web analytics
29. novembra, 2020

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

Dolgo časa sem bila siva miška, sedaj sem raje črna mačka!

Se spominjate, dragi bralci, kako lep in čustveno obarvan zapis smo pred časom predstavili v tedaj imenovani rubriki Prispevki bralcev? Naj vam pomagamo – zapis je govoril o izseljevanju. O odhajanjih iz domačih krajev. O iskanju sreče drugje … Še vedno ne? Dajmo, osvežimo si spomin – članek si lahko preberete tukaj: KLIK

Potem pa je beseda dala besedo, z avtorico sva pljunila v roki, uredila pogodbena razmerja (oba bova strahotno zaslužila 😉 ) in se dogovorila, da bo Brigita B.S., kakor je mladi dami ime, redno prispevala zapise za rubriko, ki smo jo nekoliko nalašč poimenovali 

Pa ne bodo čisto zares iz onostranstva. Ne bomo klicali duhov, iskali vampirjev in se šli spiritualnosti. Ali pa morda odkrivali kakih newage višjih smislov. Ostali bomo trdno na tleh, le včasih z glavami v oblakih, a morda malce čustveno obarvani – tako, kot nam je konec koncev tudi všeč. Le zapisi bodo prihajali iz neke druge dežele, kjer živijo ljudje drugačnih navad, drugačnega jezika, standarda, državne urejenosti, plač, možnosti za dostojno preživetje in … kdo ve česa še vse … Za naše pojme se vse to lahko sliši tudi kot – onostranstvo.

Ampak najbrž je za začetek prav, da našo Brigito nekoliko predstavimo širšemu krogu bralcev spletne strani Gorenjska – online. Ne bomo dolgovezili, saj je tekstov ustvarjalca te spletne strani tod na pretek, zato dajmo besedo kar dami sami. Takole pravi:

Brigita B.S.

Sem Brigita, z gorenjskega konca … no, bila sem. Sedaj sem “oberosterajh frau” in Avstrija je moj novi dom. Sem mamica in žena. In klepetulja. Nasmejana in navihana, trmasta in … z glavo skozi zid. Še dobro, da je mož v gradbenih vodah, pa poštima luknje po bajti. Stara sem 36 let, ljubiteljica pisane besede, fotoaparata, plesa in živali. Srce je moj glavni adut in hkrati moj sovražnik, a kaj ‘čem … Sem, kar sem in nikoli ne bom nekaj, kar nisem. Živim po načelih “dobro se z dobrim vrača” in “vedno je čas za novo tetovažo”. Evo, taka sem …

***

Bil je čas, ko sem bila v življenju na dnu. Ko je bila pot pred menoj preveč vijugasta, pretežka in pretemna. Bil je čas, ko sem mogoče hotela odnehati. Dvigniti roke, oditi. A to je bilo preveč enostavno. Očitno sem le hotela več. In tako sem leta nazaj postala drug človek.

Drugačna ženska me gleda iz ogledala in drugačna zre vanjo nazaj. Moje omare so prazne. Nekoč so bile polne mask. Maska za službo, pa maska za kavico in maska za trgovino, pa hobije in igro … Le v posteljo sem šla brez nje. Pa še takrat sem se stisnila v klobčič in si želela, da bi se razblinila. A sanje so prinesle nov dan in novo masko. Pozabila sem že, kakšen je občutek biti jaz. Kako se je pristno smejati in kako je, ko si zares vesel. Ti občutki so bili nekje globoko v meni, zakopani že leta.

Januar 2011. Bila sem le še senca sebe. To sem vedela jaz. Nihče drug. Moje maske so bile prepričljive. Lagala sem si, da je vse v redu. A to, da sem prišla tako daleč, da sem sama verjela lažem … to je bilo porazno. Postajalo mi je vseeno. Za vse. Svet okoli mene je postajal zamegljen in nisem se več našla v njem. Izginil je tisti moj košček. Izrinili so me iz njega in nisem pripadala nobenemu in nikamor.

Dogodek, ko se ti odvrti del življenja pred očmi. Ko se ne zgodi nič, a veš da bi se lahko končalo drugače, hujše. Ko se ti noge tresejo in pol ure ne veš kje jih imaš. To te malo strezni. Ugotovim, kaj vse imam, a se smilim sama sebi. Kako bogata sem, a tega ne vidim. Prvi korak k moji ozdravitvi.

