web analytics
23. oktobra, 2021

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

Ne maram biti del vašega sistema!

Pišem: Marko LUKAN

Evo, taki časi so nastopili, da se celo nakladaču, ki zase pravi, da tudi iz kandelabra lahko naredi zgodbo … preprosto ustavi. Zadnji intervju, ki sem ga objavil na tejle strani, bo pravkar shodil, saj bo čez dober mesec star že eno leto. Osvežite si spomin nanj tule: Sončece zahaja in vas tiho spi. V vmesnem času sicer nisem miroval – objavljanje podatkov v zvezi s … saj veste čim … je na spletno stran in družabne profile Gorenjske Online pripeljala rekordna števila obiskovalcev/bralcev.

Po drugi strani pa tudi velja, da je dozorelo zavedanje, da nekatere novice ljudi preprosto ne zanimajo, da je škoda trošiti čas zanje, da ljudje spletni strani, ki jo sicer pogosto obiskujejo, ne bodo donirali niti evra ter da tega ne morem spremeniti. Zato ostaneta dve opciji – ali še naprej nadaljevati z objavljanjem (bolj ali manj) hecnih sličic ter video posnetkov ter tu in tam vmes plasirati tudi kaj, kar je treba prebrati, ali pa se preprosto požvižgati na vse in se vrniti nazaj k osnovam – k početju tistega, kar sem od nekdaj rad počel in v čemer sem v resnici dober – delanju intervjujev z zanimivimi ljudmi.

Enega od takih sem opravil pred kakim mesecem. Bil sem tam, nekaj ur sedel z osebo, jo dodobra preizprašal, si naredil godzillion zapiskov ter nekaj fotografij … potem pa so prišle kruhoborske zadolžitve, ki jim je sledila še ustvarjalna blokada. Menda bo komu težko razumeti te stvari, saj je lahko videti tudi kot preprosta lenoba, a … umetniško navdahnjeni bralci v katerikoli smeri bodo že vedeli, da brez inspiracije pač preprosto ne gre. Na silo bi sicer šlo, a potem izdelek enostavno ni dober. Dober pa mora biti meni, le tako si ga upam ponosno pokazati intervjuvani osebi ter ponuditi tudi bralcem.

Pa naj bo dovolj uvodnega nakladanja, lotimo se naše intervjuvanke, ki se odziva na umetniško ime

Verjamemo, da bo po branju današnjega intervjuja marsikomu padla dol čeljust. Menda bi se kdo lahko vprašal, če je vse skupaj sploh res, pa če si preprosto ne izmišljujemo in podobno. V skladu z malomeščanstvom, ki smo mu Slovenci tako vdani, pa bi lahko kdo tudi začel upirati prst, dajati oznake, lepiti žaljivke in podobno, a … saj vemo, ni vsakomur dano. Ni vsak za vse in prav je tako.

Naša Lana je v resnici čisto ena navadna 30-something mamica. Še sam ne vem, na kakšen način sem (na spletu) prvič naletel nanjo, ampak … očitno vesolje že vé, koga mi mora poslati na pot. Kaki dve leti bo že, odkar sem njeno pojavo zaznal in kako leto bo od tega, ko sva se prvič začela pogovarjati o tem, da bi naredila intervju. Ampak Z-A-K-A-J že, za božjo voljo, povej že … vas slišim spraševati. Torej, Lana se ukvarja s t.i. body-modification zadevami. Tisti, ki angleškega jezika niste vešči, pač berite naprej in kaj kmalu vam bo vse jasno 😉

Lana, živijo. Najprej eno vprašanje: se bova tikala, ali vikala?

Tikala, seveda. Z vikanjem držim ljudi, za katere tako menim, na distanci. Jih tudi sama vikam. S tabo te potrebe ni.

Okej, hvala. Bova danes šokirala bralce?

Kaj pa vem. To boš bolje vedel ti. Ti poznaš strukturo svojih bralcev.

Hja, menda res. Ampak tudi sam sem pogosto presenečen (včasih pa tudi razočaran) nad tem, kaj jih v resnici zanima in do česa so indiferentni. Kaj je torej štos tega, kar počneš?

No … to, da sem precej tetovirana, menda danes ne šokira več nikogar. Morda sem malce bolj, kakor kdo drug, ampak … tako pač je. Tudi pirsi in podobno so danes že prejkone normalni. Pa jezik imam prerezan. Kar bo tvoje bralce menda malo spravilo iz okvirjev ustaljenih razmišljanj, je dejstvo, da se jaz dam obešati. Na kavlje …

Obešati se daš na kavlje? Kje, kako?

