web analytics
29. novembra, 2020

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

Ich liebe mich!

Pišem: Brigita B.S.

Zase bi zares težko rekla, da sem egoistična. Toliko sem, toliko kot moram biti, da živim. Zame so na prvem mestu otroci, brez tega nekako ne gre. Kolikokrat grem v trgovino, ker so moje hlače zašite že petič in sem nujno potrebna novih … ko pa enkrat pridem tja, pa preprosto vidim samo srčkane stvari, ki jih “potrebujeta” moji punci. Tega, da zaradi vsega, kar imata, ne moreta niti pošteno zapreti predala in omare, mi najbrž sploh ni potrebno povedati, mar ne? In rezultat tega je, da se domov vrnem s polnimi vrečkami robe za dekleti, sami sebi pa še šestič zakrpam hlače. Zanemarimo dejstvo, da punci oblačila dostikrat prerasteta praktično brez tega, da bi jih nosili. Starševski nagon je premočan, vsaj pri meni je tako. Imam dve deklici. Stari pet in deset let. Zadnjič sem našla besedilo, ki mi je služilo kot ventil, ko sem krmarila med njima, svojimi željami in egoizmom. Bilo je nekoč … za devetimi gorami in dolinami, v drugi deželi … pet let nazaj …

Jutro. Budilka številka ena. Pride povedat, da gre gledat’ risanke, da naj kar še malo spim. Jaz pa sem seveda zbujena od tistega trenutka, ko zaslišim stopicljanje malih korakov proti spalnici. Odkar imam otroke, spim kot zajec, vedno z enim očesom odprtim … Čez pet desetink sekunde budilka številka dve. Smeh in čebljanje. Sama sebi zadosti … prvih pet minut. Potem se zavem, da nobena sama sebi mleka ne more pogreti. Jasno, vstanem. Sprehodim se do posteljice in pričaka me širok nasmeh in migajoče nogice, ki s sebe odstranjujejo dekico. V sekundi je pri meni tudi budilka številka ena. Obe budilki se kaj hitro uglasita in dan se začne. Nase navlečem –  pozor! –  športen modrček. Seveda v nikakršni povezavi s športom. Pač pa z udobnostjo. Oblika prsi v njem je … hm … najbolj podobna palačinkam. A koga to briga. Pomembno je le, da mi med neskončnim sklanjanjem kaj ne uide. Sexy izgled je porinjen daleč nazaj.

In potem sesanje. Ja, tudi jaz imam I ROBOT – samo sebe. Mislim dobesedno. I robot. Jaz robot. Vedno in povsod. Po vogalih, v predalih, ravne in krive površine. Tramovi strehe. Kadar pride kdo na obisk, se vedno čudi, kako čisto imamo. Menda ni videti, da sploh imam otroke. A res, ali kaj? No, sedaj veste. Ni, da ni. I am a robot. Jaz sem robotska.

Frizura? Kaj je to. S prsti si grem skozi lase. Dobro bo. Otroci so polni brezpogojne ljubezni. Njim ni pomembno ali ima mami kodre, urejene šiške ali pa sračje gnezdo. Nekoč bodo v njem našli kako figurico iz kinder jajčka in mi bodo zelo hvaležni.

Obleka je pa sploh zgodba zase. Na zgornjih delih so vidni madeži mleka, ki so posledica podiranj kupčka. In potem je budilka številka dve mokra in jo hitim preoblačit in potem pozabim nase, nekaj že pride vmes. In potem “kupček” krasno strdi. Je pa vzorec  vsekakor unikaten.

Nato pa – bingo! Pride dan, ko imam izhod. Slišati je huje, kot dejansko je. Pač … mama je na porodniški in od nje je nekako za pričakovati, da je doma. Ampak pozor – prihaja fešta! Že ves mesec prej vem, kaj bom oblekla. Kako se bom našminkala. In pozor – obula petke. Dobro, niso ne vem kako visoke, a so vseeno petke. Ves večer padajo komplimenti. Kako sem lepa, pa vedno mlajša in krasna in oh in sploh … da mi ego kar uhaja izpod nadzora. Pod vsemi madeži, neurejeno frizuro, mogoče nekoliko neurejenimi obrvmi in vrečastimi cunjami – se še vedno skriva hot mama!

