web analytics
27. januarja, 2022

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

Dražgoše – epopeja tlačenega naroda, ali komunistična prevara?

Dražgoško bitko, katere obletnico so danes počastili v omenjeni vasi, vam v tokratnem članku, dragi bralci, predstavljamo v dveh verzijah. Vas pa bomo ob koncu povprašali, katera se vam zdi prava in kakšne so vaše misli …

———-

Slovensko ozemlje, ki je bilo del Jugoslavije, je bilo po zmagi nacistične Nemčije in njenih zaveznic nad starojugoslovansko vojsko spomladi 1941 razkosano na štiri dele.

Gorenjska, Štajerska in Posavje so prišli pod Nemčijo. Dolenjsko, Belo krajino, Notranjsko in Ljubljano so si prigrabili Italijani – to ozemlje je dobilo ime Ljubljanska pokrajina. Prekmurje je dobila Madžarska. Košček slovenskega ozemlja (pet vasi južno od Brežic) je Nemčija odstopila ustaški Neodvisni državi Hrvaška (NDH).

Cilj vseh štirih okupatorjev je bilo raznarodovanje Slovencev. Italijani so si ta cilj zastavili bolj srednjeročno oziroma dolgoročno, Nemci pa so ihtavo in radikalno poskušali to doseči čim prej. Del Slovencev, zlasti iz Posavja in tiste, ki so jih Nemci šteli kot najbolj narodno zavedne in politično moteče, so tako začeli izganjati (zlasti v NDH in Srbijo), na njihove domove pa naseljevati Nemce. Tiste Slovence, ki jih ne bi izgnali, pa bi načrtno in prisilno ponemčili.

V primeru torej, da bi v drugi svetovni vojni zmagala Nemčija s svojimi zaveznicami, bi bil slovenski narod skoraj dobesedno izbrisan z obličja Zemlje. V Evropi, kot si jo je leta 1941 zamislil nacistični diktator Adolf Hitler, Slovenci kot narod ne bi imeli pravice do obstoja.

Pozimi 1941-1942 so se Nemci odločili za zadušitev vstaje na Gorenjskem. Partizanske sile (Cankarjev bataljon) so namreč decembra 1941, verjetno opogumljene z novicami iz Moskve, kjer so Nemci doživeli poraz, začele napade na nemške sile v Poljanski dolini. V eni od partizanskih zased je med drugim padlo 35 nemških okupatorjev – pripadnikov policijske čete.

Zaradi nemških okrepitev in nemške ofenzive se je Cankarjev bataljon znašel v težavah. Veliko borcev Cankarjevega bataljona je tudi odšlo domov, ker se niso več hoteli bojevati (Nemci so jim obljubljali amnestijo, prav tako so spoznali, da Nemčija zaradi poraza pred Moskvo še ni na kolenih). Ostanki bataljona so se tako v hudi zimi (zapadlo je okoli meter in pol snega) umaknili v vas Dražgoše, ki je štela več kot 400 prebivalcev.

Številni vaščani Dražgoš seveda niso bili navdušeni nad prihodom partizanov, saj so se – upravičeno – bali nemških povračilnih ukrepov. Po dogovoru partizanov in domačinov je eden od Dražgošanov šel v Selca in obvestil tamkajšnjega župana, ta je imel stike z Nemci, da so v vasi partizani. Župan je podatek posredoval Nemcem.

Glede na to, da je partizanski oziroma gverilski način vojskovanja takšen, da se izogiba frontalnemu spopadu z močnejšo vojaško silo, je seveda na mestu vprašanje, zakaj se je Cankarjev bataljon odločil za odkrit spopad, to je za obrambo vasi pred nemškimi policisti in vojaki, ki so imeli nekajkratno premoč v številu (okoli štiri tisoč Nemcev proti okoli 240 partizanom), poleg tega so bili tudi precej bolje oboroženi.

Obstajajo celo domneve, da so partizani zavestno žrtvovali vas, da bi spet spodbudili ljudi k odporu proti Nemcem. Morda pa je šlo preprosto za naivno upanje Cankarjevega bataljona, da bodo iz Dražgoš naredili nekakšno neosvojljivo gorenjsko Moskvo. Ne nazadnje so bile razmere za napad za Nemce precej težavne ne samo zaradi visokega snega, ampak ker so morali večinoma napadati v hrib.

A bitka, ki se je začela 9. januarja 1942, ni trajala dolgo. Partizani (med njimi so bili tudi nekdanji starojugoslovanski častniki in španski borci) so sprva odbili nekaj napadov, a so se zaradi izmučenosti in pomanjkanja streliva skupaj z delom Dražgošanov pred nemškimi silami, te so imele na razpolago tudi topništvo, 11. januarja zvečer iz vasi umaknili proti Jelovici.

