Delite:
Pišem: Marko LUKAN

Marsikdo med mojimi bralci pozna zgodbo o tem, koliko me let me določeni lepi predsednik nateguje z obljubo o intervjuju. Le-tega ni obljubila le njegova PR – služba, ne le njegova prelestna predstavnica za stike z javnostjo … lepi predsednik mi je intervju obljubil osebno. Čisto spodaj, pod intervjujem, ki ga boste v nadaljevanju nemara prebrali, boste našli tudi kratek filmček z razlago, kako se je omenjena obljuba primerila na Joštu nad Kranjem … 

Ampak pustimo lepega naj si povečuje bazo Insta – followerjev; videti je, da je to postala njegova prioriteta. Jaz intervjuja z njim tudi nočem ne več! Mimogrede – je kdo opazil morda kak njegov (ali od kateregakoli drugega vidnejšega politika) prispevek, ko je vsa Slovenija zbirala prispevke za zdravilo malega Krisa? Saj veste, kako radi vpijejo – za otroke gre! 

Pustimo to, pošteno nas je zaneslo v politiziranje … to pa nikakor ne more biti dobro. Moj današnji gost se s politiko ne peča, pa čeprav sva se na enem od spletnih socialnih omrežij pred časom sporekla prav ob neki politični temi (begunci, migranti …). Zdelo se mi je, da oba govoriva isto, a možaka sem pač utrujal na … neprimeren dan. Tudi o tem sva v intervjuju kako rekla. 

Dolgo, predolgo sem čakal na ta pogovor. Leta, če povem po pravici. Celo desetletja. Tudi sicer je v zadnjih mesecih časa za intervjuje ob vsem drugem dogajanju preprosto zmanjkalo. 

Gospoda bi menda rad predstavil kot Jeseničana, a … no, pa saj boste lahko prebrali v pogovoru …  

Dame in gospodje, gost tokratnega pogovora je  

Živijo Mirko. Se lahko tikava, glede na to, da se dejansko vidiva prvič po nekaj desetletjih, pa tudi takrat se osebno nisva poznala? 

Pozdravljen. Seveda. 

Nekateri bralci so že ob tem, ko so videli naslovno fotografijo, zastrigli z ušesi, drugi – predvsem mlajši – pa te najbrž ne poznajo. Kako bi se jim predstavil? Zakaj meniš, da si zanimiv za mojo publiko? 

Saj ne vem, če sem res zanimiv, poizkusiva … 

Pa vseeno Mirko, kdo si, od kod prihajaš? 

Hja, kakor si že povedal, moje ime je Mirko Bogataj. Nekoč sem prihajal iz mesta hokeja in železarne … no, pa tudi pira, šnopca in … na gobec, haha. Ampak že nekaj desetletij ni več tako. Sedaj pa živim v Bergamu, Italija. 

Z Jesenic torej. Rastel si očitno še v svinčenih časih v mestu, ki je bilo prekrito s prahom. Je tako? Kakšni so tvoji spomini na tisto obdobje? 

Oh, spomini … spomini so v redu. Spomini so vedno v redu, pa čeprav so bile Jesenice takrat – v sedemdesetih in osemdesetih, ko sem odrastel – ena taka zadimljena delavska dolina, polna raznoraznih zgodb. Ampak človek si vedno zapomni samo lepe stvari. 

Mirko, si za to, da greva kar in medias res? Spomniva starejše bralce in naučiva mlajše, da si bil idejni vodja in najbolj prepoznavni član nekdaj super uspešne jeseniške skupine Ultimat.  

No, najbolj prepoznavni član je bila sigurno vsakokratna pevka, bolj kot idejni vodja pa sem bil organizacijski vodja. 

Haha, prav. Si bil ti v tistih časih tudi glavni ustvarjalec glasbe za skupino? 

Ne, v resnici ne, čeprav sva z Bojanom v glavnem skupaj delala glasbo. Moji so bili teksti, to pa. Ko danes gledam nazaj na svoje tekste, vidim, da so polni zadušenih krikov proti maskulinizmu (moškemu centrizmu, op.p.). Jaz navijam za punce. Vedno sem, vedno bom. 

Tudi Italija, kjer živim v zadnjih desetletjih, je zelo maskulinistična. Še danes. »Pravico« do priimka imajo, v poslovnem svetu, velikokrat le visoko izobražene ženske … za ostale pa se uporablja le ime. Saj veš – so Alessia, Bianca, Cristina, Daniella, Fiorella in podobno. 