Pa … prirejam t.i. evente, kjer me podporna ekipa prebode na določenih mestih ter nato obesi na kavlje. Hook body suspension se temu reče po angleško. Saj bi sodelovala na kaki drugi prireditvi; svojo delati je precej naporno. Napori v zvezi z izvedbo pa mi jemljejo energijo, ki jo nujno potrebujem ob pripravah na tak dogodek. Ampak recimo … na Tattoo konvenciji v Ljubljani ni bilo posluha zame. Enako velja za Metal Camp, nisem bila zaželena. A veš, organizatorje je strah; kaj pa, če bo šlo kaj narobe, si mislijo. Po eni strani jih razumem, po drugi ne. Jaz pravim, da mi ni treba imeti performansa na glavnem odru; lahko ga imam kje odmaknjeno, vendar naj oglašujejo. Kdor bo pač to želel videti, si bo šel ogledat in komur ne paše, pač ne.

Temu se pa res ne da oporekati. Ampak preden se lotiva podrobnosti – kako je sploh prišlo do tega, da si začela s takim početjem?

Kaj pa vem – iz firbca, najbrž. Po tistem, ko sem spoznala zdajšnjega partnerja, kakih šest let bo tega, me je premagala radovednost. Njegova bivša partnerka je bila tetoverka in kaj kmalu sem bila tudi sama polna tatujev. Mene so pa tatuji in pirsingi že od nekdaj zanimali. Pri petnajstih sem si šla skrivaj narediti prvo tetovažo v kozmetični studio. Ne povem kam, haha …

Ko sem iskala po internetu zanimive dizajne za moj naslednji tatu, sem naletela tudi na body modifications. Partnerja pa take stvari že itak zanimajo. Nato sem našla nekaj skupin tudi na internetu, vendar je v slovenskih verzijah večinoma bolj mrtvilo. Nekatere body-modification skupine so celo popolnoma neaktivne in podobno …

Hja, majhni smo. Ni nas veliko, potem pa pač tudi ljudi, ki bi jih zanimala tovrstna umetnost – ni prav dosti. Razumeš to svoje početje kot umetnost?

No ja, to je Body Art, seveda. Sicer pa sem tudi fotografinja. Performerka, si rečem jaz. Pa organizatorka dogodkov. Hardcore fetish eventov, če hočeš, haha.

Imaš svojo spletno stran?

Za zdaj ne. Kdor želi, me seveda lahko najde na Facebook profilu. Drugje ne objavljam dosti, saj so vsepovsod omejitve v zvezi s cenami (določene svoje posnetke bi rada nekoč prodala), pa s procenti, ki jih te spletne strani vzamejo, z dolžino videov in podobno. Jaz pa sem sama rada gospodarica svojih del. 

Torej snemaš te svoje performanse. Te tudi fotografirajo med seansami?

Seveda. Na takem preformansu sodeluje veliko ljudi.

Pa kako, kje se tak dogodek odvija? Pri tebi doma?

Ne, ne, seveda ne. Potrebno je najeti prostor, najti ljudi za podporno ekipo, snemalce, medicinsko pomoč, če bi jo potrebovala, povabiti ljudi in podobno. Saj pravim, cel kup organizacije je potrebne. Pred časom je bil v Ljubljani na voljo en BDSM studio, zdaj se je zaprl. Tam je bilo zelo domačno. Škoda. Jaz bi najraje imela kar kako svojo kmetijo, kjer bi si uredila svoj studio. Tako bi bilo več tematskih kotičkov, lahko bi si postavila več scen …

Je pri nas kaj interesa za take dogodke?

Načeloma ga je ogromno. Ampak saj veš, kakšni smo Slovenci – na goflji in tipkovnici imamo vsi polna jajca, ko pa pride do realizacije, pa pogosto iščemo izgovore. Ampak pravim – kogar res zanima, bo pač prišel.

Pobereš kako vstopnino za tak dogodek?

Hja … najem in plačilo sodelujočih staneta. Stane najem prostora, pa bondage oprema, pa človek, ki me obeša na kavlje itd. Poberem nekaj vstopnine, skušam pridobiti sponzorje za take dogodke in podobno.

