web analytics
27 novembra, 2020

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

Kako bi bili videti naslovi v medijih v nekaterih trenutkih zgodovine, če bi takrat že obstajali socialni mediji

Pišem: Marko LUKAN

Današnja medijska pokrajina je v lovu za kliki postala neverjetno nizkotna. V želji po senzacijah se zdi, da se dna pravzaprav ne moremo več dotakniti, saj se vsakič znova izkaže, da gredo novinarji lahko še nižje. Tudi na našem – sicer povsem ljubiteljskem – portalu se je v zadnjih mesecih izkazalo, da so šle številke obiskov ob množici objav v zvezi s koronavirusom v nebo … odkar smo jih začeli pa namensko ignorirati, pa se je zanimanje in branje naših člankov zmanjšalo tudi deset- in večkrat … Običajno sicer največ odziva dosežejo bolj katastrofični članki; recimo vesti o izginulih ljudeh, katastrofalnih požarih, smrtonosnih virusih, vesoljskih obiskih, oblikovanju desničarske vlade in podobno …

Zato smo za bralce Gorenjske Onlin na novo zapisali nekaj zgodovinskih naslovov, ki bi se prav gotovo pojavili na spletnih socialnih medijih … če bi v času, ko so se dogodki zgodili, le-ti (spletni socialni mediji namreč) seveda že obstajali. Za konec pa dodali enega, ki je danes povsem verjeten.

Prvi naslov, ki bi ga dandanašnji prav gotovo našli v kakem mediju:

1912: Šest preživelih, ki bi v nesreči Titanica morali umreti

RMS Titanic (Royal Mail Ship Titanic) je bil britanski potniški prekooceanski parnik, ki je 15. aprila 1912 potonil v severnem Atlantskem oceanu potem, ko se je ladja zaletela v ledeno goro na svoji krstni plovbi iz Southamptona v New York. Od 2.224 potnikov in članov posadke jih je zaradi neupoštevanja varnostnih predpisov in napačnega ravnanja posadke umrlo 1.503, preživelo pa le 705, zato je to ena najhujših pomorskih nesreč v človeški zgodovini. Titanic je bil ob krstu 2. aprila 1912 največja in najbolj razkošna potniška ladja na svetu, bila je druga od treh ladij iz razreda Olympic britanske družbe White Star Line. Bil je tudi ena od prvih prekooceanskih ladij z bazenom na krovu. Ladja je bila zgrajena v ladjedelnici Harland & Wolff v Belfastu. Konstruktor ladje in glavni arhitekt Thomas Andrews je umrl v nesreči.

———-

1920: 17 stvari, ki bodo prepovedane, odkar ženske lahko glasujejo

Volilna pravica je bila na Slovenskem uvedena leta 1848. Štajerski deželni stanovi so zborovali v Gradcu in sklenili, da bodo ženske volile s posredniki. S tem patentom je volilno pravico imelo le 12 % vsega prebivalstva. Po naslednjem patentu iz 17. 3. 1849 so imele volilno pravice mladoletnice preko skrbnika, poročene ženske preko moža, vdove, ločene in neporočene ženske pa preko posrednika. Vendar teh določb niso sprejeli volilni redi mest. Glavna deželna mesta so namreč sprejela posebne statute za urejanje volilne pravice. Volilna pravica je bila po zlomu absolutizma leta 1861 uvedena glede na davčni cenzus (koliko neposrednih davkov je državljan plačal) in izobrazbo (volili so lahko tudi duhovniki, učitelji, profesorji, uradniki), ni bila pa povezana s starostjo in spolom.

V obdobju vzpona liberalizma je bila na deželni ravni volilna pravica omejena na moške: leta 1884 na Koroškem in Kranjskem, leta 1904 na Štajerskem in leta 1908 v Istri. Samo na Goriškem volilna pravica ni bila vezana na spol. Na Kranjskem je bila volilna pravica za davkoplačevalke uvedena leta 1886, v Ljubljani pa leta 1887. Volilno pravico so imele, a niso smele priti na volišče. Leta 1910 pa so jim bila vrata na volišče tudi dejansko odprta, a so volile na posebnem volišču. Prve volitve po novem volilnem redu so potekale 23. aprila 1911. Za žensko volišče v Ljubljani je bilo določeno poslopje dekliškega liceja na Bleiweisovi cesti, v zgradbi, kjer so danes prostori slovenskega zunanjega ministrstva.

