web analytics
1 oktobra, 2020

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

O begu v Ameriko in skoku v objem poročenega moškega

Pišem:
Chloé Thenewone

Moja duša je danes nemirna. Čutim močno napetost, širi se skozi moje telo. Prav zdajle, ko začenjam spet s pisanjem. Vsak dan opazujem, berem in poslušam o tem, koliko je nasilja vseh vrst med našimi najstniki. Take in podobne novice spremljam že mnogo let. Kar same me najdejo. Odkar sem se pred več kot 18 leti podala na spiritualno pot, pa še toliko bolj. V zvezi z nasiljem se mi poraja mnogo vprašanj. Kje se je zalomilo, da že 12 letniki posiljujejo, jemljejo droge, segajo po orožju in so fizično nasilni do mladih deklet, do svojih staršev, vrstnikov in celo mlajših oseb? Od kod toliko sovraštva? Kaj se je dogajalo, ko so bili ti nasilneži še povsem majhni otroci? So bili zatirani? So bili etiketirani? Mogoče nesprejeti in neljubljeni od svojih vrstnikov in predvsem staršev? Morda celo zlorabljeni?

Nasilja, ki se ga pogosto sploh ne zavedamo, po mojem mnenju pa ga je najbrž največ – pa je psihičnega. Morda bo kdo rekel, da pretiravam, ampak … tako pač menim. Če boste bolj pozorni na lastne besede in dejanja, verjamem da boste odkrili marsikaj. Eno nasilje ponavadi vodi še v več nasilja. Vse skupaj se stopnjuje in kar naenkrat se znajdemo v začaranem krogu. S tistimi, ki izvajajo nasilje, pa je tako: ko jim človek dovoli nekaj malega, si takoj pridobijo moč. Pa naslednjič še malo večjo, tretjič spet večjo in … vsi bi se morali zavedati, kam to vodi.

Manipulacije. Ljubosumje. Potlačena jeza. Veste, o čem govorim? Ste kdaj imeli opravka s tovrstnimi ljudmi? Sama še predobro vem, o čem govorim, prevečkrat sem imela opravka z njimi. Zdaj jih prepoznam takoj. Naučila sem se ob vseh zlorabah. Zadnjič je pod prejšnjim člankom ena od mojih prijateljic pripomnila: 

Vsi smo žrtve žrtev.

Ampak – zakaj vse to počnemo? Zakaj se vedno znova znajdemo v vlogi žrtev? Zakaj se nam te stvari dogajajo?  Neštetokrat sem si zastavljala podobna vprašanja.  Vsak od nas se začne v osebnost izoblikovati v otroštvu, ko bi večinoma naredili prav vse, da bi si pridobili pozornost staršev, bratov, sester, vrstnikov, učiteljev in kdo ve koga še vse … Če pa nazaj ne dobimo pravih impulzov, če z nami niso zadovoljni, nas nikoli ne pohvalijo in nam ne povedo, da nas cenijo, imajo radi ipd … potem v nas zazeva večna praznina.

Premalo ljudi se sooča z lastnimi strahovi, travmami in notranjim jazom. Marsikdo izmed vas se verjetno zares sploh ne pozna. Zakaj ste tukaj na Zemlji? Kakšno je vaše poslanstvo? Ali živite kar tja v en dan? Le razmišljam …

V Franciji, Azurna obala

Kar se tiče mene, se mi zdi, da se že vse življenje sprašujem, kaj je moje pravo poslanstvo. Sprašujem se tudi zakaj sem se sploh rodila v Sloveniji, četudi ne živim zares več tukaj. Vsaj spiritualno ne. Mojemu trenutnemu bivanju v Sloveniji rečem počitnice, ker bom prej ali slej spet odšla. Vedno odidem. Že od nekdaj sem vedela, da je moj dom … širni svet. Noben od padcev na mojih potovanjih po svetu me nikoli ni pripravil, da bi se dokončno preselila nazaj v Slovenijo in ostala. V svet sem bežala, saj sem šla iskat odgovore na mnoga svoja vprašanja, četudi mi je veliko ljudi reklo, da jih bom našla le v svojem rodnem kraju. Resno? Saj se hecajo, sem si vedno mislila. Le kako naj odgovore iščem v Sloveniji, ko pa tu niti dihati ne morem normalno. Da ne govorim o tem, kolikokrat sem slišala, da moram preteklost pustiti za seboj. Namesto tega naj raje živim v sedanjosti. Ampak kako naj človek živi v sedanjosti, če je telo ujeto v preteklosti brez spomina? Je to sploh možno?

