'Matrala' so me vprašanja v zvezi s peklensko bolnico, o kateri je nekajkrat govorila moja teta ... - Gorenjska-online.com
25 oktobra, 2020

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

‘Matrala’ so me vprašanja v zvezi s peklensko bolnico, o kateri je nekajkrat govorila moja teta …

Pišem:
Chloé Thenewone

Dragi bralci, danes bi vam za začetek rada nekaj priznala. Vsakič znova imam težavo, ko se spravim k pisanju za rubriko Pobegi in iskanja. Pa ne zaradi tega, ker ne bi imela ničesar povedati, bi me morda prijela lenoba ali pa kaj tretjega. Težko se spravim k pisanju, ker me ves čas prehitevajo misli; toliko je stvari, ki bi jih rada s pomočjo tipkovnice spravila pred oči bralcev, da se le stežka odločim, kje in s čim začeti.

Ko pa smo ravno že pri priznanjih, bi rada dodala še tole: večkrat sem opazovala odzive na svoj prejšnji članek. Moram reči, da sem bila izredno prijetno presenečena, saj tako ogromnega odziva preprosto nisem pričakovala. Zato tole priložnost izkoriščam, da se vsem skupaj in prav vsakemu posebej iskreno zahvalim, ker berete moje zapise, jih delite, všečkate in komentirate … predvsem pa sem vesela, ker me sprejemate tako, kakršna danes sem. No, pa še tegale sem se spomnila – nekateri me sprašujete, kako da sem na vseh fotografijah tako nasmejana, ko pa govorim tako grozne zgodbe … Saj veste, človek se na fotografijah običajno trudi prikazati veselega. Tudi sama nisem izjema. Tisto, o čemer pišem, pa žal ni veselo …

Zdaj pa se moramo zares lotiti današnjega članka, mar ne? Veste, dolgo sem sanjala o tem, da bi kaj napisala. Ampak te sanje so se v zadnjih tednih pretvorile v  R E S N I Č N O S T. Pridejo trenutki, ko se vprašam, če se vse to res dogaja … je res tudi zame posijalo sonce, ki se mi je skoraj 36 let tako vneto skrivalo? Včasih kar težko verjamem. Prešine me hipna misel, da se bom zjutraj zbudila in ugotovila, da je šlo le za sanje …

Potem pa znova pokukam na vaše odzive in … vse je res!!! Večkrat sem že začutila solze sreče v svojih tako dolgo žalostnih očeh. Tudi v tem trenutku jih čutim – kakor bi se nekaj prebujalo v meni. Spet … kako me vračanje v spomine pretrese!

Z njimi tudi nadaljujem. Moram se vrniti v tisto peklensko obdobje, ko sem si vsakodnevno želela, da bi bilo vse drugače. Vrniti se moram v obdobje, ko sem si želela, da resnica ne bi bila resnica. Pisati moram o obdobju, ko sem si želela, da bi vse, kar sem videla in občutila bila le nočna mora. Kako zelo dolgo sem upala, da je bila!

V prejšnjem članku sem dala neke obljube in zdaj bi jih rada dostavila. Moj šef – mimogrede, prav v tem tednu sva imela doooolg delovni sestanek – pogosto uporabi prav to besedo, ko me iz tedna v teden opominja: ne obljubljaj znova in znova, ampak dostavi! Pravi, da mi boste sicer bralci ušli.

S šefom in lastnikom portala Gorenjska online

Pisalo se je torej leto 2011; z dogajanji v njem sem vas začela seznanjati v prejšnjem članku. Povedala sem vam o svoji drugi ladji, na kateri sem dala odpoved ter o tem, kako so me praktično deportirali iz Amerike. Povedala sem vam tudi o bolgarskem zaročencu in stvareh, ki so se dogajale. V izogib zmedi bi rada povedala, da svojega Bolgara nisem spoznala na tej drugi ladji, pač pa par let (in ladij) kasneje. Skupaj sva bila nato na treh križarkah. Te stvari delujejo tako, da nekaj mesecev službuješ na ladji, potem imaš približno pol leta prosto in … spet greš dalje. Novi ljudje, nova ladja, novi kraji in izkušnje. Najina zveza je sčasoma začela viseti na nitki, saj me je z vso tisto svojo pozornostjo preprosto dušil. Nisem je bila vajena, nisem se znala obnašati ob vsem tem; jaz sem bila ja vse življenje ničvredna, ne dovolj dobra. Vedno sem se morala truditi za vsak trenutek pozornosti in ljubezni. Pred tem sem bežala, kakor sem kasneje razmišljala ter si želela najti nekoga, ki me bo cenil. Saj veste – pobegi in iskanja … Ko pa sem enkrat končno našla drugačen odnos, pozornost in ljubezen, mi pa spet ni délo dobro …

