web analytics
21 oktobra, 2020

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

Grmičevje z latinskim imenom “€uros na brzos”

Pišem: Brigita B.S.

Za devetimi gorami in vodami je nekoč živela princeska … Dajte no, hecam se. Na Hruš’c (kakor ji pravijo domačini) sem živela jaz.  Čisto nič princeskasta, pač pa malo, temno, okroglo in gobčno bitje. Malo prej sem razmišljala o tem, kako sem se včasih obremenjevala s tem, »kaj vse moram imeti, da bom živela normaln lajf«. Pa sem se spomnila svojega prvega avta.  Danes mladi opravijo vozniški izpit in pričakujejo, da jih bodo starši na parkingu čakali z ne vem koliko konji in rdečo pentljo, praktično še preden bodo izstopili iz avto – šole in podpisali dovoljenje. Vedno seveda obstajajo izjeme; globok poklon le-tem.

Moj prvi avto torej. Bel Yugo. Eno leto starejši od mene. Jaz 19 in on 20.  Najina zveza je bila odobrena s strani mojega očeta, ki je rekel, da je to najboljši avto za novopečenega voznika. Da ne bo pomote, financirala sem ga sama, na kar sem bila prekleto ponosna. Imela sem avto … pa kaj, če je imel samo pet brzin, pa kaj, če sem se izogibala avtoceste, kot hudič križa? Pa kaj!? Imela sem avto! Se spomnim, da sem nekajkrat celo – namesto z avtobusom – z njim šla v šolo. Waw! In sem ponosno parkirala. In sem med prostimi urami nabasala sošolce v tisto škatlo in smo šli za Savo noge namakat’. Res smo jih šli; če vam je ob tem padlo na pamet kaj “pokvarjenega” … se motite. Vseeno so bili malo drugačni časi … res so bili!

Spomnim se službe pri najboljšem sosedu, ki sem jo opravljala še kot dijakinja, a služba je služba. Prav tam sem spoznala ljubezen v obliki sedanjega moža (o ja, že skoraj 20 let je tega). V tistem času, ko sva v bistvu samo zardevala in se delala, da eden drugega niti malo ne zanimava, sem nekoč prišla v službo in tam je stal on … in še nekaj drugih. Ampak tam je stal on. Jaz pa sem ponosno parkirala, ker sem imela kaj parkirati. Tako polna sem bila same sebe, da niti nisem opazila, da sem parkirala na rahlo vzpetinico. Stopila sem iz avta, zaloputnila z vrati (ne, sploh nisem hotela pritegniti pozornosti nase 😉 ) in če bi imela dolge lase, bi verjetno z njimi zamahnila v filmskem slogu … Kar naenkrat pa se je za menoj zaslišal tisti čarobni glas z nič kaj čarobnim opozorilom: Ej, tamala, pomoj da ti avto dol leze. V zemljo bi se pogreznila, ampak – naredila sem se pa strašno kul. Ampak dobila sem pa dragocen spomin, se strinjate? 🙂  Yugo je tisto zimo rekel nasvidenje, kajti zimske gume so bile dražje, kot on sam. Saj so rekli, da Yugo nije za dugo 😉

Kaj sem hotela s tem povedati? Ja tole: ni vam potrebno imeti makine, ki je velika za pol hiše, da bi bili srečni. V resnici ne potrebujemo polovice stvari, ki jih imamo. Le mislimo, da jih moramo imeti, da bi bili srečni. Ne. Potrebujemo zelo malo. In tega zraste veliko. In iz tega še več in smo tam, kjer smo … ampak ne, res ne potrebujemo veliko.

Ne potrebujemo, kajne? In zakaj sem šla? Sem gor v Zgornjo Avstrijo? Najljubše so mi tiste cvetke, ki mi poznavalsko naprej vržejo, da v Avstriji denar vseeno ne raste na drevesu. Ampak na tisti hinavski način, veste? Kakor, da mi bodo s tem naenkrat čudežno odprle oči in bom ugotovila, da grmičevje z latinskim imenom euros na brzos ne obstaja. Vem, ljubčki in ljubice, vem. Nič novega mi niste povedali. In ne, ni vse v denarju. Je veliko – ni pa vse. Daleč od tega, da ne bi imela delovnih navad. Delala sem od svojega 13. leta. Doma smo imeli trgovino in vsak ve, da takrat, ko delaš zase – delaš kot konj. Med študijem sem imela tudi po tri službe. Dobra organizacija dela čudeže, vam povem. Pa profit tudi. Če veš, za kaj delaš, toliko bolje. In danes sem za vse te delovne navade hvaležna. Skušam jih prenesti tudi na svoje mladiče. Vendar pa je eno delati, drugo pa je, ko te začutiš, da te izkoriščajo. In v domovine moje mladosti, preljubi Sloveniji, sreča človek izkoriščanje praktično na vsakem koraku. Ampak bodimo si na jasnem – nisem diva. Sem pa  očitno pravljičarka. Verjamem v timsko delo, brez hinavščine, podtikanj, v prijateljske odnose. Pa so me hitro vrgli iz tega lepega sna. Seveda izjeme so; moja zadnja služba je bila pravljična. Nisem bila le številka, pač pa – verjeli ali ne – oseba, ki ima doma otroka. In je ta otrok – tako, kot vsak – tudi kdaj zbolel. In šef mi je rekel: kar pojdi domov. Pa sporoči, kako je. In je to resno mislil. Nisem se tresla, da bom ostala brez službe, ker imam rada svojega otroka. Tako da – posamezniki v moji matični domovini so še vedno ljudje z veliko začetnico, to že lahko rečem. Hvala jim za to!

