web analytics
30. novembra, 2020

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

Kako sem osvojil Mount Ever … Mežak … Špic … MountŠpiceŽaklo

Pišem: Marko LUKAN

Pred časom sem – prav na tej strani – po obvestilu jeseniške občinske PR službe – objavil novico, da so na Mežakli uredili razgledno točko, ŠPICA imenovano. Priloženih je bilo nekaj fotografij, dodanih nekaj vznesenih besed in zadeva je bila videti res vzpodbudno.

Žal povezave do članka ne morem dodati, saj sem spričo omejenega prostora, ki je zakupljen, več mesecev stare članke prisiljen brisati. Ampak saj si predstavljate PR – članke, v katerih se oblast trka po prsih, mar ne? Sicer pa … pisanje o grdem račku jeseniške stvarnosti – turizmu – je vedno nehvaležna naloga. Obisk razgledne točke nad mestom pa je definitivno turizem, ane?

In tako sem se po dolgih letih vikend-angažiranosti v hokeju minulo nedeljo po spletu naključij znašel pred … prostim časom. Oktober je v vsakem primeru zame najlepši mesec v letu, pa sem se odločil, da si razgledno točko – poimenovano Špica – ogledam tudi sam. Len, kakor sem, sem tisti kilometer od doma do Podmežakle opravil z avtom. Parkiral sem pred domačo mi – a v zadnjem času tako tujo – hokejsko dvorano.

Na tem mestu priznam. Priznam vse! Nisem ravno hribolazec. In sploh ne poznam niti hribov nad lastnim mestom. Okej, karavanško stran vseeno nekoliko bolje, kajti v mladih letih me je foter kar dodobra spoznal z le-to, ko me je vlačil v gobe … Priznam pa, da o Mežakli vem le toliko, da mi vsako popoldne že desetletja vzame … sonce.

Odkorakal sem tistih nekaj sto metrov od dvorane do avtoceste, šel pod mostom pod njo in zavil levo vzdolž le-te v smeri kamnoloma. Kratek mini-vzpon je mojemu nepripravljenemu body-ju že nabil obrate, ampak … ne bomo se pritoževali.

Tempo: entuziastičen

Prizorišče v nekdanjem kamnolomu sem v minulih desetletjih sicer imel priložnost spoznati, a so tisti spomini precej megleni … kaj dosti več pa o tem ne bi razglabljal. Kar se dandanašnjih časov tiče, moram priznati, da se mi ni sanjalo, da je tam toliko žur-kapacitet, rekreativnih možnosti, skritih kotičkov, neuporabnih avtomobilov, strelišča, razglednih točk in …

Nekoliko sem bil negotov, kako nadaljevati pot, pa sem po intuiciji zavil desno, se spoznal s skladiščenim gradbenim materialom in … pot se je venomer bolj ožala, vse dokler je ni zmanjkalo. Kaj pa zdaj?

Poklical sem znanca, ki mi je razložil, da sem zgrešil že v samem začetku. Zato sem se – ves poten – lepo odpravil nazaj do vznožja, do mostu pod avtocesto. V hrib je treba kreniti tam, kjer bi sicer sokolje oko menda lahko ugledalo določene usmerjevalne table za neke destinacije na Mežakli, a Špice – kakor sem ugotovil – nikakor ni med njimi.

S priročnega mini-parkirišča, na katerem sam iz nekih svojih razlogov avta nikakor ne bi pustil, človeku kažipoti sicer ne padejo ravno v oči. Ko se vzpne nekaj metrov navkreber, je takoj v dilemi, saj naleti na “križišče”. Sam sem jo – še vedno po telefonu klepetajoč z znancem – ucvrl kar naravnost navkreber, a se je izkazalo, da napak. Potem pa, kakor v teh krajih rečemo – Jovo na novo … spet nazaj dol ter po drugi poti. Torej, da bo bolj jasno: s parkirišča le kakih deset metrov strmo navzgor, potem pa desno … to bo pravilna pot. Počasi se je bilo treba od znanca posloviti, čeprav sva spotoma kar po telefonu rešila večino političnih, športnih ter še kakšnih težav domačega kraja, a … sapa pač govorjenja več ni dopuščala.