Nemške sile so v vas prišle še isti dan in takoj začele pobijati vaščane, ki se niso umaknili. Najprej so postrelili 21 moških in fantov, pozneje pa so jih še 18 pobili v župnišču in prosvetnem domu ter stavbi zažgali. Domačine, ki so umrli v župnišču, so verjetno žive zažgali. Vsega skupaj so Nemci v času bitke in po njej ubili 41 Dražgošanov, 81 pa so jih izselili iz vasi. Vas so Nemci izropali, požgali in na koncu popolnoma porušili.

V bitki je padlo devet partizanov (nekateri viri navajajo sedem mrtvih partizanov) ter 28 ali 27 (podatki se razlikujejo) nemških vojakov oziroma policistov. Enajst partizanov je bilo ranjenih, na nemški strani jih je bilo ranjenih 14.

OPOMBA: zgornji tekst je z malenkostnimi spremembami skopiran z: KLIK

Shapes Grafit na A2 papirju
https://corvus-art.si
info@corvus-art.si

———-

Dejstva o partizanih v Dražgošah so nazorna in kruta. V hudi zimi se je konec leta 1941 Cankarjev bataljon, ki sta ga vodila prekaljena komunista Stane Žagar in Jože Gregorič, ustavil v Dražgošah.

Tu so hoteli prezimiti. Vendar se niso zavedali ali pa jih to sploh ni zanimalo, da niso na počitnicah, ampak v pravi vojni. Pred tem so Nemce že napadali, zato je bilo jasno, da je samo vprašanje časa, kdaj jih bodo ti napadli.

Domačini so jih na to opozorili in jih prosili, naj Nemcev ne izzivajo, saj bo nastradala vas.

Čez dober teden so jih Nemci napadli, partizani pa se niso umaknili, ampak so vas uporabili za bojno črto. Ker so Nemci vas obstreljevali s topovi in je to povzročalo vedno hujše opustošenje, so se partizani 11. januarja le umaknili visoko na Jelovico nad vasjo.

Med Nemci je bilo 27 ubitih in tudi to jih je verjetno pripravilo, da so se nad vasjo znesli izjemno kruto. Prvi dan po prihodu v vas so najprej ustrelili 20 domačinov, drugi dan pa še 21, hkrati pa požigali domačije.

Partizani so imeli 9 mrtvih in 11 ranjenih; v zasledovalni akciji so Nemci na Jelovici ubili še 12 partizanov. Tako je bilo v »slavni dražgoški bitki« ubitih kar 62 Slovencev.

81 Dražgošanov so Nemci odgnali iz vasi in jih zaprli v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Februarja 1942 so v Dražgoše poslali še minerski vod, ki je razstreljeval stavbe, ki jih ogenj ni dovolj uničil.

Le mislimo si lahko, kako težko so Dražgošani po vojni ob množičnem grobu svojih najdražjih ter na požganih in razstreljenih ognjiščih morali postavljati nova domovanja.

Le kakšen narodnoosvobodilni upor oz. odpor je bil to, v katerem komunistov ljudje niso zanimali – razen v propagandi –, ampak so nasilje, strahote in gorje uporabljali za svoj veliki projekt, komunistično revolucijo oziroma pohod na oblast.

Cankarjev bataljon je prišel v Dražgoše v dveh skupinah. Glavni štab so imeli na domačiji Pr’ birt Na pečeh. Partizani so bivali po hišah, v hlevih in sokolskem domu. Na novo leto zvečer je bil prvi miting (1. 1. 1942), drugi miting pa so organizirali 6. januarja 1942 v sokolskem domu.

Glavni govornik na drugem mitingu je bil Stane Žagar, ki je govoril, da so v Dražgoški republiki tako rekoč svobodni, da so dobro oboroženi in da bodo branili Dražgošane pred Nemci.

Govoril je tudi o komunizmu in o tem, da bo po uvedbi nove družbene ureditve vse boljše. Večina ljudi je dvomila v to, kljub temu pa so nekateri nasedli njegovim besedam. Ljudi je bilo predvsem zelo strah in so se bali prihodnjih dni.

Že prvi dan bojev, v petek 9. januarja 1942, je eden od domačinov prosil partizane, naj odidejo iz vasi, ker so Nemci premočni, da bi jih partizani lahko premagali.

Na Jelovici je bilo namreč takrat veliko planinskih in gozdarskih koč. Vendar so bili partizani odločeni, da se bodo uprli in da bodo ljudi branili pred Nemci, če bi ti napadli.

