web analytics
28 novembra, 2020

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

Ne potrebujem vsega, da bi imel vse

Pišem: Brigita B.S.

Pozdravljeni. Kako ste mi kaj? Fino, fajn, ane? Ali ste že osebnostno zrasli? Naredili kakšno dobro delo? Rešili svet lakote? Postali brezmadežni? Doživeli razsvetljenstvo? Odkrili tretje oko?

Zvenim malo jezno, besno. Pa saj tudi sem jezna in besna, pa še žalostna.  V teh nekaj dneh osamitve smo odkrili novo pamet, nov svet. Postali smo magistri in doktorji. Ne ve se, kdo je bolj pameten ter kdo bolj širi dobroto in pozitivne misli. Odkrili smo postavitev planetov, točno v tej diagonali in na ta dan in ob tej uri, ko sosedova Micka pride s tržnice z vrečko v levi roki in pri tem stopi na sredino počene ploščice v kopalnici in prižge luč desno od kuhinje … ste me izgubili? Ja? Ja, tudi sama sem se izgubila v poplavi teh (ne)smiselnih informacij. Iskreno, če bi imela jajca, bi izklopila vse. Vse potrgala iz štroma ven! Vse nas poneumlja. Informacije naj bi nas vodile, bile rdeča nit sredi vsega tega neznanja in strahu. A trosijo nam vse in nič. Veliko in malo. Zavajajo in so tako prekleto resnični. Kje je zdrava kmečka pamet? Umivanje rok? A dajte no. A tega nihče do sedaj ni delal? Ne? Smo še dolgo zdržali, kajne?

Zdravstveni delavci niso nikoli delali v rizičnih pogojih? So. Že od nekdaj. A šele zdaj ste jih opazili. Koliko nočnih so oddelali, kolikokrat zaspani sedli v avto in komaj srečno prišli k družinam … koliko grip in ostalih sranj dali skozi.  Kolikokrat prosili za višje plače, a so šele sedaj opaženi. Sedaj se jim ploska, hodi na balkone. Zresnite se ljudje. Vedno so bili tam, a ko teče voda v grlo, ko smo potencialno ogroženi vsi,  takrat vidimo vse. Takrat se hočemo poboljšati. Biti vzgled in vzor. Se vam ne zdi malo prepozno? Par dni in bomo vzklili na novo? Pravljice za lahko noč sem prerasla cca tri desetletja nazaj.

Trgovke. Sama sem bila leta na drugi strani pulta. Delala petke in svetke. Za borno plačo, a vedno z nasmehom. In kolikokrat so vame kihali in kašljali, pod pult se pač ne moreš skriti.  In kolikokrat sem sama taka delala, komaj skupaj stala. Po navodilu nadrejene, da se za vsak kašelj ne more doma ostati in naj ne bom mehkužna. Nekoč je trgovka bila gospa. Sedaj? Vedno sem pravila, še ko sem sama delala, da ljudem služimo kot predpražnik. Vsak, ki ima pet minut časa, si vate noge obriše. Seveda ne vsi, a veliko je takih izmečkov. In tista reva, ki si jo nadiral na blagajni, zakaj je vrsta (ko sta bila 2 pred teboj), točno ta ostaja sedaj in dela nadure, da ti lahko nabašeš poln voziček in živiš kot hrček. Stoječe ovacije!

Gasilci, policaji. Vsi ti so bili prej in so sedaj. Nenavadno. Sedaj jih vsi vidimo. Čutimo njihovo prisotnost. Ko so nam pisali kazni, smo jih besedno linčali, ko so stavkali, smo našli milijon argumentov zakaj si ne zaslužijo imeti boljše življenje. Ampak dajmo jim ploskati, vsako sredo ob 15.46. Bo to ok?