Tempo: mater je strmo!

Prijetna oktobrsko-listnato-jesenska pot me je po nekaj sto metrih pripeljala na gozdno cesto in žel sem si mel roke ob spoznanju, da bo tole vse skupaj mala mal’ca, da odtod ne bo več naporno, kakor se mi je zdelo v teh prvih petnajstih minutah. Žal gre osamljeni popotnik tod po cesti le kaka dva, morda tri ovinke, potem pa se spet znajde pred dilemo; kakorkoli že, tokrat sem vsaj

našel kažipot za Razgledni plato Špica …

ja, pajade … ničesar ni! OK, ko človek v obupu bolje pogleda, sicer najde markacije in jim pač slepo sledi. Pot po cesti naprej najbrž tudi pripelje kam, a k sreči (ali pa žal?) je tokrat nisem uporabil. Sem pa pošteno zagrizel v strmino, sopihajoč kot lokomotiva slovenskih železnic v povprečni starosti 45 let. Sam jih premorem še nekaj več, pa si lahko predstavljate, kako je bil po naslednjih petnajstih minutah videti …

Tempo: kaj mi je b’lo pa tega treba?!

In ko sem tako kot entuziastični raziskovalec (turistične) okolice domačega kraja nadaljeval pot v strmo vzpetino, imenovano Mežakla (v preteklosti tudi Možakla, pa Mežaklja in še nekaj izpeljank …), razmišljal o vsem mogočem, v mislih klepal stihe groze in trpljenja, skrivoma opazoval od kod se bosta priklatila kak medved, ali pa nemara volk, ki v teh krajih menda neusmiljeno pokoljeta vse, kar jima pred krvoločne zobe pride … vse dotlej, dokler tudi moji kozorožno-trmasti duši sredi strašanske strmine preprosto ni zmanjkalo sape v pljučih ter kisika v mišicah in … ni šlo več.

Tempo: ranjen

Človek sicer tu in tam naleti na kak kažipot, a ga proti ŠPICI definitivno ne usmerja. Sredi hriba sem tako stal, prepoten in brez zavedanje kje točno sem, čeprav je treba biti iskren in povedati, da so me tod – po edini možni poti – dokaj dobro vodile markacije … vidne bodisi na kakem kamnu, skali, ali pa drevesih. Tu in tam se je zgodilo, da markacij sicer nisem videl, pa sem obupano zrl v goro, pa levo in desno ter v dolino, hkrati pa bentil najprej nad sabo in svojo nespametno odločitvijo, da grem po mesecih sedenja kar direkt na Himalajo … a je potem, ko sem bežečo sapo končno ujel in se premaknil za kak meter, posijalo sonce natančno na markacijo, ki je prej nisem videl.

Tempo: ne okreći se sine!

Če hočem pa dodati še nekaj začimb / drame v vso to razvlečeno klobasanje, pa lahko tudi priznam, da sem sredi strmine čutil poštene bolečine v prsnem košu, da se mi je nekajkrat Mežakla pošteno zameglila ter da se mi je v misli že prikradla misel, kako bom menda enkrat lahko nastopil v vlogi enega izmed “junakov” v svojih zapisih s področja črne kronike. Če odmislim, da ni bilo stoletnega snega, se mi je v tistih trenutkih dozdevalo, da lezem naravnost na Mount Everest. Občasno se mi je pa celo zdelo, da se je pred mano, kakor v nekem strašansko osvetljenem tunelu, začelo počasi, korak za korakom, odvijati moje življenje …

Tempo: črnogorski (ko zmija: ležiš, a ideš …)

