web analytics
26 septembra, 2020

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

Nazaj v prvi razred

Delite:
Pišem: Brigita B.S.

S časom ni nobene šale. Hiti mimo nas s hitrostjo bliska ter nas velikokrat pusti odprtih ust in neuresničenih dejanj. Proti temu recepta ni … če nismo z njim (s časom torej) – smo proti njemu, kajne? Pravkar se je začel marec. Zame je marec mesec vsega lepega in mesec, ko rada potočim kakšno solzo, tako grenko … z mešanico veselja in žalosti. Rekla bi, da smo si v tem vse mame podobne; sploh tiste, ki smo bolj čustvene. Saj ni štos ne v osmem marcu, niti ne v materinskem dnevu, pač pa pri vpisu v šolo, v prvi razred. Gre za prelomnico, v kateri otroku na hrbet damo torbo večjo od njega in ga pospremimo skozi ogromna namišljena vrata. Pet let mineva, odkar sem skozi taka vrata pospremila starejšega mladiča. No, mladičko, bodimo natančni. Tistikrat je to seveda bilo na Jesenicah. Pospremila sem jo na šolo, ki sem jo tudi sama obiskovala. Že takrat sem slišala nekaj “dobronamernih” nasvetov, da je pa na Jesenicah vse to tako multikulti, pa da je na Jesenicah … saj veste, toliko tistih …in še nekaj podobnih bedarij. Povem po pravici: gospo, ki mi je to rekla, bi najraje nekam sunila …

Ob spominu na tisti marec vam, kot iztočnico, dragi bralci, spet ponujam en svoj tedanji zapis:

Vpis v 1. razred. Spraševanje, kam bo šel moj otrok v šolo. Na Jesenice, pravim. Aja? Pa menda ne na Jesenice. Odgovor, ki je brez smisla, ne drži vode in je nasploh zanič. In zakaj ne na Jesenice? Ja no, pa saj veš, tam je toliko tistih Ja, vem, ampak nisem prepričana, da ti veš. Pa jih je bilo kar nekaj takih … mislečih, da so vsevedi. Jesenice so železarsko mesto, ki je nekdaj cvetelo čez celo leto, ne le v času narcis. To je mesto, ki je v svoje naročje vzelo in nahranilo ljudi iz celotne dobre Juge. Mesto, ki je bilo včasih želja mnogih. Mesto rdečega prahu in belih cvetlic. Mesto, v katerega so ljudje – s trebuhom za kruhom – prihajali od vsepovsod. Tudi moja starša. Od kod? Iz Jugoslavije, takrat. Ja, tudi jaz sem taspodna, pa švedinja, bosnula, čefurka in še kakšen podobno ljubkovalen vzdevek bi se našel. Ampak pri tebi se nič ne sliši, mi rečejo. Nimaš naglasa, dodajo. Kaj naj bi to pomenilo? Da lahko svobodno udrihaš po meni, ker se sploh ne zavedaš s kom govoriš? Saj nočem reči, da so vsi taki … nikakor ne! So pa posamezniki, ki potem mečejo slabo luč na vse.

Rojena sem na Jesenicah. Državljanka Slovenije sem in ponosna sem na to. S ponosom vstanem, ko slišim Zdravljico. Ponosna sem na lepote te deželice. Obožujem njen sneg pozimi in namakanje nog v njenem morju poleti. Slovenščino uporabljam povsod, kjer se to od mene pričakuje in … s ponosom povem, da sem odlična tudi v pisani besedi. Za domačimi štirimi stenami pa se seveda sliši moj materni jezik in to priznam. Vem, od kod so moje korenine, zavedam se tega. Tudi moji hčeri vesta, da sta potomki Slovenca in taspodne. Ponosna sem na to, da obe obvladata oba jezika, tazgorn’ga in taspodn’ga, haha. Z možem ju učiva, da smo vsi le ljudje, ne glede na to, od kod prihajamo, ali kakšen jezik govorimo. Ni dobrih in slabih narodov ter verstev … s tema pridevnikoma lahko človek ožigosa le posamezne ljudi. 

Ne vem, kam me bo življenje še vse peljalo, kje odložilo in kje pokončalo. Vem pa, da bom vedno verjela v dobro v ljudeh. Tu … in tam … in povsod. Prav tako, kakor verjetno izmečke najdeš povsod. To je pač dejstvo. Verjela bom tudi v dobra dela. Človek mora pomagati, kolikor je seveda v njegovi moči. Verjamem, da se dobro z dobrim vrača. Sem pač večna sanjačka in optimist, vsem grozotam tega sveta navkljub. Veliko je na tem svetu lepega, le da vsega tega preprosto najpogosteje sploh ne vidimo. Preveč si damo opraviti s tem, da bi komu prilepili etiketo … češ, kakšen je! … in temu, ali se njegov priimek končuje z . Ob tem seveda sumljivo preverjamo tudi to, kaj vse dotični človek ima in kako za vraga je do teh stvari prišel. Saj vem, s svojimi mislimi sveta ne bom spremenila. Zavedam se tega. Le povedati sem hotela, da smo vpisani v 1. razred osnovne šole na Jesenicah in da ljudi sprejemamo take, kakršni so … dokler oni sprejemajo nas. Tako z možem učiva tudi najini punčki … Veste, življenje je čudna mešanica ljudi, zgodb, dogodkov in karme … in ko beseda nanese na karmo, jaz pravim – živi in pusti živeti.

