web analytics
28 novembra, 2020

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

Ko se Borat kot “precednik” naroda žrtev pokloni predsedniku naroda rabljev

Pišem: Marko LUKAN

POZOR! Pričujoči tekst vsebuje osebno zgodbo. Če niste prepričani v svoje znanje in sposobnost razmišljanja, se prej posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom, kajti tekst bi vam utegnil nevarno povišati krvni pritisk.

Ker je Instagram precednik mednarodno priznane, a v ničemer samostojne banana državice, ki sliši na ime Zlovenija … pardon, Slovenija … včeraj z roko v roki z italijanskim kolegom obiskal simbolični prostor pri bazoviških fojbah, ki jih laška skrajna desnica ves čas lažnivo uporablja v svoje pritlehne namene ščuvanja proti Slovencem (in nasploh Slovanom, schiavom (sužnjem, op.p.)) in s tem zanikal svoje primorske korenine ter narodu – po neprimernih čivkih avtokratskega predsednika vlade o genocidu v Srebrenici – nakopal novo mednarodno sramoto, če zverinske zahteve po obeležju beli gardi v Evropskem parlamentu sploh ne omenjamo, se na portalu Gorenjska Online – po članku o ustaških zločinih nad otroci – tokrat poslužujemo ene od bolj osebnih zgodb … ki nas bo popeljala vse do bojev za Trst, v katerih je sodeloval mlad gorenjski fant.

Zgodba je del spomina očima moje matere, po rodu iz Gorjuš nad Bohinjem. Že kot 15-letni fantič se je v letu 1941 pridružil partizanom in med njimi preživel štiri leta. Na pisalni stroj jih je v letih po vojni, ko je Miha Zalokar – tako je namreč glavnemu junaku naše današnje zgodbe bilo ime – že delal v jeseniški Železarni, s svojo številno družino (v kateri je bila takrat že tudi moja mama) pa kot podnajemnik stanoval na kmetiji “Pr’ Kurej” na Hrušici, beležila tedanja krajevna poverjenica za zapis pričevanj o borbi ljudi v dolini med Mežaklo in Karavankami. Omenjene kmetije že desetletja ni več, na njenem mestu pa stoji t.i. Karavanški plato, ki pa je medtem tudi že izgubil svojo prvotno namembnost. Tudi omenjene gospe, tedaj so jo imenovali tovarišica, že dolgo ni več, pa tudi (tako rekoč) mojega starega očeta že skorajda štirideset let ne. Ostal pa je naslednji zapis, ki ga v upanju, da ne bomo zagrešili novih, zaradi avtentičnosti podajamo z vsemi tipkarskimi napakami:

Bilo je na začetku marca 1944. leta, ko sem odšel z novimi mobiliziranci, ki so se zbrali na spodnjih Gorjušah pri Užmanu. Zbralo se nas je okoli 50 borcev, vse nas je odpeljal takratni Djurotov vod. Krenili smo v pokret. Kolona borcev se je potegnila kot kakšna vijugasta kača. Koliko močnega smo se počutili, ko smo čez Koprivnik šli proti Jelam. Sneg je še vedno poležaval po okolici v zaplatah. V Jelah se je nahajala komanda mesta Bled. Moči, ki smo si jo nabrali v dveh dneh počitka so nam pozneje presneto prav prišle.

15. marca 1944 smo nadaljevali pohod preko Jereke, Češnjice, Studora, Stare Fužine, nato preko Bitnske planine kjer smo tudi napravili počitek. Sneg je kot za stavo padal v velikih zaplatah; mrzla zimska noč je bila kaj neprijetna za pohode. Počivali smo v pastirskih kočah. Še pred dnevom je bil topet zbor. Prevzeli so nas novi terenci izpod Podlonka, od tam smo šli preko Jelovice, pohod je trajal ves dan. Proti mraku smo prispeli v vas Prtovče. Tam smo dobili popolnoma neslano in nezabeljeno repo vendar smo jo z slastjo pojedli. Tam smo čakali kak dan, od tam smo odšli proti vojnemu področju, ki se je nahajal v Fari potoku. Tam smo bili porazdeljeni v razne edinice. Jaz sem bil dodeljen najprvo v 19. brigado Srečka Kosovela, od tam pa v pratečo četo. Še dobro se spominjam, kako sem dobil na komandi, popolnoma novo Angleško puško. Tam smo imeli tudi vsaki dan po par ur vaje z orožjem. 

Čez kakih štirinajst dni smo odšli preko planine, Vojskem proti Oblakovem vrhu. Tam smo prišli skupaj z italijanskimi partizani “Garibaldinci”, ki so po kapitulaciji Italije pristopili na našo stran, bili so odlični strelci z bacačem. Na Oblakovem vrhu sem doživel ognjeni krst. Nemci so nas napadli z vseh strani, ropotalo in treskalo je od zore do mraka. Proti večeru smo krenili skozi Šebrolam v Trnovski gozd. Ves čas pohoda so nas spremljali borbe, mraz, sneg, in lakota so bili naši zvesti spremljevalci.

V Trnovskem gozdu smo ostali kak mesec, nato so nas pregrupirali iz Kosovelove brigade v brigado Simona Gregorčiča. V Gregorčičevi sem bil za pomočnika pri minometalcu. Dobro se spominjam komandanta sedemnajste brigade tov. Zorka bil je duša brigade strog ali očetovski in pravičen. Prišel sem tudi z borci skupaj iz mojega kraja kot so prvoborec Dolarjev Tina, ki je sedaj že v pokoju iz Žirovnice, tovarišem Koširjevemu Cirilu iz Hrušice.

