web analytics
16. januarja, 2021

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

OD PAMTIVEKA SMO SE PREPIRAL’

Sneg ga je mogoče že zamedu, pa dons po spletn’h socyaln’h medij’h za razliko od prejšn’h dni (tednow, mescow) na prevladujejo več korona prepiri, ampak zapisi o tem, kuko ga mormo an roke, pa kuko je spet presenetu cestarje, pa …

Okej, sneg gaj mogoče zamedu. Ampak model je največji sin gorenske matere … hm. Tkole je enkat zapisow in že tak’t pokazow, da smo Zlovenci večinoma vdan in poslušn pripadniki črede:

Se z bukvam’ usájam
pa belim glavó –
pa z’jala prodajam
pa gledam takó.
Do sedmih ležim
Še komaj se zganem
se s fant’ pokosim.
Kaj drugi počnejo
jaz tud’ to storim
Če v vodo poskoč’jo,
jaz tudi za njim’

Od nažga Frenkija apokrifnga gradiva sicer ni wlik, ker je zanemu zarad požiga zapuščine ostaw le enmau rokopisnga in še ne objavlenga materjala. Do usodnga dogodka je prišwo 5. al 6. februarja 1849 okol 10. ure dopone. Trgovc Viljem Killer (1804-1882), Prešernov kransk prijatu, je dogodk dramatičn opisow tkole:

V kuhinji najdem Katro s polnim jerbasom spisov. Metala jih je v ogenj. ‘Za božjo voljo, Katra, kaj pa delate?’ sem zavpil, ona pa: ‘Gospod tehant so mi rekli, da naj tole požgem!’ Prosil sem jo: ‘Tega pa ja ne boste storili! Nesite nazaj. Počakajte, prišel bom popoldne in pogledal, kaj je na papirjih!’ A Katra se ne zmeni za moje besede in kar še naprej meče na ogenj. Jaz bi se ruval z njo, a začujem Dagarinovo hojo, z njim se nisem hotel sestati, in hitro odidem. Ko pridem popoldne, je bilo vse požgano. Da bi se človek zjokal. Našel sem samo še dva drobna zvezka pesmi, pisanih od Prešernove roke; nekaj njegovih, nekaj Vodnikovih. Tista dva zvezka spravim v svoji štacuni. Čez nekaj dni opazim, da so pomočniki iz enega že trgali lističe in zavijali vanje trgovski drobiž. Drugi zvezek sem nekam založil.

Vodiln literarn zgodovinarji o uničen’h rokopis’h nč na dvomjo:

“Dostopen je le tisti neznatni odstotek tega blaga, ki mu je bila usoda naklonjena, da se je ohranil Prešernov lastnoročni listič ali da ga je očuvala tradicija, ki pa ni vedno zanesljiva” 

“[T]isti rokopisi, ki so prišli po Dagarinu in Bleiweisu v evidenco bralcev in literarnih zgodovinarjev, [so] samo del tega, kar je bilo.”

“Za Prešernom je ostalo veliko rokopisov — Levec pravi, da je bilo “tacih rokopisov poln Kranj”, vendar so jih ljudje raztrosili.”

Uničene Prešernov’h rokopisov je bwa še ena prilka za nazorske spopade u slovenski kulturn srenji. Valda se mi mormo prepirat, drgač nismo zdraw. Liberaln Viljem Killer je recmo obtožvow za požig Frenkijowe zapuščine kateheta Dagarina, konservativna stran je pa valda skušowa zanikat use skp, alpa zmanšat pomen.

Tomo Zupan(1839-1934), dal’n Prešernov sorodnik, profesor slovenš’ne in verouka na kransk gimnazij, je k’r nekej svoj’h prešernoslovsk’h moči ponucow za dokazowane, da za Prešernam niso požgal’ – u ta namen je prebrskow Dagarinovo celo knjižnco za morebitn’m Prešernovam rokopisam. To je po un star narodn: žwahta – strgana pwahta. U pismu Levcu sej model sklicvow na pripodvane “Žumrov’ga kovača”, u resnic pa Franca Gogale, Prešernov’ga kompanjona pr’ Narodn’ straž’, da sos to “lj’dje zmisn’li”, da so gorele le “lutrš bukve”, ne pa tut rokopisi, in kasneje naložu še, da gre za liberalno gon’o, kjo začew dunajsk Zvon leta 1879:

“O, zažgala pa Katra dohtarju ni nič posebnega. Le to so Katra pravili doma v Vrbi, da so stric sami morali v Ljubljani nekaj tega zažgati, kar so pisali. Da so službo dobili.” Ker so se obtožbe na Katrin račun očitno množile, se je ta pri sestri Lenki takole pridušala: “Nisem tacega dohtarjevega spisa požgala, ki bi bil dva prsta širok. Pa njemu, dohtarju, naj bi jaz zažgala, ki je bil za svoja pisanja tako aklih.”

Franc Gogala prow zanesljva priča ni mogu bit, sej piše katoliškmu Zupanu, daj sestra Katra po Dagarinovmu naročilu in s Prešernovmu privoljenam skurwa sam ene protiverske in nespodobne bukle u Prešernov last, liberalnmu Levcu pa tko, kukr je domnevow, da tmo b’l ustreza, namreč daj Dagarin daw skur’t Prešernove rokopise, nekej pa da j’h je odnesu Viljem Killer. Dagarina pa kaplana Alojza Koširja je recmo obtožu tut literarn zgodovinar Alfonz Gspan, negovmu starejšmu kolegu Josipu Tominšku sej pa zdew požig nekak upravičen (paste to!!!), sej po negovmu “marsikatera maksima ni bila namenjena javnosti”.

 

Drgač tut na Tominška ni lih pametn prisegat, ker na drugmu mestu model ponardi pričevane Prešernov’ga pisarja Rudolfa z zmišlotino, daj ta mogu pred pesnikam dva dni pred smrtjo vse spise u en star kastrol požgat. Umetnostn zgodovinar kaplan Viktor Steska je u debat z Elkom Justinom pa recimo trdu, daj Dagarin pred smrtjo clo prisegow, da ni požgal čist n’č Prešernovga. Mrbit u evidenc prešernoslovja razlage, kjoj prispevow škof Anton Vovk, Prešernov žwahtnik, t’m nek’ okol leta 1958, sploh še ni:

“V našem rodu je bila vodenica dedna bolezen. Več mojih prednikov in sorodnikov je za njo umrlo. Ne samo Prešeren, tudi jaz jo imam in tudi moj sorodnik Kajdiž. Od postelje vodeničnega bolnika se širi neznosen smrad. Kadar je kdo od naših, ki je imel to bolezen, umrl, so sorodniki, pa če so bili še tako varčni, njegovo posteljnino z žimnico vred takoj zažgali. Sam se spominjam nekaj takih ‘kresov’ ob smrti mojih sorodnikov. To je najbrž tudi tisto, kar so kurili ob Prešernovi smrti. Od nekaj papirjev z neobjavljenimi pesmicami se gotovo ne bi dvigal tak plamen in dim, kot poročajo.”

Tko da … če druzga ne, Zlovenci se znamo po zobeh vlač’t. N’m se zdi pa prov, da se nažga Frenkija spomnemo tut na dan, ko sej rodiw in ne na trapast določen kulturn praznk ob modelow smrt’ …

Zdej pa kr enga na Frenkijow  zdravje!

Delno prirejen in povzet po: KLIK

Advertisements

Morda ste zgrešili

2 min read
2 min read
3 min read