Mirko je izredno zanimiv sogovornik
Foto: M.L.

A tako. Zanimivo. Pojdiva zdaj končno k tvojemu glasbenemu ustvarjanju. Kako se je vse skupaj začelo? 

Hja, v sedemdesetih smo imeli na Jesenicah eno skupino, imenovala se je Severna stena. Igrali smo po plesih, nismo še imeli svojih komadov. Je bil pa naš kitarist Boris Rjazancev … nekateri bodo vedeli, o kom govorim. Odličen kitarist je bil! Kasneje je postal pa odličen zdravnik. Jaz sem nekoliko brenkal po kitari, ampak v skupini niso imeli basista. In ker je bil Boris boljši, sem jaz pač dobil bas. Slabši kitaristi vedno dobijo bas, haha … 

Haha. In tako se je vse skupaj začelo? 

Začelo. Po enem mesecu, ko sem začel vaditi, smo že nastopali na Bledu. Meni so zapirali ojačevalec, tako mimo sem tolkel, haha. Ampak tako je pač bilo. S časom sem se izboljšal. Kmalu nato sem si zaželel delati svojo glasbo … kar mi je uspelo v skupini Dar. Tam nisem samo ustvarjal in igral, takrat sem spoznal dosti ljudi s tedanje glasbene scene. To je bilo v nadaljevanju zelo pomembno. 

Enkrat smo igrali na Festivalu ROCK ŠENČUR … ja, tudi take stvari smo tedaj imeli … pa sem spoznal Bojana Simončiča, kitarista iz Lesc. Z njim se je potem začelo obdobje Ultimata. Rado Čučnik (bobnar) in jaz, sva bila oba Jeseničana, pa smo imeli vaje v eni drvarnici dol pri železarni. Naša najbolj prepoznavna pevka, s katero smo tudi uspeli, Simona Vodopivec, je pa doma iz Radovljice. Tako da, koliko smo bili čistokrvni Jeseničani, je v resnici vprašljivo. Ampak taka etiketa se nas je prijela in se nato obdržala tekom cele kariere. Ampak Gorenjci … Gorenjci smo bili pa takrat vsi. Primerno za tale vaš portal 😉 

Razumem. Kako se je pa Ultimat potem prebil? 

Dejansko smo na kaseto posneli dva demo posnetka kar tam, v drvarnici, kjer smo vadili. Odigrali smo v živo, pritisnili REC na nekem kasetarju, ki smo ga imeli in vse skupaj nesli v Ljubljano v bar, kjer so RTV redaktorji tokli takratke, haha … 

Stane Sušnik nas je potem povabil in imeli smo svoj prvi, 15 – minutni intervju. Na RTV – ju so tehniki tiste naše demo posnetke presneli na trakove. Nato je RTV izdala naročilnico, s katero smo šli posneti svoje prve prave studijske komade v zaresni studio, takratni Studio 14 RTV Ljubljana, producent je bil pa Janez Gregorc. 

Tistikrat smo posneli Pokaži nam Eddy, pa skladbo Restaurant in še eno … malo že pozabljam. Mi smo svoje odigrali, posneli so nas, Simona je pa naknadno dosnela vokale.

ULTIMAT s pevko Simono Vodopivec. Fotografijo je prispeval Mirko Bogataj

In to je bilo – to? RTV vas je zagrabila, potem je šlo pa samo od sebe? 

Ne, seveda ne. Kmalu je sledil koncert v Študentskem naselju v Rožni dolini, pa še en podoben v Študentskem naselju v Zagrebu. Mladim smo bili všeč. No … potem je moral pa kitarist Bojan v vojsko, kot se je to dogajalo bendom v tistih časih. 

Vi ste pa ravno postajali prepoznavni. Kaj je sledilo? 

Bojan je šel k vojakom, bobnar Rado pa nas je zapustil in kar naenkrat sva bila s Simono sama. Jaz pa bi nadaljeval. Nisem vedel kaj bi, pa sem dal oglas v revijo STOP. Na ta način sva s Simono prišla do Coleta Morettija, kitarista. Saj ga poznaš, zastopal je Slovenijo na Evroviziji leta … če se ne motim 1993. Pridružil pa se nam je tudi Dadi Kašnar, tedaj 16 letni bobnar. Ampak je bil pa dober, res dober! Solo kitarist je bil pa Miha Stabej. To je bila pa »ljubljanska« varianta Ultimata. 

