe. Toliko možnosti je, zakaj je to tako kot je. Pač je. Pika in konec. Tu sem, kjer sem. In življenje me čaka. Čaka, da ga izkoristim. Da ga napolnim z novimi spomini, novimi dogodivščinami in novimi ljudmi.

Srce je samo neskončna shramba za srčnost in človečnost. Sedaj in zdaj, pa jutri in v prihodnosti, pa jok in solze in smeh, vse to gre zraven in konec koncev smo samo ljudje, zakaj bi nas bilo sram tega? Čaj se je ohladil, sneg še vedno naletava. Zima je. Prva od mnogih tukaj. Tukaj kjer je sedaj moj in naš dom. Življenje bodi mi prijatelj, z roko v roki, čez bela polja tja v novi dan. Kdaj? Takoj sedaj!

Tekst, ki zadane v srce, mar ne, dragi bralci? Bežna znanka ustvarjalca te spletne strani se je tudi že v preteklosti kdaj izkazala s kakim zapisom, ki je dal misliti. Še nekoliko smo povrtali v frišno izseljenko in izvedeli tudi, da je njen mož gradbeni inženir, vendar pravi, da organiziranost dela, prijaznost ljudi ter … nenazadnje plače … sploh niso primerljivi s Slovenijo ter kraji, kjer z družinico prebiva sedaj. Ob tem pravi, da je zgovorno tudi, da je mož trenutno po rangu na precej nižjem delovnem mestu, kot je bil v Sloveniji.

V Sloveniji je mož delal na petek in svetek, vodil 4 enote, bil dosegljiv 24 ur … Plača je bila skorajda enkrat manjša, kot jo ima sedaj, pa še enkrat povem, da zdaj tudi približno nima enake odgovornosti. Po letih in letih trdega in vestnega dela je imel vsega dovolj. Želel si je odpočiti možgane. In po le nekaj mesecih se mu tu že obeta napredovanje in to za delovni teden od ponedeljka do petka, za proste vikende in praznike, za trinajsto ter štirinajsto plačo. A denar ni najvažnejši, veste!

Jaz pa sem v Sloveniji tudi imela službo, ki mi je bila zelo ljuba. Pa sem se žrtvovala in dala odpoved. Za zdaj sem tule v Avstriji doma, počasi organiziram zadeve. Po novem letu pa bom začela iskati kako delo za 4 ure. Tukaj – živimo med Salzburgom in Linzom in smo zdaj oberösterajherji, haha – so ljudje noro prijazni. Vsi se trudijo z nami. Ena od hčera je začela tukaj hoditi v vrtec, druga je že v petem razredu, pa pred časom nista znali niti besedice nemško. Čas bo pa pokazal, ali smo se odločili prav …

In mi … mi pravzaprav ob tem nimamo kaj dosti dodati. Ko nas po skoraj 30 letih od obljub o drugi Švici zapuščajo tudi tako srčni ljudje, se lahko resnično vprašamo, kam vse skupaj pelje in kako bo to ozemlje videti čez kako generacijo …

Ni pa dvoma, da bo ubogi Butalec še naprej s prstom kazal na migrante, samske matere, ki bi želele biti oplojene z biomedicinsko pomočjo, pa istospolno usmerjene, pa tiste, ki radi nosijo trenirke, brezdelne umetnike, prejemnike socialnih pomoči … in še koga. Saj veste, da znamo Slovenci prst uperiti praktično v vsakogar, ko nam tako pastirji servirajo?

Da so pa prav ti pastirji tisti, ki čredo peljejo prodi prepadu, pa očitno kapne le tistim, ki jo zapustijo …

Vir naslovne fotografije: KLIK



Booking.com

Advertisements

Morda ste zgrešili

3 min read
7 min read
3 min read
2 min read