Hot mama je še vedno prisotna!! Kak dan malo manj, kak dan malo bolj, a je tukaj. Ker nisem narejena po reglcih, sem potrebovala kar nekaj let, da sem se sprejela. Sama pri sebi sem morala najti adute, ki so samo moji in zaradi katerih imam še večjo vrednost. Saj vemo, da največ šteje srce … ja, ja, jasno! … a je tudi lepo, ko svoj odsev v ogledalu pozdraviš z nasmehom. Velikokrat me prav ta ustavi v ogledalu. Ustavim se in se zazrem vanj. Naslonim se na umivalnik in se globoko zazrem v rjave oči. Nasmejem se in se spet zresnim. Spet se nasmejem, tokrat na široko, spet zaprem usta. Vidim lepo  (mlado) žensko. Bližam se štiridesetim, a jih ne čutim. Tudi moja osebnost jih ne. Še vedno sem otrok. Razigrana in s tisoči zakajev v glavi …  in na jeziku. Moje rjave oči se iskrijo in so navihane. Lica so rahlo obarvana, otroško rožnata. Všeč so mi moja usta, moj nasmeh. Zobje … niso ravni, ne bleščeče beli in niso popolni, a so moji in moj nasmeh z njimi krasen in samo moj. Lasje so temni in pristriženi v daljšo paževsko pričesko. Nosim očala, taka ta piflarska; naravnost obožujem jih. Na koncu koncev sem to jaz. Malo hodeče nasprotje … ozek pas in široki boki, štirideseta in otročja … polna tetovaž, ki me delajo malce posebno. Tako si rada domišljam. Pa jih nimam zaradi tega! Gre za zgodbe mojega življenja, v vsaki se skriva nauk in modrosti … in tudi to me dela malo drugačno. Nisem samovšečna, le ponosna sem na to, kar sem postala in le zakaj se ne bi imela rada?  

Verjamem, da sem s tem, da se imama rada, svojima puncama vzor. Sploh sedaj, ko sta zapustili rojstno deželo in prišli v neznano. Pisala sem že o tem, kako sem se dajala v nič, ker nisem bila zaposlena in sem bila »samo« doma. Pisala sem tudi o tem, kako sem šele kasneje dojela, kako velika je bila moja vloga pri njunem sprejemanju novega. V takih trenutkih se daš na stranski tir, a pravi jaz je še vedno prisoten. Svojo moč daš njima, čeprav na samem jokaš. Ampak nehaš, ko ju opazuješ. Med njimi vsemi. Svoja otroka, ki sta spremembo sprejela … neboleče in z nasmehom.  Tudi, ko je bilo hudo si tam, da zamahneš z roko in jima rečeš, da saj to pa ni nič takega in jima poveš, kako srečni sta pravzaprav lahko. In si pokončen toliko časa, da dojameta. Dojameta, da sta bogati s prijatelji, z znanjem, z življenjem.

Zadnjič sem gledala, kako medvedka uči mladiča plezati po hribu navzgor, po strmi skalnati steni. Ko je bil tik pred vrhom, ga je z gobčkom porinila nazaj dol … vsaka šola nekaj stane. Tudi sama sem podobna medvedki (v zimskih mesecih sem skoraj ravno toliko kosmata  😉 ). Tu sem, da vodim, da pomagam; dekleti pa bosta sami morali vstajati, plezati in hoditi. Tu sem, da dam roko in objem. Življenja pa se naučiš le, če ga živiš. In če ga želiš polno živeti,  ga moraš najprej sprejeti.

Vrtec, njen prvi “delovni dan” v Zgornji Avstriji. Navdušenje …. ki ga je bilo konec v treh dneh. Nikoli sicer ni rekla, da ne bi šla. Da noče več iti. Vseeno je prevladala njena pustolovska žilica. In je odhajala; zjutraj  nasmejana, prihajala pa tiha, kdaj pa kdaj objokana. Ne razumejo me, je pravila. In jaz ne njih. Lizika mi je padla in jo je ena punčka vzela in jo spravila v žep. Nisem vedela, kako naj ji rečem, da je moja …take malenkosti. Zanjo pa strašansko pomembne. Lomilo se mi je srce. Ampak sva ob vsem tem rasli obe. Vsaka v svojo smer, a sva rasli. In lizika je postala most, po katerem se je sprehodila v nova prijateljstva. Mesec dni kasneje je bila prerojena. Sklenila je prijateljstva, spoznala fantka – zaradi katerega zvečer stojimo pred omaro in gledamo, kaj obleči, da bo dekle lepo. Sprijateljila se je s fantkom, s katerim sta sklenila zavezništvo. Zdaj prihaja domov navdušena … Veš mami, mi je iz žepa na igrišču padla šminka (vazelin  😉 ) in jo je spet vzela tista …  ista … vzela … grrr … pa jo je moj prijatelj držal, da sem lahko nazaj vzela tisto, kar je mojega … Ni kaj, zrasla je. Močna je po mami, kaj naj drugega rečem   😛  Prav po žensko se znajde  😀 

Egoizem … ni nujno, da ima negativen prizvok. Tudi kozarec vina ob kosilu ni nujno nekaj slabega. Jasno – dokler je to res kozarec in ni liter, dva. Moraš se imeti rad, postaviti neke meje … pa pasti in se pobrati. Ampak vztrajati. To je to. In iti ter si kupiti hlače. Pika. Moj mož zaznava problem. Reši ga tako, da mi kupi bon za trgovino, v kateri ni mogoče kupiti ničesar za otroke. Moj egoizem včasih pač potrebuje pomoč in egoistično jo sprejmem. Samo ženska sem, egoizem je nekje v moji osnovni opremi … serijsko.

Und … Ich liebe mich! Punkt.

——————————————————————————————————————————–

Advertisements

Morda ste zgrešili

3 min read
2 min read
3 min read