Naredili smo … kaj pa vem … šest, sedem, osem komadov. Dva smo tudi posneli. Eden od teh je bil Moški čaj, s katerim smo nastopili na Slovenski popevki.  

A, znamenita Moški čaj. Vsi jo poznamo … 

Mogoče bi povedal še tole prigodo: kmalu smo posneli tudi pesem Zvončki že cvetijo. Z njo smo imeli izredno smolo na Opatijskem festivalu. 

Res? Kakšno? 

Tisto so bili časi redukcij. Morda se boš spomnil … določena območja mest so bila ob določenih urah brez elektrike. Na festivalu v Opatiji je bilo možno igrati v živo, ali pa na matrico. Tomaž Domicelj, ki je bil takrat že prekaljen maček v glasbenih vodah, nas je opozoril, naj raje igramo v živo, ampak mi smo se (zaradi določenih zadev) odločili za plejbek. Potem pa je sledila redukcija elektrike ravno, ko smo bili mi na odru in s »plejbek«-om igrali Zvončki že cvetijo.  

Saj organizatorji so bili pripravljeni in so imeli za primer redukcije na voljo generatorje, ampak … tista sekunda pavze je ustavila plejbek nekje na ¾ komada. Publika je sicer ploskala, mi smo pa malce neumno gledali. Največja skoda pa je bila, da nas, zaradi tega, niso uvrstili v televizijski prenos Opatijskega festivala. 

Kdor ne uboga, ga tepe plejbek, je takrat rekel Domicelj … 

Haha, luštna štorija! Ste si s tem zapečatili usodo na Balkanu? 

Oh ne, življenje gre naprej. Potem smo dobili novega bobnarja, Janija Koširja. Iz vojske je prišel tudi Bojan in spet sva začela delati komade. Takrat enkrat smo spet poklicali Domicelja, ki nas je prišel poslušat h klaviaturistu domov.  

Tudi z njegovo pomočjo (Tomaž je bil producent) smo potem posneli celo veliko ploščo v studiu Top Ten v Ljubljani in kmalu zatem smo bili sprejeti tudi v Subotico na Omladinski festival (1983). Slovenci smo tam imeli status »nekoliko drugačnih«. Če je že tako, sem si rekel, bomo pa res drugačni. Na tekmovanje smo šli s komadom Nekje v kotu, ki je narejen v taktu valčka. To se je res razlikovalo od tedanje Jugo rock scene, če tako rečem. Na festivalu so zmagali KERBER, ki so potem naredili veliko kariero in so še danes dejavna skupina. Mi smo bili pa drugi. 

Zakaj pa to omenjaš med »ponesrečenimi poizkusi uspeti na Balkanu«? 

Doseči 2. mesto na Omladinskem festivalu je zelo dober rezultat. ‪Ž‬al mi je samo za komad  Nekje v kotu, ki smo ga posneli skupaj z ostalimi komadi za prvo ploščo, pa ga žal na ploščo nismo dali, saj smo se bali, da bo plošča izšla pred festivalom. Organizatorji pa na festivalu niso pustili nastopati z že objavljenimi komadi. Tako je Nekje v kotu, ki meni osebno zelo veliko pomeni, ostal nekje v kotu. 

In potem? 

Potem sem moral pa k vojakom jaz. V Škofjo Loko. Tisti čas sem porabil za pisanje novih komadov in tekstov za drugo ploščo. Ker še nismo opustili misli na prodor na jug, sem tedanje tekste delal v srbo-hrvaščini.  

Spomnim se komada Moj beli jastuk, poslovenjenega v Moj beli medo. 

Ja, drugo ploščo nam je založila beograjska RTB. Vseeno so v nas videli nek potencial. Snemali smo pa v studiu Akademik v Ljubljani. Ampak vse skupaj se ni prav prijelo na jugoslovanskem tržišču, če sem iskren.  

Takrat je bila pa z vami že druga pevka, Alenka Šmid – Čena? 

Ja. Čena je bila sijajna, dala nam je neverjetno energijo. Parket je grizla, kakor pravim jaz.  

Če se ne motim, je takrat imela nekako šestnajst let, je moja generacija. Ni bila premlada? 