Pa tukaj, me sprašujete? Na severni strani Alp? Nimam še službe. Počasi si iščem kako tako – za par uric. Imam pa moža, ki dela. Vidim ga, kakšen preporod je doživel. Dela. A vsaj vé, zakaj dela. In čuti, da je cenjen. Domov pride nasmejan, dela ne nosi domov. Dom tako za našo družino ostaja dom, ne pa pomožna pisarna. Seveda ne nosim rožnatih očal. Tudi tu najbrž obstaja takšno in drugačno izkoriščanje. A imamo možnost izbire. Kaj bi delali in za koliko in kje … Še ljudje, ki so prijavljeni na zavodu za zaposlovanje, lahko zraven kaj zaslužijo, imajo to pravico. Pa v Sloveniji? Nisem več rosno mlada, ampak verjetno bi še oddelala svoje. In mogoče prišla celo do tiste bornega minimalne pokojnine. Kaj pa moji otroci? Kakšno izbiro bi imeli oni? Ne vem. Iskreno povedano – ne vem. Če gre sklepati po zadnjih dogodkih, ne prav velike. Ja, ja vem; tudi v Sloveniji se da prav lepo živeti. Res je, da se. A moraš biti nekdo ali nekaj, ali pa poznati koga. Vsaj v veliki večini. Recimo: ko sem šla roditi, so mi dali pet mrežastih spodnjih hlačk, za ostalo naj se pa znajdem. Ker pa sem nekoga poznala, mi je pripadel cel paket. Vem, banalen primer, a nekje se začne. Pri gatah, zgleda. Kje sem že ostala? Aja, izbira … kar se je zdela pred časom najboljša izbira, se bo mogoče čez 10 let izkazalo za hudo napako. Ali pa tudi ne. Pa smo spet tam – če ne poskusiš ne veš in če ne več pač ne moreš vedeti. Kakorkoli se obrnem, pridem vedno na isto. Sama sebi zvenim kot pokvarjena plošča. Je pa tudi res, da se še učim. Spoznavam. Brskam. Kot je moj  šef znal reči: Brigita, potipaj kako diha …

Torej: uči se in spoznavaj, naredi si manevrski prostor, a še vedno ohrani človečnost in spoštovanje. Vrata si pusti odprta in naj si te zapomnijo po iskrenem nastopu. Vsi mi delamo za denar, a zanj ni treba preko trupel. Vedno poudarjam, da je pomemben odnos. Saj konec koncev smo vsi ljudje, ni potrebe, da se imamo vsi med seboj radi. Ne moremo biti vsi vsem simpatični, spoštovanje pa je vseeno lahko prisotno. Saj pravijo, da zdrava konkurenca je zlata vredna. Zakaj že? Zato, ker je zdrava in z njo rastemo. Metanje polen pod noge, ki je v Sloveniji nacionalni šport, pa je izraz hinavščine in nestrokovnosti. V Sloveniji pa ravno hinavcem in nestrokovnežem uspeva. Ampak jaz še vseeno verjamem v dobro. Verjamem tudi, da ljudje ne potrebujemo veliko, da bi bili srečni. Je pa tudi res, da se same sreče žal ne da jesti. Na žalost. Naj bo sreča postrežena na posteljici iz evrčkov, z ščepcem človeške topline, zabeljena s spoštovanjem, zraven pa priporočam deci zdrave pameti. Tudi če bomo pojedli le pol porcije ali pa le tretjino, bomo za en dan zaužili več kot dovolj potrebnih stvari za zdravo življenje.

Und guten Appetit!

Do naslednje sobote vas, dragi moji, lepo pozdravljam. 

Similar Posts:

Advertisements

Morda ste zgrešili

3 min read
5 min read