web analytics
23. oktobra, 2021

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

Hokej v krvi

Pišem: Marko LUKAN

Tole, čemur boste, dragi bralci, priča v tem intervjuju – lahko rečemo tudi labodji spev. Temu lahko rečemo labodji spev intervjujev, kakršne ste lahko prebirali v zadnjih letih. Saj ne, da bi piscu le-teh zmanjkalo idej, ali pa zanimivih ljudi, s katerimi bi se dalo opraviti zanimiv pogovor. Le da …

Jermen se je staknil. Vedno težje sprocesiram opravljene pogovore, zdaj intervjujev ne delam več z užitkom. V zadnjem času jih delam le še zaradi tega, ker sem začel čutiti potrebo, da bralcem nekaj dam, moja pisčevska nečimrnost pa ne najde več dovolj satisfakcije v odzivih bralcev, saj se od le-teh (ali, po drugi strani: od pomanjkanja le-teh) ne da plačevati računov, nahraniti želodca ali pa si privoščiti včasih močno potrebnega oddiha.

Z vsem tem seveda moj današnji sogovornik nima prav nobene zveze. Dolgo sem načrtoval pogovor z njim in do prvih dogovorov sva prišla še v času, ko je imel v gorenjskem hokejskem hramu še odgovorno funkcijo. Tisto je s pojavom plandemije in neko mojo boleznijo splavalo po vodi, idejo pa sva obnovila letos spomladi ob priliki naključnega srečanja ob robu inline hokejske lige v Radovljici. Dokončno sva termine lahko uskladila tik pred začetkom letošnje hokejske sezone in nastal je naslednji pogovor:

Živ’jo, Marcel. Vsak bežni spremljevalec hokeja v zadnjih dvajsetih letih pozna lik in delo Marcela Rodmana, če se izraziva nekoliko v stilu nekdanjih časov. Si olimpijec, kapetan reprezentance, do pred kratkim športni direktor pri profesionalnem hokejskem klubu na Jesenicah, pa igralec marsikatere ekipe v tujini. Kaj si še? Aja, mimogrede, saj se lahko tikava?

Lahko, seveda. Kaj sem še? Predvsem bi rekel, da sem bivši hokejist in oče dvema otrokoma. Rojen sem bil leta 1981 in …

Koliko si bil star, ko si se prvič srečal z ledom, z drsalkami, s hokejem …?

Tega natančno ne vem, ampak … menda sem bil star kakih pet let. Zdi se mi, da se že od tistih časov spomnim Aleša Burnika, haha. Prvo leto sem se po mojem meglenem spominu na ledu zabaval z Alešem, naslednjo sezono pa je bil z menoj tudi že brat David. Aleš je sicer eno leto starejši, najina očeta sta bila prijatelja. Najbrž sta naju oba očeta pripeljala na drsališče in tako se je začelo.

Je bil oče hokejist?

Ne. Oče je bil tekač na smučeh. Bil je mladinski reprezentant Jugoslavije, ni pa igral hokeja.

Ko sva ravno pri tej starosti … je prav, da danes starši otroka dajejo že pri štirih letih na led?

Dobro, ne verjamem, da obstaja enoznačen odgovor na to vprašanje. Prav gotovo ni prezgodaj. Moj sin niti hodil še ni dobro, če malo pretiravam, pa je bil že na ledu. Rekel pa bi, da je pri petih-šestih letih najkasneje čas za to, če se bo otrok ukvarjal s hokejem. Seveda takrat noben otrok ne ve, s čim se bo ukvarjal, ampak čisto zaradi drsalne tehnike … otrok se v tem času najhitreje uči. Kasneje je morda lahko prepozno.

Te stvari govorim bolj iz svojih izkušenj, strokovnega znanja po tej plati prav gotovo nimam. Niti nisem otrok nikoli treniral. Če bi me nekdo zdajle postavil za trenerja tako majhnih otrok, ne bi točno vedel, kaj naj počnem z njimi. V vsakem primeru pa menim, da bi se otroci v tej starosti morali predvsem – igrati.

Kdo pa je bil tvoj prvi trener?

Hm, v spominu imam Vikija Tišlarja. Pa Mežnarca. Najbolj v spomin se mi je pa vtisnil Edo Hafner. Ampak takrat sem bil že malo večji. Še danes se občasno spomnim na kako malenkost, ki mi jo je povedal. Sicer pa mi je v članski karieri mnogo znanja dal Kevin Gaudet, Kanadčan, ki me je treniral na Dunaju ter dvakrat v Nemčiji.

Pokal za zmago v DP pionirjev …
Foto: zasebni arhiv M.R.

Vaju je – tebe in brata Davida – na treninge vozil oče?

Večinoma, ja. Nisva bila vedno v isti kategoriji, glede na to, da je David dve leti mlajši in dostikrat je bilo treba enega od naju pripeljati prej. Seveda ni vozil dvakrat, ampak sva šla takoj zraven oba. Prvi je najprej čakal, da je opravil s treningom drugi, drugi pa, da je nato s treningom opravil prvi. Oče pa oba, hahaha. Pa seveda tekme, različni urniki, različni kraji … veliko časa je namenil najinemu hokeju. Sicer pa nas je vse otroke učil delavnosti, skromnosti ter potrebe po tem, da si moraš vsako stvar zaslužiti.