Ženske so imele veliko vlogo pri narodnem gibanju: delovale so v različnih ženskih društvih, podpirale so ustanavljanje slovenskih šol, med prvo svetovno vojno so zbirale podpise za podporo Majniški deklaraciji, leta 1897 so v Trstu ustanovile časopis Slovenka. Leta 1902 je Društvo slovenskih učiteljic oblikovalo zahtevo po volilni pravici. Po prvi svetovni vojni so se vse tri politične sile (liberalna, katoliška in socialdemokratska) zavzele za sprejem ženske volilne pravice. Toda v državnem okviru Kraljevine SHS so bile vse zahteve zavrnjene. Uradni list je po prvi svetovni vojni 15. maja 1920 uvedel splošno volilno pravico na občinskih volitvah, tako so volili vsi, moški in ženske, ki so bili stari nad 21 let. S tem je bila v Sloveniji prvič uzakonjena splošna ženska volilna pravica. Liberalci v Beogradu (Jugoslovanska demokratska stranka) pa so 17. februarja 1921 to uredbo črtali. Splošna volilna pravica je bila ženskam ponovno dana šele leta 1945.

Volilno pravico so imele tudi udeleženke NOB med drugo svetovno vojno. Po drugi svetovni vojni je bil urejen tudi položaj nezakonskih otrok in položaj ženske kot državljanke, saj je včasih ženska izgubila državljanstvo, če se je poročila s tujcem. Enake pravice žensk od leta 1991 v Sloveniji določa 14. člen Ustave Republike Slovenije.

 

———-

1928: Ta čudna plesen ubija vse mikrobe

Odkritje penicilina pripisujejo škotskemu znanstveniku Alexandru Flemingu, ki je leta 1928 opazil, da v kulturi bakterij, ki se je okužila z glivami, v bližini le-teh bakterije ne uspevajo. Predpostavljal je, da ena od snovi, ki jo izločajo te glive v substrat, inhibira rast in razmnoževanje bakterij. Ko je vzgojil posamezne glive iz okužene kulture, je ugotovil, da to snov izloča čopičasta plesen (rod Penicillium), natančneje vrsta Penicillium chrysogenum. Filtrat iz kulture gliv je poimenoval »penicilin« in ga poslal v nadaljnje raziskave.

Bakteriostatičen učinek nekaterih plesni so sicer poznali že v antiki, vendar učinkovine niso izolirali. Natančneje sta tovrstno delovanje gliv opisala francoski zdravnik Ernest Duchesne leta 1897 in kostariški znanstvenik Clodomiro Picado Twight med letoma 1915 in 1927, a so njuna odkritja ostala neopažena.

Tudi poskusi uporabe penicilina so bili v začetku neuspešni, saj ga niso mogli proizvesti dovolj, da bi bilo zdravljenje učinkovito. Šele več kot deset let kasneje, leta 1939, je Howard Walter Florey z ekipo znanstvenikov z Univerze v Oxfordu dokazal in vivo učinkovitost in neškodljivost na poskusnih podganah. V Oxfordu so leta 1942 izvedli tudi prve uspešne klinične preizkuse penicilina.

Množična proizvodnja penicilina se je izkazala za težavno, vendar so ob pomoči novih odkritij s področja gojenja gliv in izolacije učinkovine do pričetka invazije v Normandiji v ZDA proizvedli že 2,3 milijona odmerkov. Med 2. svetovno vojno je penicilin tako bistveno zmanjšal število žrtev in amputacij zaradi okuženih ran med zavezniškimi vojaki. Težavo je predstavljalo predvsem dejstvo, da se penicilin aktivno izloča skozi ledvice, zaradi česar je bilo potrebno pogosto odmerjanje. Rešili so jo z dodatkom snovi, ki tekmuje s penicilinom za vezavo na transportne molekule v celicah nefronov in s tem upočasnjuje njegovo izločanje (t. i. kompetitivni inhibitor).

Po 2. svetovni vojni je postal penicilin najbolj uporabljan antibiotik sploh, s kemijsko modifikacijo njegove strukture pa so izdelali snovi, ki so učinkovite proti širšemu spektru bakterij kot sam penicilin.

Za odkritje penicilina, njegove uporabe za zdravljenje bakterijskih okužb in njegove kemijske zgradbe so Alexander Fleming, sir Howard Walter Florey ter Ernst Boris Chain leta 1945 prejeli Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino.