Vedno smo imeli mlade pevke. Še prej enkrat sva imela en bend, Bojan in jaz, pela je pa  Helena Blagne, ki je bila takrat stara šestnajst let. Bend se je imenoval Nočna izmena. Smo igrali tudi v Zeleni laguni v Umagu …  

Potem smo pa enkrat igrali v Delovcu v Kranju. Klaviaturist Sandi je moral iti k vojakom, pa smo kot klaviaturistko uporabili Simono Vodopivec, ki je bila takrat menda stara še celo petnajst let. Še mamo sem moral prepričevati, da bo vse okej, haha. Pela nam je pa Helena. Ko smo pa začeli s svojo glasbo pa Helena ni sodelovala več in je Simona postala tudi pevka. Takrat je torej nastal Ultimat

Tega pa res nisem vedel! Kako ste si izbrali pa ime Ultimat? 

Pa … v bistvu to ni bila moja ideja. Niti od kogarkoli od nas. Zanj je zaslužen Branko Požgajec iz zagrebške skupine Drugi način. Njega sem spraševal po idejah za ime skupine in on mi jih je poslal cel spisek. Njegov predlog Ultimatum sem skrajšal na Ultimat in … tako smo pač postali Ultimat. Z imenom smo želeli malce provocirati na tedanje stanje v družbi.  

Kaj se je pa na koncu zgodilo z bendom, ki je vseeno žel velike uspehe doma? 

Zadnjič sem prebral, da si v enem izmed člankov zapisal, da je bilo z bendom konec, ko sem jaz odšel v Italijo. Ni bilo tako, veš. Leta in leta nenehnega igranja so bila že za nami, nekako smo se skurili in in na tiho ugasnili. Dve leti kasneje sem pa jaz potem odšel v Italijo.

Aha. Mirko, če danes pogledaš nazaj na tisto obdobje, kaj bi rekel – kaj vas definira? 

Simona mi je pred kratkih rekla da je zanjo Moški čaj simbol našega dela v bendu. Veliko smo delali in vsak ima svoje najljubše komade. Kup komadov, ki smo jih tedaj ustvarili, bi mogoče danes naredili malce drugače, ampak original je pa vseeno original. Je pa res da sta Moški čaj in Pokaži nam Eddy takoj dobro zazvenela že na prvi vaji. 

Mirko, bi bilo fer, če zapiševa, da ste sredi osemdesetih sodili v prvo ligo slovenske pop-rock scene? Kaj pa vem, nekako kakor recimo Siddharta in Big Foot Mama v zadnjem desetletju in pol … 

Tega pa ne vem, na to ne znam odgovoriti. Povem pa pošteno, da ko se recimo prične oktober in ljudje objavljajo komad Prihaja oktober … mi gredo kocine pokonci. Pa je minilo nekaj desetletij! To pomeni, da smo s svojim ustvarjanjem zapustili neko sled. Sicer je pa tako – meni se zdi bolj pomembno, da desetim ljudem pomeniš veliko, kakor sto tisočim malo.  

Je bilo v tvojih besedilih kaj resničnega življenja, morda kaj Jesenic? 

Vedno. Moški čaj recimo … haha, o tem ne bova. Za komad Restaurant sem recimo inspiracijo dobil v Pikovi dami. Vsi stari Jeseničani vemo kje je bil ta lokal. Danes je tam lekarna.  

Spomnim se vas, da ste enkrat nastopali pred hokejsko dvorano Podmežaklo … 

Ja, Agropop so bili pa naša predskupina. 

Agropop so bili vaša predskupina? Ampak … evo, sva pa prišla do tega, koliko ste takrat pomenili na zabavno-glasbeni sceni. Kakorkoli vzameva, Agropop so bili verjetno največji bend tistih let … vsaj v komercialnem smislu. 

No … takrat so bili še bolj na začetku, so pa že bili atrakcija. Mi smo pa igrali doma, veljali smo za Jeseničane in oni so predlagali da bi nam bili predskupina na tem koncertu. Poznali smo se še iz obdobja Moškega čaja, ko smo vadili v isti kleti nekje v centru Ljubljane. 

Kako bi sicer popredalčkal glasbo Ultimatov? 

