web analytics
21. januarja, 2021

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

NACIST NA VRHU ZDRUŽENIH NARODOV – zgodilo se je na današnji dan

Na današnji dan, 7. decembra 1976 je Varnostni svet OZN podelil Kurtu Waldheimu drugi petletni mandat za mesto generalnega sekretarja Združenih narodov.  Avstrijec je bil tako Generalni sekretar Združenih narodov med letoma 1972 in 1981, med leti 1986 in 1992 pa je bil nato tudi 9. predsednik Republike Avstrije.

Vir: KLIK

Mladost

Kurt Waldheim se je rodil 21. decembra 1918 v kraju Sankt Andrä-Wördern v Spodnji Avstriji v bližini Dunaja. Njegov oče je bil rimskokatoliški šolski inšpektor češkega porekla po imenu Watzlawick (v izvirnem češkem črkovanju: Václavík), ki si je uradno dal spremeniti ime tistega leta, ko je propadla habsburška monarhija (1918), hkrati tudi letu rojstva sina Kurta. Sam Kurt Waldheim je v letih 1936-1937 služil v avstrijski vojski in obiskoval t.i. dunajsko konzularno akademijo, kjer je leta 1939 diplomiral. Waldheimov oče je bil aktiven v krščanski socialni stranki. Waldheim sam v tistih letih na Akademiji ni bil politično aktiven.

Tri tedne po nemški priključitvi Avstrije leta 1938 je Waldheim zaprosil za članstvo v Nacional socialistični nemški ligi študentov (NSDStB), eni od frakcij nacistične stranke. Kmalu zatem je postal registrirani član vedno močnejšega korpusa SA.

Druga svetovna vojna

V začetku leta 1941 je bil Waldheim vpoklican v Wehrmacht in napoten na vzhodno fronto, kjer je služboval kot vodja enote. Decembra istega leta je bil ranjen, a se je leta 1942 spet vrnil v enoto. 

Ko je na volitvah leta 1986 ugledni politik kandidiral za predsedniško funkcijo v matični domovini, so mednarodni zgodovinarji razkrili, da je Waldheim kot obveščevalec Wehrmachta med letoma 1942 in 1945 služboval v Grčiji in Jugoslaviji, kar je sprožilo silovite mednarodne polemike.

Waldheim (v sredini) med službovanjem na Balkanu
Vir: KLIK

Sam je v avtobiografiji iz leta 1985 izjavil, da je bil leta 1942 odpuščen iz nadaljnje službe na fronti, do konca vojne pa je dokončal pravno fakulteto na dunajski univerzi, poleg tega pa se je 19. avgusta 1944 na Dunaju poročil z Elisabeth Ritschel; njuna prva hči Lieselotte se je rodila naslednje leto. Sledila sta sin Gerhard in še ena hči Christa.

Razkritja

Po objavi knjige so na dan prišli dokumenti in priče, ki so razkrili, da se je Waldheimova vojaška služba v resnici nadaljevala vse do leta 1945, v tem času pa se je povzpel na čin Oberleutnanta. Njegovi pomočniki pri Združenih narodih so izraelsko misijo sprva obtožili širjenja govoric, da je podpiral naciste.

Kmalu zatem, 4. marca 1986, so v Svetovnem judovskem kongresu potrdili, da je Waldheim lagal tako o svojem službovanju v korpusu SA, kot tudi o službovanju v vlogi kot častnika za posebne misije (Ordonnanzoffizier) za nemško armadno skupino E v Jugoslaviji in Grčiji, med letoma 1942 in 1944. Razkritja so bazirala predvsem na podlagi zajetih nemških vojnih evidenc, shranjenih v Nacionalnem arhivu ZDA v Washingtonu in drugih arhivih. Svetovni judovski kongres je 23. marca 1986 objavil tudi, da je organizacija odkrila dejstvo, da je Komisija Združenih narodov za vojne zločine po vojni ugotovila, da je bil Waldheim vpleten v nacistični množični umor in bi ga bilo treba aretirati, kar je afero Waldheim verjetno pretvorilo v enega od najbolj senzacionalnih povojnih nacističnih škandalov.

Waldheim je obtožbe, ki so v naslednjih mesecih naraščale, označil za “čiste laži in zlonamerna dejanja”. 

Mednarodna komisija zgodovinarjev je nato nedvomno ugotovila, da so bile Waldheimove funkcije v enotah nemške armadne skupine E med letoma 1942 do 1945, naslednje:

  • tolmač in častnik za zvezo pri 5. alpski diviziji (gre za italijansko enoto) v Pljevljah od 22. marca 1942 do julija 1942
  • tolmač pri štabu za zveze italijanske 9. armade v Tirani v začetku poletja 1942
  • 2. pomočnik adjutanta in intendant generalštaba t.i. Kampfgruppe West v Bosni med junijem in avgustom 1942
  • 1. pomočnik adjutanta pri načelniku generalštaba v nemškem štabu za zvezo z italijansko 11. armado ter v štabu armadne skupine Jug v Grčiji med julijem in oktobrom 1943 in
  • 3. pomočnik adjutanta pri glavnem obveščevalnem častniku generalštaba v štabu armadne skupine E v Arsakliju, Kosovski Mitrovici in Sarajevu med oktobrom 1943 in januarjem / februarjem 1945.

Do leta 1943 je Waldheim služboval kot adjutant v armadni skupini E, ki jo je vodil general Alexander Löhr.  Leta 1986 je Waldheim nato trdil, da je služil le kot tolmač in referent ter da ni vedel ne za represalije nad lokalnimi srbskimi civilisti ne za poboje v sosednjih provincah Jugoslavije. Rekel je, da je vedel za nekatere stvari, ki so se zgodile, in da je bil zgrožen, da pa ni vedel, kaj naj bi lahko storil.

Veliko zanimanja zgodovinarjev se je osredotočilo na Waldheimovo vlogo v operaciji Kozara leta 1942. Po besedah ​​enega od povojnih preiskovalcev so ujetnike redno streljali le nekaj sto metrov od Waldheimove pisarne 35 kilometrov stran od zloglasnega ustaškega koncentracijskega taborišča v Jasenovcu. Waldheim je kasneje izjavil, da “ni vedel za umore tamkajšnjih civilistov”.

Odlikovanja

Velik problem za Avstrijca je predstavljalo dejstvo, da so njegovo ime odkrili na Wehrmachtovem “častnem seznamu” odgovornih za  uspešne vojaške operacije na Balkanu. Tudi nacistična tvorba Nezavisna država Hrvatska je Waldheimu podelila medaljo krone kralja Zvonimirja v srebrni barvi s hrastovim vejevjem. Nekaj ​​desetletij kasneje je med lobiranjem za izvolitev za generalnega sekretarja ZN jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito, ki je med vojno vodil protitemške odporniške sile, Waldheimu podelil enega najvišjih jugoslovanskih ordenov, ne da bi vedel za njegovo predhodno služenje v okupatorskih enotah.

Fotografiran z družino leta 1971
Vir: KLIK

Propagandist, ki “ni vedel ničesar” … pa čeprav v resnici je

Waldheim je pozneje zanikal, da bi kakorkoli vedel, da se v bitkah med nacisti in Titovimi partizani  v Bosni leta 1943 dogajajo vojni zločini. Po besedah ​​lovca na naciste Elija Rosenbauma je Waldheim leta 1944 osebno pregledal in odobril paket antisemitskih propagandnih letakov, ki so bili nato odvrženi za sovjetskimi bojnimi linijami. Na enem izmed njih je bilo zapisano:

Dovolj je te judovske vojne, pobijte Jude, pridružite se nam!

V nasprotju z Waldheimovimi trditvami o prenehanju službovanja v nemški vojski je bilo ugotovljeno tudi, da se je leta 1945 Waldheim predal britanskim silam na Koroškem. V pojasnjevanju tega razkritja je Waldheim neprepričljivo skušal dokazati, da je pobegnil s poveljniškega mesta v skupini armad E, kjer je služil z generalom Löhrom.

Kasneje je pod pritiskom vseeno priznal, da je vedel za nemške represalije nad partizani:

Ja, vedel sem. Bil sem zgrožen. Toda kaj bi lahko storil? Moral sem izpolnjevati povelja ali pa bi bil usmrčen.

Waldheim je dejal, da nikoli ni sprožil strela ali celo videl partizana. Njegov neposredni nadrejeni iz tistega časa je v preiskavi izjavil, da je bil Waldheim “pisarniški molj, priklenjen na mizo”.

Politika je kurba

Nekdanji avstrijski kancler Bruno Kreisky, judovskega izvora, je Waldheimu stopil v bran in dejal, da so dejanja svetovnega judovskega kongresa “izjemno nesrečna” ter dodal, da Avstrijci ne bodo “dovolili Judom v tujini … da nam diktirajo, kdo naj bo naš predsednik”.

Kurt Waldheim je v 89. letu starosti umrl na Dunaju 14. junija 2007. Za domnevne vojne zločine ni bil nikoli procesiran in kaznovan, mi pa se ob tem vseeno sprašujemo, kako je mogoče, da je tak človek zasedal eno od najpomembnejših svetovnih funkcij ob vseh dokazih, ki so bili na voljo …

Hja, politika je, kakor pravi narodov rek, očitno res … kurba.

Vir naslovne fotografije: KLIK

Advertisements