Oba z zaročencem sva se – poleg rednih služb na ladji – ukvarjala še s fotografijo. V marcu tistega leta smo z ladjo potovali po Karibih in Ameriki. Profesionalna fotografija mi ni šla najbolje od rok in počasi sem jo začela sovražiti. Najraje bi kar odnehala! Tako sem bila besna! Saj moj smisel za fotografiranje nikoli ni bil ravno slab, ampak sistem dela mi pa res ni ustrezal. Z nadrejenim sem v tistem obdobju imela precej  težav. Karkoli sem naredila ali rekla, ni bilo prav. Le kaj hudiča je spet narobe, sem se spraševala?! Naredila sem prav vse, kar so od mene zahtevali in pogosto še marsikaj zraven … a nikoli ni bilo dovolj. Začela sem se počutiti podobno, kot doma v Sloveniji, kjer sem vse življenje hrepenela po sprejetosti in občutku, da taka, kakršna sem … Z A D O S T U J E M … a sem hrepenela zaman!

Na delovnem mestu sem čutila močne tenzije, vse skupaj pa se je prenašalo tudi na moj odnos z zaročencem. Na trenutke je bilo vse skupaj že skoraj neznosno, a sem vztrajala, tako kot vedno. “Tisti” teden je prišel kot orkan na oceanu: nenapovedano, a silovito. Sem pa slutila, da se pripravlja in vse skupaj omenila tudi zaročencu. Čutila sem, da bom dobila odpoved, on pa mi kar ni hotel verjeti. Ampak moja intuicija je tako močna, da me praktično nikoli ne pusti na cedilu; res sem jo dobila. Svet se mi je sesul in postavil na glavo. SPET!

Eden od direktorjev (če želim biti natančna, moram povedati, da je bil t.i. ladijski “Hotel Director”) je bil moj prijatelj. Skušal me je obdržati na ladji, saj sem s strani gostov in zaposlenih imela same odlične reference, a je bilo vse zaman. Morala sem zapustiti ladjo in mojo ljubo Ameriko. Jokala sem kot dež in čutila, kako se mi spet tresejo vse kosti. Nisem želela nazaj v pekel svojega življenja v Sloveniji! Zakaj moram spet nazaj, sem se spraševala?! Toliko vprašanj sem si postavljala, poznala pa nisem niti enega odgovora. Od vsega skupaj se mi je kar mešalo, posledično pa je tudi zveza z bolgarskim zaročencem začela drastično razpadati. Nisem več videla izhoda. Pred očmi sem imela le Slovenijo in pekel, ki me čaka. Kaj za vraga hoče tokrat karma, sem se spraševala …

Poslovila sem se od njega; ničesar nisva dorekla, sem pa čutila, da je vsega konec. Dogovorila sva se le o tem, da se slišiva, ko bom prispela v Slovenijo. Nato sem odšla s tiste ladje. Vzeli so mi tisto, kar sem čutila kot “moje” in me kot smet zavrgli v ocean. Kako je bolelo! Zaprla sem se vase, norela  in se ugonabljala v svoji peklenski notranjosti …

Kar na lepem sem se spet znašla na letališču Marco Polo v Benetkah. Kako sva si usojena! Vedno prihajam nazaj. Kupila bi novo karto, vse bi naredila … samo nazaj v Slovenijo ne bi šla, sem kričala v svoji notranjosti. V Sloveniji bom spet tista stara JAZ, kakršne se ne maram; tudi kilogrami se mi bodo povečali, saj je ob kot ob vsakem prihodu tako. Zanimivo, kajne? Ste kdaj pomislili, kako so travme in debelost povezani? Prepričana sem, da smo v določenih primerih vsi čustveni gurmani. Tudi o tem bom kdaj spregovorila, če boste želeli … 

V Las Palmasu na Kanarskih otokih

Vrnimo se k dogajanjem. Popolnoma razočarana, objokana in jezna sem prikorakala do maminega stanovanja v okolici Ljubljane, saj svojega preprosto nisem imela. Tako, kot ob vseh prejšnjih podobnih situacijah, sem tudi tistikrat potrebovala kar nekaj dni, da sem se spet privadila … težave mi je delala časovna razlika.