Spričo zgoraj omenjenega počasnega gibanja življenjskih dogodkov v tunelu nisem preveč paničaril. Po slabi uri vzpenjanja, kletvic ter … prepričevanja samega sebe, da zmorem – mater, če sem šel peš v z Jesenic v Maribor (o tem lahko preberete TUKAJ), bom zmogel pa tudi eno posrano Mežaklo! – sem ob pogledu navzgor jel počasi vedno pogosteje zreti v svetlobo. Na tunel sem ob tem že pozabil, saj mi je kapnilo, da je tam zgoraj, kjer je svetloba, menda … vrh. In ko sem končno prišel nekam, kjer je bilo spet videti gozdno cesto …

je bil tam končno kažipot proti Razglednemu platoju ŠPICA…

ampak … me je vabil na / v Golaž. Kakor sem povedal, teh krajev / hribov nisem ravno vajen. O tem pravzaprav nisem imel priložnosti dosti razmišljati, saj sem le par metrov od sebe zagledal krvoločno malo zverino … ki pa so jo k sreči pod komando imeli moj znanec iz mladih dni ter dve mlajši osebi, menda celo njegova otroka. Razgledal sem se naokrog in ugotovil, da sem pri partizanskem spomeniku na Mežakli. Pobliže sem si ga ogledal in moram reči, da sumim, da bi bila luknja v peterokraki zvezdi posledica majkajočega vijaka, saj … kdo za vraga pa bi vijak privijal točno sredi simbola upora proti okupatorjem? Kakšen bebec pa je morda ustrelil v sredo zvezde, pa raje ne pomislim …

Po krajšem pogovoru sem od možaka izvedel, da je on pa sicer kar domač v teh krajih in je tudi že slišal za omenjeno razgledno točko / plato, vendar se mu niti sanja ne, kje naj bi to bilo. Spraševal sem ga, če morda obvlada vsaj smer, v katero naj krenem po mimobežeči gozdni cesti, a mi tudi tega ni znal svetovati. Opogumljen z zavedanjem, da sem tudi do tod prišel zahvaljujoč svoji iznajdljivosti, sem se po neki svoji intuiciji odpravil v eno izmed možnih smeri – človek bi rekel: proti Ljubljani – in se že po nekaj metrih znašel v dilemi: naprej po cesti, ali levo po neki poti, ki je bila sicer markirana. Na mojo neznansko srečo se je končno …

pojavil kažipot, na katerem je pisalo: Razgledni plato ŠPICA …

… ah ne, hehehe, saj veste, da zezam? Prav ničesar ni bilo, nobene oznake, razen markacij! Vseeno sem krenil levo sledeč markacijam – lej, če so zmogli partizani, pa da neb’ takle desc – se tu in tam spet začel spraševati, če hodim prav, ko markacije trenutno ni bilo na spregled, a vseeno sledil svetlobi na levi strani, ki je jasno dala vedeti, da hodim vštric z dolino mojega otroštva. Pravo razsvetljenje sem doživel, ko sem – prijetno obsijan z dopoldanskim oktobrskim soncem – kar tam, sredi gozda, ugledal klopco, sedel nanjo, da bi si nekoliko oddahnil in presenečeno ugotovil, da sedim kaka dva metra od table, ki me usmerja proti skriti partizanski bolnici na Mežakli. Spet sem bil v dilemi, ali je morda moja razgledna točka tam, saj so partizani – tudi ranjeni – menda radi imeli dober razgled na dolino, prav tako pa so brez dvoma želeli vedeti, ali se jim morda nemara z Jesenic na bliža okupatorska enota, ali pa – bog ne daj! – domača izdajalska svojat. Tako globoko razmišljujoč o burni zgodovini teh krajev na prepihu romansko-germansko-slovanskega sveta, sem počasi prišel povsem do sape, pa sem naredil nekaj selfiejev (saj veste, ko gre človek enkrat na sedem hrvaških let v hrib, se mora o tem pohvaliti na spletnih socialnih omrežjih) in ravno pospravil elektronske igrače, ko je mimo samotne gozdne klopce z inštaliranim mano pridrvela še ena znanka iz mladih let … Mimo mene je po hitrem pozdravu zdrvela še preden sem jo uspel vprašati, če je smer prava in bom morda pa kje tu našel kak  …