Ko se danes ozrem nazaj, gledam zadnji odstavek gornjega zapisa. Kot bi slutila, kot bi vedeževalka v meni pogledala v kroglo in mi na jezik položila besede. Temu rečem slutnja in … ženski šesti čut. Nevarna zadeva! Ampak brez panike, ne nameravam še začeti s kuhanjem različnih zvarkov ter izvajanjem kakih čudnih čirul  – čarul … samo povem vam, da ne boste kasneje rekli, da niste vedeli 😉

Marec 2020 je čas, ko moram pospremiti mlajšo mladičko skozi ona ogromna vrata. Le da so tokrat ta vrata v Avstriji. Tamalo bom že pospremila … ampak jaz … zame bodo pa še vedno tam. Ta avstrijska vrata so zame labirint tunelov, stranpoti … vse bo treba raziskati, povsod vtakniti svoj nos, se potolči in česa naučiti. Treba se bo pobrati, saj ne bo povsod svetlo, pa bom najbrž spregledala marsikateri kamen in padla. Vseeno pa nameravam hoditi in ni vrag, da nekega dne ne pridem tudi sama skozi labirint in skozi ta vrata na drugo stran.  Hehe … na drugo stran … kako prikladno je ob tej priložnosti, da se tale rubrika imenuje Pisma iz onstranstva  😉

Volksschule. Ljudska šola. Prišli smo in se posedli, ponosni starši in naši mladiči. Pričakala nas je ravnateljica, eno tako zelo simpatično in zgovorno ženšče. Predstavila nam je učiteljice in razdelila otroke v par skupin. Oni gredo raziskovat šolo, je rekla, starši pa bomo uredili nekatere nujne zadeve.

Skozi glavo se mi je v tistih minutah podilo na tisoče misli. Kako naj pomagam hčeri, ko pa še sama ne razumem popolnoma, o čem una pred tablo sploh govori? V trebuhu sem imela in kepo in metulje in orkester, oba troje in vsi skupaj so mi priredili pošten žur. Prevzel me je občutek, podoben tistemu, ko sem nekoč v gimnaziji matematiko zares obvladala … v nulo! … potem pa sem bila vprašana, razumela nisem ničesar, pred tablo sem zamrznila in … se na koncu vrnila v svojo klop s kolom.  

Sklepala sem, tam, v tisti ljudski šoli … sklepala, o čem bo tekla beseda. Saj ravno tople vode ne bomo odkrivali v tisti uri, kajne? Tako sem si mislila. Po prvih mono-prepirih v moji glavi – mimogrede, bilo je zelo pestro … Poslušaj … Ne bom! Daj no, saj bo šlo. Ne, ne bom, itak ne razumem, brez smisla je! –  sem se osredotočila na razumljive besede in uspela glavnino lepo zreducirati. Prav posebej pa se mi je usedlo v srce, ko je ravnateljica rekla:

Otrok je, kakršen je. Ne spreminjajte ga. Vsi smo unikatni in nihče od nas ni popoln. Morda smo v kaki zadevi v nulo brezhibni, zato pa nam gotovo na kakem drugem področju kaj manjka. Pouk mora biti zabaven! Ko bo to prenehal biti, bomo pa imeli težave.

Tako je govorila. Jaz pa sem vam želela natveziti, da ničesar nisem razumela, haha. Sama sebi sem najhujši sovražnik … mat’r sem težka baba! Na tehtnici in po karakterju mi ni para 😉

Zdaj pa poiščimo še poanto te zgodbe, da bo imela nek smisel. Menda pred nekaj leti res še nisem vedela, kam me bo odpeljala pot. Prav gotovo pa nisem niti slutila, da bom nekoč tudi sama tujka v neki drugi državi. Ampak rdeča nit pa ostaja ista tudi tukaj: živi in pusti živeti. Spoštuj svoje, ampak spoštuj pa tudi moje, naše. Zavedaj se korenin, a sprejemaj okolico in rasti. V centimetrih dokler lahko, v kilogramih dokler je počutje v redu in v srcu … kjer pa ni mej.

Moja druga mladička je torej vpisana v šolo … tu pri nas, tu v Neukirchnu an der Vöckla. Ja, dragi moji, zdaj se mi pa v zvezi z Avstrijo že počasi prikrade v razmišljanje misel na … tu, pri nas. Tu bo začela svojo taveliko pot. Spet enkrat smo mi tisti na ić … ampak dokler smo normalni ljudje … mislim, da se nimamo česa bati. Prijaznost je vzajemna, v to moramo verjeti. In jaz bom. Ta naša vas (včasih mi kdo reče, da spominja na Hrušico in ne moti se prav dosti) nas je lepo sprejela; ljudje se trudijo z nami in mi z njimi, vrata za pomoč so nam vedno odprta. Tako je v šoli, tako je v vrtcu … Zavedam se, da je majhnost kraja tista, ki nas še bolj povezuje. Še bolj pa se zavedam, da je najbolj pomembno, da smo v prvi vrsti ljudje.

Je že res, da se učimo celo življenje; eni s torbo, drugi že brez nje, eni z zvezkom in drugi na pamet. Saj veste …

Das Wissen ist unendlich.

Pa še res je. Do naslednjič, ko se spet beremo:
uživajte, predvsem pa se trudite biti – ljudje!

Similar Posts:

Delite:
Advertisements

Morda ste zgrešili

8 min read
1 min read
5 min read