Razumem. Praviš torej, da interes je …

Po tujini je tega gromno. Prirejajo se fetish party-i in podobno. Pri nas … jaz prirejam bolj intimne dogodke. Na takem dogodku dejansko spoznavam svoje gledalce, zanimiv folk je to. Največ doslej me je gledalo 80 ljudi. V zadnjem letu in pol, odkar se dogaja vse tole covid sranje, seveda dogodka nismo imeli. Žal. 

Menedžerja pa nimaš?

Veš kaj, jaz bi rada, da v kontekstu omenjaš naju – torej naju s partnerjem. Te reči počneva skupaj. Fetiše sem spoznala preko njega. Pa saj svojih nisem niti imela, prevzela sem njegove, haha. Sem mu hotela ugoditi. Tako to pač gre v začetku zvez. On je zelo pomemben. V prejšnjem partnerstvu nisem vedela nič o tem, tudi tega dela same sebe nisem poznala. S partnerjem – mimogrede, za performanse mu rečeva Mr. Fister – sva spiritualno poročena, predana drug drugemu, bi rekla.

In ne, menedžerja nimava. Menedžer bi moral biti nekdo, ki naju zelo dobro pozna.

Prav. Se tudi partner obeša? Že prej si omenjala, da ga take stvari zanimajo …

Ma njega zanima vse, haha. Sploh BDSM scena. Za tiste, ki ne veste, kaj to je – BDSM je kratica za bondage and discipline, dominance and submission, sadism and masochism – torej: vezanje in discipliniranje, dominanco in podrejenost, sadizem in mazohizem. Obeša se pa ne, le v podporo in spodbudo mi je. No, pa nekatere stvari počne, ki jih … hm, reciva, da posegajo na XXX področje.

Koliko pa je minimum ljudi, ki jih potrebuješ, da izpelješ kak tak svoj fetiš dogodek z obešanjem?

Nekaj sem jih že omenila prej. Sicer imam pa na setu poleg mene in partnerja še en par. Oba sta ufurana, oba prebadata, vesta kaj, kje in kako, da gre nato ob dvigovanju vse brez težav.

Svoje opreme pa nimaš? Moraš tudi opremo najemati?

Nekaj svoje opreme seveda imam. Imam svoj okvir, ki se ga da razstaviti in ga prepeljati na želeno lokacijo. Tam ga je seveda potrebno znova sestaviti ter dobro pregledati. Ne bi bilo dobro, če bi se podrl takrat, ko sem obešena, haha …

Povej po pravici – sta s partnerjem v Sloveniji edina, ki počneta te stvari na način, na kakršnega jih pač počneta?

To pa ne. Vem, da jih je še nekaj. Vem, da je nekje na Primorskem ena ženska, ki se ukvarja s suspenzijami.

Kje si pa ti prvič videla kako obešanje? Sta šla s partnerjem na tak dogodek?

V bistvu sem se prvič soočila s tem, ko so obesili mene. Dva meseca kasneje sem že imela prerezan jezik, haha. Ampak če povem čisto po pravici, je na tistem dogodku, ko sem visela prvič, že pred mano visela ena druga ženska. Na dveh kavljih. Bilo je v Zagrebu. Sprva smo nameravali narediti dogodek zunaj, pa je bilo slabo vreme in smo se nato preselili v nek zaprt prostor.

Je šlo že prvič brez problemov?

Ko sem gledala, kako dvigujejo tisto žensko ter nato tudi, kako visi, sem bila močno v dvomih. Potem pa še eni drugi ženski pred menoj ni uspelo, da bi jo dvignili. Obupala je, ni bila pripravljena. Mene so spraševali, kako se počutim, pa sem rekla, da v redu. Nisem zastonj prišla iz Slovenije, sem si mislila. Ampak te stvari čuti najbrž vsak drugače, kaj vem …

Bova povedala bralcem, kako je vse skupaj v resnici videti? Kako to poteka?

Lahko. Najprej se uležeš. Ali pa usedeš, odvisno od tega, katero pozo boš visel(a). Prebodejo te tam, kjer ti hočeš. No, te stvari predebatiraš s tistim, ki te prebada. Seveda se človeka da obesiti na različne načine, obstajajo tudi tako rekoč standardne poze. Imajo svoja imena, 42 jih je. Meni so prvič predlagali tri pozicije, visela sem pa standardno na dveh kavljih. Tako smo se dogovorili.

Ne znam si predstavljati bolečine. Kakšna je, koliko to boli?