znak, ki pove, da sem na poti proti Razgledni točki ŠPICA

Pospravil sem dve energijski čokoladici, spil hektoliter vode in se ravno odpravljal, ko sta iz smeri, kamor je izginila tekačica, prišli dve novi ženski osebi. Mati in hči, bi rekel takole na pamet. Spet sem se skušal pozanimati, ali prihajata morda s platoja ŠPICA, a sta modelki priznali, da ga tudi sami iščeta. Še dodatno zbegan – prišli sta namreč prav iz smeri, v katero sem nameraval sam – sem nekaj trenutkov kolebal, ali se odpravim navzdol v smeri proti partizanski bolnici, ali pa tja, kamor me je usmerjala intuicija. Ta zadnja je prevladala, pa sem jo pogumno, podprt in odžejan ter spet poln moči ucvrl skozi gozd … tja nekam ter pustil ženski za seboj. Kakih pet minut sem tako raziskoval floro in favno vrha Mežakle, ko mi je – tokrat v nasprotni smeri – prišelestela nasproti tekačica. Že od daleč sem se začel predirati, če je tam naprej razgledna točka in – prisežem! – slišal najlepšo pesem, kar si jih je moja lokalno-turistična duša lahko zamislila:

Ja, samo še nekaj minut imaš,
vztrajaj in bodi priseben,
ne bi bilo prav, da se vdaš,
razgled od tam je izjemen!

In tako sem, brez da bi kjerkoli na poti iz doline srečal en sam, samcat znak z napisom:

Razgledna točka ŠPICA 

… le-to čez nekaj minut vseeno dosegel. Grabil sem telefon in ves prepoten ter zadihan hitel v “direktnem prenosu” na Facebooku nekaj pojasnjevati tja v kamero, neprikrito ponosen na svojo intuicijo ter trmo ter salamensko jezen na …

Izpadlo je, da sem predvajal nemi film, saj – še danes ne vem zakaj – na posnetku ni bilo zvoka. Kar je konec koncev menda čisto koristno, saj se tako ne bom (znova) zameril tistim, ki sem jih v posnetku pošteno opral. Če kdo privoščljivo misli, da sem na tem mestu imenoval domače turistično društvo, ali pa morda planinsko društvo, nemara pa celo samega župana mesta, mu lahko zaupam … da so vse to samo insinuacije. Nikoli namreč ne boste vedeli  😛

Ko sem po dobri minuti nehal izigravati Charlieja Chaplina, sta se mi opotekajoč se iz druge smeri iz globine gozda nenadoma pridružila dva znanca, ne dosti zatem pa še ženski, ki sem ju prej pustil na klopci nad partizansko bolnico. In tako smo družno ugotavljali – prvoprispela sta se sicer vrh Mežakle pripeljala z avtom z gorjanske strani – da nihče od nas nikjer, niti za trenutek ni opazil table, ki bi usmerjala proti novi jeseniški turistični atrakciji, *ebeni …

Razgledni točki ŠPICA

Nekoliko smo pomodrovali, vsi družno pobentili čez nesposobnost tistih, ki te zadeve urejajo in spotoma rešili še nekaj svetovnih problemov. Treba pa je priznati – razgledni plato na nadmorski višini 1210 metrov, ki je takole čez prst primeren za kakih pet oseb – je čudovita točka z izjemnim pogledom na dolino, kamor – kakor v porogljivih šalah pravijo ljubljanski hokejski navijači – sonce nikoli ne posije. Prav nasprotno: Jesenice so se v oktobrskem nedeljskem dopoldnevu kopale v čudovitem soncu … no … vsaj tisti del severno od mejne črte, ki jo je s senco, ki jo dela Mežakla, slednja tudi odločno zarisovala preko doline. Na mini – platoju je tudi kovinska kaseta, v kateri popotnik najde knjigo, v katero se lahko vpiše, plato pa je opremljen tudi z lično izdelano informativno tablo, ki prikazuje točke, ki jih z višine nad mestom hribolazec lahko opazuje. Spodaj pa … ko človek takole gleda, se mu zdi, da vidi eno samo železnico! Sredi mesta je namreč ogromno površin videti povsem neuporabnih, prepredenih s progami, ki jih več nihče ne uporablja. Pa še mala pripomba: z vrha Mežakle je kopališče na Ukovi videti prav nobel in slikovito umeščeno v pokrajino.

