web analytics
26. januarja, 2021

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

KAOS OB POSKUSU REŠEVANJA TALCEV – zgodilo se je na današnji dan

Danes mineva 25 let odkar so v dagestanskem mestu Kizljar čečenski uporniki zasedli bolnišnico in v njej zajeli več kot 2000 talcev. Uporniki so zahtevali konec vojne v Čečeniji, ki je tedaj vstopala v drugo leto trajanja. 

9. januarja 1996 je enota približno 200 čečenskih gverilcev, ki jih je vodil Salman Radujev, ki je sam sebe imenoval osamljeni volk in naj bi deloval po ukazu čečenskega predsednika Džoharja Dudajeva (čeprav je Dudajev to pozneje zanikal), začela napad, podoben tistemu, ki je sprožil Krizo talcev v bolnišnici v Budjanovsku (med 14. in 19. junijem 1995). Mesto Kizljar v Čečeniji sosednji republiki Dagestan, je zgodovinski kraj prve ruske cesarske utrdbe v regiji in prizorišče številnih zgodovinskih bitk. Čečenski gverilci so si ga kot tarčo izbrali zaradi svoje bližine in lahkega dostopa, saj Kizljar leži le 3 km od čečenske meje, dostopen pa je po ravnem terenu. Sama akcija se je začela z nočnim napadom na rusko vojaško letalsko bazo blizu Kizljarja, kjer so pred umikom uničili vsaj dva helikopterja in ubili 33 pripadnikov tam stacioniranega tehničnega osebja. Z akcijo naj bi ohromili ruske zračne sile, ki so bombardirale čečenske položaje v gorah, od koder so domači uporniki vodili gverilsko vojno, preprečili pa naj bi tudi dodatno bombardiranje že tako porušenega Groznega, glavnega mesta Čečenije.

Umikajoči se čečenski borci so ob 6. uri zjutraj, medtem ko so jih zasledovale ruske enote, vstopili v mesto Kizljar in kot talce zajeli med 2000 do 3.400 ljudi. Uradni ruski podatki so sicer poročali o “največ 1200” talcih. Talce so Čečenski gverilci zakeli na več lokacijah v mestu in jih namestili v mestno bolnišnico in bližnjo stolpnico, ki so ju zasedli. Terenski poveljnik čečenskih enot Hunkar-Paša Izrapilov je kasneje dejal, da je poveljstvo nad operacijo prevzel od Radujeva, potem ko slednjemu ni uspelo uničiti letalske baze, tovarne streliva in drugih vojaških in policijskih objektov v mestu in okolici. Tistega 9. januarja je umrlo vsaj 46 ljudi.

Mrtvi civilisti
Vir: KLIK

Vsi ujetniki, razen približno 120-ih, so bili izpuščeni naslednji dan. S pogajanji so namreč ruske oblasti gverilcem zagotovile, da bodo – če talce izpustijo – v zameno lahko varno prešli nazaj v Čečenijo in to na ozemlje, ki je bilo pod nadzorom domačih, čečenskih sil. Uporniki so do 12. januarja osvobodili vse ženske in otroke, preostale moške talce pa naj bi izpustili le v primeru, če bi njihova mesta zasedli štirje visoki ruski uradniki. Liberalna opozicijska politika Grigorij Javlinski in Jegor Gajdar sta se z izmenjavo strinjala, upokojena vojaška generala Boris Gromov in Aleksander Lebed pa nista hotela v ujetništvo.

Ker je zgoraj opisani poskus dogovora propadel, se je dagestanski notranji minister Magomed Abdurazakov v alternativnem sporazumu dogovoril naslednje: uporniki naj bi se po varnem koridorju vrnili v Čečenijo v koloni 13 vozil s približno 150 talci, ki so se prostovoljno javili kot živi ščit, da bi Čečene zavarovali pred ruskim napadom. Abdurazakovu pri ni bilo znano, da je iz ruske vojaške baze v Groznem tedaj poletelo najmanj 150 ruskih padalcev z namenom prestrezanja konvoja, ko bi ta vstopil v Čečenijo.