Tudi Stane Žagar in Jože Gregorčič sta bila enakih misli, češ, uprli se bomo, pa bo, kar bo. Možje, ki so bili za to, da bi se umaknili in so vodstvo tudi prosili, da to storijo, so morali odstopiti.

Tudi komandir čete, tovariš Pečnik, je menil, da se je treba umakniti iz vasi. Zato so ga kmalu odstranili iz svojih vrst … Ko so borci videli, kaj se dogaja, jih je vsaj 120 pobegnilo že prvi dan bojev. Partizani tudi orožja niso imeli veliko.

Prvi dan so Nemci začeli streljati s topovi z Rudna. Ljudje so bili ta dan še v hišah. Ena hiša (po domače Žerevnikova) Na pečeh je prvi dan že pogorela.

Drugi dan, v soboto, 10. januarja 1942, se je obstreljevanje stopnjevalo. Pogorelo je več hiš v vasi Na pečeh, ki so bile v dosegu topov, postavljenih na Rudnu pri Novakovi žagi. V soboto so se ljudje umaknili v kleti.

V nedeljo, 11. januarja 1942, ko se je začelo daniti, so Nemci spet napadli s topovi z Rudna. Ljudje so bili večinoma v kleteh, nekateri pa so se že umaknili na Jelovico, ker so slutili, da se bo zgodilo nekaj hudega. Bil je zelo hladen dan, minus 15 stopinj Celzija in meter in pol snega.

Istega dne so Nemci napadli tudi z vzhoda – na Jelenščah. Veliko ljudi se je pred granatami umaknilo prav tja, ker je ta zaselek bolj v zavetju in nekakšen »mrtvi kot«, kamor ni priletelo toliko izstrelkov kot v druge dele vasi.

In prav tu so Nemci zajeli veliko ljudi in ob 11. uri dopoldne pričeli z morijo. Ljudje so stali v vrsti in nemški vojak je postavil roko na določeno višino. Kdor je bil višji od njegove roke, so ga postavili v vrsto za streljanje, kdor je bil manjši od te višine, so ga izpustili.

Tako je bilo ustreljenih 21 mož: najstarejši je imel 73 let, najmlajša fanta pa sta bila stara samo 12 let. Tam je bilo tudi veliko žensk in majhnih otrok, ki so morali gledati morijo in nato iti mimo postreljenih trupel.

Bičkov vod in štab, ki sta bila v nedeljo, 11. januarja, v vzhodnem delu Dražgoš, sta bila od 200 do 300 m oddaljena od kraja na Jelenščah, kjer so Nemci streljali domačine. Vsi partizani, kolikor jih je še ostalo, so se poskrili v Grogcovih gosto zasajenih smrekicah in samo opazovali …

Videli so, kaj se dogaja, vendar niso ničesar ukrenili. Nihče od partizanov tudi ni prišel sporočit ljudem Na pečeh in Pri cerkvi, kaj se dogaja v Jelenščah, ali jih opozorit, naj zbežijo oziroma se vsaj poskušajo rešiti.

Torej so se možje, ki so se prej bahali, da bodo branili Dražgoše pred Nemci, zdaj skrivali!

V nedeljo zvečer v vasi ni bilo nobenega partizana več in so prepustili Dražgošane na milost in nemilost Nemcem. Vsi so se umaknili na planino Kališnik (kraj, ki že spada pod Jelovico), od koder so iz bajte pregnali Dražgošane iz vasi Na pečeh, ki so se še uspeli umakniti pred morijo.

V ponedeljek zjutraj, 12. januarja ob 8. uri, so Nemci vdrli v vas Pri cerkvi. Vse hiše v vasi so obkolili in vse moške, ki so jih dobili po hišah, nagnali v Pikcovo hišo, med njimi tudi mojega očeta in strica, in jih nato odgnali v župnišče in prosvetni dom ter jih žive zažgali. Vseh žrtev je bilo 18. Takrat sem svojega očeta zadnjič videl.

»Slavna bitka« v Dražgošah je tako zahtevala 41 žrtev med domačini: 39 moških in 2 ženski (punčko, staro tri leta, je zadela granata, Kolendrova mama pa je bila ranjena na Jelovici, ko so bežali, in je potem umrla).

OPOMBA: drugi del teksta je skopiran iz katoliškega agitprop glasila Družina: KLIK

Katera verzija je po vašem bližja resnici?

———-

Če bi nam za naš trud radi dali za kavo, potem pa …
HVALA!



OPOMBA: donirate lahko tudi, če imate čitalec kod:

 

Advertisements