A tistikrat ni bila le časovna razlika. Moje celotno telo se je začelo upirati, mi odpovedovati. Dobila sem visoko vročino, bolele so me kosti. Tako močno mrzlico sem dobila, da so mi šklepetali zobje. Bili smo sicer v marcu, vendar ni bilo toliko mraz, da bi staknila kak močan prehlad, ali kaj podobnega. Mami me je pokrivala s kovtri in skrbela zame, kolikor se je le dalo, a nič ni pomagalo. Moja telesna temperatura je narasla na 40°C in težko sem že hodila. Jokala sem od bolečin, saj nisem več mogla ničesar: ne sedeti, ne ležati, samo še zvijala sem se v bolečinah. V obeh nogah sem začela najprej čutiti mravljince, hitro pa nog praktično nisem več čutila. Kot, da ne bi bile moje. Bila sem tujec v svojem telesu. Grozen občutek, ki pa ga nisem dobila prvič. Žal mi je bil še predobro poznan.

Mami me je sredi noči odpeljala na urgenco v Ljubljano. Hodniki so bili polni pacientov, meni pa se je zdelo vse skupaj kot v najhujši nočni mori; v telesu sem čutila take bolečine, da sem mislila, da me bo pobralo. Prvič v življenju sem izkusila, kaj pomeni biti na invalidskem vozičku. Bilo je grozljivo, saj me noge preprosto niso več ubogale. Zdelo se mi je, kakor da vsi gledajo naravnost vame in me pomilujejo. Še zdaj mi pritečejo solze, ko se spomnim na tisto noč.  Sprejeli so me urgentno in mimo vrste in po hitrem postopku sem dobila nekaj injekcij v mojo ‘ta zadnjo’. Piki me praktično sploh niso boleli, saj se niti nisem zavedala več, kaj se dogaja. Vzeli so mi kri in urin. Po najnujnejši oskrbi sva z mami nekako prišli domov in upala sem, da bo zaradi prejetih zdravil bolje.

Pa ni bilo. Naslednji dan se je vse ponovilo. Odšla sem še do svoje osebne zdravnice, kjer so me ponovno pregledali. Izvidi so bili katastrofalni. Vsi organi v spodnjem predelu telesa so bili vneti. Vneti so bili jajčniki, vnet je bil sečevod … in še kaj bi se našlo. Zdravnica je bila zgrožena. Pojavila so se vprašanja, če sem s svojih potovanj morda prinesla kako nevarno bolezen. Založila me je s kupom receptov in naročila, naj se vrnem čez dva dni. Zaradi bolečin niti hodila nisem normalno, na eno nogo sem šepala.

Tistih zdravil nisem nikoli vzela. Raje sem šla do mojega takratnega zdravilca, ki sem ga pred tem (s presledki zaradi potovanj seveda) obiskovala že skoraj eno leto. Zelo mi je pomagal na moji duhovni poti in nekako v tistem času sem ugotovila, da tudi sama lahko zdravim. Jaz pravim, da se je takrat zgodil čudež, saj mi za svoje delo z mano niti enkrat samkrat ni zaračunal. Že ob prvem obisku mi je rekel, da mi ni potrebno ničesar plačati. Dejal je, da so mu angeli povedali, da nujno potrebujem pomoč. In res sem jo. Tedensko sva opravljala večurna zdravljenja. Spomnim se, kako me je že na samem začetku vprašal, če se imam kaj rada. Usta sem držala skupaj, kot bi mi jih nekdo zašil. Da bi se imela rada? Misel na kaj takega je bila zame tako mučna, da niti odgovoriti nisem zmogla. Pa saj tega nisem čutila, zares se nisem marala! 