Delno poznam tragično zgodbo tvojega očeta. Bi ti bilo pretežko govoriti o tem, ali lahko malce pojasniš tiste dogodke … kakor so ostali v tvojem spominu?

Oh, tako daleč je že. Spomin je zbledel, misli so se pa seveda iskristalizirale. Lahko govorim o tem, seveda. Bilo je leta 1997. Ravno sem igral eno domačo tekmo in ni mi šlo prav dobro. Saj ne, da sem na vsaki svoji tekmi preverjal, če je na tribuni oče, itak je skorajda vedno bil … ampak takrat sem nekako zaznaval, da ga ni. Če povem po pravici, sem bil kar vesel, da ni bil prisoten, saj bi verjetno slišal marsikatero pripombo na račun svoje igre. Nisem pa vedel, zakaj ga ni.

V tistem času smo delali hišo na Rodinah. Po tekmi je prišel v garderobo Edo Hafner, moj tedanji trener in mi dejal, da me bo on peljal domov … ker se je oče urezal. Tako je rekel. Doma so bili vsi razen očeta – torej mami, David, pa sestra in najmlajši brat – zbrani za mizo in jedli palačinke v totalni tišini. Povedali so mi, da je oče v bolnici. Na obiske nismo hodili, saj mami ni želela, da očeta otroci vidimo v tistem stanju.

Pa potem?

Potem je nekega dne pač povedala, da je oče umrl. Začuden sem bil, da je bilo na pogrebu toliko ljudi iz hokejskega sveta. Nisem vedel, da ga je poznalo toliko teh ljudi …

Čakaj Marcel, za vsem tem se skriva neka tragičnejša zgodba. O tej sem te hotel povprašati, če lahko …

Oče je šel v neko gradbeno trgovino v Lescah. Tam nasproti trokrakega križišča je bila, kjer so zdaj semaforji. Na poti tja je imel konflikt z nekim človekom … saj ne vem, na cesti, ali nekaj podobnega  … in tisti je šel za očetom in  v trgovini obračunal z njim. Trgovke so menda povedale, da je strašno počilo. Šlo je za bivšega oficirja JNA, mojstra borilnih veščin, ki je menda v preteklosti treniral tudi hokejiste in policaje.

Kaj se je zgodilo pa potem?

Tisti človek je pobegnil v Črno Goro, s katero Slovenija ni imela sklenjenega sporazuma o izročanju osumljencev kaznivih dejanj … tako, da je bil na varnem. Kasneje je menda dobil dve leti pogojne kazni. Na uho mi je prišlo, da je imel hude psihične težave …

Čakaj, dve leti pogojne kazni za umor …

Tudi, če bil dobil dvajset let kazni v strogem zaporu, meni očeta to ne bi vrnilo. Saj sem bil star 16 let, ampak vseeno … čez noč sem moral odrasti. Takrat enkrat mi je mami povedala, da je bila največja očetova želja, da bi jaz odšel igrat hokej v Kanado. Jaz pa sem si želel le igrati za Jesenice.

Kako se je potem razpletlo?

Pa … s pomočjo Milana Rejca sem šel nato leta 1998 v Kanado. Čez lužo sva bila z Davidom sicer že leta 1994, takrat stara 13 in 11 let, haha. Sama sva šla, danes kaj takega ni več možno. V New Yorku sva sodelovala prav na kampu Milana Rejca, slovenskega izseljenca. Kasneje je šel tudi Aleš Burnik. Nekdo je moral v ZDA garantirati za naju z Davidom, da ne bi postala begunca in izginila kje v prostranstvih Amerike. To je storil Milan Rejc. Če se prav spomnim, sem bil na kampu čez lužo trikrat; 2x v Torontu v Kanadi in 1x v New Yorku. Nisem pa čisto prepričan; lahko, da sem že kaj pomešal …

Z bratom Davidom in Alešem Burnikom ob repliki Stanley-jevega pokala v Hockey Hall of Fame nekega poletja, ko so fantje sodelovali na kampu Milana Rejca.
Foto: zasebni arhiv M.R.

Dobro, ampak … ni to vsa tvoja hokejska pot na drugi strani Atlantika?

Saj pravim, leta 1998, v letu po očetovi smrti, sem šel nato spet v Kanado. V treh različnih ekipah sem bil na tryoutu, preizkušnji. Najprej pri New Market Hurricanesih, pri katerih je, če se ne motim, igral tudi Tomaž Razingar, pa potem pri Bolton Canadiensih. Obojni so menili, da nisem dovolj dober. Tretji so bili Pickering Panthersi, ki pa so bili v dvomih. Menili so, da preveč niham, da sem slab, pa dober, pa spet slab … nato pa sem tam vseeno ostal celo sezono pri družini še enega izseljenca, Joža Kebra. Najbolj zabavno se mi je zdelo, da sploh ni znal slovensko, le še nekaj psovk mu je ostalo, haha …

Pa potem? Nazaj v Slovenijo?

