web analytics
26. januarja, 2021

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

DOLGA POT DO SVOBODE – zgodilo se je na današnji dan

Trinajstega januarja leta 1958 je maroška osvobodilna vojska v bitki pri Edcheri postavila zasedo španski patrulji … A pojdimo lepo od začetka. Tedanja španska provinca na atlantski obali Maroka, južno od Agadirja in nasproti Kanarskih otokov, s skupno površino 1.502 km², se je imenovala Ifni.

Kasneje od dogodkov, ki jih opisujemo v današnjem članku, leta 1964, ko je bilo pač opravljeno štetje, je pokrajina imela 51.517 prebivalcev, ki so se v največji meri preživljali z ribištvom. Današnja maroška provinca na tistem območju se imenuje Sidi Ifni s prestolnico v mestu z istim imenom, vendar obsega veliko večje ozemlje.

Vojna za Ifni, ki jo v Španiji včasih imenujejo Pozabljena vojna (la Guerra Olvidada), je bila v španskih očeh vrsta oboroženih vdorov maroških upornikov v špansko Zahodno Afriko, ki se je začela oktobra 1957 in dosegla svoj vrhunec z neusmiljenim obleganjem Sidi Ifni. V očeh lokalnih prebivalcev je bila seveda boj za osamosvojitev izpod španskih okupatorjev.

Vojno, ki jo lahko razumemo kot del splošnega gibanja dekolonizacije, ki je v pozni polovici 20. stoletja zajelo Afriko, so bojevali večinoma deli maroške osvobodilne vojske, ki se je do takrat v določeni meri že rešila konfliktov s Francozi, zato je velik del svojih virov in človeških sil namenila zasedanju španskih teritorij na afriških tleh.

Vir: KLIK

Vzroki

Mesto Sidi Ifni so v španski kolonialni imperij vključili leta 1860. Francosko-špansko sodelovanje v naslednjih desetletjih je imelo za posledico ustanovitev in razširitev španskih protektoratov južno od mesta. Formalno so Španci svoj vpliv na področju “legalizirali” na mednarodni berlinski konferenci leta 1884. Leta 1946 so se različne obalne in celinske kolonije regije utrdile kot španska Zahodna Afrika.

Takoj po neodvisnosti od Francije leta 1956 je Maroko začel izražati zanimanje za te teritorije, češ da so zgodovinsko in geografsko del maroškega ozemlja.

Tudi Francozi so z zanimanjem spremljali dogajanja
Vir: KLIK

Izbruh

Nasilne demonstracije proti tuji vladavini so izbruhnile v Ifniju 10. aprila 1957. Sledili so nemiri med prebivalstvom, vrstili so se umori tistih, ki so bili zvesti – tedaj še močno fašistični, pod diktaturo generala Franca – Španiji. V odgovor je Generalissimo Franco junija v El Aaiún poslal dva bataljona španske legije, tako rekoč španskih elitnih bojnih enot.

Španska vojaška mobilizacija je povzročila zbiranje maroške vojske v bližini Ifnija. 23. oktobra je Goulimine in Bou Izarguen, dve vasici na obrobju Sidi Ifnija, zasedlo 1.500 maroških vojakov , tako imenovanih Muhahidinov. Počasi se je začelo obkoljevanje Ifnija, vendar sta še dva bataljona legionarjev prispela na področje preden so se začeli boji.

21. novembra 1957 je španska obveščevalna služba nadrejenim v Ifniju poročala, da bodo napadi Maročanov, ki so svoje operacije vodili iz Tafraouta, sledili v nekaj dneh. Dva dni kasneje so bile prekinjene vse španske komunikacijske linije, Maročani pa so z 2000 vojaki napadli španske garnizone in postojanke v Ifni-ju in okolici.

Čeprav so maroški napad na Sidi Ifni Španci dokaj suvereno odbili, so morali dve bližnji postojanki zaradi sovražnikovih napadov zapustiti, številne druge v okolici pa so ostale močno oblegane.

Španski padalci, 1958
Vir: KLIK

Tiluin

Pri mestecu Tiluin se je 60 Tiradores de Ifni (pehote, sestavljene iz avtohtonih prebivalcev, vendar vodene od španskih častnikov) trudilo zadržati napad več sto Maročanov. 25. novembra 1957 so jim španske oblasti poslale pomoč. Flota petih bombnikov CASA 2.111 (špansko izdelane različice Heinkel He-111) je bombardirala sovražne položaje, medtem ko je enako število transportnih letal CASA 352 (špansko izdelane različice Junkers Ju-52 / 3m) spustilo 75 španskih padalcev v postojanko.