Kaj pa vem. Klasični rock nismo bili. Panka, ki je bil tedaj na pohodu – takrat nisem maral. Preveč preprost, surov in slabo odigran se mi je zdel. Danes, ko imam 60 let, ga pa razumem, zelo se mi zdi pomemben kot gibanje. Mi smo sicer uporabljali klasični rock instrumentarij, ampak … se je pa dalo na našo glasbo tudi plesati. 

Pop – rock torej? 

Ja, saj si že prej rekel sam.  

Kakšen je pa sicer tvoj odnos z glasbo?  

Glasba je preprosto del mojega življenja. Ta odnos skrbno negujem. Recimo: nimam prav veliko longplej plošč, ampak … kamorkoli sem v življenju šel, so šle plošče z mano. Marsikaj se je v teh letih izgubilo, dokumenti, fotografije, spomini … plošče pač ne. Rad jih imam. 

Kakšno glasbo pa imaš na teh ploščah? 

Pa … imam kar precej slovenske glasbe. Imam tudi ploščo skupine U2 – October. V resnici sem jih poslušal že preden so postali slavni. Plošče sem kupoval v tedanji Kovinotehni zraven gimnazije, pa v Trbižu, nekaj sem jih dobil iz Londona. Tedaj dostop do glasbe ni bil tako preprost, kakor je danes. 

Lepo! Povej mi Mirko, kako to, da ste imeli tako drugačen sound? Za tiste čase ste imeli zelo naprednega, bi rekel … 

Sound je bil odsev vseh nas. Vsak od članov benda je dal svoje in nastalo je, kar je pač nastalo. Meni se zdi, da je imel najbolj pomembno vlogo pri teh rečeh Bojan, kitarist. Če bi pa že moral izpostaviti sebe, bi pa rekel, da so bili moji teksti drugačni. Takih se ljudje ponavadi tudi lažje zapomnijo. 

Si s člani benda še v stikih? 

Seveda. S Simono, Bojanom in Janijem smo stalno v stiku, če ne drugače pa praznujemo rojstne dneve.  

Pa vas še kdaj zagrabi, da bi … 

Jasno. Ampak jaz sem v resnici čisto predaleč za kako resno sodelovanje v bendu. 

Ampak nekaj let nazaj ste pa vseeno nastopili. Če se ne motim, je bilo ob praznovanju neke obletnice oddaje ŠTOS (prej SOS), ki jo je dolga leta vodil Dragan Bulič. 

Ja, šlo je za televizijsko oddajo. Smo nastopili v originalni zasedbi s prve plošče, manjkal je le klaviaturist Jože, ki ga žal ni več med nami. Nič kaj dosti vaj nismo imeli pred tem, le vsak je doma naštudiral svoje dele … 

foto: RTV SLO / Jani Ugrin
Z nastopa ob 35. obletnici oddaje ŠTOS, leta 2014

Mimogrede, povedal si mi, da ti je bil všeč moj intervju s Samuelom Bluesom (tisti, ki ga še niste prebrali, najdete povezavo TUKAJ) … 

Zelo mi je bil všeč. Fant je originalen. Ampak ob tem so mi spomini zašli k njegovemu očetu. Že v »naših« časih je izdeloval kitare. Meni je pomagal zrihtat enega od basov. Tudi moj prijatelj Mitja Svetina je skrbel za moje base in jih vzdrževal.  

Imaš še kakega od basov iz tedanjih časov? 

Enega pa res, moj prvi Fender Precision – fretless. Stingraya s katerim sem igral na prvi plošči Ultimatov, pa sem s pomočjo Facebooka našel nekaj let nazaj. Ta bas sem prodal glasbeniku, ki ga ima še danes v lasti, ime mu je Janez Ogriz. Vesel sem, da je v pravih rokah!

Haha, dobra! Se dotakneva še malo drugih odločitev v življenju? Kako se je torej pripetilo, da si nas zapustil in odšel v Italijo? Spomnim se, da sem za tvoj odhod izvedel iz Antene, tedaj zelo popularne revije med mladimi … 

Lahko. Takole bom rekel – zgodaj sem ostal brez staršev. Sestra se je poročila v Italiji, bend je miroval, jaz pa sem delal v Železarni na zunanji trgovini. V resnici sem si želel nečesa več. Parkrat sem obiskal sestro v Italiji in ugotovil, da bi me delati tam najbrž zanimalo. Videl sem neke priložnosti zase. 

Kakšne? 