Ne. Potem sem bil draftan pa v ligo OHL (Ontario Hockey League) za Peterborough Petes. Zanimivo je, da nobena druga ekipa v zgodovini ni proizvedla več igralcev za ligo NHL, kot prav Peterborough Petes. Tam sem ostal dve sezoni.

Je bil morda tvoj soigralec kdo, ki je naredil veliko kariero v NHL?

Bil je Eric Staal, najstarejši od bratov Staal. Eric je sicer mlajši od mene, mislim, da je ’84 letnik. Igral je z mano … no, jaz sem igral z njim v napadu, haha. Zelo dober je bil. V karieri je osvojil Stanleyev pokal, bil svetovni prvak in z reprezentanco osvojil tudi olimpijske igre.

Imaš s temi ljudmi še kake stike?

Z Ericom ne. Z ljudmi iz Peterborougha da. Prav lani, ko sem bil še športni direktor na Jesenicah, sem imel s temi ljudmi sestanek. Želel sem se česa naučiti, implementirati njihove izkušnje v naše domače okolje. Tako, kot so oni delali pred 25 leti, delamo dandanes Podmežaklo. Vse je na 2-3 ljudeh. Prevladuje miselnost, da si več ne moremo privoščiti. No, zdaj pač moram reči – govorijo, da si ne morejo privoščiti. Nisem več del tistega tima. Ampak takole povem – NHL svetovalec iz Peterborougha je dejal, da si oni ne morejo privoščiti, da si ne bi privoščili. Vedo, da je za dobro delo potrebno optimalno skrbeti za mnogo področij ter da tega dva, ali trije ljudje, preprosto niso sposobni.

S koliko ljudmi v podpornem osebju pa delajo zdaj? Imaš te informacije?

Seveda jih imam. Zdaj za podporo hokejistom v Peterboroughu skrbi 15 ljudi. Pa da se razumeva – še vedno govoriva o mladinskem hokeju. Hokej je v Kanadi pač del kulture, mnogo sem se naučil tam. Naučil sem se, kaj vse je s hokejem povezano, doživel, kako so videti prave analize, itd, itd … V Peterboroughu smo bili tudi mladinci glavne face v mestu.

Tam sploh ni članske ekipe?

Ne. V Kanadi nekatera okolja pač vzgajajo hokejiste za članske ekipe in je to-to. Tudi mladinske tekme si ogleda po več tisoč ljudi, tudi preko deset tisoč in več.

Gre torej za nekaj podobnega, kot mi je v intervjuju, ki sva ga opravila, za Kitchener Rangerse nekoč povedal Shane Heffernan, Kanadčan, ki je igral na Jesenicah?

Točno.

Kapetan mlajših kategorij Jesenic po zmagi na turnirju v Zell am See-ju
Foto: zasebni arhiv M.R.

Pa kako se nekemu igralcu iz malih, provincialnih Jesenic zdi, ko pride v tako drugačno miselno okolje?

V hokejskem smislu pravzaprav prvo leto nisem čutil, da bi bilo kaj dosti drugače. Le to sem hitro dojel, kaj vse mi še manjka … pa sem pri nas mislil, da sem kar dober. Ampak, če lahko … bi nadaljeval z razvojem dogodkov …

Seveda, kar nadaljuj prosim.

Po dveh sezonah v Peterboroughu sem bil na draftu za ligo NHL uvrščen na 91. mesto kot prvi v četrtem krogu. Po naslednji sezoni sem bil na 151. mestu, v šestem krogu. Na koncu me je kot 282. v devetem krogu draftala ekipa Boston Bruins. Potrebno je bilo iti prav v prej omenjeni Kitchener, kjer je bil turnir draftanih igralcev za ekipe Carolina Hurricanes, Boston Bruins, New York Rangers in Toronto Maple Leafs. Igral sem dobro in bil povabljen na glavni kamp od Bostona.

Tam ti je pa spodletelo? Vem, da za Boston nisi nikoli zaigral …

Potem se je zgodil pa tisti 11. september 2001 in napad na newyorška dvojčka … z vsem, kar je sledilo.

Kaj hočeš povedati?

Hočem povedati, da sem prišelv Boston na kamp in bil že v trenažnih kapacitetah. Opravil sem z medicinskimi pregledi. Joe Thornton je bil takrat tam, pa Sergej Samsonov. Vsi so buljili v TV. Le en trening smo opravili, potem pa je bilo odpovedano vse: treningi, tekme …

Tri dni smo čakali, potem so nas pa poslali v Providence. Zanič sem bil takrat. Star sem bil dvajset let, tudi name je vplivala vsa tista psihoza. Samo še domov sem hotel, saj sem se bal, da sicer več ne bom mogel. To je edina stvar v moji karieri, za katero smatram, da sem odreagiral popolnoma napačno. Lahko rečem, da so teroristi uničili mojo NHL kariero, hahahaha.