Velikokrat sem se počutila, kot bi imela glavno vlogo v drami, ki bi vključevala najhujše travme. Nikogar nisem poznala z zgodbo, ki bi bila podobna moji … naučili so nas, da ne govorimo o tem. Raje molčimo. Ali pa smo se za to odločile same. Zaradi strahu, zaradi tega, ker se ne znamo spopadati z zlorabami, zaradi nešteto razlogov. Jaz pa te članke pišem, drage bralke (in tudi bralci!!), ker vem, da je med vami mnogo takih, ki ste preživele(li) različne vrste nasilja. Morda vas je celo zelo veliko. Tudi jaz sem več let molčala, ampak temu sem se odločila narediti konec. Do sprememb ne bo nikoli prišlo, če bomo tiho.

Nemir v duši sem čutila odkar pomnim, zato sem začela raziskovati svoj notranji svet. V mislih sem se znova in znova vračala k tisti peklenski bolnici, ki je bila zame še vedno uganka. Po regresiji, o kateri sem govorila v prejšnjem članku, (KLIK),  se mi je začelo zastavljati še več vprašanj v zvezi z vsem, kar mi je bilo razkrito, čeprav sem naivno mislila, da jim bom ubežala. Posiljena si bila, slišiš, PO – SIL – JE – NA … je vpilo nekaj v meni. Tisti glas je bil iz dneva v dan glasnejši. Ni mi dal več miru. Sama preklete besede posilstvo več let nisem zmogla niti izgovoriti, ker se mi je zdela najbolj grozna na svetu. Dobila je še večjo moč, ko sem jo enkrat izgovorila, zato sem prenehala s tem. Izraz “spolna zloraba” se je izkazal za znosnejšega; zdelo se mi je, da ob omembi spolne zlorabe tudi ljudje niso takoj mislili na posilstvo …

Po odhodu s prelepe Češke in nesojene ljubezni, o kateri sem pisala zadnjič, sem odšla k sestri v Ljubljano. Zbirala sem pogum, da bi ji nekako povedala o razkritju pri tisti regresiji, čeprav sem v resnici skušala vse skupaj potlačiti tudi sama pred sabo. Pretvarjala sem se,  da nič od tistega, kar sem izvedela, ni resnično. Težko je bilo dojeti kruto resnico, ob tem pa sem se zavedla, da o razkritih dogodkih v mojem spominu praktično ni niti najmanjšega sledu. Zastavljala so se le nova in nova vprašanja –  verjeti? ne verjeti? je sploh bilo res? kako so reagirali bližnji? … sto in sto vprašanj …

Ves čas sem imela težave s fanti, kot sem že omenjala v prejšnjih člankih. Tudi moji odzivi na filme, v katerih se je zgodilo posilstvo,  so bili zelo … boleči. Sploh nisem mogla gledati. Ravno nasprotno – ob takih prizorih sem mislila, da me bo kar pobralo od bolečin. Tako vročino sem čutila po celem telesu, da se mi je mešalo. Težko sem dihala in imela sem kar nekaj paničnih napadov. Zakaj se tako odzivam – nisem znala razumeti. Prizorov, ki sem jih videla, nisem pozabila tudi po nekaj let. Tako močno so se usidrali v mojo podzavest.