 

———-

1929: Neverjetne reakcije na zlom borze

Na dan, ki se je v zgodovino zapisal kot črni četrtek, je val prodajanja paničnih vlagateljev zatresel temelje ameriške borze. Ob 11. dopoldne v četrtek, 24. oktobra 1929, eno uro po začetku poslovanja, je borzo zajela panika. Vlagatelji, ki so kupili delnice podjetij, za katere so jim zagotovili, da so uspešna in se širijo, so svojim posrednikom naročili, naj jih prodajo – za vsako ceno, včasih skorajda za nič.

New york times je tako v živo poročal: “Zajel jih je strah..Na tisoče posrednikov je vrglo svoje delnice v vrtinec na borzi, da bi iztržili vsaj kanček vložka.” V jutru, ko je mehurček počil, so bili vlagatelji, ki so imeli na papirju velikansko premoženje, finančno uničeni prej, kot so lahko telegrafi prinašali slabe novice. Na tleh borze se je razvnela blazna gonja po prodaji. Zaradi nedostojnega kaosa, so uredniki zaprli galerijo za obiskovalce.

Okoli poldneva se je zdelo, da je najhujša panika mimo, in začela se je reševalna operacija. Skupina uglednih bankirjev in finančnih se je odločila združiti sredstva v višini 20 do 30 milijonov dolarjev, da bi kupili svežnje delnic. Uro zatem je Richard Whitney, veseli in samozavestni podpredsednik borze, prišel na podij. Naročil je 10000 delnic po ceni nad povpraševanjem. Potem je obiskal še 20 okenc in kupil velike količine delnic. V nekaj minutah je porabil 20 milijonov denarja bankirjev.

Toda učinek je bil kratkotrajen. Ker telegrafski aparati niso dohajali številnih transakcij, so še vedno bruhali mračne novice, čeprav se je trg v odzivu na dramatični poskus reševanja pobral. To pa je sprožilo nadaljnjo mrzlično prodajo delnic. Borzni posredniki, do kolen zasuti z naročili za prodajo in telegrafskimi trakovi, so obupno poskušali izračunati, koliko njihove stranke izgubljajo iz minute v minute.

Po končanem štetju so tisti dan po čedalje nižjih cenah prodali 12.894.650 delnic. Prejšnji mesec je bil povprečni dnevni promet 4 milijone.

V nedeljo so časopisi razglasili, da je najhujša kriza mimo in da se bo v naslednjem tednu poslovanje popravilo. Toda v ponedeljek so začele delnice ponovno padati in v torek “grozljivi torek” je bilo jasno, da najhujše šele prihaja. Tisti dan so prodali skoraj 16,5 milijona delnic, potem pa je trg razpadel. Nikogar tudi ni bilo več, da bi prodajal delnice, in v enem samem dnevu je izginilo za 14 milijard dolarjev papirnatih dobičkov. V nekem trenutku je kurir ponudil en dolar za sveženj delnic, ki je bil še teden prej vreden 100.000 dolarjev in ga dobil.

Kljub prevladujoči črnogledosti so nekateri izražali zaupanje. Med njimi je bil tudi John D. Rockefeller, ki je drzno naznanil, da on in njegova družina kupujejo “trdne splošne delnice”.

 

———-

1948: Pet popolnoma norih načrtov za prehranjevanje ljudi v zahodnem Berlinu, za katere ne boste verjeli, da so resnični

Berlinska blokada (24. junij 1948 – 12. maj 1949) je bila ena prvih velikih mednarodnih kriz hladne vojne. Med večnacionalno okupacijo Nemčije po drugi svetovni vojni, je Sovjetska zveza Zahodnim zaveznikom blokirala dostop do železnic, cest in kanalov do berlinskih sektorjev, ki jih je nadziral zahod. Sovjeti so ponudili opustitev blokade, če bodo zahodni zavezniki prekinili z uporabo novoustanovljene nemške marke iz zahodnega Berlina.

Zahodni zavezniki so zato organizirali t.i. zračni most za Berlin (26. junij 1948 – 30. september 1949), s katerim so oskrbovali prebivalce Zahodnega Berlina. Glede na številčnost mestnega prebivalstva je šlo za izjemen podvig.