Vidim, da si tudi ti precej potetoviran. Če primerjava tetoviranje in prebadanje kože, bi rekla, da te tetoviranje bolj praska, prebadanje pa seveda bolj špika. Težko primerjam ti bolečini, saj to verjetno čuti vsak drugače. Bi pa rekla, da če primerjam prebadanje in obešanje s porodom, da je porod tisočkrat hujši. Vsaj po mojih izkušnjah.

Okej. Ampak povej naprej, kako poteka taka seansa.

No, na vsakem mestu te prebodejo dvakrat. Kavelj pač. Ker gre nekje noter, mora drugje pač ven. Potem ti pa vrvi s temi kavlji počasi napenjajo, da dobiš občutek. Meni se je zdelo, kot bi imela na ramenih en hlod …

Čakaj, čakaj, ležala si, vrvi s kavlji so napenjali, tebi pa se je zdelo, da imaš na ramenih hlod?

Ne. V mojem prvem primeru je bilo takole: prebodli so me, potem sem šla pa na mesto, kjer sem kasneje visela, pod za to namenjen okvir. Nato so “priklopili” vrvi in jih počasi začeli napenjati. Jaz sem jih počasi dodatno napenjala tudi sama; z drobnimi koraki sem se gibala naprej in nazaj, da sem čutila napenjanje in popuščanje. Tistemu, ki me je imel nalogo obesiti/dvigniti, sem nato dajala znake, kdaj je lahko napel še bolj. Ampak tako je samo prvič. Ko se z ekipo spoznaš, gre itak vse po nekem flowu, ki ga takrat zaznamo. Ni mi potrebno več signalizirati stvari. 

Razumem. Je ob prebadanju veliko krvi?

Niti ne. Pa saj veš, gotovo si se že kdaj špiknil, si prebodel kožo. Ti kavlji gredo samo skozi kožo, ne gredo v meso.

Pa se koža ne pretrga ob teži, ki jo nosi?

Koža je izredno, dejansko neverjetno elastična. 

Uporabljaš kake painkillerje?

Ne. Uporabljam pa psihadelijo. LSD, povedano drugače. Poznaš LSD?

Psihadelična droga …

No ja, to je rečeno zelo plastično. Obstaja recimo tudi t.i. Psihadelično društvo Slovenije. Jaz bi rekla, da psihonavti jemljemo psihadelična sredstva, ker nam omogočajo posebna doživetja. Omogočajo spoznavanje stvari, ki jih prej nisi niti sanjal, potem pa odkriješ, da jih imaš v sebi. Uporabljam jih samo takrat, ko me obešajo, sicer pa ne. Na ta način preverjam tudi svoje meje, meje do kam prenesem bolečine.

Je kdaj kdo od organizatorjev imel probleme s tem?

To ne, vseeno gre za fetiš dogodke. Pa saj ne razglašam ravno, da to uporabljam, to ni bistveno za nekoga, ki pride na dogodek. Tam so ljudje, ki razmišljajo drugače. Ampak vseeno – sama imam težavo, kako komu povedati, da to tam uporabljam. Rada bi le svoje doživetje kombinirala s svojim fetišem, ki pa je že na področju XXX. Na ta način si pomagam, nadgrajujem svoje doživetje. Bova govorila tudi o XXX zadevah? Bo to v redu za tvoje bralce?

Pa dajva. Bova videla, haha …

Prav. Lana Fist  … misliš, da sem si umetniško ime izbrala naključno? Preberi ga nazaj, vsaj prvi del, pa ti bo več jasno. Eno leto sem v resnici razmišljala, kakšno umetniško ime bi si nadela. Zraslo je samo, iz mojega fetiša.

Lana … aaa … aha, sedaj vidim. Ampak – pripoveduj naprej!

Jaz pravim, da uporabo psihadelikov nadgrajujem s svojim obešanjem. Že pred obešanjem pa imam v glavi tudi scenarij v kombinaciji s … hm … s snemanjem, če razumeš. Podrobnosti tule vseeno ne bi razlagala, naj ostane to za moje prave oboževalce, haha. Lahko povem pa to, da se glas hitro širi. Kontaktirali so me že z Madžarske, z ene velike zadevne firme.

Pa?

Za zdaj ne sodelujemo. Lahko povem tudi, da sem za dogodek v Puli, ki bo naslednjič in na katerem je pričakovati polno tujih gostov, omenila, da bi imela javni fisting performance.