Evo, si mi pa dal naslov za intervju.

Ne no, hecal sem se. Seveda sem sam odgovoren za svoja dejanja.

Peterborough Petes Nr22, Marcel Rodman
Foto: zasebni arhiv M.R.

Prav. Naj ostane pri hecu. Potem si torej prišel nazaj na Jesenice?

Ja no, seveda, kam pa? Hokeja sem si seveda še želel, vse življenje sem delal za to. Pri dvajsetih so mi nato Podmežaklo ponudili prvo profesionalno pogodbo. Ampak sem se ene pol leta pošteno lovil, priznam. Želel sem si mnogo več, kot sem nato pokazal. Ne vem, če bi ravno rekel, da sem kaj profitiral … Tudi David je bil čez lužo, on pa ob povratku pogodbe še ni dobil. Je šel v Linz in tam igral dve leti.

Reprezentanca?

Ko sem 2001 prišel nazaj v Slovenijo, sem bil prvič v članski reprezentanci. Gregor Kranjc je bil, pa Blaž Emeršič in jaz … mladi napad. Smo zmagali na tistem famoznem tivolskem turnirju in se uvrstili v skupino A.

Potem smo šli pa leta 2002 na Švedsko, prvič na svetovno prvenstvo najvišjega ranga. Poškodoval se je Ivo Jan, pa sem jaz dobil priložnost v napadu z Nikom Zupančičem in Dejanom Kontrecem. Dal sem gol, prvega v A skupini za Slovenijo. Z Rusi smo izgubili 1:8, ampak jaz sem bil neskončno srečen. Potem sem ga dal pa še na drugi tekmi, ki smo jo izgubili proti Švedom z 2:8. pa še na tretji, ki smo jo tudi izgubili proti Avstrijcem s 3:5.

Ampak tistikrat ste vseeno obstali v skupini, če se prav spomnim?

Drži. Morali smo v skupino za obstanek, kjer smo po vrsti premagali Japonce (4:3), Poljake (4:2) in Italijane (4:0) ter suvereno ostali v najvišjem rangu svetovnega hokeja. Jaz sem zabil tudi na vseh treh tekmah v skupini za obstanek in …

… in tako postal edini igralec v zgodovini svetovnih prvenstev najvišjega kakovostnega razreda, ki je zadel na prav vseh tekmah, na katerih je igral … in to celo na šestih zapored.

Haha, ne vem, če ni bila to bolj novinarska raca. Se pa spomnim te trditve, ja. Ampak menda je enako uspelo tudi dvema Rusoma v 50-ih. Kakorkoli že, izredno sem bil ponosen.

Upravičeno!

Hvala. Ampak … če se pa že hvalim, pa lahko povem, da sem gol dal tudi Čehom na naslednji tekmi na svetovnem prvenstvu leta 2003 na Finskem, tako, da jih je bilo v resnici sedem v vrsto, haha. Ampak tudi s Čehi smo izgubili z 2:5 in občutek ni bil več tako dober.

Se je potem ustavilo?

Potem so nas zbili pa domačini Finci z 12:0. Na Švedskem leto prej je bilo čisto drugače. Najprej smo sicer izgubljali, ampak smo vseeno držali skupaj. Prvič smo bili v družbi elite. Jaz sem zadeval, zvrstile so se tiste tri najpomembnejše zmage in bil sem čisto navdušen. Na Finskem je bilo pa drugače. Veliko prepirov je bilo na relaciji Ljubljana – Jesenice, postrani smo se gledali zaradi tistih doping afer v Ljubljani. In smo seveda izpadli. Ekipo je vodil še Matjaž Sekelj. Jaz sem potem podpisal v Rusiji za Lado Togliatti, ampak sem jo hitro popihal. Tisto je bil pa res nek drug svet, velik kulturni šok zame …

Kmalu je oblekel tudi reprezentančni dres; fotografija je spomin na reprezentanco U20
Foto: zasebni arhiv M.R.

Rad bi te povprašal še o znamenitem triu RRR (Rodman-Rodman-Razingar) …

Pa  … o tem pravzaprav ni dosti za povedati. RRR je bil bolj public-relations zadeva, ki so jo za navijače skušali predstaviti ob našem povratku Podmežaklo. Ne spomnim se pa, da bi Raza, David in jaz sploh igrali kdaj skupaj. Na ledu smo se že znašli skupaj, seveda, nikoli pa nismo tvorili skupnega napada. Ko je bil trener še Pristov, sem igral skupaj z Razo in Tonijem (Tišlar, op.p.), ko smo bili pa prvič v EBEL-u, smo pa skupaj igrali David, Aaron Fox in jaz. Po tisti sezoni smo itak šli po svetu, ko pa sva z Davidom prišla nazaj, sva igrala pa s Hebarjem. Tudi v reprezentanci sem z Razo igral v navezi s Kopitarjem, tako da …

Koliko časa je trajala tvoja kariera?

Trajala je 17 sezon.