Na meji med Dagestanom in Čečenijo
Vir: KLIK

Uporniki so se v koloni enajstih avtobusov in dveh tovornjakov odpravili proti Čečeniji, vendar je bil konvoj zaustavljen tik pred mejo med obema republikama, ko so iz ruskega helikopterja pričeli streljati na prvo vozilo v koloni. Šlo je za dagestansko policijsko vozilo, ki je bilo v koloni za spremstvo. Po nekaterih poročilih so Rusi razstrelili tudi mejni most med Dagestanom in Čečenijo, vendar so novinarska poročila kasneje pričala, da je most nedotaknjen. Čečeni so na mejni kontrolni točki zajeli 37 policistov specialne enote OMON iz Novosibirska. Konvoj se je nato obrnil in poiskal zatočišče v dagestanski vasi Pervomajskoje, kraju s približno 1200 prebivalci. Uporniki so večino talcev namestili v vaško šolo in bližnjo mošejo ter postavili obrambne položaje. Ujeti ruski specialci in nekaj civilnih talcev je ob tem moralo kopati strelske jarke. Po navedbah ruske državne agencije Itar-Tass so Čečeni v vasi zajeli odvzeli dodatnih 100 talcev.

Tedanji ruski predsednik Boris Jelcin je na nacionalni televiziji v svojem – nekateri so rekli: pijanem –  slogu podrobno napovedal in opisal operacije zoper gverilce, pred kamerami pa tudi gestikuliral, kako naj bi “38 ostrostrelcev” pokrivalo vas in eliminiralo vse upornike. Iz Jelcinovih napovedi se je zgražal in norčeval ves svet, kasneje pa se je izkazalo tudi, da v njih ni bilo nobene resnice. Pred napadom na vas so ruski viri trdili, da so uporniki javno obesili šest ujetih članov ruskega tehničnega osebja. V naslednjih treh dneh je približno 500 ruskih pripadnikov posebnih enot, podprtih s tanki, oklepnimi vozili in helikopterji, večkrat poskušalo prodreti v vas, vendar so pri tem vsakič znova bili odbiti, pri čemer je najmanj 12 vojakov izgubilo življenja. Med ubitimi je bil tudi poveljnik moskovske posebne policijske enote SOBR Andrej Krestjaninov, v pripovedovanjih preživelih ruskih komandosov pa so bili boji opisani kot “živi pekel”.

Rusi so po Čečenih udarili z vso močjo
Vir: KLIK

Potem ko poskusi osvojitve vasi niso uspeli, sta ruski notranji minister Anatolij Kulikov in direktor Zvezne varnostne službe (FSB) Mihail Barzukov izjavila, da so ugrabitelji usmrtili ujetnike. General FSB Aleksander Mihajlov je sporočil, da so Čečeni “ustrelili ali obesili vse ali večino” talcev, ruske enote pa naj bi v povračilo načrtovale Pervomajskoje zravnati z zemljo. Tudi po trditvah tedanjega ruskega premiera Viktorja Černomirdina noben talec ni ostal živ.

Ruski poveljniki so nato svojim silam ukazali, naj vas začnejo obstreljevati z minometi, havbicami in raketami. Ameriški dopisnik Michael Spectre je poročal, da so Rusi “streljali na Pervomajskoje v minutnih intervalih z istimi raketami (Grad), s katerimi so pred tem porušili glavno mesto Čečenije Grozni, ko se je začel rusko-čečenski konflikt.” Eden od tedanjih Spectrovih zapisov se je glasil:

Rakete Grad so ves dan padale s pošastno in pretresljivo silo. V mestu, približno 6 kilometrov stran, kjer so ruske sile zadrževale novinarje, so od moči ponavljajočih se eksplozij popokala okna … General Mihajlov je danes dejal, da je sešteval čečenske žrtve, ne po številu trupel, ampak po številu rok in nog.