Do omenjenega zdravilca sem šla dan po obisku pri zdravniku. Mami me je morala pripeljati in mi celo pomagala hoditi, ker sama nisem bila zmožna. Kakor že tolikokrat dotlej, sem se ulegla na posteljo v tisti čarobni terapevtski sobi, polni angelov, miru in pozitivne energije. Začelo se je zdravljenje. Iz mene je izbruhnil jok, ki ga praktično ni bilo moč ustaviti. Tri ure me ni bilo ven iz tiste sobe. Podrobnosti so ušle iz mojega spomina, ampak … nenadoma sem bila ozdravljena. Ven od tam sem odkorakala sama, brez bolečin in šepanja. Nisem mogla verjeti! Svet spiritualnosti, v katerega me je uvedel zdravilec in vse, kar je bilo povezano s tem, mi je bilo hitro domače. Kakor bi te zadeve poznala že iz prejšnjih življenj. Kot že povedano, sem naslednji dan spet morala do osebne zdravnice. Ponovno me je testirala in … vsi izvidi so bili odlični! Z nejevero je gledala v tiste rezultate, ni ji bilo jasno, kako so se lahko tako drastično spremenili v le dnevu in pol. Nikoli ji nisem povedala za zdravilca, še manj pa, da nisem vzela tablet.

Končno sem bila tudi pripravljena na regresijo; nanjo sem čakala več kot leto dni. Za tiste, ki vam pojem regresije ni poznan, bom opisala na kratko. Regresijo izvaja oseba, ki te vodi v prejšnja življenja. Seveda pa se ta metoda uporablja tudi za stvari, ki so se nam zgodile v tem življenju. Vse deluje na “obisku in raziskovanju” podzavesti. Ko je človek v regresiji, gre za neke vrste meditativno stanje. Vsega se zaveda, a ga istočasno misli vodijo v preteklost. Tako stanje je zelo zanimivo, hkrati pa zna biti zelo travmatično, če človek nanj ni psihično pripravljen. Pravi regresevti (terapevti, ki izvajajo regresijo) tega ne bodo izvajali, če možgani dotičnega človeka niso pripravljeni.

Mene je zdravilec, kot že povedano, na regresijo pripravljal kar dobro leto. Saj niti vedela nisem za to. Pri omenjeni seansi – med obema obiskoma pri moji zdravnici – mi je povedal, da sem pripravljena … pa sploh nisem vedela, o čem govori. Povedal mi je za regresijo. Znanja s področja spiritualnosti sem imela že precej in seveda sem želela vedeti vse in to po možnosti kar takoj … a to seveda ni možno. Še posebej močno so me ‘matrala’ vprašanja v zvezi s peklensko bolnico, o kateri je nekajkrat govorila moja teta. Kot štiri leta stara deklica sem bila namreč en teden v otroški bolnici. Teta mi je večkrat povedala, da bi tistikrat skoraj umrla, pravila pa je tudi, da sem se po tistem popolnoma spremenila. Kaj za vraga se je zgodilo takrat? Zakaj bi skoraj umrla? Zakaj mi nihče ničesar ne pove in zakaj je v mojem spominu črna lisa za obdobje skoraj osemnajstih let? Kako je to mogoče?

Želela sem dobiti odgovore na ta vprašanja, čeprav me je bilo hkrati tudi do kosti strah. Bala sem se tega, kaj bom izvedela.

Regresijo sta mi delala mož in žena. Zelo sta bila prijetna in počutila sem se popolnoma varno. Prvič v življenju sem šla v meditativno stanje in nisem niti vedela, kaj lahko pričakujem. Sedeli smo na tleh in se držali za roke. Zaprla sem oči in počasi sem prehajala v stanje, ki mi je bilo od nekje poznano. Nisem čutila svojega telesa. Počutila sem se, kot bi lebdela, pa čeprav sem se zavedala, kje sem. V očeh se je pojavil neznosen občutek. Nekaj me je sililo, naj odprem oči … pa nisem mogla. Zdelo se mi je kot da odpiram in zapiram zavese. Neverjetno čuden občutek, a hkrati tudi fascinanten. Regresevta sta me skušala vrniti v obdobje tiste bolnice. Priznam, le en bežen spomin se vrača na to; obiskal me je dedek. V spominu pa lahko vidim le njegovo roko s pomarančo, ki mi jo je prinesel v dar. Dve leti po tistem, 6 let mi je bilo, je odšel med angele. Žal pa se ga ne spomnim praktično nič. V spomin si ne morem priklicati njegovega obraza. Sploh ne vem, da je kdaj kot oseba obstajal v mojem življenju. Le tista roka s pomarančo se mi kdaj prikaže … in priznam … hlepim po še kakem spominu na tega čudovitega človeka.