Koliko od teh si pa v resnici odigral na Jesenicah?

Na Jesenicah … pet. V mladosti sem bil v Kanadi, pa dvakrat v Grazu in dvakrat na Dunaju (skupaj 4 sezone), pa v Nemčiji v Krefeldu, Schwenningenu (2 sezoni) ter Bietigheimu … Odigral sem 8 tekem v KHL za Medveščak, pol sezone v Celovcu pri KAC-u in še enkrat v Nemčiji pri Dresdenu …

“Znan” si bil po nekaterih najbolj neverjetnih poškodbah …

Pa … ne vem, če so bile ravno neverjetne. Hokejske poškodbe pač. V Linzu sem enkrat v dvoboju ob ogradi padel na nasprotnikovo drsalko. Prerezal me je med rebri. Jaz sem vstal, oddrsal nazaj na rezervno klop in bi igral naprej, sploh nisem opazil, da je vse krvavo. Okrog mene so bili vsi zgroženi, jaz pa … V spomin mi je za vse življenje ostal 10 cm šiv.

Enkrat drugič sem na Dunaju igral na penalty-kill situaciji in ko smo osvojili pak, ki je bil pri našem branilcu, sem hitro oddrsal na menjavo. V tistem je on želel ustreliti pak na drugo stran igrišča, pa je zadel ravno mene v glavo in sem bil tri mesece out … Drugače pa … kolena, ramena, hokejske poškodbe. Ampak za zdaj imam k sreči še vse celo.

Včasih razmišljam, če bi se dalo v karieri storiti kako stvar drugače. Ali pa, kako bi bilo, če bi se neke zadeve obrnile drugače, kot so se. Žal mi ni pa za nič.

Zdaj bi te povprašal pa še o najmlajšem bratu; Lovro mu je ime, mar ne? Ni tudi on nekaj časa poskušal s hokejem?

Ko sva z Davidom že igrala, je enako seveda hotel tudi Lovro. Ampak on je želel biti vratar. Najprej je branil, potem je želel igrati, pa bil nato spet golman. To mu je seveda delalo težave, saj nikjer ni bil 100%. Nato je pa zelo na hitro zrasel in je imel težave s krči, z bolečinami v nogah ipd … pa je odnehal.

Poskušal si se tudi na trenerski klopi. Je pri nas potrebna kaka šola, so kaki tečaji, kako je s tem?

HZS in OKS (olimpijski komite, op.p.) organizirata predavanja, na katerih izveš osnove. Tudi pri nas imamo šolane ljudi, recimo mojega prijatelja Burnika, pa Gorazd Rekelj in še jih je nekaj … po strokovni plati izveš marsikaj o prehrani, fizični pripravi, preventivi pred poškodbami in podobnim … Saj dosti od tega zveš že tekom kariere, ampak te zadeve so vseeno na nekem drugem nivoju. Tako si pridobiš trenersko licenco, pri čemer ima HZS neke olajšave za hokejiste, ki so ravnokar končali aktivno kariero.

Pa si hitro dobil prve ponudbe?

V bistvu me je najprej klical Aaron Fox, moj bivši soigralec z Jesenic in Dunaja. V Zagrebu sem bil malo pomočnik trenerja, malo sem nadomeščal GM-a … V bistvu sem se še iskal. Tudi pred prvim prihodom na Jesenice sem si želel biti športni direktor, pa so potem potrebovali trenerja in sem si rekel: zakaj pa ne? Res še nisem nikogar treniral samostojno, ampak … saj nimam česa izgubiti. Sam trenerske licence še nisem imel, ampak – kot sem že prej omenil – igralci, ki ravnokar končajo kariero, lahko dobijo začasno licenco. Tako sem razmišljal. Priznam pa, da sem bil v začetku kar izgubljen. Ampak potem so se puzzli začeli sestavljati.

Rekel bi, da sem zelo užival v svojem delu. Izgubili smo sicer tisto nesrečno peto polfinalno tekmo v Alpski ligi proti Pustertalu, a smo igrali dober hokej, bili smo povsem enakovredni. Še prej smo izločili Vipiteno in močni Asiago. V finalu DP smo v tistem čudnem sistemu boljši-iz-dveh-tekem nesrečno izgubili naslov proti večnim tekmecem. Na Jesenicah zaradi izgubljenega finala ni bilo kake posebne sreče, jasno, ampak jaz sem se marsičesa naučil. Je pa tako – če sem nekaj vedel kot igralec, to še ne pomeni, da sem zaradi teh vedenj lahko tudi dober trener. Spoznal sem, da se moram še marsičesa naučiti.

Ampak potem vseeno nisi ostal Podmežaklo?

Dobil sem ponudbo za trenersko mesto na Madžarskem, kjer smo igrali slovaško ligo. Znova dragocene izkušnje zame. Potem sem pa dobil priložnost na mestu športnega direktorja na Jesenicah. Takrat je že bil trener Mitja Šivic, ki je dobro delal in ni bilo nobene potrebe po menjavi. Jaz sem si pa tudi želel biti doma in evo … dogovorili smo se. Povem naravnost – v vogi športnega direktorja sem zelo užival in bi kar ostal … če bi dejansko lahko kaj spremenil.