Zadnji dnevi nemške ofenzive se je naša 17 brigada prebila preko Vipavske doline na Kras. Tam smo se ustavili za kratek čas v mali vasici Ščrbina. Proti mraku je naša brigada krenila proti Trstu. Tista noč mi bo ostala do smrti v spominu. Sedel sem na vozu, kjer je bilo še zadaj nekaj tovarišev, tako se peljemo zatopljeni vsak v svojih mislih, iznenada je odjeknila strahovita eksplozija, navozili smo na minirano cesto, mene je odneslo pod cesto. Ko sem se prebudil iz trenutne nezavesti se nisem mogel takoj obrazložiti kaj je pravzaprav bilo, bila je tema kot v rogu še ves omotičen od eksplozije nisem vedel kam naj grem, kje sem, odločil sem se da kar na mestu prenočim in počakam jutro. Ko se je zdanilo sem šel ogledati kraj, kjer smo naleteli na minirano cesto. Strahotni pogled na razmesarjena truplamojih soborcev mi b v spomin, ki ga ne bom pozabil. Vsi so bili mrtvi, ostal sem po čudežnem naključju sam jaz in še to, da sem bil popolnoma nepoškodovan. Krenil sem za svojo edinico našel sem jo v vasi Karumu. Tam sem se javil na štabu, vsi so bili začudeni, kako da sem ostal zdrav in živ. Od tam smo krenili v borbo za osvoboditev Trsta. To je bila srdita borba lahko rečem bil je pravi ognjeni pekel. Trst je bil osvobojen8000 žrtev je bilo treba dati za to naše mesto, ki pa sedaj kljub temu ni naše.

Osvoboditev Trsta in Slov. primorja je bil eden od velikih uspehov naše narondo osvobodilne borbe. Tako sem preživel zadnjo nemško ofenzivo na Primorskem. 

Verjetno bi se pozornemu bralcu ob zgornjem zapisu zastavilo nekaj vprašanj. Zaznati je tudi nekaj nekonsistentnosti, a ker ne poznamo ne okoliščin, ne namena nastanka zapisa, bomo to pustili ob strani. Dejstvo je, da sem tri tipkane A4 solidno ohranjene liste našel, ko sem naključno odprl knjigo Pod Možakljo in Karavankami so se uprli, ki jo je spisal France Konobelj Slovenko. Kdo ve kako in zakaj se je v njej znašel tudi tale zapis, a …

Menda pa vesolje zares ve, kakšne vibracije pošiljamo od sebe. Pahorjev “zgodovinski dan sramote” mi je namreč dal pošteno misliti. Saj ne boste ravno pri nas prvič izvedeli, da se je Insta-baby v resnici pri Bazovici poklonil nemškim vojakom padlim v sklepnih bojih za Trst. Natančneje, že Angleži so v obdobju po končani drugi svetovni vojni uradno ugotovili, da se v omenjeni jami (fojbi) nahajajo ostanki sedemnajstih nemških vojakov, polno kadavrov živali (predvsem konj) ter na tone smeti, ki so jih tja noter zmetali sami Tržačani.

Prav gotovo pa v fojbah ni zverinsko pobitih ljudi, ki bi jih – samo zaradi tega, ker so bili Italijani – noter zmetali komunistični in genocidni ter komunistični Slovani, kakor že leta vpije italijanska skrajna fašistična desnica. Komu se je torej to-mi-deli-miška-precednik poklonil pri bazoviških fojbah? Poklonil se je lastnemu napuhu in bolestni narcisoidnosti. Človek, ki v imenu sprave vsegliharsko molči ob vsakodnevnih pojavih fašizma in se poklanja klavcem slovenskega naroda, nima več nobene legitimnosti! Njegovi primorski predniki, z mojim – takrat 19 let starim – starim očetom, se v teh dneh obračajo v grobu, kakor propelerji avionov partizanske eskadrilje iz one znamenite serije. 

Mimogrede, Narodni dom v Trstu, ki so ga 13. julija 1920 požgali prav italijanski fašisti, s čimer so dali primer za kasnejšo nacistično kristalnacht, bi moral biti Slovencem v skladu z dogovori vrnjen že pred 19 leti- Lahi pa – kot Lahi to vedno, manjvredne schiave gladko nategujejo … potem se jim pa – z roko v roki – poklanja še precednik teh schiavov.  Tržaški slovenski Narodni dom pa bo (če sploh bo!) zares vrnjen šele čez 10 let, ko se uredijo formalnosti …

Fašisti so požgali slovenski Narodni dom v Trstu; 1920
Vir: KLIK

Miha Zalokar, dragi moj ata, počivajte v miru. Vi ste svojo dolžnost do naroda brez dvoma izpolnili. Nove generacije jo bodo, žal, očitno morale znova. Ker pa kot današnji prebivalec Slovenije predolgo toleriram klečeplazno na eni strani – in jurišno agresivno fašistoidno na drugi – oblast, pa se Vam osramočeno in z glavo upognjeno navzdol tiho opravičujem. Vam sem to dolžan. Glave navzdol prej omenjenim pa ne upognem nikoli!

OPOMBA: dodajamo še zaznamek o morilskem maršalu, kakor nekdanjega predsednika Tita imenuje današnja ekstremna desnica ter omenjenemu prvoborcu Mihu Zalokarju. Miha je – na račun prisklednikov in pretkancev, ki se pojavljajo vedno in v vsakem sistemu – dolgo časa po vojni s svojo številno družino ostajal podnajemnik. Ko pa je ugotovil, komu vse so bila dodeljena stanovanja, njemu pa kot prvoborcu ne, je napisal pismo maršalu osebno. V desetih dneh se je družina vselila v novo stanovanje v blok na Koroški Beli. Tako krvoločen je bil maršal in tako nepravičen nekdanji krvavi komunistični sistem …

Advertisements

Morda ste zgrešili

3 min read
3 min read
10 min read
1 min read