Predvsem bi najprej povedal tole: s pravno fakulteto iz Jugoslavije tedaj v tujini ni bilo veliko možnosti. Meni je pomagalo, da sem že delal v zunanji trgovini in že tedaj govoril tuje jezike. Ampak tisto so bila trda leta. Marsičesa sem se moral naučiti, tudi osebnostno sem se moral popolnoma resetirati. V domačih krajih sem bil do določene mere poznan,  tam pa nihče ni vedel kdo sem. 

Ampak zame je vse skupaj pomenilo izziv. Začel sem spet iz ničle. Je pa treba imeti tudi nekaj sreče. 

Ampak kako, kaj … 

V Milanu je center italijanske industrije. To, da sem poznal tuje jezike, mi je omogočilo, da sem začel poslovati s tem območjem, kajti Italijani, kakor sem že povedal, ne govorijo veliko tujih jezikov. Na začetku mi je zelo prav prišel nemški jezik. 

V Italiji si si ustvaril tudi družino, mar ne? Praviš, da je žena Italijanka; je ona vedela, da si v domovini slaven? 

Ne, kje pa! Še štiri – pet let po poroki ona sploh ni vedela, da sem glasbenik. Saj sem imel kitaro doma, ampak … ogromno ljudi jo ima. Saj pravim – tam sem postal novi Mirko. 

Ampak v glasbi si pa vseeno ostal? 

Ja. Za Simono Vodopivec sem naredil celo ploščo; glasbo in tekste. Posnela jo je v Kaliforniji. Tudi v Italiji sem še snemal in nastopal. Italijani so zeeeeelooo muzikaličen narod. V glavnem pa sem se posvečal družini. 

V zadnjih letih pa igram le bas in to v cover bendih, za dušo in srce. Raznorazne funky & jazzy zadeve.  Delanje svoje glasbe bi bilo pa v teh letih in ob vsem, s čimer se v življenju ukvarjam – čisto prehud stres. 

Sicer pa – moj sin je tudi glasbenik. Dosti sodelujem z njim. Rekel bi, da živim njegovo glasbo. 

Se imaš za dobrega basista? 

Pa … ne vem, kako bi odgovoril. Nikoli se nisem imel za ne vem kako dobrega. Z Bojanom sva oba vedno bolj gledala globalno na komade, kot pa da bi forsirala lastni inštrument. Sem bil pa drugačen. Laska mi, ko mi danes mlajši basisti rečejo, da so se učili od mene. Ampak tile današnji … postali so tako dobri, da me vrže na rit, ko jih poslušam. 

Mirko, ali res drži, da Italijani že 200 km od meje nimajo pojma, kje je Slovenija? 

Ne bi generaliziral. To ni OK. Jaz ljudi delim na pametne in na tiste, s katerimi ni dobro imeti kontakta. Sicer pa, če 200 km od meje ne vedo, kje je Slovenija, je to moja prednost. Službena priložnost zame 😉 

Sicer pa – od nekdaj sem znal najti niše. Nisem dober v tekmovalnem smislu, ne maram se plasirati tja, kjer je že … gužva. Danes zastopam lasten izdelek; podobnega imamo morda trije –  štirje na svetu. Vedno gledam, da sem drugačen. Ampak to je avtomatsko, ne da bi te reči ravno iskal. Tudi pri basiranju pri Ultimatih je bilo tako. V rocku sem uporabljal t.i. fretless bas, ki ga takrat ni uporabljalo dosti rock basistov. Uspeti na področju, kjer nimaš prave konkurence, pa je izrazito lažje. 

Zanimivo …

Še to bi povedal – Italija me je pritegnila zaradi … toplote. Topli ljudje so to. Najpomembnejša tam je pa družina. Jaz tega pri nas nisem imel, ker sem pač zgodaj ostal brez staršev, pa morda zato toliko bolj cenim italijanski odnos do teh reči.  

Saj imajo tudi Italijani tisoč problemov, ampak … nekako vse deluje. 

Slovenci se ne zavedamo, v kako mikro-svetu živimo. Lombardija, kjer živim in bivam jaz, ima recimo nekako površino, primerljivo s Slovenijo. Ampak v Lombardiji prebiva 12 milijonov ljudi. Samo v Milanu jih je dva milijona, z okolico štiri. Jaz živim v Bergamu, centra mest sta cca 50 km oddaljena eden od drugega. To je toliko ljudi, da se ob prometnih konicah zastoji v smeri Milana začnejo že pri nas … 

Si imel v Italiji kdaj občutek, da si manjvreden? Ti je kdaj kdo dal vedeti, da si le Balkanec? 