Mala planinska četica se je po zaužitih priboljških počasi razšla. Obe ženski sta jo v dolino ucvrli še pred mano, avto-znanca pa sem na razgledni točki zapustil jaz.

Včasih sem vozil tovornjak v mednarodni špediciji. Dostikrat sem iskal kak naslov, a … ko sem ga enkrat našel, sem za vse večne čase zaprtih oči vedel, kje destinacija je. Enako zdaj velja za ŠPICO. Zadovoljen nad svojo osvojitvijo MountŠpiceŽakle, sem se napotil v dolino in pri tem ugotovil, da zadeva ni / ne bo ravno preprosta. Navzdol namreč noge na silni strmini po mojem mnenju trpijo celo bolj, kot navkreber, ko jih mora človek priganjati. Tu pa se – preklete! – nikakor nočejo ustaviti!

Tempo: tečejo mi solze

To pa ne zaradi tega, ker bi 625 metrov višinske razlike med ŠPICO in Jesenicami v dolino drvel s tako strašansko hitrostjo in bi mi mimo aerodinamično-plešaste betice pihal piš, kakor Valentinu Rossiju v najboljših časih, pač pa, ker sem preklemanske okončine s tako muko zaviral, da sem se ob tem pošteno spotil. In ko so mi enkrat v oči zašle potne kapljice, moji nesreči kar ni in ni bilo konca. Prav tako se mi ni in ni hotela približati dolina, pa čeprav sem navzdol drvel s hitrostjo snežnega plazu … tako se mi je vsaj dozdevalo.

Pa še ena posledica mojega turizma se je jela nakazovati – po domače povedano: musklfiber. S tem imam sicer s pešačenja proti Mariboru kar resne izkušnje, a vseeno …

Na poti navzdol sem v presledku med dvema glasbama, ki mi je sicer ves čas donela v ušesih, uspel slišati helikopter. In glej ga zlomka, prav v tistem sem se znašel na primerni točki, kjer sem z zanimive perspektive lahko posnel pristanek vojaškega helikopterja na jeseniški bolnišnici. K sreči v njem niso s planin prinesli mene, čeprav sem se čez kake pol ure precej ranjen domov privlekel tudi sam.

Zaključek: musklfiber je po dveh dneh še vedno tisto, kar občutim ob vsakem premiku. Pošteno povem, da bi se na ŠPICO rad še kdaj vrnil, saj je razgled na mesto od tam gor res neverjeten. Odgovornim za grdega jeseniškega račka pa v ksiht mečem pripombo, da naj za zadeve poskrbijo, kot se šika, ali pa naj bodo o njih večno tiho. Morda sem res nedeljski turist in usmerjevalne table kje obstajajo, a pošteno povedano: dvomim. Sicer pa – nedeljskih turistov je vedno dovolj. Le ŠPICE ob svojem španciranju po Mežakli nikakor ne bodo našli …

Debate o kaki koči, hladni pijači, ali enolončnici, pa se v kontekstu doživetega itak zdijo kot znanstvena fantastika in semkaj sploh ne sodijo.

Sicer pa … prav pred kratkim, smo skupaj z Občino Jesenice in nekaterimi drugimi deležnicami obilno reklamirali tako imenovano Juliano Trail. Me hočejo prepričati, da se podam po njenih poteh in spišem reportažo?

Sicer pa, da ne bom razumljen narobe: šele vzpon na razgledno točko nad mestom, Jeseničanu da dokončni občutek, na kako zelo slikovitem in lepem koščku Mat’ kurje tod živimo. Čudovito!!

Za sam konec pa bi si sposodil le še tisti čudoviti, desetletja star rek slovenske turistične organizacije:




Ostali aktualni prispevki

Vir simbolične naslovne fotografije: KLIK

Advertisements

Morda ste zgrešili

3 min read
2 min read
3 min read