Začela sem se imeti za NORO; da sem nora, mi je namreč v tistem obdobju dejal marsikdo. Ko vam nekdo leta in leta govori kako nesposobni, neumni, grdi in ničvredni ste, začnete verjeti v to. To postanejo vaše vsakdanje afirmacije. Nekaterim, ki hodijo v cerkev, pomagajo molitve. Jaz že vrsto let ne hodim več, to sem povedala v prvih člankih. Ne obsojam pa nikogar. Bodi to, kar zares si in se ne pretvarjaj, ker s tem najbolj škoduješ sebi. Želim pa povedati, da tisto, kar se ti ves čas mota po mislih, tisto se ti zares dogaja. In meni se je po mislih motalo, da sem nora. 

Vse to se je dogajalo še pred prvo regresijo. Sestri nisem in nisem uspela zaupati prizorov iz regresije in sem raje molčala. Saj mi ne bi verjela. Toliko občutkov se je nakopičilo v notranjosti, da nisem več vedela ne kod, ne kam. Kmalu po prihodu nazaj v Ljubljano me je življenje vodilo nazaj na plesišča, kjer sem se od nekdaj počutila domače. V otroštvu mi je bila ta strast odvzeta zaradi slabih ocen, a moja velika ljubezen do plesa ni nikoli zares ugasnila. V letih, ko sem delala na ladjah, se je znova prebudila in samo še stopnjevala. Če bi želela iti v podrobnosti tedanjih novih plesnih začetkov, bi spisala predolg članek, haha … Povem pa, da sem obiskovala različne plesne tečaje; tudi znova za plese, ki sem jih osvojila že v preteklosti. Plesala sem praktično sedemkrat tedensko. Prav vsak dan sem na plesišču prebila po nekaj ur. Nikoli mi ni bilo dovolj in večkrat me je bilo potrebno vreči s plesišča. Plesala sem ob raznih priložnostih, tudi med delovnim časom v službi, haha. Ob plesu sem oživela in pozabila na vse travme. Bila sem naravnost obsedena, saj mi je ples dal točno tisto, kar sem potrebovala. Udeležila sem se kopice plesnih prireditev, pa delavnic po tujini in … bila prisotna povsod, kjer je bilo v plesu mogoče.

Najbrž po mojih prejšnjih člankih ob temle, kar boste prebrali zdajle, ne boste presenečeni. Ampak zame se je zgodilo nepričakovano. Med mojim bližnjim prijateljem iz Amerike in mano so – po 3 letih tesnega prijateljstva – preskočile iskrice. Ampak ne take, kot ste jih vajeni. Najina povezava je bila izredno močna in imela je globino. Vedela sva, kaj kdo razmišlja, brez napisanega teksta. Bil je moja stranka na eni izmed ladij, na katerih sem delala v Ameriki. Med nama se nikoli ni zgodilo nič, ampak občutek da se od nekje poznava, je bil izredno prisoten pri naju obeh. Tako zelo sem si želela oditi nazaj v Ameriko, da bi se bila pripravljena tudi poročiti zaradi vize. Prihajal je iz velike črnske družine in deloval povsem umirjeno. Drugače, kot sem bila vajena. Ravno se je začelo poletje v Sloveniji, ko sva se dogovorila, da v septembru pridem k njemu. Imela sem torej nov načrt in se veselila selitve v Ameriko v roku treh mesecev. Prijateljice so mi rekle, da sem zmešana, haha. Morda pa res, dvojčki smo zanimivo znamenje. Priznam. 😉

Azurna obala, Francija

Bližala se je prva polovica meseca junija, moj rojstni dan in hkrati tudi lunin mrk. Mojega prijatelja bom imenovala Jason. Prav vsak dan sva se slišala po telefonu, saj nama nikoli ni zmanjkalo tem za pogovarjanje. 13. junija 2011 pa se je zgodilo … Tistega dne sem ga – kot pač vsak dan – klicala, a brez uspeha. Nikakor ga nisem mogla priklicati, o njem ni bilo ne duha ne sluha. Tudi na Facebook – u ni bilo novih sporočil in začelo me je skrbeti. Tisto noč nisem spala. Sestri sem povedala za mojo slutnjo, da je nekaj hudo narobe. Mirila me je, češ – prav gotovo je vse v redu, ampak … čutila sem, da ni. Moja duša mi je govorila drugače.