Jaz sem … kakor se danes reče … ekonomski migrant. S trebuhom za kruhom sem prišel v Italijo in tega sem se od nekdaj zavedal. Zato sem se potrudil, da sem se hitro naučil jezika in navzel tamkajšnjih navad.  

Neposredno slabih izkušenj nimam, imam pa kako zabavno. Recimo: neko soboto nekoč sem bil povabljen na zabavo, kjer me niso vsi poznali. Ko sem prispel tja, mi je vrata odprl lastnikov sin, ki so mu povedali le to, da pride tudi nek Slovan. »Slavo«, rečejo Italijani. To pa po njihovo pomeni tudi cigan. Ko me je zagledal je bil zelo presenečen, da nisem temnejše polti, haha. V Italiji je namreč dosti ljudi iz južnejših delov Balkana, tudi pravih Ciganov … ti pa znajo biti vseeno nekoliko temnejši od mene, haha … Ne, da bi hotel biti žaljiv, jasno. 

Ko se po toliko letih vrneš v domači kraj, imaš lepo priložnost primerjave Jesenic iz obdobja, ko si živel tu in tega, kar vidiš danes. 

Res je. Ko »na vsake kvatre« pridem na Jesenice, parkiram pri gimnaziji in se sprehodim skozi mesto. Drugačno je, ampak veliko spominov se mi ob tem poraja. V mestu se je spremenilo ogromno, ampak hkrati pa tudi malo. Recimo – tam pod cerkvijo je bila včasih neka frizerija. Še danes je tam tisti lokal, zapuščen sicer, umazan in zaraščen, ampak … ko grem mimo, zagledam obledeli napis z delovnim časom … in marsikateri spomin privre na plano. V mestu je dovolj oprijemljivih točk za spomine, če jih človek zna videti. 

Železarna? 

Po tej plati se je spremenilo pa vse. 

Lovil sem ga leta, ampak … splačalo se je vztrajati: Mirko v elementu
Foto: M.L.

Praviš, da redko prideš domov. Zakaj tako? Konec koncev vseeno nisi na drugi strani Zemlje, le nekaj sto kilometrov te loči od doma … 

No, tole z domom … ne vem. Na Jesenicah sem bil doma trideset let. Zdaj sem dobrih trideset tudi že v Italiji. Morda je čas, da se odpravim spet kam drugam, haha. Ampak takole bom rekel – na Jesenicah nimam več nikogar. Samo še prijatelje. Pa saj to ni malo.

Se strinjam. Pa sorodniki, sorodnikov ni več? 

Ne, nikogar. Ata in mama sta bila na Jesenice priseljena, sta originalno iz drugih koncev Slovenije. Sestra je v Italiji že dlje od mene in tu dejansko nimam več nikogar.

Razen seveda znancev, sošolcev, prijateljev …

Jasno. Po tej plati mi pomaga Facebook. S pomočjo Facebooka sem po mnogo letih navezal kontakte z marsikom. Ga pa uporabljam le v določeni meri in za določen namen. 

Po čem pa se te najbolj spomnijo znanci iz mladosti, kaj praviš?

Najbrž po tem, da sem doma pekel palačinke, haha. Vedno sem rad pripravljal gostije za prijatelje.

Se pravi – tehtnica se počasi nagiba na italijansko stran, če tako rečeva. Že več, kot pol življenja si tam. Se imaš po tolikem času bolj za Italijana, ali bolj za Slovenca?

Zakaj misliš, da sem danes tukaj? Prejle smo praznovali neko obletnico s sošolci iz osnovne šole. Človek si dobi prijatelje tja nekako … »do vojske«. To so neke korenine, ki ostanejo za vse življenje, nobena selitev jih ne more izruvati. Smo se pogovarjali prej popoldan, kdo je bil v koga zaljubljen pri sedmih letih in podobne reči, haha. Pa počasi koračimo v sedma desetletja svojih življenj. Fajn je bilo. Bom jasen: Slovenec sem, kakopak!

ULTIMAT med nastopom v nekdanji diskoteki PARK na Bledu. Fotografijo je prispeval Mirko Bogataj.

Kako pa bi opisal Italijane? Po čem se razlikujejo od nas?