Javni?

No, v prostoru, kjer se bo dogodek odvijal, seveda.  Človek, ki me tudi sicer obeša in mu zaupam, bi sodeloval.

Uhh, zdaj treseva tudi neke moje meje. Anal fist, kakor pravi tatu na tvojih prstih. Pest v …

Pest v vagini je dokaj razširjena spolna praksa. Marsikateri ženski ustreza, odvisno od moškega pa je, ali ji bo v užitek, ali pa boleče. Zame to ni problem. Če smem … tudi dve pesti ne.

Dobro, ampak … od zadaj …?

Za to je b’lo pa potrebno tri leta treninga!

(se nenadoma oglasi Lanin partner, ki je bil ves čas prisoten in je vse do tedaj tiho poslušal potek pogovora)

Haha, prav.

Prvič je dokončno uspelo na nekem obešanju. Od začetka me je pa seveda bolelo. Ena pest. Pa druga. Bolelo je, da sem kar vpila. Ampak počasi me je raztegoval, tudi zadaj. Zdaj mi paše. Ko gre s pestjo vame, je … kakor bi mi vzelo noge. Kot, da bi lebdela. Noro je, kaj vse lahko človek doživi s svojim telesom. Probala sva tudi bič, tisto mi pa ni bilo všeč.

Pa doživiš pri fistingu orgazem?

Orgazma ne. Zato pa špricam … če veš, o čem govorim. Sicer pa, ko visim in me fistajo, sploh ne doživim vzburjenja v seksualnem smislu. Gre za drugačen orgazem, če mu tako rečem. Za mentalnega, ko spoznam, česa vse sem sposobna. 

Imaš po takem fistingu kake težave z zadrževanjem blata, ali kaj podobnega?

Ne, prav nobenih težav. To gre vse tako zelo lepo nazaj skupaj, da ostane čisto majhna luknjica. Ampak lahko pa povem, da sem razmišljala o tem, da bi se dala obesiti za presredek med obema mojima luknjama. Pa smo potem prišli do zaključka, da raje ne. Imam proktologa in ginekologa, ki vesta, s čim se ukvarjam. Z njima sem potem vedno na vezi. Sta rekla, da to pa res ne bi bilo pametno, saj bi se lahko presredek pretrgal, ali pa bi mi visenje poškodovalo mišico zapiralko … potem bi imela pa res težave. Tega pa nočem. 

Razumem. Imaš namen te svoje zadeve še kako nadgrajevati?

Seveda. Želim si skočiti s padalom, obešena na kavljih. Pa bungee jumping na ta način bi me zanimal. V življenju bi rada preizkusila še marsikaj. Če človek samo sedi doma, je vedno vse enako. In ko se začneš starati, ti čas teče vedno hitreje, potem ti je pa žal, da nisi poskusil tega, nisi poskusil onega … Če počneš kaj drugačnega, življenje nenadoma dobi nek čisto drugačen smisel.

Zanimivo razmišljanje!

Ja no, kaj … tudi visenja na kavljih se človek naveliča. Prvič sem na dveh kavljih visela dobre pol ure in že sem se dolgočasila. Statičnosti ne maram preveč. To bi recimo tudi povedala: če recimo visim na desetih kavljih, se mi zdi, kot bi me vleklo ven iz telesa. Telo dobi neke druge dimenzije, ogromnejše. Zdi se ti, da si fizično močno večji, obširnejši. Tako se naučiš, da si v svojem fizičnem telesu v resnici močno omejen. 

Uhh, tako pa res še nikoli nisem razmišljal. Ampak zdaj, ko praviš … menda res. Imaš prav, omejeni smo.

Haha. Veš kaj bi bilo morda še zanimivo povedati? Ko se obešaš … ko te takole obešajo in ko se koža močno raztegne, pride pod njo ogromno zraka. In ko te enkrat staknejo, ko poberejo kavlje ven, je zrak še vedno tam. Potrebno ga je stisniti ven.

Kako pa je videti to?

Hm. Kot kaka masaža. Pač nekdo ti mora pritiskati na dele, kjer se je ujel zrak. Slišati je pa kot bi naglas prdela, haha.

Haha, zanimivo. Ej, Lana … še to bi vprašal – močno si tetovirana. Ampak … a imaš s tatuji še namen nadaljevati?

Seveda. Sem samozavestna okrog tega, rada sem videti tako. Pa ni bilo vedno tako. Nekoč sem sedela in igrala igrice. World of Warcraft je bila moja obsedenost. Sedela sem, imela pizza-joint-red bull življenje ter natepavala igrice. Zredila sem se za 30 kil …

Veš kaj, kar vidim bralce, kako se jim vrtijo misli v stilu – pa ta pička ni normalna. Morala je imeti težko otroštvo, gotovo so bile tudi zlorabe …

Ne vem, kakšne so misli tvojih bralcev. Vem pa, da sem imela povsem normalno otroštvo. Imeli smo veliko stanovanje, vsega je bilo dovolj. Hladilnik je bil poln, imeli smo avto, hodili smo na morje … Hvaležna sem lahko za svoje otroštvo, bilo je zares lepo in brezskrbno. Tudi nasilnih izkušenj nisem bila deležna. Mama je bila vedno zelo prijazna. Tudi oče – mimogrede, bil je roker, haha – me je do neke mere podpiral, potem se je to ustavilo. Ampak vse v mejah normale. Saj veš, kako gre to.

Kakih kaznovanj pri nas ni bilo, sploh fizičnih ne. Tudi sama sem proti kaznovanju. Vzgoja ti da neke vrednote, na katere se opiraš v življenju in meni je dala lepe. Verjamem, da sem prijetna, nisem grabežljiva in nisem materialistična. Rada imam živali. Sem veganka, živim zdravo, skrbim zase in se imam za zdravega človeka. 

Si tudi spiritualna?

Bog sem jaz, bog si ti. Vsak je sam sebi bog. Obredov in navad pa ne maram. Naveličam se jih.

Dafuq, o temle bom pa dlje časa razmišljal, haha. Povej mi, kako gledajo tvoji otroci nate?

Tako, kot jih učim. Z otroci sem iskrena. Zdajle bo s tem intervjujem morda tudi videti, da sem v nekem čisto svojem svetu. Ampak jaz sem večino časa v resnici mamica. Sem pa otrokom povedala, da delam neke stvari, ki so pač samo za odrasle in s tem nimamo nobenih težav. Otrokom povem, da z drugačnostjo ni prav nič narobe. Povem jim, da je drugačnost okej. Ne vem, kako se bodo odločali oni, ampak … menda mi niti ne bi bilo všeč, če bi bili preprosto le del črede.

Izvrstno povedano, tudi sam bi za svoje mislil tako. Lana, si imela kdaj kake težave zaradi svojega izgleda?

Niti ne. Saj opazim, da me včasih kdo bulji, pa včasih čutim tudi kak zgrožen pogled in komentar, ampak … negativna mnenja se me ne dotaknejo. Še največ težav imam sama s sabo. Drugačni ljudje se vedno veliko samosprašujemo, analiziramo, preverjamo. V moji okolici pa praktično nihče niti ne vé, s čim se ukvarjam. Še tega ne vedo, da imam prerezan jezik. Ne molim ga ravno ven, ko na stopnišču srečam sosede, čeprav bi bilo morda to včasih dobro, haha. Pa tudi v trgovino ne grem ravno z jezikom zunaj 😉 

Kako je pa sploh prišlo do tega, da si si dala prerezati jezik?

Videla sem pač na internetu, pa mi je bilo všeč. Rekla bi, da nas v Sloveniji ni deset takih.

Iskreno me veseli, da nimaš problemov. Zdi se mi, da ljudje pogosto buljijo in skrivaj komentirajo vse, kar se jim zdi drugačno.

Pa saj … včasih se najde kdo. Nekdo mi je v obraz dejal, da sem bolana. Spraševal me je naprej in nazaj o vsem, potem je pa obsojal. Toliko dela je na svetu, mi je dejal, vi pa počnete take stvari. Saj vem, da so tudi ljudje, ki jim gre moje početje v nos. Zadnjič me je nekdo kar na cesti vprašal, kaj pomeni vsa ta črna, ki jo imam na sebi. Sem rekla, da ne prav dosti, da mi je tako pač všeč. Je rekel, da me “nikjer ne bodo hoteli vzeti”, haha. Ampak, sem si mislila – človek, pa saj nočem nobenih omejujočih in suženjskih zaposlitev – hočem sebe! Potem sem šla pa naprej in mi je padlo na pamet, da seveda vsa ta črna vtetovirana barva ima pomen; pomeni – ne maram biti del vašega sistema. Mogoče se bom kar cela pobarvala v črno, haha. Sklepam, da potem v Hoferju ne bom zaposljiva. 

Hahahaha. Ta ti je uspela! Veš kaj, zadnjič, ko sva se še pogovarjala o intervjuju, si mi posredovala neko povezavo, nek link do …

Ja, do tistih Nemcev. Meni so strašno zanimivi. Meni je klasična pornografija povsem brezvezna. Oni pa snemajo t.i. art porn. Imajo svojo kmetijo, kjer tetovirajo, snemajo svoje porniče itd. Imajo svoj tribe.

Tudi mene je pritegnilo, a je bila vsebina večinoma plačljiva.

Ja no, to tako pač je v današnjem svetu. Kolikor jih poznam, oni v zameno za pomoč pri svojih projektih kdaj koga pač stetovirajo. Njihovo delo bi prepoznala na kilometre daleč. Takoj zaznam ljudi.

Pa ti?

Kaj jaz? Jaz sem fotografinja. Imam fotografsko šolo. Rada bi prodajala posnetke, pa malo tetovirala ipd. Tako bi se rada preživljala.

Se ti rada slikaš?

V preteklosti se nisem se kaj dosti marala fotografirati, kaj šele snemati. Sem kar komplikatorka, kar se tiče tega, haha. Ampak skrivati se, pa tudi ne pomaga. Moram iz cone udobja. Saj grem iz cone udobja tudi s tem intervjujem. Rada bi dala ljudem informacije, po katerih me ves čas sprašujejo. Po drugi strani bi pa tudi rada samo počela stvari, ki me zanimajo in imela mir. Ampak treba je najti neko srednjo pot.

Drži. Tudi sam se pogosto soočam s podobnimi dilemami.

Meni je zelo všeč, ko spoznam, da sem določenim ljudem inspiracija. Ko mi rečejo – a veš kol’k si ti men’ odprla oči … je to nekaj najlepšega, kar lahko slišim. Kar se pa tiče fotografiranja in snemanja, bi pa rekla še tole – vsakič imam težave. Pa ne bi, da se mi vidi obraz na posnetkih, pa ne bi tega, ne bi onega … Včasih je pa za zakrivanje kake malenkosti uporaben tudi silver tape, haha.

Dotakniva se še malo klasičnih predsodkov. Se na takih dogodkih, na katerih nastopaš ti, zbirajo sami psihoti?

Psihoti? Rekla bi, da imamo v splošnem vsi ljudje pri sebi kako stvar za predelati. Jaz psihotov na teh performansih ne zaznam. Pri meni je polno odprtih ljudi, ki so svoje travme sposobni sprejemati. Tako jih vidim jaz. Pa še to bi rekla – zadnjič sem govorila z znanko iz likovne akademije. Je rekla, da je body art pač nova oblika umetnosti, ki pa se kot taka ne priznava. Ker … če bi jo priznali, potem bi legitimirali tudi upor, ki je v body art umetnosti. Upor je pa vedno težko priznati. Najprej te določijo, da si norec, kasneje pa priznajo. Na ljudi, ki pridejo na moje dogodke, se da pač gledati tudi kot na ljubitelje umetnosti.

Mi lahko poveš kako anekdoto s kakega fetiš dogodka?

Ma … ne vem. Mogoče bi povedala, da sta enkrat Mr. Fisterju odreveneli roki, medtem ko je potekalo fotografiranje in ju je imel v meni, haha. Enkrat sva bila pa tudi na eni taki bolj intimni fetiš zabavi, pa sva v “jutru potem” naletela na modela, ki je oblečen v kravo kuhal kavo. Več o tem pa ne bi, haha …

Se na dogodkih, na katerih nastopaš, pojavljajo samo moški?

Fetiš scena v Sloveniji je itak zelo slaba. Ampak, da odgovorim na tvoje vprašanje: imela sem že dve ženski, sodelovali sta v performansu.

Am … okej.

Kaj? Je vse v redu?

Seveda. Včasih pač tudi meni zmanjka besed, haha. Redko, ampak se zgodi. Povej Lana, koliko takih dogodkov imaš za sabo?

Na to pa ne znam odgovoriti. Veliko teh eventov je bilo v manjših prostorih, niti ne vem, če bi jih označila tako.

Pa na njih sodelujejo samo Slovenci?