O čem govoriš?

V začetku sem fural zgodbo po svoje, tako, kot sem si zamislil. So me kar poslušali, imel sem potrebno podporo. Mnenja sem bil, da lahko določene stvari spremenim. Operativno ekipo smo takrat sestavljali Anže Pogačar, Mitja Šivic in jaz. Potem pa je pred zadnjo sezono prišel nov predsednik (Peter Bohinc, op.p). Želel sem si že od februarja sestavljati ekipo za novo sezono. Ni bilo posluha. Marsičesa nismo izpeljali, pa seveda sem tudi sam storil prenekatero napako. Ampak še vedno sem mnenja, da bi se marsikaj dalo premakniti na bolje. Želel sem si fantom, ki igrajo napol zastonj, ponuditi nekaj več, vendar sem bil kot športni direktor v svojem delu precej omejen.

Hočeš povedati, da pod novim predsednikom nisi imel več prave podpore?

V januarju 2021 je prišlo do prvih nesoglasij z novim predsednikom. Do takrat sem imel občutek, da imam svoje delo pod nadzorom. Potem sem pa dobil občutek, da nimam ustrezne podpore. Izrazil sem željo, da bi v februarskem reprezentančnem premoru z igralci prvega moštva že opravil pogovore v zvezi s prihajajočo sezono, a brez nekih odgovorov, ki bi mi jih v ta namen moral dati predsednik, seveda tega nisem mogel. Kar tja v prazno nekaj obljubljati pa pač ni moj stil.

Najhujša je nesigurnost, zato igralci seveda iščejo neke donosnejše opcije. Kdo bi jim zameril … Sam sem že v teku prejšnje sezone vedel, da bo nekaj fantov odšlo v Ljubljano. Za trenerja Šivica pač tega takrat nisem vedel … Je pa tudi res, da sem bil leto pred tem v obratni vlogi – iz Ljubljane smo odpeljali nekaj fantov. 

Pa kako … kaj bi bilo po tvojem mnenju treba urediti, da bi lahko vlekel prave poteze? 

Predsedniku sem povedal, da jaz v gospodarstvu nimam nobenih zvez, nikogar iz gospodarstva ne poznam. Vse moje reference so s športnega področja in dejansko lahko ponujam rešitve samo na tem področju. Ne poznam ljudi, ki bi klubu lahko finančno pomagali. Po drugi strani pa predsednik morda jih, saj je v klub prišel iz politike na državni ravni. Ne vem, kako bi stvari lahko še drugače povedal. 

Šušljalo se je, da predsednik Bohinc ni bil ravno navdušen nad tem, da poleg plače Podmežaklo prejemaš tudi nek denar od OKS-ja, pa zato …

Res? To pa prvič slišim, meni tega nikoli ni rekel. Naj pojasnim – na Jesenicah sem bil seveda plačan za vlogo športnega direktorja. Preko OKS-ja pa se izobražujem v programu “Razvoj kadrov v športu”. Na ta način krovna športna organizacija pomaga športnikom, ki tekom kariere niso imeli časa za izobraževanje. Iz vsakega športa izberejo po enega, ki izpolnjuje neke pogoje; za to so na voljo neka sredstva, ki pa jih moram upravičiti s svojim delom. Tisto, kar delam v programu “Razvoj kadrov v športu”, se nikakor ni prekrivalo z mojim delom športnega direktorja na Jesenicah in res ne vem, zakaj bi to bilo sporno.

Bi pa rekel še tole: izredno sem vesel, da se lahko izobražujem in da mi OKS to omogoča. Ponavljam pa, da moje delo v HDD Jesenice ni bilo nikoli vezano na omenjeno izobraževanje; gre za dve popolnoma ločeni zadevi.

Bi moral biti predsednik bolj aktiven pri nekdanjemu velikemu sponzorju ACRONI-ju?

Ne samo pri Acroniju. Vsem sponzorjem je treba pokazati, zakaj je za njih koristno, če vlagajo v jeseniški hokej. Morajo dobiti občutek, da se jim vloga v zgodbo obrestuje. Kot pravim, pa jaz ljudi iz gospodarstva ne poznam. Poznam samo male ribice. Sicer pa je Podmežaklo še vse polno drugih iger, ki jih sam še danes ne razumem …

Je težava Anže Pogačar?

Pogačar je zelo priden in prizadeven. Bi pa rekel, da je že pred nekaj leti dosegel svoj limit, od takrat naprej gre za stagnacijo. Kar se tiče športnega dela – ekipa na ledu je že večkrat presegla tisto, kar jim je “pisarna” omogočila. Tako da … ne bi rekel, da je Anže Pogačar težava. Bolj je težava to, da nima ustrezne podpore pri drugih udeleženih, tako da višje od tega, kjer se vrtimo zadnjih nekaj sezon, očitno ne zmore …

Znana je tvoja izjava o tem, da je bolje biti zadnji v ligi EBEL (zdaj se imenuje drugače), kot pa v vrhu lige AHL.