Barzukov se je kasneje pošalil, da je bila “uporaba večcevnih raketometov Grad predvsem psihološka“, ameriška televizijska mreža CNN pa je ocenila, da so bili “generalovi odgovori odkrito posmehljivi.” Med ruskimi vojaki, ki so skušali vdreti v vas, je bil tudi agent FSB iz Nalčika, kasneje leta 2006 v Veliki Britaniji zastrupljeni Aleksander Litvinenko, čigar ad-hoc sestavljena skupina se je znašla pod prijateljskim ognjem raket Grad. Močne izgube (marsikatero je povzročil tudi prijateljski ogenj) so povzročile strm upad morale pri ruskih vojakih. Ruski vojaški analitik Pavel Felgenhauer je poročal, da “lahko na podlagi informacij opazovalcev in udeležencev spopadov sklepamo, da so bili uslužbenci notranjega ministrstva na robu upora.” Poročali so, da so demoralizirani, prezebli in lačni ruski vojaki domačine prosili za alkohol in cigarete, v zameno pa ponujali strelivo.

Ruski vojaki pomagajo ranjenemu tovarišu v bojih pri Pervomajskojem
Vir: KLIK

Večja skupina sorodnikov talcev se je zbrala v bližini varnostnih kontrolnih točk 10 kilometrov od vasi in tiho opazovala bombardiranje. Ruske oblasti so poskušale minimalizirati poročanje o dogajanju z blokiranjem dostopa do kraja dogodka. Dostopi v bližino dogajanj so bili varovani z oboroženimi vojaki s psi, posamezne novinarje so odvračali z opozorilnimi streli in zaplembo opreme. Psi so ranili več novinarjev (vključno s snemalcem televizijske mreže ABC in dopisnikom Christian Science Monitor-ja), na eni od vojaških kontrolnih točk so – po predhodnem dovoljenju za prehod – streljali na novinarski avto. Ruske sile so zavrnile prihod humanitarnih delavcev, vključno s predstavniki Zdravnikov brez meja in Mednarodnega odbora Rdečega križa. Poročevalci brez meja so protestirali proti ruskemu zastraševanju novinarjev v Pervomajskoju, prepovedi medicinske pomoči civilistom in zavrnitvi evakuacije ranjenih.

Kljub trditvam ruskega notranjega ministra Kulikova, da je Pervomajskoje obkroženo s tremi obroči varnostnih sil, so Čečeni v osmi noči incidenta zgodaj zjutraj 18. januarja 1996 vse skupaj prebili in pobegnili. S seboj so kot talce odpeljali približno 20 pripadnikov ruske policije in več deset civilistov; talci (ki so nosili tudi strelivo) so na nosilih morali prenašati ranjene gverilce, v vasi pa je ostalo približno 20 za premike prehudo ranjenih upornikov. Obe strani sta v spopadu utrpeli velike izgube. Čečenski poveljnik Turpal-Ali Atgerijev je dejal, da je 17 od 40 čečenskih borcev, ki so izvedli preboj, umrlo, ko so se prebijali skozi ruske položaje in čez minsko polje. Po poročanju Memoriala so Čečeni ob  tem pobili skoraj ves ruski odred iz 22. brigade Spetsnaz GRU, vključno z obveščevalnim šefom 58. armade. Po besedah ​​enega od poveljnikov Čečenov Ajdemirja Abdulajeva (etničnega Avara) je srednji del uporniške kolone z ranjenci in talci utrpel 26 smrtnih žrtev. Zadnjemu delu prebijajočih se gverilcev je poveljeval Sulejman Bustajev. Po preboju je kolona po plinovodu prečkala mejno reko in nato tekla čez zmrznjeno stepo ter poskušala doseči zavetje še pred svitanjem. Številni čečenski borci so bili med dohajanjem ubiti zaradi napadov ruskih helikopterjev Mi-24, življenje pa so izgubili le trije ali štirje talci. Nekaterim je v kaosu uspelo tudi pobegnili.