Naslednjega jutra, ura ni bila še niti šest, sem pogledala na njegov Facebook profil in … skoraj me je zadela kap. Na Jasonovem zidu je bilo veliko prošenj njegovih prijateljev in številčne družine, naj vsi molimo zanj!! Dobila sem hud panični napad in z njim prebudila tudi sestro. Kako je to sploh mogoče??  Kaj to zdaj pomeni, sem se spraševala? Je imel prometno nesrečo? Je sploh še živ??? To ne more biti res! Mešalo se mi je in težko sem lovila sapo. Nisem imela kontaktov njegovih prijateljev. Opogumila sem se in pisala eni izmed njegovih sester; z njim je bila na križarjenju na ladji, ko sem ga spoznala. Povedala mi je, da mu je počila žilica na vratu; doma v kopalnici je padel v nezavest. Našli so ga šele po devetih urah. Ležal je v bolnici, zdravniki pa niso vedeli, če se bo zbudil iz kome.

Svojih takratnih občutkov ne znam opisati drugače, kot da rečem – sesul se mi je svet. Spet se je sesulo eno moje upanje. Kljub vsemu sem bila odločena, da grem k njemu. Povezala sem se z različnimi zdravilci, da so Jasona pomagali zdraviti na daljavo. Praktično sem takrat živela samo še za njegov obstoj. Bilo je popolnoma noro. Približno tri tedne kasneje se je zbudil iz kome. V vmesnem času sem se nekako povezala tudi že s preostankom njegove družine. Poročali so mi, kaj se dogaja z njim. Ujet v svojem telesu ni bil sposoben več govoriti. Paraliziran je bil do vratu. Zame je bil to hud šok in težko sem sprejela resnico. Sčasoma se je stanje izboljšalo vsaj toliko, da je lahko povedal nekaj besed. Podrobnosti o vsem, kar se je dogajalo tisto poletje, ne bom pisala, saj bi bila zgodba predolga. V začetku septembra sem nato odpotovala v Virginijo v Ameriki. Mami je rekla, da sem zmešana … in verjetno sem tudi bila; ampak morala sem oditi. Na letališču v Virginiji sta me pričakali njegovi nečakinji. Jason je živel pri njiju doma, v 24 urni oskrbi brata, njegove žene in nekaj medicinskih sester. Priletela sem sredi noči in strah me je bilo videti Jasona v takem stanju. Nisem vedela natančno, kaj lahko pričakujem. Znašla sem se v veliki hiši črnske družine – družine zame popolnih tujcev. Nisem vedela, kako (in ali sploh) me bodo sprejeli. Še enkrat več se je v mojem življenju pojavilo mnogo vprašanj in … povem po pravici – prisotnega je bilo tudi mnogo strahu.

Njegovo sobo imam še danes pred očmi. Tam je ležal, popolnoma nepokreten. Jason – človek, ki je bil vedno nasmejan, pozitiven in velikodušen do soljudi. Po treh letih sva se prvič spet srečala. Moja duša je jokala in nisem vedela kaj storiti, še manj pa kaj delam sploh tam. Spregovorila sva le nekaj besed, saj se je takoj utrudil. V tisti hiši sem se počutila sprejeto in ljubljeno, čeprav sem vedela, da ne sodim v njihovo okolje. Jason je dobil poseben invalidski voziček, v katerem je njegovo celotno telo imelo dobro oporo. Sprememb glede paraliziranosti ni bilo in za le-te tudi ni bilo kaj dosti upanja. Iskala sem načine, da bi ostala tam in skrbela zanj. Po dobrem mesecu dni je do mene pristopila bratova žena. Srčna ženska, mati štirih otrok. Kar mi je povedala, me je zlomilo:

“Jason ne bo nikoli več tak, kot je bil,” je rekla. “Vem, da ga imaš rada, ampak premlada si, da bi si uničila življenje z njim.”