Ko sem šel v Italijo, sem bil tudi sam seveda poln predsodkov. Zdi se mi, da najbrž na osnovi izkušenj s tržnice v Trbižu, kjer so te vedno znova skušali ofrnažiti, haha. Imel sem jih za lumpe, ki na vsak način ničvredno lederco skušajo prodati kot vrhunsko usnjeno jakno. Saj so svojega denarja vredni, to je že res, ampak …ko sem pa prišel v Bergamo sem bil pa izjemno presenečen koliko in kako dobro se v tem delu Italije dela.

S čim se tam v resnici ukvarjaš?

Italijanske proizvode pomagam prodajati v Slovenijo in širšo okolico. Potem pa imam še lasten proizvod o katerem pa tukaj ne bi govorila. 

Kako pa to, da nimaš nobenega italijanskega naglasa? Nič tiste pojoče italijanske izgovorjave se ni naselilo v tvoj govor. Imam teto, ki živi v Angliji že desetletja, pa se ji kar pozna. Pozablja besede, izgovorjava ji mestoma vleče na angleščino …

Danes že vse popoldne govorim slovensko, morda zato. Če bi me dobil v prvih petih minutah po prihodu čez mejo v Ratečah, bi rekel drugače, haha. Ampak resno – praktično vsakodnevno sem v kontaktih z ljudmi iz Slovenije, tako da … to ostaja. 

Sin in hči govorita slovensko?

Hči se je sprva učila slovensko. Ko je bila z menoj, sva se pogovarjala po slovensko. Z ženo pa seveda italijansko. Potem sem jima moral pa prevajati. Z leti se je to izgubilo, hči več ne govori … Sin pa počasi kaže željo v zadnjih letih. Išče korenine.  

Hja, vsi mi jih, na tak ali drugačen način … Mirko, hvala za čas, ki si mi ga namenil. Prepričan sem, da bo tale najin pogovor všeč tudi bralcem. Bi rad za konec še sam kaj povedal? 

V teh dneh berem tvojo knjigo »Nagrada«. Ponavadi berem zvečer v postelji, da lažje in prej zaspim. Ponavadi uspem prebrati kaka 2 lista, potem me pa zmanjka. S tvojo knjigo je pa drugače. Preberem tudi po 20 strani. Najbrž je to zaradi tega, ker je vzdušje tako jeseniško. Po glasbeno bi temu rekli »jeseniški zven«. Tega mi pa tako manjka! 

Mirko – hvala! In previdno na poti nazaj v tvojo italijansko domovino! 

Najin intervju sicer ni trajal toliko ur, kot jih navadno ukradem svojim sogovornikom. Ampak kaki dve pa vseeno. V večeru po dnevu, v katerem se je z obrobja Milana pripeljal v Slovenijo, sodeloval na srečanju sošolcev iz osnovne šole, Mirka nisem imel srca maltretirati vse tja do pozne noči. Sicer pa sva v vsebinskem smislu govorila prav o vsem, kar me je v tistem trenutku zanimalo. Pa še o čem zraven.  

Kar se tiče mene, se je Mirko predstavil kot trezno razmišljujoč gospod, ki od sebe spusti le stavke, o katerih premisli in imajo neko težo. Vidno je, da mu je v življenju uspelo, a teh stvari niti z besedico, niti z gesto ne izpostavlja.

Najbolj fascinirana pa je bila moja plešasta glava nad Mirkovo frizuro, ki še v začetku sedmega desetletja življenja – če se izrazimo s hokejskim izrazom – nastopa v polni postavi,  sivih las pa je videti komaj za vzorec. Jih je precej več v moji obarvani in mnogo mlajši bradi. 

Sicer pa – malo pa tudi lažem. Ampak nekako je treba zaključiti s člankom. Težko bi namreč rekel, kateri del pogovora z Mirkom Bogatajem me je najbolj fasciniral in bi ga rad izpostavil. Najbrž kar celota. 

Priznam pa, da sem se počutil zelo počaščenega, da si je tistihmal Mirko vzel čas zame; malega, nepomembnega pisunčka iz doline med Mežaklo in Karavankami. In še zdaj se počutim tako. 

Za sam konec pa le še v začetku obljubljena štorija v zvezi z lepim predsednikom:




[Fancy_Facebook_Comments]

Ostali aktualni prispevki

Vir simbolične naslovne fotografije: KLIK

Delite: