web analytics
25 novembra, 2020

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

Le kaj bi bilo, če bi bilo?

Pišem: Brigita B.S.

Le kaj bi bilo, če bi bilo? Kolikokrat si zastavite to vprašanje? Jaz si ga kar dostikrat. Ne zastavim, zato da bi si ga zastavila; v mislih znam odpluti tudi tja daleč v domišljijo …

Ob večerih, ko otroci zaspijo in poslušam tiho pesem noči tam zunaj, se nemalokrat zgodi, da mi misli odtavajo tja, kamor še ni stopila človeška noga. Domišljija na pozna meja, ne sovraštva, žalosti … Domišljija nosi rožnata očala.

Le kaj bi bilo, če bi imela toliko in toliko kilogramov manj in toliko in toliko centimetrov več? Še vedno bi najbrž težko dobila kavbojke, ker bi bila presuha ali previsoka. Kakorkoli bi obrnila, mi najbrž ne bi bilo prav. Sem le ženska in … to je moj privilegij. Kot drugo je pa življenje tako, prav nesramno; se vam ne zdi, da ne pusti, da bi nam bilo prav?

Le kaj bi bilo, če bi imela čudovite modre oči, popoln kontrast mojim temnim lasem? Celo življenje, bi morala ljudem dopovedovati, da ne nosim barvnih leč. Ob tem povem akr naravnost – jaz mislim, da so rjave oči zakon. So tople in ljubeče. Brez zamere, a meni se rjave oči zdijo»pasje oči«. Naj razložim: take zveste oči so to … niti sama ne vem, zakaj dobim to asociacijo … in vedno sem mislila, da sem pes. Ne razumite me narob; zase sem mislila, da imam podobne lastnosti. Ko dobiš malo kepico, ki je tako mehka in milo gleda s tistimi svojimi očki si misliš: »Ja kuža sem, tako mehka in topla pa nežna … « Ko kepica zraste, malo manj kosmata (ali pa bolj) in navezana na dom ter gospodarja, si rečeš: »Točno to sem jaz. Zvesta ko’ pes.« Življenje pokaže zobe in pridejo res pasji dnevi. Ubogaš, kar ti kdo ukaže in pritečeš na vsak žvižg, ker drugega ne znaš; prav kakor pes si, v vsakem pomenu besede. Spoznala pa sem tudi življenje mačke. Majhna, kepica iskrivega pogleda. O ja, mačka sem. Z ostrimi kremplji, ki jih zasadim le v določene osebe okoli sebe. Hm, sem že rekla, da sem mačka? Taka, ki se pusti božati in čohati le takrat, ko ugaja to njej in je sama svoj gospodar. Tudi ona je zvesta hiši, ampak svoj čas pa odreja sama. Hrano si ulovi sama … enostavno znajde se … mačke so zakon! Torej … nisem pes … sem mačka, črna mačka, mijav!

Le kaj bi bilo, če bi živela v kaki svetovni prestolnici, med nebotičniki in neonskimi napisi? Tudi tam bi za uresničitev malih želja iskala zaplato trave in košata drevesa ter pikapolonice. Narava me nagovarja. Krošnje pojejo pesem vetra in pogosto sredi gozda zaprem oči in … samo stojim. Čutim energijo, preplavi mi telo, zbistri misli, dá mi občutek živosti. In tu se srečamo … realno in domišljijsko. V eni točki. V meni.

Le kaj bi bilo, če bi ne imela poslikav po koži? Po normativih primitivcev bi bila normalna, pa ljubosumna na vse tiste, ki si upajo. Slike, vse te moje tetovaže … Kolikokrat slišim, da sem nora; kako si kaj takega sploh dovolim … Ja kaj pa sem si takega dovolila? Biti jaz? Neverjetno, zločin kot ga še ni bilo! Še nuna sredi cerkve me je verbalno napadla češ, da me take Bog že ni dal na zemljo, da sem se iznakazila in mi očitala, kakšen vzor da dajem svojim otrokom. Moj jezik zna biti oster, a sem si rekla, da cerkev pač ni pravi prostor, da ga spustim na plano. V glavi pa sem imela pripravljen monolog:

Kaj nismo pred Bogom vsi enaki? Kaj nas ne ljubi vseh enako? Ker imam na sebi majico s kratkimi rokavi si pač videla poslikave. Kaj pa, če bi nosila puli? Kar se ne vidi – ne boli, kajne? In kakšen vzor sem otrokom? Kakšen pa bi bila, če bi me namesto tetovaž pokrivale modrice in rane, če bi bila žrtev nekomu močnejšemu od sebe? Bi bilo to v redu? Sram te je lahko tvojih besed! Hinavščina brez meja …

Le prekrižala sem se in odšla ven. Verujem v neko silo nad nami. Ne znam je imenovati ali pa je nočem opredeliti. Verujem v angele varuhe, verujem v dobroto, pravičnost. Verujem, zame dovolj.

Le kaj bi bilo, če ne bi bilo v meni toliko dobrote? Bila bi hladna mrha, ki bi skrivaj hranila potepuško mačko in točila solze za pasjim najboljšim prijateljem. Ni me sram vseh solz, ki jih imam. Ni me sram priznati, da jočem, da sem mehka, da premorem čustva, za katera včasih se sama ne vem. Skozi to postajam močna, ker me ni sram biti človek, z vso prtljago. Saj jo nosim sama. Pomagajo redki … če želijo. Silim nikogar, ni vredno ne mojega časa, ne mojih živcev. To sem dognala skozi leta … bodi ob meni, za družbo, za smeh in za solze … in dobil me boš za življenje.