Nisem dobro razumela, kaj mi želi povedati. Med nama je bila le 6 – letna razlika v starosti. To pa menda res ni tako veliko, sem si mislila. A njena odločnost pri pripovedovanju je bila zelo močna. Želela sem si, da bi bilo drugače. Nekaj dni kasneje sva z eno izmed  nečakinj odšli po zdravila za Jasona. V Ameriki moraš predložiti tudi osebni dokument osebe, ki potrebuje zdravila ali pa te vprašajo za letnico rojstva. Istočasno sva z nečakinjo vsaka povedali dve različni letnici. Debelo sva se gledali, obe začudeni. Izkazalo se je, da se je Jason zlagal o starosti. Meni, seveda. Bil je kar 19 let starejši od mene! Zaradi črnskih genov je to prekleto dobro skrival, vam rečem! Kaj, sem zavpila??!! To ne more biti res! Zakaj bi to storil?

Naslednji dan sem ga z njegovo lažjo soočila. Odvrnil je, da se je bal mojega odziva!! Kasneje sem izvedela še za nekaj drugih laži in se odločila, da odpotujem nazaj v Slovenijo. Zabrusila sem mu, da ga ne želim več ne videti, ne slišati in mu zaželela uspešno zdravljenje. Niti ena sama samcata solza mi ni pritekla. Hitro sem bila spet na letališču. Kako sem bila jezna sama nase! Ta prekleta ljubezen, sem si mislila. Nikogar več ne želim, pa četudi bom do konca življenja samska. 

Spet sem se vrnila nazaj v svoj slovenski pekel. Utrujena sem bila od vseh selitev. Spet sem se vselila k sestri in njeni hčeri. Za nobeno od nas ni bilo enostavno, priznam. Ampak druge izbire takrat nisem imela. Spet sem začela razmišljati le o tem, kako bi se vrnila na kako ladjo in spet pobegnila. Tistega decembra se je potopila križarka Costa Concordia prav tiste ladijske družbe, s katero sem se dogovarjala za delo. Ni mi bilo namenjeno, zato sem ostala v Sloveniji.

Nekega dne smo s sestro in nečakinjo šle na kavo v bližnjo kavarno. Končno sem zbrala pogum in ji povedala za regresijo ter za razkritje o mojem posilstvu. Ničesar mi ni verjela in je celo vame znova zasejala dvom. Takega odziva vseeno nisem pričakovala; tistikrat sva s to temo zaključili in nikoli več spregovorili o njej. Meni pa zadeva s tisto bolnico še vedno ni dala miru. V meni je bila vedno močnejša želja po obisku in raziskovanju dogajanj. Nisem in nisem zbrala poguma, da bi stopila tja, saj je bil v meni premočan strah. Nisem vedela, kaj bi zares odkrila tam. Zato sem še enkrat več v obupnem poskusu pozabiti vse skupaj pometla pod mojo duševno preprogo in se posvetila le plesu in službi. 

Svet zunaj plesa ni obstajal. Skrila sem se vanj, srečna, ker sem lahko plesala. Le s pomočjo tega zdravila nisem obupala nad življenjem. Nihče ni vedel, kaj se dogaja z mano, sama pa sem ob svojih notranjih občutkih čutila veliko sramu in gnusa. Občasne izbruhe jeze, ki mi je ‘butala’ ven, sem težko kontrolirala. Danes vem, da se je zaradi mojega neukrepanja začelo odzivati telo. Naravnost prisililo me je, da sem se začela ukvarjati z zadevami v notranjosti.