Na območje je iz Čečenije prispelo nato med 200 in 300 dodatnih gverilcev, ki so se kasneje pod poveljstvom Maksuda Ingulbajeva (ki ga je tja poslal čečenski predsednik Dudajev) združili z ostanki enot, ki so se prebile iz Pervomajskoja. Da bi bežečim pomagali pri preboju, so v nekaj kilometrov oddaljeni vasi Sovjetskoje od zadaj izvedli diverzantski napad na ruske enote, v katerem so za kratko zasedli šolsko stavbo, v kateri so bile nameščene ruske zvezne sile. Čečenska enota se je – tako kot ob napadu na letališče že prej odred Radujeva – neopazno prebila skozi rusko nadzorovana območja Čečenije in Dagestana. Ruski uradniki so pozneje prebivalce dveh bližnjih vasi obtožili sodelovanja z uporniki.

Ruske sile so nato vstopile v uničeno Pervomajskoje, posuto s trupli čečenskih borcev, dagestanskih civilistov in ruskih vojakov ter tehničnega osebja. Po že končani bitki je eden izmed ruskih vojakov nenamerno sprožil top na svojem bojnem vozilu BMP-1 ter zadel drugo oklepno vozilo, ki je eksplodiralo; deli oklepnika so pristali med specialci iz skupine Alpha FSB, pri čemer sta dva komandosa izgubila življenje, trije pa so bili ranjeni. Čečeni so trdili, da imajo še vedno več kot 60 talcev, ki so jih nato evakuirali v mesto Novogroznenski (včasih tudi Novogrozni), ki je bilo pod nadzorom uporniških borcev v okrožju Gudermeski v Čečeniji.

Prizor iz bolnice v Kizljarju po prihodu ruskih sil
Vir: KLIK

Prav po rusko so kasneje tudi prešteli žrtve incidenta. V obtožnici ruskega tožilca proti čečenskemu vojaškemu poveljniku Salmanu Radujevu je bilo zapisano, da je bilo v Pervomajskojem ubitih 37 ruskih vojakov in 41 civilistov. Po navedbah Jelcina je bilo rešenih 82 talcev, Černomirdin pa je dejal, da je bilo osvobojenih 42. Poln obseg civilnih žrtev je negotov; ruski vojaki so novinarjem med napadom zavrnili dostop do vasi, neodvisni opazovalci pa so bili smeli v Pervomajskoje šele po tem, ko so iz ruševin odstranili trupla civilistov.

Po besedah načelnika kabineta čečenskih borcev Aslana Mašadova je med krizo umrlo 90 čečenskih borcev; Jelcin je poročal, da je bilo ubitih 153 čečenskih borcev, 30 pa ujetih. Zahodni analitiki so ocenili izgube na 96 čečenskih borcev in najmanj 26 pobitih civilistov ter približno 200 žrtev med vojaki ruske zvezne vojske (vključno s tistimi, ubitimi v Kizljarju). Med talci, ki so jih Čečeni odpeljali iz Pervomajskoja, je bilo vsaj ducat ujetih ruskih vojakov in pripadnikov tehničnega osebja.

19. januarja je Radujev predlagal zamenjavo zajetih ruskih vojakov za hudo ranjene borce, ki jih je pustil za seboj v vasi Pervomajskoje. Čečeni so izrazili tudi pripravljenost, da preostale civilne talce predajo dagestanskim oblastem. V posebni resoluciji ruske državne dume je bila uvedena posebna amnestija za 11 zajetih gverilcev, ki so jih nato zamenjali za policiste iz Novosibirska, ki so jih Čečeni zajeli blizu Pervomajskoja. V poročilu CNN so tedaj dejali, da je šlo za “12 ruskih vojakov in šest policistov“. 

Ruska vojska v Pervomajskojem, januar 1996
Vir: KLIK

27. januarja so na vaškem pokopališču Cocin-Jurt pokopali trupla 26 mrtvih čečenskih borcev, ki so jih s pomočjo dagestanskih posrednikov z Rusi zamenjali za civilne talce. Pokopani so bili tam, kjer je že počivalo 400 Čečenov, ki so jih med rusko državljansko vojno leta 1919 ubili Rusi.

Ruska vlada se je ostro odzvala na “osvoboditev Pervomajskoja”; Jelcin je sprva dejal, da so “vsi razbojniki uničeni, razen če se kdo še vedno skriva pod zemljo“, pa tudi da je operacija bila “pravilno načrtovana in izvedena” in “je končana z minimalnimi izgubami za talce in naše ljudi.”