Američani in Britanci so nato začeli skupno operacijo v podporo celotnemu mestu. Letalske enote ameriških, britanskih, francoskih, kanadskih, avstralskih, novozelandskih in južnoafriških zračnih sil so v enem letu opravile več kot 200.000 poletov, ki je zahodne Berlinčane, oskrbelo z gorivom, hrano in drugimi potrebščinami. Po prvotnem načrtu naj bi zahodni zavezniki mestu dostavili 3.475 ton zalog dnevno. Do pomladi 1949 je bila ta številka pogosto dvakratno presežena, največja dnevna dobava pa je znašala 12.941 ton. 

12. maja 1949 je ZSSR odpravila blokado Zahodnega Berlina. Nekaj časa so Američani in Britanci vseeno še naprej oskrbovali mesto po zraku, saj jih je skrbelo, da bodo Sovjeti preprosto ponovno uvedli blokado, s prekinitvijo pa le skušali razbiti zahodne oskrbovalne linije. Berlinski zračni most se je uradno končal po petnajstih mesecih – 30. septembra 1949. Ameriške zračne sile so v 278.228 poletih v Berlin dostavile 1.783.573 ton (76,40% vsega dostavljenega materiala), RAF pa 541.937 ton (23,30%). Skupaj so po zraku v mesto dostavili 2.334.374 ton materiala, od tega skoraj dve tretjini premoga.

Letala C-47s in C-54s so skupaj preleteli več kot 148.000.000 km (sto oseminštirideset milijonov kilometrov), kar skorajda predstavlja oddaljenost med Zemljo in Soncem. Na vrhuncu dogajanj ob zračnem mostu je eno letalo doseglo Zahodni Berlin vsakih trideset sekund.

Med operacijo je strmoglavilo sedemnajst ameriških in osem britanskih zrakoplovov. Kot rezultat operacije so zabeležili 101 smrtno žrtev, ki pa so bile večinoma posledice nesreč, ki se niso zgodile med poleti. Umrlo je 40 Britancev in 31 Američanov, 30 je bilo pripadnikov drugih narodov.

Berlinska blokada je služila za poudarjanje konkurenčnih ideoloških in ekonomskih vizij povojne Evrope in je igrala veliko vlogo pri vključitvi Zahodne Nemčije v NATO pakt nekaj let pozneje (1955).

 

———-

1969: To je najpomembnejša fotografija astronavta, ki jo boste videli ves dan

Pristanek na Luni je prihod vesoljskega plovila na površje Lune, Zemljinega edinega naravnega satelita. Kot Zemlji najbližje in najbolj dostopno nebesno telo solidne velikosti je bila Luna logičen cilj vesoljskih programov vse od začetka dobe raziskovanja Vesolja. Večina dozdajšnjih odprav se je končala z bolj ali manj kontroliranim padcem robotske sonde na Lunino površje, ob čemer se je sonda raztreščila, 20 odprav pa je doseglo mehak pristanek. Nekaj od njih je naknadno izvedlo še izstrelitev pristajalnega modula z Luninega površja in njegovo vrnitev na Zemljo, od tega šest s človeško posadko.

Prvi objekti človeške izdelave so dosegli Luno v času hladne vojne sredi 20. stoletja, ko je potekala zagrizena vesoljska tekma med takratnima velesilama Sovjetsko zvezo in Združenimi državami Amerike. Sovjetska sonda Luna 2 je 13. septembra 1959 postala prvi objekt, ki je treščil na Luno, nekaj let kasneje pa sta velesili v razmaku nekaj mesecev izvedli prva mehka pristanka robotskih plovil (sovjetska Luna 9 31. januarja 1966 in ameriški Surveyor 1 30. maja 1966). Vrhunec je dosegel ameriški program Apollo s prvim človeškim pristankom na Luni, kar je uspelo odpravi Apollo 11 20. julija 1969. Združene države Amerike so do leta 1972 izvedle še pet človeških in več robotskih odprav na Luno, nato pa je vesoljska tekma zamrla in z njo tudi tovrstne zapletene, drage in tvegane odprave. Zadnji človek je zapustil Lunino površje 14. decembra 1972.