Nekaj mesecev kasneje sem spoznala fanta, ki je delal blizu moje službe. Zdel se mi je drugačen in zagledala sem se v njegove zelene oči. Spogledovale so se z mojimi. Pa mu recimo Nik. Večkrat sem šla na kavo  v lokal, kjer je delal in moram vam povedati – postregel mi je vedno z odlično kavico! Kmalu sva ugotovila, da je ples najina skupna strast. Že od nekdaj sem si želela plesalca ob sebi.  V Nika sem se kmalu zaljubila; všeč so mi bile njegove lepe oči, všeč mi je bil njegov ples. Popolnoma me je prevzel. Pa saj dejansko nisem vedela, kaj pomeni ljubezen, ampak … bilo je tako drugače, kot kdajkoli prej. To mora biti zaljubljenost, sem si pravila. Ali pa je morda celo ljubezen? Srbski psiholog dr. Milivojević – zelo ga imam rada – pravi, da ljudje zamenjujemo ljubezen za zaljubljenost. Meni je zaljubljenost šla pošteno na živce, saj v takem stanju stvari vidimo povsem drugače. Ampak v meni so tedaj nore plese imeli tisti metuljčki … saj jih poznate?  Prepozno je bilo, da bi se umaknila. Stavim, da vas ne bom presenetila z naslednjim dejstvom: Nik mi je kmalu zaupal, da je poročen. Rekel je tudi, da sta z ženo že dolgo časa odtujena in dodal, da ima tudi dva majhna otroka.

Spet sem se enkrat znašla v situaciji, v kateri mi ni bilo nič jasno. Razmišljala sem o tem, ali je res, kar pravi, ali pa bi se me z lažmi le rad pridobil. Ampak saj je bilo že prepozno – Nik je bil edini moški, v katerega sem se tako noro zaljubila. V tistem obdobju sem se že odselila od sestre. Z Nikom sva se videvala vsak dan in med nama je bilo vedno več kemije. Ko se danes oziram na tisto obdobje, vem, da se je vse odvijalo čisto prehitro. Nekega dne naj bi me odpeljal domov, v mojo najemniško sobico. Toliko strasti je bilo med nama, da je pokalo po šivih, haha. Nisva se mogla upreti drug drugemu, zato je zapeljal na neko parkirišče … vseh podrobnosti vam pa seveda tudi ne bom zaupala. A moja stalna težava se je takoj spet pojavila. SPET! Ob prvih njegovih dotikih sem se zjokala in mu povedala, da sem bila zlorabljena. Bil je prvi, ki sem mu to zaupala. Lažje mi je bilo, ko sem mu povedala. Želel je vedeti, kdo mi je to storil, a sem samo odvrnila, da raje pozabiva na vse skupaj. Nisem želela več razmišljati o tem. Samo živela bi rada!

Chloe – prejšnji zapisi

Čez nekaj dni sem sedela s prijateljico v nekem lokalu, ko sem od Nika sprejela SMS sporočilo: Povedal sem ženi, da sem se zaljubil vate. Vrgla me je na cesto. Se dobiva na parkirišču in ti vse povem.

Bila sem v šoku. On ni normalen, sem si rekla. Komaj sva se spoznala! Začelo me je dušiti. Vržena sem bila v omenjeno situacijo in nekako sem se morala soočiti z njo. Prispela sem do tistega parkirišča … tam je name čakal Nik, z avtom polnim naloženih stvari. Vse je bilo res! Govoril je resnico.

Odločila sva se, da bova živela v moji najemniški sobi, dokler ne bova našla druge rešitve. V roke mi je potisnil njegov poročni prstan in rekel, da ga ne želi več videti. Prav, sem odvrnila … Se bova že nekako znašla, sem si mislila. 

Sledila je skupna selitev, pa srečanje z njegovima otrokoma … in tudi ‘naključno’ srečanje z njegovo ženo. O vsem tem vam bom najbrž morala govoriti v naslednjem članku, sicer bo današnji predolg 😉

Zapletanje s poročenimi moškimi, ki so skupaj z ženami samo še zaradi otrok? Je to res pametno in izvedljivo? Tudi o tem bo tekla beseda. Vem, da ima marsikatera od bralk (pa tudi bralcev) s tem izkušnje. In prav je, da se tudi o tem spregovori.

Veselim se vaših ponovnih odzivov in hvala, ker me spremljate že šesti teden zapored.

Similar Posts:

Advertisements