web analytics
30. novembra, 2020

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

Krušno testo na stropu

Pred kratkim smo v rubriki Pisma bralcev objavili prispevek na temo “incidenta z belim kombijem” (preberete si ga lahko TUKAJ), ki je dvignil kar precej prahu. Nekateri so trdili, da za prazen nič, spet drugi obtoževali policijo, da ni storila dovolj za izsleditev morebitnih osumljencev … potem pa je vse potihnilo. Še prej smo objavljali (dvakrat) tudi o brezžičnem omrežju pete generacije, prav tako zelo odmevno (članek preberite TUKAJ), pa o luštni izkušnji ene od naših bralk v jeseniškem Eurospinu (TUKAJ), ki je tudi požel odobravanje.

Zakaj to omenjamo? Ker izpade, da je naša rubrika s pismi bralcev ena izmed najbolj branih, prispevki pa so brez premca med najbolj deljenimi na naši spletni strani, pa čeprav se v tej rubriki bralcem redko postavimo na ogled.

Tokrat pa vam predstavljamo drugačno pismo bralcev; znašlo se je v našem email nabiralniku. Presodili smo, da gre za luštno branje; sploh ob spoznanju, da je avtorica gospa Pepca, ki je v 72. letu starosti … pa je izredno aktivna še na marsikaterem življenjskem področju, vključujoč spletna socialna omrežja …

V dogovoru z gospo so bila imena v zgodbi spremenjena, sicer pa zgodba ostaja točno taka, kot nam jo je poslala. Takole je zapisala:

KRUŠNO TESTO NA STROPU

Otroci smo se igrali, drug drugega ščipali in se smejali. Mama pa je tekala sem in tja, dajala neke reči v cekar in se naposled pražnje – lepo oblekla. Enako je storil tudi očim Mihael. Potem je povedala, da se odpravlja na obisk k babici v Kranj. Nas otroke pa je odpeljala k sosedi Meti, ki je bila že priletna gospa z v figo ovitimi dolgimi sivimi lasmi. Nam otrokom pa je mama Tončka zažugala: le glejte, da boste pridni, da ne slišim kaj slabega o vas, ko pridem nazaj.

Mama in očim sta odšla, Meta pa je mene, sestri Lenko, Darinko ter brata Toneta in Ivana posedla na svoj stari divan – kanape. Sama Meta je odšla v drvarnico po drva. Otroci smo se začeli dolgočasiti, ker Mete ni in ni bilo nazaj, saj se je zaklepetala s sosedo! Bingljali smo z nogami, se suvali ter nagajali eden drugemu. Ivan je začel postopati gor in dol po kuhinji. Zagledal je marmelado in vtaknil prst v kozarec ter se obliznil. Tudi ostali nismo hoteli zaostajati in kozarec je bil kmalu prazen.

Posedli smo nazaj na divan. Ta divan je bil pod poševnim stropom, mi pa smo ob posedanju butali z glavami v zid. Nekdo od nas je s prstom nekaj šaril po zidu in nastala je luknjica. Potem je nastala še ena in še ena … Tudi ostali smo začeli delati luknjice v poševni strop, ki je bil narejen iz trstičja in malte, kakor so bile takrat narejene vse stare hiše. Ko je bilo že precej luknjic narejenih in ves divan od ometa, smo se prestrašili kaj bo rekla Meta. Nekaj časa smo tuhtali, pospravili omet, luknjice pa so ostale.

Spet je brat hodil gor in dol po kuhinji. Zagledal je veliko skledo, ki je bila pokrita s prtom. Odmaknil je prt, zagledali smo testo za kruh, ki je že lepo vzhajalo. Odščipnil je košček testa in ga gledal. Eden od otrok je rekel: dajmo zamazat s testom luknje na zidu. Planili smo po testu, vsak je hotel zamazati čim več lukenj. Tako smo spotoma delali še dodatne luknje, da smo lahko porabili ves testo in je ostala prazna skleda. Zadovoljni, da smo popravili nastalo škodo smo pridno posedli.

Meta se je vrnila z naročjem drv, jih zložila ob štedilnik, se zazrla v skledo s testom in prebledela: ja otroci, kje je pa testo? Hiteli smo pripovedovati o luknjicah na stropu in kako dobro smo popravili nastalo škodo. Meta pa tega ni razumela, napodila nas je domov in nikoli več nas ni varovala.

Odslej sem morala bit varuška jaz, ki sem bila najstarejša.

Takole, tole zgornjo zgodbo nam je poslala gospa Pepca, ki zase pravi, da jih ima še veliko na zalogi. Zgodb namreč. Pravi, da jih ima kopico že zapisanih. Obljubili smo ji, da še kdaj kako objavimo, a … nemara bomo vseeno opazovali, kakšne reakcije bo med bralstvom zabeležila tale njena prva.

Hkrati se ji zahvaljujemo za trud in pogum, saj pravi, da je od nekdaj rada pisala, a nikoli ni bilo prave priložnosti, da bi kaka od njenih zgodb ugledala luč sveta in dosegla bralce. Če smo s tole malo gesto prijaznosti gospe pomagali … smo pa tudi srečni. Skupaj z njo, upajmo …

Kaj menite pa bralci? Je vredna všečka, delitve? Kolikor nam jo je uspelo spoznati, bo prav gotovo sledila odzivom … 😉

OPOMBA: ime in priimek gospe hranimo v uredništvu.




Ostali aktualni prispevki

Vir simbolične naslovne fotografije: KLIK

Advertisements

Morda ste zgrešili

3 min read
2 min read
3 min read