Daleč od tega da sem svetnica. A sem fer. Ko me je policaj ustavil, ker sem pozabila luči prižgati (da, nekaj let nazaj moj avto še ni imel tistega, da luči kar gorijo) sem priznala svojo zmoto. Nisem se skregala z njim, da mi je v avto vskočila veverica in sem jo lovila po avtu in slučajno ugasnila luči. Naredila sem napako in to je to. Če bi bila kazen (pa je ni bilo, ker sem lepo odkrito priznala napako in sem jo odnesla z opozorilom), bi bila po moji krivdi.  In hvala mu, ker me je ustavil, za mojo varnost in varnost drugih. Spoštovala sem ga tedaj in ga spoštujem sedaj. Prav tako zdravstvene delavce, trgovke … pravzaprav vse. Spoštovanje je del mojega življenja že odkar se zavedam. Tako se me vzgojili. Moje spoštovanje ni vezano na potrebo. Ko te rabim, te ljubim. V to ne verjamem. Če me že prej nisi, me tudi sedaj ne rabiš. Zlaganost je hinavščina, te pa ne maram. Nikoli nisem.

A v sili se ljudje zavejo svoje majhnosti. Ko ne moremo storiti nič. Ko ne vemo nič. In ko ugotovimo, da smo nič. Da obstajajo stvari veliko večje od nas. Sedaj poslušam kako zelo se bo spremenilo življenje po vsemu temu. Mislite? Prvi mesec bomo kot mucki. A se bomo kmalu spremenili v volkove. To nam je pač v naravi. Sedaj smo lahko brez centrov, kavic, manikur in pedikur. Ugotovili smo, da imamo doma kopalnico in tekočo vodo in si lahko lase sami operemo. Noro, kajne? Saj malo karikiram, a nisem daleč od resnice. Stik z realnostjo smo davno izgubili. Pa da ne boste mislili, da sama živim kot puščavnik. Daleč od tega. Se pa trudim zavedati, da ni vse samoumevno. Da vse kar imamo lahko čez noč izgubimo. Zavedam se minljivosti. Zato od nekdaj cenim. Drevo in rožo in tisto malo čebelico. Medsebojne odnose. Cenim dober prepir. Tak z argumenti, ko se sprostijo nesmisli. Vonj morja. Dež. Dobro fotografijo. Srčne ljudi. Otroški smeh. In toliko je še teh malih velikih stvari, katere mi bogatijo življenje. Bistvo je, da tega ne cenim zaradi zadnjih dni izolacije. Kot pravijo, to imaš ali pa nimaš.

Situacija je iz nas potegnila nadčloveško dobroto. Vsi smo dobri, vsi se trudimo. Združeni v boju proti bolezni. Bitka za planet? Najbrž. Ali pa bitka planeta proti nam? Tudi drži. Zemlja diha. Omejili smo svoj egoizem, da je lahko zadihala. Odprli smo oči in videli kako je vsak izmed nas pomemben za obstoj. Da ni nepomembnega člena, da je vsak točno določen košček mozaika. Ne potrebujem vsega, da bi imel vse. Sliši se nesmiselno, a še enkrat preberite. Dobi smisel, kajne?

Lagala bi, če bi rekla, da mi ni težko. Lagala bi, če bi rekla, da ne pogrešam domače vasice tam čez mejo. Da mi je sedaj še težje, kot bi bilo sicer. Ker vem, da sem omejena. Da ne morem z danes na jutri na pot in na kavo k staršem. Tudi jaz se bojim. In tudi mene je strah. Samo človek sem, z vsemi napakami vred. In z velikim srcem. Delam napake. Ne živim brezmadežnega življenja. Tudi grešila sem najbrž že.  Marsikaj sem bila, a zlagana nikoli. Rada živim. In pustim živeti. Vsi mi smo ljudje, majhni v primerjavi z večnostjo. In absolutno preveč požrešni v primerjavi s svojo majhnostjo. A smo ljudje, najbolj inteligentna bitja daleč naokoli. Zveni skoraj kot vic in opravičilo izjemam.

Torej kako bomo dalje? Ploskali? Naredimo urnik, ga pobarvamo in začnemo dneve preživljati na balkonu in ob oknih, ker je toliko ljudi, ki si zasluži aplavz, da se niti ne zavedamo. Lahko pa prenehamo ploskati in postanemo boljši za jutri, če že včeraj nismo zmogli! To bomo potrebovali, ploskanje se bo izgubilo  v vetru, skrb za sočloveka in spoštovanje planeta pa nas bo vodilo k napredku.  Ostanite zdravi, pozitvni … vsaka stvar ima svoj konec, tudi ta ga bo imela, prej ko slej.

Advertisements

Morda ste zgrešili

3 min read
3 min read
10 min read
1 min read