V samo bolnico v tisti regresiji nismo uspeli iti. Moja podzavest preprosto ni dovolila. Nisem bila še pripravljena, sem pa izvedela najhuje. Znašla sem se sredi nočne more, tresla sem se, hlipala sem, imela sem težave z dihanjem in izbruhnila sem v histeričen jok. Nenadoma sem podoživela tiste peklenske trenutke in razkrila se je kruta resnica:

BILA SEM POSILJENA!
Kot mala … nemočna … štiriletna deklica … sem bila posiljena.

Moje roke so prav zdaj, v tem hipu, postale potne. Utrip srca je v trenutkih, ko to pišem, močno narasel in težko bo šlo naprej …

Zakaj sem sploh morala na regresijo? Mar ne bi bilo bolje, da ne bi vedela ničesar? Ampak moja duša, ki ni bila pomirjena, me je silila v to. Nenadoma mi je marsikaj postalo jasno. Bila sem že klinično mrtva. Želela sem umreti in se NE vrniti na to zemljo. Moji sumi so bili potrjeni. Zgodilo se je torej! Kako, kdaj, a res nihče ni opazil? Mešalo se mi je in po končani regresiji sem lahko samo še jokala. Tistega leta je bilo ogromno posilstev, o katerih ni nihče govoril, sta mi povedala regresevta. Razkrila sta mi tudi, da sem obkrožena z zelo močno belo svetlobo, ki me je rešila. Tista svetloba menda želi, da kot duša v tem življenju opravim točno določeno nalogo.

Objokana in popolnoma sesuta sem odšla skozi njuna vrata. Nisem se bila sposobna odpeljati. Takoj sem poklicala zdravilca. Neutolažljivo sem jokala … kot bi mi nekdo umrl. Povedala sem mu, kaj se je zgodilo ter kaj sem izvedela. Vem, je rekel. Videl sem že pred letom dni, ko si prvič prišla k meni, zato sem se odločil, da ti brezplačno pomagam z zdravljenjem. Zlomila sem se, misleč da se nikoli več ne bom pobrala (jok).

Nikomur več nisem povedala o vsem tem. V nekaj dneh sem poklicala svojega bolgarskega zaročenca in mu sporočila, da je med nama zares konec. Jokal je v telefon, a tudi njemu nisem upala povedati, kaj se mi je zgodilo. O vsem tem je nato izvedel kar nekaj let kasneje.

Življenje se je počasi vrnilo v ustaljene tirnice. Spet sem začutila močno željo po begu, sploh v luči novih spoznanj o dogajanjih v otroštvu. Boste presenečeni, če vam zaupam, da sem se že čez približno dva meseca preselila na Češko k fantu, ki mi je bil všeč? Njegovo ime je bilo Luboš. No, še vedno je. Poznala sem ga še z ladje in všeč sva si bila že v času, ko sem jaz “uradno” imela še bolgarskega zaročenca. Ja, tako zelo nora sem bila. Vse bi dala za pravo ljubezen … sem si mislila.

S sodelavkinim bratom na ladji sredi oceana … nekje v Karibih

Tisto regresijo in posilstvo sem kar zablokirala in pospravila v nek svoj mentalni predal, spodaj, čisto pod vsem ostalim. Sama pred seboj sem se pretvarjala, da se ni nič zgodilo in da je vse vredu. Pojavili so se tudi trenutki, ko sem se spraševala, če je bilo vse tisto sploh res. Včasih sem se skušala prepričati, da gotovo ni bilo. Lažje je bilo živeti in preživeti tako. Spet sem torej spakirala kovčke, se usedla na vlak in odpotovala v državo v kateri prej še nikoli nisem bila. V neznano grem, sem si rekla, pa tudi če nikoli več ne pridem nazaj. Ves čas vožnje sem skozi okno vlaka opazovala pot in se veselila novega začetka. Češko nisem govorila, sem pa govorila nekaj drugih jezikov. Saj smo vsi tako zelo povezani. Bolj, kot si sploh lahko mislimo! Vse ostalo bo hitro pozabljeno, sem si rekla. Pa mislite, da je bilo res?

Na železniški postaji v malem mestu blizu Prage, me je počakal ‘on’, moj Luboš, moj Lubošek. Kako lepo ime, mar ne? 

Češki danes pravim moja mala ljubezen. Praktično tam ni bilo stvari, ki mi ne bi bila všeč. Tudi ljudje so bili izredno topli in prijetni. Počutila sem se popolnoma sprejeto, za svojo so me vzeli tudi njegovi starši. Češčina in dialekt, ki so ga govorili tam, mi je bil zelo pri srcu in hitro smo se lahko dobro sporazumevali. Jeziki mi res nikoli niso delali težav. Preživela sva kar nekaj lepih skupnih trenutkov, z mojim Lubošekom … dokler seveda ni prišlo do trenutkov, ko naj bi se zgodila spolnost. Že na samem začetku sem bruhnila v jok, ki pa mu ga nisem znala pojasniti. Vse skupaj je šlo po znanem vzorcu: z roko se je dodaknil mojega trebuha in nog … in teh občutkov enostavno nisem prenesla. SPET NE! Jeza je s tako silovitostjo privrela na površje, da bi Luboša kar na ‘gobec’! Nenadoma tiste kemije, ki sva jo čutila nekoč na ladji, ni bilo več. Vse je izpuhtelo. A vseeno … nisem se vdala. Kljub vsemu sva preživela mnogo lepih dni in precej čudovitih mesecev. Nato pa se je zgodilo nekaj, kar mi je dalo vedeti, da moram oditi od tam. Več noči zapored, ko sem šla v stranišče, sem za hrbtom čutila neznano dušo. Nikoli je nisem zaznala podnevi, sprehajala se je le ponoči … ko sem bila jaz budna. Začutila sem mnogo negativnih in težkih energij in vse skupaj se mi je zazdelo zelo srhljivo. Tista duša je bila ujeta v njihovi hiši, v hiši Luboškove družine. Takoj sem to zaznala! Že od nekdaj sem dovzetna za take impulze, zato vem, kdaj se moram umakniti. Na poti mojega zdravljenja se je ta čut razvil le še toliko bolj izrazito.

Med nama z Lubošem se je tedaj vse spremenilo. Ugotovila sem, da enostavno ne morem več biti z moškim. Ne le z njim, pač pa nasplošno. Potrebovala sem nekaj časa le zase.

Pospremil me je do postaje, kjer sem se vkrcala na vlak in se … kdo ve katerič že … spet vrnila nazaj v Ljubljano. Tudi ta moj beg se ni izkazal za uspešnega, tudi na Češkem se v resnici nisem našla. Že res, da sem prišla do novih spoznanj, a … po pravici povedano, sem bila zelo utrujena od vsega vsega skupaj. Najhuje pri tem pa se mi je zdelo, da nisem več vedela, kako in kam naprej. Saj veste – želela sem si tujine, a sem se vedno znova vračala v Slovenijo. Spraševala sem se, če moje zle karme res še ni konec … ali pa sem morda šele na začetku vsega? Te misli me je bilo res groza!

O tem, kar je sledilo, bom pisala v naslednjem članku. Začela sem kopati po svoji preteklosti, prav tako pa tudi po zdravniški kartoteki. Česa VSE nisem našla tam! Take stvari se dogajajo le v filmih, boste rekli … ali pa tudi ne, bi pripomnila moja duša!

Prava nočna mora se je z raziskovanji šele dobro začela …

Dragi bralci, naj za danes končam takole: vedno več se vas odziva na moje članke. Vesela sem, da se ob prebiranju mojih izpovedi prebujate tudi nekateri drugi in ob tem ugotavljate, da ste bili morda tudi vi žrtev neke zlorabe. No, nisem ravno vesela, saj gre za mučne zgodbe. A ravno tu se skriva namen vsega tega pisanja, predvsem javnega; ker se zavedam koliko je takih in podobnih zgodb, večinoma popolnoma skritih za štirimi stenami in v dušah marsikaterega nesrečnika, vpijem na ves glas – MOLK o teh rečeh je potrebno prekiniti!

Se beremo!

Advertisements