Le kaj bi bilo, če ne bi verjela v pravljice? Še vedno bi na skrivaj iskala zadnji stavek v knjigi … saj veste, tistega: in živeli so srečno do konca svojih dni. Otroško srce mi je v ponos. Nekdo je rekel, da je velik človek tisti, ki ni izgubil otroškega srca. Saj ne vem, zakaj bi ga pravzaprav morali? Ker smo odrasli? Ker smo postali polnoletni? Je to tisti trenutek, ko upihnemo 18 svečk in postanemo zares taveliki?  Ne strinjam se s tem, oziroma se nočem strinjati. Še vedno lahko zacepetam z nogami in prebodem s pogledom.  Še vedno se lahko pretvarjam, da sem princesa in zgradim utrdbo iz blazin. Meje si postavimo sami. Bodimo še malo otroci, za odraslost imamo čas celo življenje.

Le kaj bi bilo, če ne bi toliko govorila? Marsikdo bi si spočil ušesa, a jaz bi vpila v nebo. Toliko bi ostalo neizgovorjenega, resnično škoda. Besede so del mene. Bile so in bodo. Vpijejo v nebo in znajo premikati meje. Verjamem, da ima beseda moč. Da zna boleti, prekleto hudo boleti. Verjamem, da zna zadeti tja, kamor niti dobro premišljeni udarec največkrat ne seže. Dober argument spreminja mišljenje enega, dveh in mnogih. Mišljenja pa spreminjajo svet. In ta spremeni nas.

Le kaj bi bilo, če bi imela manjšo zadnjo plat? Hm, vam se zdi nepomembno,  jaz pa bi izgubila zvesto spremljevalko. Poznava se že od nekdaj. Vedno je bila ob meni in tudi za najmanjši trenutek me ni spustila izpred oči. Ne rečem, da sem ter tja ne postane naporna in včasih bi se je za vse večne čase rad znebila … ampak potem se spomnim, da me tudi moja rit dela tako, kot sem. Najina naveza je resnično pristna, brez lažne naklonjenosti, brez laži in brez olepšav. Tako je in konec. Saj tudi jaz lepo skrbim zanjo, da ne bo pomote. Podobna je meni, ni narejena ravno po zakonu perfekcije, je pa vseeno enostavno popolna. Edino za mojo rit sem prepričana, da me nikoli ne bo zapustila. Kakorkoli se obrnem je tu; še kadar se kam usedeva, se usede pred mano. Ja, vztrajna pa je, najino prijateljstvo ne pozna meja … ampak kanček manjše bi pa lahko bilo … kajne, ritka moja? 🙂

Le kaj bi bilo, če v meni ne bi bilo toliko nasprotij? Enostavno … bil bi živ dolgčas. Nasprotja so čarobna. Vedno pravim, da sem eno veliko nasprotje sama sebi. Vem, da se sliši zakomplicirano, a nasprotje živim.

In kaj bi bilo, če bi ostala na Hrušici? Bila bi srečna, a vseeno bi me glodal mali črviček, ki bi pel ubrano pesmico: kaj bi bilo, če bi šla, poskusila, živela? Ja, gledati na to kako bi bilo, če bi bilo, zna biti dolgočasno. Samo premišljevati o tem, a ne poskusiti – ni dobro. Človek zamudi ogromno stvari v življenju, ker se samo sprašuje o njih, nikoli jih pa ne udejanji. Zbrati pogum in poskusiti ni tako nemogoče. Le da je strah običajno večji. Tudi mene je strah, ničkolikokrat. Toliko je enih vprašanj, ki jih kamufliramo v občutek, da smo le odgovorni zase. Sliši se mogoče malo nepomembno, ampak ni! Niti najmanj ne! Postati odgovoren zase pomeni, da postaneš odgovoren tudi za druge. In kaj bi bilo, če bi bilo … drugače? Te zanima? Poskusi! Sedaj! Jokal boš. In strah te bo še bolj. Spraševal se boš. In živel boš. Dan za dnem, teden za tednom, leto za letom. Ponosen nase, ker si poskusil, ker nisi ostal pri: kaj bi bilo, če bi bilo.

Torej, da povzamem. Če ne bi bila taka kot sem, bi bila potrata časa. Taka kot sem, sem popolna (ja, ja, vsi sanjamo o vsaj 3 kilah manj 🙂 … in seveda radi me imate točno tako, kot sem.  Naj vam povem, da se imam jaz še raje. Bom čisto iskrena: priznam, da pridejo dnevi, ko bi samo sebe nekam poslala in si dala prepoved približevanja, ker si na trenutke mislim, da sem nora. Pridejo pa tudi dobri dnevi, ko se pogledam v ogledalo in si rečem: matr punca, če ne bi bila že v srečnem zakonu, bi se zapletla s tabo:)

Jeder Mensch ist ein Unikat und passt so!

Do naslednjič – pazite nase! Se beremo!

Advertisements

Morda ste zgrešili

3 min read
2 min read
5 min read