Naj bom jasen – dokler na Jesenicah organizacijsko nismo sposobni sodelovati v ligi, to nima nikakršnega smisla. Sestavil sem kopico načrtov, kako se priključiti nazaj najmočnejšemu regionalnemu tekmovanju, a v upravnem odboru kluba ni nikogar, ki bi imel moč in znanje te stvari nadgrajevati. Saj je res, da potem ekipa pogosto osvoji DP in lepo je biti prvak … ampak potem to nekako razvodeni. Bivša EBEL, zdajšnja IceHL pa je le neka zgodba višje. Jaz pa igralcem niti tega nisem mogel povedati, v katerem tekmovanju bomo igrali. Pa bi rad, le od predsednika nisem dobil odgovora na to vprašanje.

Z bratom Davidom (Nr12) v dresu Vienna Capitalsev
Foto: zasebni arhiv M.R.

Pa je res nujna tako gromozanska količina denarja za sodelovanje v IceHL?

Nobeno drugo hokejsko okolje daleč naokrog ni sposobno s tako malo sredstvi ustvariti tako dobre zgodbe, kot so to Jesenice. Pa vseeno manjka še milijon stvari …

Kako pa gledaš na dve struji Podmežaklo? Zdi se, da oba kluba ne sodelujeta prav dobro …

Pa … jaz sem mislil, da bom lahko mediator. Menil sem, da imam toliko poznanstev in vpliva na obeh straneh, da bom lahko struji zbližal, a sem se motil. Nisem vedel, da obe struji nista zmožni sodelovanja. Sem moral poizkusiti te zadeve na svoji koži …

Mar nisi še iz igralskih časov prijatelj z marsikom pri Hidrii Jesenice?

To je tako: ko smo še igrali, se skozi sezono, dve, tri … vzpostavi neka hierarhija. Takrat smo – na različnih nivojih – vsi delali za isti cilj. Vedelo se je, kaj se od koga pričakuje, kdo je za kaj odgovoren ipd … Zdaj po končanih karierah ni več tako. Nekatere naše zgodbe očitno niso skupne, ampak so vzporedne.

Pa saj ne pravim, da mora biti tako, kot sem želel jaz, ali pa vodstvo Acroni Jesenic. Pa dajmo vse Mihu (Rebolj, predsednik Hidrie Jesenice, op.p.), dajmo vse Gabru (Glavič, strokovni vodja in trener članske ekipe pri Hidria Jesenice, op.p.), če je to pogoj za napredek hokeja na Jesenicah. Meni je vseeno, kdo je “šef”, le to bi rad, da bi vsi Podmežaklo delali z istim ciljem, enotno. Če Peter Bohinc nima idej, kako dalje, naj se pač umakne. Dajmo novim ljudem čas, pa naj se izkažejo. Mora pa zadeve voditi eden. Potrebna pa bo tudi večja pomoč mesta …

Menda je bilo eno od jabolk spora tudi to, da si “uredil”, da so morali trenerji Hidrie Jesenic iz dotedanje garderobe …

Vem, da je tisto sprožilo nekaj zamer. Pa nisem mislil nič slabega. Konec koncev si nisem jaz izmislil dveh klubov in … ne morejo se trenerji enega kluba sprehajati skozi garderobo drugega. Tako jaz to vidim. Le nekaj reda sem želil narediti, predlagal nekaj rešitev, a smo šli takoj na nož, če se tako izrazim …

Kako je pa z zgodbo o TV prenosih?

Ko sem prišel Podmežaklo v vlogo športnega diektorja, hokeja nismo imeli na televiziji. Kako boš dosegel neko gledanost, neko popularnost, četudi imaš rezultate, če pa te nihče ne vidi?

Hokej TV …

Vsa čast gospodu Podrekarju za njegov trud in to mislim resno. Ni pa nek Tržič TV medij, ki bi imel zadostno pokritost in renome. Jaz teh podatkov nimam, ampak … prej bi rekel, da bo nekdo iz Tolmina, Novega mesta, Lendave … gledal prenos hokeja na recimo Šport TV, kot na Tržič TV. Morda je izpadlo, da nekomu nekaj jemljem, ampak moje delovanje je šlo izključno v smer popularizacije jeseniškega hokeja.

Kako gledaš pa na vstop Olimpije nazaj v IceHL?

Takole bom rekel: ko smo šli mi na Jesenicah prvič v EBEL, smo v ekipi imeli praktično vse reprezentančne nosilce igre in dobre tujce … pa smo “fejst gagali”, če se tako izrazim. Videli bomo, kako se bo odrezala Olimpija. Tukaj smo na Jesenicah seveda zamudili priložnost. Po mojem morata Jesenice in Olimpija igrati v isti ligi, to se je že večkrat izkazalo. Ampak realno smo na Jesenicah močno zadaj. Po propadu originalnega kluba, ki je tekmoval v EBEL, smo Podmežaklo v očeh slovenske športne javnosti izgubili neko auro. Pa tudi … ko se pripelješ na Jesenice, te pričaka tabla – Jesenice: univerzitetno mesto. Res kdo pozna Jesenice kot univerzitetno mesto? Vseeno menim, da ljudje kraj še vedno povezujejo s hokejem. Na lokalni ravni pa razen mnogo besedičenja, kaj dosti podpore v resnici ni.