Boris Jelcin

Operacija je sprožila ogorčenje v Dagestanu in po vsej Rusiji, zlasti v liberalnih krogih. Grigorij Javlinski je dejal: “Čas je, da se soočimo z dejstvom, da smo zdaj v Rusiji v pravi državljanski vojni. To ni bila kriza s talci. To je brezizhodna vojna, ki jo je začel Boris Jelcin.” Jelcinov pooblaščenec za človekove pravice Sergej Kovalev je v znak protesta proti “okrutni kazenski akciji” odstopil z vseh funkcij, Jegor Gajdar pa je objavil pismo, v katerem je Jelcina pozval, naj ne kandidira na prihajajočih predsedniških volitvah. V anketi Interfaxa 19. januarja je 75 odstotkov vprašanih v Moskvi in Sankt Peterburgu menilo, da bi morali vsi “ministri odgovorni za reševanje krize” odstopiti.

Ravnanje ruskih oblasti v incidentu so močno kritizirali ruski in tuji novinarji, humanitarne organizacije in skupine za človekove pravice. V poročilu Human Rights Watch pa je pisalo:

Ruska zvezna vojska v Pervomajskojem v operaciji za osvoboditev talcev ne samo da ni dosegla vladnih ciljev, ampak je privedla do popolnega uničenja vasi. Obseg in metode ruskih operacij v Gudermesu in Pervomajskojem ter veliko število civilnih žrtev kažejo na popolno neupoštevanje varnosti in zaščite civilistov, kar očitno krši mednarodno humanitarno pravo.

Salman Radujev
Vir: KLIK

Opisani dogodek je razcepil Čečene, poprej dokaj enotne v boju proti Rusom. Salmana Radujeva so obtožili tudi nekateri drugi najvišji voditelji čečenskih upornikov. Poljski borec Mirosław Kuleba (Mehmed Borz) se je dva meseca po krizi srečal z Radujevim in dobil vtis, da je slednji morda želel zanetiti širšo državljansko vojno tudi v Dagestanu. Kuleba je menil, da je Radujev v pogovoru poskušal prikriti, da je bil napad na bolnišnico in zajem talcev načrtovana akcija in ne le dejanje iz obupa. Marca 1996 je bil Radujev v zasedi, ki jo je postavila rivalska gverilska čečenska skupina, ustreljen v glavo in umrl. Vendar pa se je po smrti Džoharja Dudajeva nepričakovano spet pojavil z glavo, ojačano s kovinskimi ploščami. Po končani rusko-čečenski vojni je duševno nestabilen postal vodja nekontrolirane zasebne milice, imenovane Vojska generala Dudajeva.

Rusi so Radujeva na koncu ujeli med drugo čečensko vojno leta 2000. Leta 2001 je bil obsojen na dosmrtno zaporno kazen, umrl je v zaporniški koloniji leta 2002. Tistega leta je v zaporu umrl tudi Turpal-Ali Atgerijev, ki je prestajal 15 letno kazen. Oba sta umrla v skrivnostnih okoliščinah. Vsaj dva druga udeleženca sta bila kljub amnestiji leta 2000 obsojena zaradi vloge v napadu leta 1996: Aslanbek Alkazurov na pet let (umrl je v zaporu leta 2004) in Husein Gajsumov na osem let. Od ostalih čečenskih poveljnikov v Pervomajskojem je bil Hunkar-Paša Izrapilov leta 2000 ubit, ko je vodil nov prodor iz Groznega (z več drugimi poveljniki je šel naprej, da bi očistil pot skozi minsko polje). Sulejman Bustajev je kot begunec zapustil Čečenijo, da bi živel v Evropski uniji, kjer se je aktiviral v čečenski vladi Ahmeda Zakajeva v izgnanstvu.

Če se komu zdi, da smo se s pripravo tega članka (pa tudi drugih) zares potrudili in bi nam rad dal za kako kavo – bomo donacije (s KLIK-om na gumbek pod sliko) zelo veseli.

Povzeto po: KLIK
Vir naslovne fotografije: KLIK

Advertisements