Prvi mehak pristanek na Luni po pristanku sovjetske sonde Luna 24 19. avgusta 1976 je izvedla šele kitajska sonda Čang’e 3 14. decembra 2013. V vmesnem času so poleg ameriških v Luno kontrolirano treščile še sonde Japonske (Hiten 1993 in SELENE 2009), Evropske (SMART-1, 2006), Indijske (Čandrajan-1, 2008) in Kitajske vesoljske agencije (Čang’e 1, 2009). Trenutno je v različnih fazah načrtovanja še nekaj pristankov, vključno s prvimi zasebnimi, naslednjega koraka raziskovanja Lune – človeškega pristanka z vzpostavitivjo stalnejše naselbine – pa zaenkrat ni na vidiku.

 

———-

1980: Ne boste verjeli, kaj so našli v Titovi trugi!

Pogreb Josipa Broza Tita, predsednika SFRJ, je bil 8. maja 1980, štiri dni po njegovi smrti 4. maja. Njegov pogreb je pritegnil številne svetovne politike. Glede na število prisotnih politikov in državljanov velja njegov pogreb za enega največjih pogrebov v zgodovini, saj se ga je udeležilo 209 delegacij iz 127 držav, štirje kralji, pet princev, šest predsednikov parlamenta, 31 predsednikov držav, 22 predsednikov vlad in 47 zunanjih ministrov.

Tito je zbolel konec leta 1979 in je bil januarja 1980 sprejet v ljubljanskem kliničnem centru, kjer so mu kmalu zaradi zamašenih žil amputirali levo nogo. Umrl je 4. maja 1980 zaradi gangrene, komaj tri dni pred njegovim 88 rojstnim dnem. Modri voz (uradno modri vlak) je dan po smrti njegovo truplo v krsti odpeljal v jugoslovansko prestolnico Beograd (danes glavno mesto Srbije), kjer je krsta vse do pogreba ležala v stavbi zveznega parlamenta.

Do leta 1979 se je Titovo zdravstveno stanje močno poslabšalo zaradi sladkorne bolezni predvsem pa zaradi zamašitja žil na njegovi levi nogi. K poslabšanju njegovega zdravja je prispevalo še kajenje in precej pitja alkohola.

3. januarja 1980 so Tita sprejeli v Univerzitetni klinični center v Ljubljani na preiskave krvnih žil na njegovi levi nogi. Dva dni pozneje so ga po angiografiji poslali v rezidenco na grad Brdo pri Kranju s priporočilom za nadaljnjo intenzivno zdravljenje. Angiografija je pokazala, da sta bili površinska stegnenična žila in žila Ahilove tetive na Titovi levi nogi zamašeni. Zdravniški svet je sestavil skupino z osmimi zdravniki med katerimi sta bila ameriški zdravnik Michael DeBakey ter sovjetski zdravnik Marat Knjazev.

DeBakey in Knjazev sta privolila na obvod zamašene žile. Prvo operacijo so opravili v noči iz 12. na 13. januar. Sprva se je zdelo, da je bila operacija uspešna, vendar je bilo v nadaljnjih urah ugotovljeno, da ni bila. Zaradi močne poškodbe žil, ki je povzročila prekinitev krvnega pretoka in pospešeno devitalizacijo leve noge so morali 20. januarja Titu amputirati levo nogo, da bi preprečili širjenje gangrene. Ko je Tito ugotovil kaj ga čaka, se je čim bolj upiral operaciji. Na koncu se je po srečanju s svojima sinovoma Žarkom in Mišom dogovoril za amputacijo noge. Po drugi operaciji se je Titovo zdravstveno stanje začasno izboljšalo in začel je s rehabilitacijo. 28. januarja so ga z oddelka za kardiovaskularno kirurgijo premestili na oddelek za kardiologijo. V prvih dneh februarja 1980 se je njegovo zdravstveno stanje dovolj izboljšalo, da je lahko opravljal nekatere svoje redne predsedniške naloge. Aprila se je Titovo zdravstveno stanje znova poslabšalo.

V začetku februarja 1980 pa je postalo jasno, da je je Titovo življenje v smrtni nevarnosti in jugoslovansko politično vodstvo je v največji tajnosti začelo priprave na njegov pogreb. Titova želja je bila, da bi ga pokopali v Hiši cvetja na Dedinju, na hribu, ki gleda na Beograd.  Moma Marković, direktor Radiotelevizije Beograd ter Dragoljub Stavrev, podpredsednik zvezne vlade, sta naredila načrte za pripravo pogreba.