Kaj pa odnos do legend tega športa?

No ja, tu in tam – ko ti objaviš kak intervju recimo, haha – kdo od njih vrže kak uvodni pak, kaj dosti več pa nihče ne sodeluje v delu kluba. Tudi v Peterboroughu so imeli težave s tem, da bi zvezdnike, ki so izšli od tam, privabili nazaj. Pa so si zadali to za prednostno nalogo. Tudi Podmežaklo bi bilo potrebno vzpostaviti nazaj ta ponos. Danes pa večina tistih, ki so jim nekoč vzklikali tisoči, sploh ne obiskuje več tekem svojega lastnega kluba, kaj šele, da bi imeli v njem kako vlogo …

Jaz sam sem na Madžarskem treniral igralce iz Kanade, ZDA, Madžarske, Slovenije … Ni problem, kdo igra v sami ekipi, je pa pomembno, da v vsej zgodbi nekega kluba sodelujejo lokalne legende. 

Večkrat se v zadnjih letih omenja Madžarska in njen model razvoja hokeja. Pri članih nam Slovencem večinoma sicer še vedno gledajo v hrbet. Tudi ti si deloval na Madžarskem, poznaš kaj te zadeve?

Poznam. Madžari so vsako sezono nekemu švedskemu strokovnjaku plačevali ogromne vsote izključno zato, da je 1x tedensko priletel na Madžarsko in preveril, če deluje sistem, ki ga je postavil. Sledila sta mu še dva strokovnjaka, ki sta državo obiskovala nekako na tri tedne. Postavili so mladinski ustroj za vso državo. To je sistem, po katerem se določenim igralcem dajo določene ugodnosti. Imajo triletni načrt, pa petletni načrt … Ve se, kdo je za kaj zadolžen, kakšne cilje mora doseči in kako ter kdo bo odgovarjal, če cilji ne bodo doseženi.

Kako pa v tej stagnaciji hokeja v zadnjih letih vidiš vlogo HZS?

HZS zelo pomaga, o tem ni dvoma. Ob problemih skušajo najti rešitve in jih običajno tudi najdejo. Zdi pa se mi, da manjka prave vizije. Bolj gre za sprotno reševanje problemov, ki jih – roko na srce – res ni malo. V tem pogledu je HZS zelo podobna delovanju na Jesenicah. Če povem bolj plastično – skuham tisto, kar imam slučajno v hladilniku. Nikoli pa ne načrtujem vnaprej in ne napolnim hladilnika s tistim, kar bi v resnici rad jedel … nekako tako.

Ti imaš rešitve? Bi znal bolje od teh, ki so na HZS? Imaš kake ambicije delati tam?

Malo me je v zadnjih letih tudi izučilo. Preveč stvari je žal povezanih s politiko, pri nas je financiranje preveč odvisno od politike. Ampak da odgovorim na vprašanje … bi, jaz bi delal karkoli v zvezi s hokejem, haha. Preprosto ga imam v krvi.

Marcel, hvala za zanimiv pogovor.

Hvala tebi.

Iz seta fotografij za Fida Sport; foto Tomo Jeseničnik, vir: KLIK

Začel sem z godrnjanjem v zvezi s tem, da me delanje intervjujev v zadnjem času zelo utruja. Da me ne veseli več. Da mi pobere ogromno energije. Vse to drži tudi še po opravljenem pogovoru z Marcelom Rodmanom. Pa vendarle se zdi, da je v meni še iskra, ki bi se morda kdaj v prihodnosti še lahko razplamtela v željo po novem intervjuju.

Kar se samega Marcela tiče – od nekdaj sem ga občudoval kot enega najinteligentnejših slovenskih hokejistov. Presenetil me je negativen vtis, ki ga je pri marsikom zapustil s svojim delovanjem Podmežaklo. Pred samim intervjujem sem namreč govoril z nekaterimi akterji dogajanj v zadnjih letih … in le-ti so mi znali nanizati precej pripomb. Kakorkoli že, jasno je, da človek v našem okolju nikoli ne more delati tako, da bo prav vsem. Tudi Marcel tega ni znal, tega ni zmogel. Kljub temu pa nesporno ostaja ena od jeseniških hokejskih legend in … zanimiv sogovornik.

Marcel je prav pred dnevi praznoval 40. rojstni dan. Pa naj mu bo tale najin pogovor kot darilo in spomin čez leta, ko se bodo mnoge stvari spremenile in bodo marsikatere misli drugačne …

———-
Gorenjske Online ne preživimo z oglasi. Veseli bomo, če boste naš trud ovrednotili.
Vzelo vam bo le trenutek. Hvala.



 

Advertisements