web analytics
18. maja, 2022

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

Ko se upiraš zlu, je pogum tisto, kar šteje!

Marion van Binsbergen ter mala Erica Polak, 1944

Bil je navaden spomladanski dan leta 1942 – če je v tistih razmerah seveda sploh moč govoriti o navadnem dnevu – pa vseeno dan, ki je za vedno spremenil življenje glavne junakinje naše zgodbe. S tem pa – kakor boste lahko prebrali – so se spremenila tudi življenja mnogih ljudi.

Marion van Binsbergen je bila tistega dne čisto običajna 21-letna študentka socialnega dela. V Amsterdamu se je s kolesom peljala na predavanje. V neki ulici je naletela na grozljiv prizor: nacistični vojaki, ki so njeno ljubo Nizozemsko zasedali že dve leti, so pred očmi prestrašenih prebivalcev nizozemskega mesta praznili eno od tamkajšnjih sirotišnic. To so počeli na izredno grob način: otroke so iz stavbe vlačili za roke in noge, nekatere tudi za lase … in jih na ulici vrgli na tovornjak. 

Marion van Binsbergen, 1942

Marion se je v grozi ustavila, sestopila s kolesa in se v nekem trenutku zavedela, da je le ena v množici nemih opazovalcev, ki pa ne storijo ničesar, da se kruto ravnanje z nemočnimi sirotami ne bi nadaljevalo. Tistega dne je mlado dekle sklenilo, da bo svoje življenje namenilo reševanju. Skrivaj je začela za amsterdamske Jude zbirati hrano, kar je bilo po odlokih okupacijskih oblasti najstrožje prepovedano. Zatiranim in skritim Judom je Marion pomagala pridobivati ​​lažne osebne dokumente in iskati zdravniško oskrbo za bolne judovske otroke … pomagala je, kolikor je le lahko.

Nekaj ​​mesecev pozneje – bilo je že leta 1943 – so jo prosili, naj skrije predvojnega nizozemskega gospodarstvenika ter povojnega filozofa Freda Polaka in njegove 3 otroke, dojenčico Erico ter Toma in Lexa, stara 2 in 4 leta. Zanje je Marion našla varno skrivališče v prostorih za služabnike v vili v okolici Amsterdama, v katerih so v pod pod tla vkopali veliko luknjo. Vanjo so se skrili Fred ter trije malčki.

Tom in Lex Polak

Usodne noči so na vrata točno te vile potrkali trije nacistični vojaki v spremstvu domačega, nizozemskega sodelavca. Njihovo večurno iskanje ni obrodilo sadov, Marion pa je vse skupaj ob plohi groženj in obtožb v grozi spremljala. Ko so vojaki odšli in je pogumna Marion planila v jok, so se Fred in otroci prikazali iz svojega skrivališča. Le nekaj trenutkov pozneje je nazaj v vilo planil nizozemski kolaborant in naletel najprej na mala judovska dečka, ki sta se igrala na preprogi, ki je zakrivala njuno skrivališče. Marion je v trenutku prepoznala usodo, ki čaka vse tri otroke, njihovega očeta ter njo samo, zato ni oklevala: zgrabila je pištolo, skrito pod knjižno polico, kolaboranta ustrelila in judovsko družino v hipu rešila. Za ostalo je poskrbel lokalni pogrebnik, ki je uredil, da je okupatorjev sodelavec preprosto izginil. Fred in otroci so bili umaknjeni na drugo skrivališče.

Tom Polak in mala Erica, 1944

Vsi omenjeni Judje ter Marion so dočakali osvoboditev živi.

Marion van Binsbergen se je pozneje poročila, se preselila v ZDA, prevzela priimek Pritchard in postala psihoanalitik. Leta 1981 je bila zaradi pomoči več kot 125 Judom odlikovana kot “pravičnica med narodi”. Fred Polak je pogumno Nizozemko ponovno srečal 30 let po noči, ko je dekle rešilo njega in življenja njegovih otrok.

Marion, 1988

———–

Če bi nam za naš trud radi dali za kavo, potem …
HVALA!



OPOMBA: donirate lahko tudi, če imate čitalec kod:

 

Advertisements