4. maja 1980 je 87- letni predsednik Josip Broz Tito – le tri dni pred svojim 88. rojstnim dnevom – zaradi gangrene ob 15:05 umrl na oddelku za kardiovaskularno kirurgijo Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. Umrl je v sedmem nadstropju v najmanjši sobi jugovzhodnega dela bolnišnice, ki jo danes zdravniki uporabljajo za kardiovaskularno operacijo.

5. maja je modri vlak zaradi slabega stanja Titovega trupla iz Ljubljane v Beograd pripeljal le prazno zaprto krsto. Pravo Titovo truplo so z vojaškim helikopterjem pripeljali v Beograd.

Titov pogreb je potekal 8. maja 1980. Dvakrat so ga pokopali, prvič je pogreb potekal pred kamerami in dostajanstveniki, drugič pa ponoči, zasebno. Njegovo krsto so pokopali v globok grob in jo na vrhu prekrili s cementom in 9-tonskim sarkofagom. Komunisti so se bali, da bi kdo ukradel truplo tako, kot tisto od Charlia Chaplina. 9-tonski sarkofag so postavili z žerjavom.

Tito je bil torej pokopan v beograjskem mavzoleju Hiša cvetja na Dedinju. Tam stoji njegov betonski grob z napisom JOSIP BROZ – TITO 1892 – 1980. Obiskovalci so kmalu ugotovili, da grob ne vsebuje rdeče zvezde ali katerega koli simbola povezanega s komunizmom, ki je bil del Titovega življenja. Hiša cvetja je od takrat postala turistična destinacija in znamenitost Beograda, ki jo je doslej obiskalo na milijone ljudi.

 

———-

1997: Največja SVINJARIJA! Namerno se je opijanil?!?! Poglejte posnetek, ki resnično pretresa!

Diana Frances Spencer, znana tudi kot princesa Diana, Lady Diana oziroma okrajšano Lady Di, valižanska princesa, * 1. julij 1961, Sandringham, Norfolk, Anglija, † 31. avgust 1997, Pariz, Francija.

Diana Spencer je bila prva žena Charlesa, valižanskega princa in prestolonaslednika, ki je najstarejši otrok britanske kraljice Elizabete II.

Rodila se je v britanski plemiški družini kot četrti otrok in tretja hči Johna Spencerja, vikonta Althorpa, in Frances Roche. Odraščala je v Park Housu, ki se nahaja na posestvu Sandringham, in se izobraževala v Angliji ter Švici. Leta 1975, ko je njen oče podedoval naslov grofa Spencerja, je postala Lady Diana Spencer. V javnosti je postala znana februarja 1981, ko je bila objavljena njena zaroka s princem Charlesom.

Njeno poroko s princem 29. julija 1981, ki je potekala v stolnici sv. Pavla, je preko televizije spremljalo več kot 750 milijonov ljudi. S poroko je postala valižanska princesa, vojvodinja Cornwalla, vojvodinja Rothesaya in grofica Chesterja. V zakonu je rodila dva sinova, princa Williama in Harryja, ki sta prišla na drugo in tretje mesto v liniji nasledstva britanskega prestola. Kot žena prestolonaslednika je Diana prevzela nekatere dolžnosti in zastopala kraljico v tujini. Dejavna je bila tudi na dobrodelnem področju in je med drugim podpirala Mednarodno kampanjo za prepoved protipehotnih min.

Diana je ostala pod drobnogledom medijev tudi po ločitvi od princa 28. avgusta 1996, ki je sledila izvenzakonskim aferam obeh partnerjev. Zanimanje za njeno življenje ni ugasnilo niti po njeni smrti v prometni nesreči v Parizu 31. avgusta 1997. Njen pogreb je bil eden najvidnejših dogodkov v zgodovini televizije.

31. avgusta 1997 je Diana umrla v prometni nesreči v cestnem predoru Pont de l’Alma v Parizu. V nesreči sta umrla tudi njen spremljevalec Dodi Fayed in voznik Henri Paul. Njen pogreb je preko televizije spremljalo več kot 32 milijonov ljudi v Združenem kraljestvu in še na milijone po vsem svetu. Britanske televizije so dosegle eno najvišjih gledanosti v zgodovini.