Pogovor. V kozarec mi je nalito čisto vino in vsa resnica je pred mano. Moja glava je odprta in vanjo se vsuje plaz informacij in kritik. Kako lahko razmišljam tako sebično. Samo jaz, jaz, jaz … koliko vsega mi je danega, a tega ne cenim. In zakaj se pravzaprav smilim sama sebi? Jecljam, ker nimam pravega odgovora. Postavljena sem pred zid in nikamor ne morem. Mrcvarjenje se nadaljuje. Zakaj? Zakaj je potrebno smiljenje sami sebi? Zahtevani so odgovori, a jih nimam. In v glavi mi zadoni stavek: Ko občutiš večno bolečino, takrat imaš vso pravico smiliti se sama sebi in drugim. Le kaj je večna bolečina? Smrt otroka. Stresem se. Bog ne daj.

Res je, imam vse. Nekaj se je v meni premaknilo. Vzravnala sem se in stojim ravno. Sanjam, kar do sedaj nisem upala. Razpela sem krila. Postala sem metulj, moj kokon je počil in poletela sem pod nebo. Maske sem odvrgla, ne potrebujem jih več. Imam svoj jaz, imam svoj interes. V mojem slovarju se je pojavila nova beseda: moj ego. Če hočem, da so ljudje okoli mene srečni, moram biti jaz srečna. In če hočem biti srečna, moram biti egoistična … seveda v mejah normale.

Januar 2012. Še vedno sedim in vam pripovedujem zgodbo o preobrazbi. Če sem zmogla jaz, zmorete tudi vi. In zmaga o kateri sem pisala prej? Zmagala sem, ker sem se začela imeti rada. Začela sem se poslušati in se upoštevati, predvsem pa spoštovati. In kot sedaj rada v šali dodam: dolgo časa sem bila siva miška, sedaj sem raje črna mačka!

In niti slutila nisem, da se bo moja preobrazba nadaljevala. Da bo prišel dan, ko bom vse omare z maskami pustila na zaprašenem podstrešju. In ne le pustila na podstrešju, temveč tudi pustila v drugi državi. Da bom začela življenje, novo življenje drugje, med ljudmi, ki me niso nikoli videli, spoznali. Med ljudmi, ki ne vedo, kdo sem in kaj sem. Marsikdo bi rekel, da sem dobila priložnost začeti znova. Da imam priložnost izbrisati stare grehe in obrniti biserno bel list. Oh, ko bi le bilo tako enostavno. Čustva nimajo gumba za izklop in vklop. In za ponovni zagon tudi ne. Morala sem prehoditi pot še ene preobrazbe. In še vedno hodim. A tokrat sem si dala duška. Solzam sem pustila pot, duši prostor in večnim vprašanjem pustila biti brez odgovora toliko časa dokler nisem bila pripravljena odgovoriti nanje. Pustila sem si biti jaz. In to je dobro.

Selitev je bila ključna, da sem se spoznala. Vse ima nek namen, če ga ne vidimo sedaj, ga bomo pa kmalu, brez skrbi. In nič ni boljšega kot poznati sebe. Če poznam sebe, poznam svoje meje, pričakovanja in razočaranja. A brez nič – ni nič. In meni je selitev pomagala spoznati žensko, katera je mislila, da skoraj vse o sebi že ve, da je nič ne more presenetiti … a kako se je motila. Med solzami sem tolikokrat vprašala zakaj? Zato. Nekoč mi je nekdo rekel, da je belo in črno, da sive ni … in res je ni. Če si le iskren do samega sebe, prej ali slej prideš na čisto. In ja, jaz priznam da je moj zakaj – dobil svoj zato. Našla sem sebe, izgubila sem se nekje vmes, pa niti vedela nisem. Bile so tirnice, bila je rutina, niti se ne sprašuješ, niti nimaš te potrebe. Napaka. Vedno se moraš spraševati, napredovati, tudi nazadovati … saj veste – vse ima svoj pomen. Torej selitev? Sprejela sem jo, kot priložnost za novo mene … Brigita srečno pot!

Advertisements

Morda ste zgrešili

3 min read
2 min read
3 min read