Kje pa! Veliko je tujcev. Večinoma so tujci. Saj je naših tudi nekaj, ampak potem pogosto pravijo, da sploh niso vedeli, da je v Sloveniji kaka taka ženska, kot sem jaz. Pravijo, da sem “prevelika” za Slovenijo in naj grem v tujino. Tudi zaradi takih, ki “ne vedo, da je v Sloveniji taka ženska”, sem se odločila za tale intervju.

Hm, hvala, haha. Lana, veš kaj me še zanima? Koliko časa traja, da se zacelijo rane po takem obešanju?

Pa … lahko si predstavljaš. Saj ne gre za kako ekstremno rano. Na mestu vboda je pač boleče kak dan, dva. Naredijo se krastice. Kaj vem, popolnoma izginejo pa morda po nekaj tednih. Nisem bila pozorna na to. Se pa potem tam, kjer je bil vbod/rana, ne prime barva ob tetoviranju. Ostanejo majhne bele pike. 

Okej. Povej mi še kako konkretno o svojih načrtih, prosim.

Prav. V prvi polovici septembra bo v Ljubljani en tak fetiš dogodek. Ekipo imam že zbrano. Pa najbrž jih bo še nekaj, le v nekoliko milejši obliki. Bi pa rada povedala tole: načrtujem performans v imenu živali. O tem še ne bi rada preveč govorila. Morda kdaj drugič. Preveč stvari je še odprtih.

Velja. Glej, menim, da sva odstranila tančico skrivnosti okrog tvojega početja. Kako bi ti zaključila najin pogovor?

Kaj pa vem. Gledam, kaj se dogaja v svetu. Zdi se, da smo ljudje popolnoma izgubili stik z naravo. Pa s svojim notranjim jazom. To še posebej. V tej borbi za vedno več in več smo komajda še ostali ljudje. Jaz mislim, da bi moral biti nek univerzalni dohodek, ki bi zadoščal za osnovno preživetje. Vsaj toliko, da človek živi brez stresa in ni ogrožen njegov obstoj. Če bi imeli to urejeno, bi ljudje po mojem veliko več lahko dali družbi, saj bi njihove misli lahko bile osredotočene na tisto, kar jih zanima in ne le na boj za preživetje. Jaz sama sem toliko ljudem ves čas na voljo, tolikim pomagam … pomagam tudi živalim in podobno. To počnem zato, ker si tega želim in to hočem.

Pa naj bo tako. Lana, hvala za tvoj čas.

Hvala enako.

In pol tko … a veš … greš po takem intervjuju domov in si misliš – mogoče bo kdo res mislil, da ta pička ni normalna. Ampak že dolgo se nisem pogovarjal z bolj prijetno, bolj prizemljeno in bolj presenetljivo ter inteligentno osebo. Lana, ko je čisto preprosta mamica svojim otrokom, lepo pove, da je zrasla čisto “na varni strani”. Pravi, da se je bala praktično vsega in da zdaj z vsakim svojim novim podvigom preizkuša svoje meje. Pravi tudi, da je vsakič presenečena, kaj vse zmore, pa prej tega ni vedela. Greš domov in si vesel, da ti vesolje na pot prinese tako zanimive ljudi.

Še najhujšo težavo pred pisanjem intervjuja sem imel s tem, da nisem vedel, kako bi Lano uvrstil v kontekst Gorenjske Online … saj bejba ni ravno Gorenjka. Je pa tudi res, da nimamo izključno gorenjskih tem na strani, saj se je to izkazalo za … pa saj sem razložil že v uvodu. In ta naša Mat’kurja je tako zelo majhna, da je čisto vseeno, ali je intervjuvanka doma v Tacnu ali Šentvidu, kjer se Gorenjska zažre v prestolnico, ali pa pač na kaki drugi strani tistega istega mesta, za katerega župan pravi, da je najlepši grad … pardon, najlepše mesto na svetu, nje. 😉

Čisto ob koncu pa bi se Lani zahvalil še za potrpežljivost, saj je na obdelavo zapiskov morala čakati konkreten mesec dni. Sicer pa, kot pravi ona, tudi njej se dogajajo “zamude”, pa kako idejo spravi v življenje po letu dni. Upam, da je bilo njeno čakanje vredno.

Kaj menite pa o vsem skupaj vi, dragi bralci?

———-

Gorenjske Online ne preživimo z oglasi. Veseli bomo, če boste naš trud ovrednotili.
Vzelo vam bo le trenutek. Hvala.

 

Advertisements