Prva francoska sodna preiskava je zaključila, da je nesrečo zakrivil pijan šofer, torej Paul, ki je izgubil nadzor nad vozilom. Febuarja 1998 je lastnik pariškega hotela Ritz, kjer je Paul delal, Mohamed Al-Fayed, javno izjavil, da je bila nesreča načrtovana, zanjo pa je obtožil MI6 in edinburškega vojvodo Filipa, moža kraljice Elizabete. Leta 2004 so preiskavo sprožili tudi v Londonu, ki je v letih 2007 in 2008 zaključila, da sta nesrečo povzročili Paulova malomarnost in paparaci, ki so sledili vozilu. 7. aprila 2008 je sodišče podalo sodbo, da je šlo za nezakonit uboj. Dan pozneje je Al-Fayed sporočil, da bo zaključil svoj desetletni boj, s katerim je hotel doseči, da bi nesrečo obravnavali kot umor. Dejal je, da je to storil zaradi princesinih otrok.

Nepričakovana tragična smrt izjemno priljubljene članice kraljeve družine je sprožila val izrekanja sožalij in drugih izjav različnih javnih osebnosti, pa tudi navadnih ljudi po vsem svetu. Ljudje so še več mesecev pred kensingtonsko palačo puščali cvetje, sveče, kartice in osebna sporočila. Še isti dan, 31. avgusta 1997, so princ Charles in Dianini sestri poskrbeli za prevoz Dianinih posmrtnih ostankov v krsti, oviti v kraljevo zastavo, iz Pariza v London. Do pogreba so jo postavili v kraljevo kapelo v palači St James.

Dianin pogreb je potekal 6. septembra 1997 v Westminstski opatiji. V procesiji za krsto so se zvrstili Dianina sinova, princa William in Harry, bivši mož princ Charles, kraljičin mož in Dianin bivši tast princ Filip, Dianin brat grof Spencer in predstavniki nekaterih dobrodelnih organizacij, ki jih je podpirala. Na pogrebu je Elton John izvajal njej posvečeno pesem Candle in the Wind. To je bila edina priložnost, ko je bila pesem izvedena v živo. Istega leta je bila izdana kot singl, prihodek od prodaje pa je šel dobrodelnim organizacijam, ki so delovale pod Dianinim pokroviteljstvom.

Pokop se je odvil v ožjem krogu pozneje istega dne. Poleg duhovnika so bili prisotni bivši mož, sinova, mati, sestri, brat in bližnji prijatelj. Dianino telo so oblekli v črno obleko z dolgimi rokavi, ki jo je oblikovala Catherine Walker in ki jo je Diana izbrala nekaj tednov prej. V roke so ji dali rožni venec, ki ji ga je podarila mati Tereza. Ta je umrla isti teden kot Diana. Dianin grob se nahaja na otoku na posestvu v Althorp Parku, ki je že stoletja v lasti družine Spencer.

Krsto je nesel 2. bataljon kraljevega regimenta valižanske princese, ki jo je odnesel na otok in položil v grob. Najprej so jo nameravali pokopati v družinski grobnici Spencerjevih v lokalni cerkvi v bližnjem Great Bringtonu, vendar je grofa Spencerja (Dianinega brata) skrbelo zagotavljanje varnosti in zaščite pred množico obiskovalcev, ki bi lahko preplavili Great Brington. Zato se je odločil, da bodo Diano pokopali na otoku, kjer bodo zlahka skrbeli za njen grob in kamor bodo imeli dostop le sorodniki, vključno s sinovoma Williamom in Harryjem.

 

———-

2020: NOVO RAZKRITJE: S tem ga je ‘UBIL’, Janša Luko Meseca pregnal z besedami: S tem je konec, moral boš začeti delati …

Ivan Janša je pri krstu dobil ime Janez. Šolal se je v domačem Grosuplju, na klasični gimnaziji v Stični, današnji Srednji šoli Josipa Jurčiča, in po tem v Ljubljani. Leta 1982 je na takratni Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo končal študij Splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite (danes obramboslovja).

Janša je bil član in funkcionar Zveze komunistov Slovenije (ZKS), vendar je bil pozneje iz ZKS izključen.

Vprašalnik ZKS, ki ga je pred vstopom izpolnil Janez Janša

V Časopisu za kritiko znanosti in Mladini je objavljal o nujni prenovi JLA. Širši javnosti je postal znan 31. maja 1988, ko je z njegovim prijetjem Služba državne varnosti sprožila afero JBTZ. Proces proti četverici, v katerem so Janšo, Davida Tasića, Francija Zavrla ter podčastnika JLA Ivana Borštnerja pred vojaškim sodiščem obtožili izdaje vojaške skrivnosti, je sprožil močan odziv javnosti, ki je še pospešil zahteve za demokratizacijo slovenske družbe. Njegov takratni prijatelj Igor Bavčar je ustanovil Odbor za varstvo človekovih pravic, ki se je potegoval, da bi četverici omogočili branjenje s prostosti in sojenje pred civilnim sodiščem v slovenskem jeziku. Janez Janša je bil obsojen na leto in pol zapora.

