web analytics
4. decembra, 2020

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

Hallo, ich bin Brigita

Pišem: Brigita B. S.

Ženske kar nekako slovimo po tem, da smo čarovnice ali dobre vile. Odvisno od tega, s katerega zornega kota gledamo … in gledate. Znamo uročiti, zacoprati, obrniti okoli prsta in velikokrat imamo neverjeten šesti čut. Naslednjih nekaj vrstic je bilo napisanih pet let nazaj … In danes se sprašujem, če je šlo za slutnjo? 

Potencial … kaj ni ravno ta ključen za uspeh? Če se ga neguje, napreduje. Ko se dvignem nad sebe in pogledam dol, na eni strani vidim morsko gladino, ribiške ladjice, plažo in galebe. Na drugi strani vidim bele gorske vrhove, čista jezera, travniške cvetlice. Nižje dol vidim prostrane pašnike, polja pšenice in spet drugje pobočja vinske trte …

Vidim delovne ljudi. Ljudi željne dela, ljudi kateri živijo le še od lažnih upov, ker oprijemljivih stvari enostavno ni. Potencial torej je. A ljudje so ga postavili za steklo. Zaprli v zlato kletko, do njega dostopajo le redki, pa še ti za svojo korist. Že dolgo gledam z nosom prislonjena skozi steklo. Vidim kaj vse bi lahko bilo, a ostane mi le mrzel dotik stekla.

Kot bi lizala sladoled skozenj … ne gre in ne gre. Pa je tam. Vidim ga. Tako blizu je … stegnem prste … a tako daleč. Moja dežela Slovenija. Vedno sem te imela rada. Tu je bilo vse prvič. Prva ljubezen, prvi koraki, prvi zobki in prvi razred. A veš, od ljubezni do nečesa se pač ne more živeti. Sploh pa svojemu otroku ne privoščim, da bi vso to lepoto, ves ta potencial, le nemo gledal skozi steklo. Mogoče je pa čas odločitev. Odhoda. Nisi ti kriva deželica, krivi so tisti, ki si te lastijo, potegnili pa te bodo s seboj na dno. Upam, da me takrat ne bo tam.

Čez mejo, čez reko … je nekoč rekla. Mogoče je pa imela prav. Ne bežim. Le živela bi rada. Živela življenje vredno človeka. Pa vendar razmišljam … živeti življenje vredno človeka?? Kaj smo za to pravzaprav pripravljeni storiti? Eno je vstati, prerezati in iti. Drugo pa je sprejeti okolje, navade in ljudi v novi domovini.

Da razčistimo takoj na začetku. Sem potomka tistih od dol. In imam mekani ć. In praznujem božič 7.januarja. In veliko noč kakor pač nanese. A prav tako praznujem božič 25.decembra. In pirhi so na naši mizi tudi dvakrat na leto, če je potrebno. Rada imam svoje, spoštujem pa tuje. In tako izhodišče smatram za edino pravilno in konec koncev edino pošteno.  Rojena sem v Sloveniji. Nimam naglasa, nimam tistega trdega l, ki ga je slišati pri mojih prednikih; že pri mojih starših, ki sta – leta nazaj – prišla v Slovenijo. Tega pri njih ni moč izkoreniniti, a govorita slovensko, trudita se, naglas gor ali dol. In takih je ogromno. In takim kapa dol. Konec koncev si prišel v drugo državo. Kakršna je, takšna je in takšna ti daje kruh! In na tebi, priseljenec …  je, da spoštuješ njen jezik, navade in ljudi!

Nihče ne zahteva perfekcije, trud je dovolj. Dobra volja, nasmeh in rdečica zadrege, povedo o človeku veliko več, kot si kdo misli. In ja. Sedaj sem jaz na istem. Prišla sem v tujo deželo. Moja načela pa so ostala enaka. Nisem zahinavila in si rekla: Brigita, veš, nemščina je čisto nekaj drugega, pa jasno je, da ti ni treba govoriti po njihovo, bodo že tolmača naštimali, če te bodo hoteli razumeti …

Ja dajte no mir! Sama sem želela priti, biti del te države. In sama pri sebi razčistiti z zavedanjem, da … ko se enkrat vrata zaklenejo z zunanje strani – preidemo na:

Hallo, ich bin Brigita.
Ne bom rekla, da mi je nemščina čisto tuja. Sem pa daleč od perfekcije. In ja, vem, da moje sklanjatve niso ravno briljantne. Ampak veste kaj? Če si človek in se obnašaš kot človek, se do tebe obnašajo kot do človeka in ugotoviš, da malo dobre volje dela čudeže.

Tu, v svoji novi domovini, v Zgornji Avstriji, ne poznam nikogar. Nimam znancev, prijateljev, sorodnikov. V bližini ni nikogar na ić, da bi mi dajal potuho in hodil z menoj po opravkih. Smo v dobi interneta, ko je marsikaj dostopno, znajdeš se, vprašaš koga … Daleč od tega, da bi se mi zdelo sramotno prositi za pomoč. Nikakor! A postopoma moraš odrasti … pa čeprav, vsaj jaz, vsakič zardevam do pet in nazaj v glavo … ampak potem, ko je opravljeno, je občutek tak, kot bi dosegel osemtisočaka! No pa saj pravzaprav ne vem, kakšen je ta zadnji občutek, a gotovo mora biti podoben mojemu.

Nedolgo nazaj sem šla vprašat’ za eno službo. Priznam … najprej sem stala pred vrati. Premlevala. Iti? Ne iti? Razmišljala sem o tem in onem. Otrok bo kmalu prišel iz šole. Nisem po pražnje oblečena. V trgovino moram. Vse, samo da ne bi šla po tistih stopnicah. In epilog? Šla sem po stopnicah. In v pisarno. Dala roko, nasmeh, se predstavila in je steklo. Seveda sem zardevala, se enkrat ali dvakrat vprašala, ali mi je bilo tega res treba, na koncu pa smo se vseeno vse dogovorili. Sogovornik je bil celo prijetno presenečen nad mojim znanjem nemščine. In jaz … na koncu sem bila zelo ponosna sama nase, da nisem stisnila repa med noge. Vse strani zadovoljne. In jaz za izkušnjo bogatejša …

Trudim se. In prav je tako. Jaz sem hotela drugo življenje. Jaz sem hotela spremembo. In jaz jo moram živeti. Ne na pol. Na pol se ne živi. Na vse, ali nič.  In tudi če sem ausländer in tudi, če se bo na mojem glasu vedno slišalo, da sem od … že od nekod … bom ponosna nase! Zato, ker sem se trudila, da sem živela po svojih načelih. Zato, ker sem znala spoštovati mojo novo domovino, a nikoli pozabila stare.

Ko pa se enkrat vrata zaklenejo z notranje strani, je v naši hiši slišati oboje: tako kolo, kot tudi polko! Kajti nikoli ne moreš preveč znati, preveč vedeti. Nikoli ne more škodovati, če si človek širi obzorja. In nikoli ne moreš biti preveč človek!

Kako že pravijo? When in Rome, do as the Romans do.

Na ja, natürlich 🙂
Advertisements

Morda ste zgrešili

3 min read
7 min read
3 min read
2 min read