web analytics
27 novembra, 2020

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

Enostavno … med vrsticami

Pišem: Brigita B.S.

Ne bom dolgovezila. Danes ne. Včasih poveš več, ko poveš manj. Ko znaš prebrati med vrsticami. Ko znaš opaziti neizrečeno in tisto zamolčano. Sem človek kateri vztraja pri pogovoru. Kateri želi priti zadevam do dna. Verjamem , da je komunikacija ključnega pomena in da vodi k cilju. Vse drži. A so me leta naučila, da se veliko tega pove tam..tam kjer se ne piše. Tam , kjer ni definicije. Tam, kjer nihče ne ve. Ne ve, da ne obstaja. pa vendar obstaja. Med vrsticami se dogaja veliko. To so ogromne razsežnosti navidezne puščave, navidezne samote. Samota. Lagala bi, če bi rekla, da mi na čase ne zapaše. Jaz in moje misli. to je to. In pika. Pa govorim le o golem življenju. Ne o politiki, virusu in zarotah. Dovolj je tega vsepovsod. Kajne? Živeti in preživeti. Znajti se. Prebrati tisto, kar ne obstaja. Čutiti tiso, česar ni. Zapleteno? Ne vem…meni se ne zdi. Saj je vsak bil na tem, da je bral nekje vmes…če ne prej, ko smo bili mulci in nam je bil kdo všeč…si prebral vse..čeprav nenapisano in neizgovorjeno..ali se motim? Zakaj bi bilo sedaj drugače?

Je pa tako..to branje med vrsticami je skoraj kot »šloganje« v kavni usedlini…lahko je tako ali drugače. Nikoli točno določeno – odvisno od poznavalca medvrstičnega prostora.

Vem, vem…danes ta zapis je totalno drugačen…tak med vrsticami

KAOS MED VRSTICAMI

Odprem knjigo. Vrstice me potegnejo vase…kot ljubimec. In spet si tu.

Med vrsticami me ljubiš.

Med črkami čutim tvoje vroče poljube. Čutim tvoj pogled na svojem obrazu.

Odmakneš mi pramen las z lica.

Rdečica in globoko dihanje.

Vejice in pike se spremenijo v tvoje prste, ki počasi polzijo prek mojega vratu, do trebuha, ki se vedno hitreje dviga.

»Lepa si.«

To zašepetaš čisto tiho ob mojem ušesu. Sramežljivo sklonim pogled. Ujameš mojo brado z roko, dvigne jo. Pogled odroma v tvoje oči. One mi govorijo da sem lepa. Ne dvomim. Zagrizem v ustnico in se navihano nasmejem.

Privijem se k tebi. Klicaj!

Zavedam se tvoje moči. Tvojega vpliva nase. Tvoja bližina me izpopolni.

Stvaritelj. In jaz tvoja umetnina. Tvoja. Le tvoja.

Besede se zameglijo. Ločila odplešejo. Divje. Pa nežno. Vse se izgubi v kaosu.

Konec je na začetku in začetek nekje na koncu.

A vendar še nikoli ni bilo tako popolno.

Zaprem jo. Knjigo. Odložim na polico.

Kmalu ljubi, kmalu…spet me boš ljubil med vrsticami.

Živeti je treba. Na vrsticah ali vmes. Le da je tam vsem malo več maneverskega prostora. Saj ne pričakujem, da me bo vsak razumel. Sploh ne. Sem med vrsticami. Tam se smejim in včasih razbijam. Vrstice. Širim jih za svoje dobro. In za tiste, ki so mi ljubi. Nima vsak privilegija biti med vrsticami.

Tole danes ni javljanje iz onstranstva. Tole danes je javljanje med vrsticami. Tu sedim na vrstici in z nogami bingljam, gledam čez in se čudim. Čudim koliko nepovedanega je med nami ljudmi. Ker ne upamo, ne smemo, nas je sram ali pa kar tako. V teh mojim besedah ni potrebe iskati pomena skritega med vrsticami. Povedano je vse na vrstici. Ali pač ne?

Pridi dragi..1.maj je..pojdiva na piknik med vrstice, med ločila..na mehko planjavo besed, bodiva kar sva…med vrsticami.

Advertisements

Morda ste zgrešili

1 min read
3 min read
6 min read