Januarja 1989 je bil Janša eden od soustanoviteljev Slovenske demokratične zveze (SDZ), ene prvih opozicijskih strank v takratni Socialistični republiki Sloveniji, maja istega leta pa je odšel na prestajanje zaporne kazni, ki jo je končal po tretjini trajanja.

Janša je bil na prvih večstrankarskih volitvah v Sloveniji aprila 1990 izvoljen za poslanca in je maja postal minister za obrambo v Demosovi vladi pod vodstvom Lojzeta Peterleta. Pod njegovim vodenjem je iz Teritorialne obrambe nastala Slovenska vojska, ki je v osamosvojitveni vojni poleti 1991 z relativno malo žrtvami izšla kot zmagovalka.

Na kongresu jeseni 1991 je SDZ razpadla in se razcepila v dve novi stranki, Demokratsko stranko (DS), ki se je 1994 združila z LDS, ter Narodno demokratska stranka (NDS), ki se je pozneje združila s SKD. Janša se ni pridružil nobeni od njiju, pač pa se je spomladi leta 1992 pridružil Jožetu Pučniku in njegovi Socialdemokratski stranki Slovenije (SDSS).

Janša je bil minister za obrambo v dveh Drnovškovih vladah, 1992–1993 (2. vlada Republike Slovenije) in 1993–1994 (3. vlada Republike Slovenije).

Marca 1994 so ga razrešili zaradi afere Depala vas, v kateri so vojaške osebe aretirale policijskega sodelavca v civilu. Predlog o razrešitvi je podal predsednik vlade Slovenije Janez Drnovšek. Po razrešitvi Janše je njegova Socialdemokratska stranka Slovenije izstopila iz vlade, ter odšla v opozicijo.

Funkcijo obrambnega ministra je opravljal tudi v sedemmesečnem obdobju Bajukove vlade leta 2000.

Leta 1993 ga je tretji kongres SDS (takrat še Socialdemokratske stranke) izvolil za predsednika. Ponovno je bil izvoljen za predsednika SDS na kongresih stranke leta 1997, leta 2001, leta 2005 in leta 2009. SDS se je leta 2004 preimenovala v Slovensko demokratsko stranko, kratica SDS je ostala.

Na prvih volitvah v evropski parlament pa je dobila dve poslanski mesti. SDS se je v evropskem parlamentu pridružila Evropski ljudski stranki (desno-sredinska stranka) in s tem prekinila socialdemokratsko povezavo nekdanje Pučnikove SDS.

V protestih, ki so se razplamteli v času druge Janševe vlade v zimi 2012–2013, sta bila izpostavljena Janša in njegov politični tekmec Zoran Janković zaradi poročila protikorupcijske komisije, ki je pri obeh zaznala »obremenjenost s korupcijskimi tveganji«. Protestniki so zahtevali umik z oblasti celotne politične elite, kar pa se žal ni zgodilo … posledice pa so vidne tudi danes.

Zlasti so negativno odmevali v levem delu javnosti nekateri javni nastopi Janeza Janše in drugih predstavnikov SDS, po elektronskih medijih in v poslanici shodu Zbora za republiko 8. februarja. Varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek-Travnik je v Janševem govoru, ki je najbolj odmeval v delu, ko je delovanje političnih nasprotnikov označil z »levim fašizmom«, zaznala sovražni govor.

Poročilo KPK o Janševem premoženjskem stanju je pozneje odpravilo Vrhovno sodišče, (zopet) aktualni predsednik vlade pa s svojo kliko še naprej na dnevni bazi žali inteligenco tega malega, a žilavega naroda, ki se mu ponovno upira. Ko bo nekoč pokrov odneslo …

 

———-

Pa vi, dragi bralci Gorenjske Online? Si tudi vi želite, da vas začnemo zasipati s senzacionalističnimi naslovi? Kaj menite o vsem skupaj?

Advertisements

Morda ste zgrešili

2 min read
5 min read
1 min read