3. decembra so prispeli še vojaki šestega bataljona španske legije (VI Bandera), ki so prekinili obleganje in ponovno zavzeli letališče. Vse vojaško in civilno osebje je bilo nato po kopnem evakuirano v Sidi Ifni.

Bombnik CASA 2.111 (špansko izdelana različica Heinkel He-111)
Vir: KLIK

Telata

Preboj iz mesta Telata je bil bistveno manj uspešen. Sidi Ifni je 24. novembra v nekaj starih tovornjakih zapustil bataljon padalcev španske legije pod vodstvom kapitana Ortiza de Zárateja, da bi odšel na pomoč obleganim v Telati. Prebijali so se po težkem terenu s komajda zaznavnimi – ali sploh ne – cestami, kar pa ni bila njihova največja težava. Večje probleme so jim povzročale pogoste maroške zasede, v katerih je bila že prvi dan ranjena kopica Špancev. 26. novembra jim je zmanjkalo hrane, ob pomanjkanju streliva pa so se ob ponavljajočih napadih domačih osvobodilnih sil skušali dokopati Telate.

Pakete z obroki so enoti spustili iz letala, število žrtev pa je še naprej naraščalo; med mrtvimi je bil tudi kapitan Ortiz de Zárate. 2. decembra 1957 je kolona pehote, ki se je združila tudi z branilci Telate, prebila maroške črte in pregnala sovražnika. 5. decembra je preživelim iz padalskega bataljona uspelo spet priti nazaj v Sidi Ifni.

Španska mornarica je oblegano mesto oskrbovala z morja
Vir: KLIK

Obleganje Sidi Ifnija

Začetni maroški napadi so bili uspešni. V dveh tednih so Maročani in njihovi plemenski zavezniki prevzeli nadzor nad večino Ifnija, presekali pa so tudi vse dostope do mesta, tako da Španci niso mogli poslati okrepitev. Istočasno so se izvajali napadi na okupatorje po celotni španski Sahari, v katerih so Maročani uničevali utrjene španske garnizone ter iz zased napadali konvoje in patrulje.

Maroške enote, ki so se po nekaj porazih Špancev oskrbele in močno okrepile, so si prizadevale obkoliti in oblegati Sidi Ifni v upanju, da bodo s tem tudi v mestu samem spodbudile ljudsko vstajo. Toda Maročani so podcenjevali moč španske obrambe. Španska mornarica je z morja oskrbela branilce mesta, kilometri izkopanih jarkov na prednjih obrambnih linijah mesta pa so se izkazali za nepremagljivo oviro za Maročane. Sidi Ifni je od prvih napadov 9. decembra branilo 7.500 španskih vojakov in njihovih domačih pomagačev. Obleganje, ki je trajalo vse do junija 1958, je potekalo relativno mirno in z razmeroma malo žrtvami, saj sta Španija in Maroko večino sredstev in mož osredotočili na drugih saharskih položajih.

Osvobodilna vojska sahare
Vir: KLIK

Bitka za Edchero

Na tej točki pa pridemo nazaj na uvod v naš članek, na dogodek, ki ima povezavo z našo rubriko Na današnji dan. Januarja 1958 so Maročani podvojili svoje napore za osvoboditev izpod španske okupacije. Reorganizirali so svoje vojaške enote na s Španci zasedenih ozemljih in jih poimenovali Osvobodilna vojska Sahare.

12. januarja je divizija osvobodilne vojske Sahare napadla španski garnizon v El Aaiúnu. Španci so napad odbili in Maročane prisilili k umiku, tako da so ti svoja prizadevanja usmerili proti jugovzhodu. Naslednja priložnost za Maročane se je pokazala že naslednji dan – torej: 13. januarja, na današnji dan – v Edcheri, kjer sta dve četi 13. španskega legionarskega bataljona izvajali izvidniško misijo. Maročani so – brez da bi jih Španci pri tem opazili –  zdrsnili v velike sipine v bližini španskih položajev in odprli ogenj.

Presenečeni, ker so padli v zasedo, so legionarji sprva imeli resne težave s tem, da bi delovali kot povezana enota. Napada so se morali braniti le z lahkim strelnim orožjem. Pomembno nalogo je opravil 1. vod, ki Maročanom trmasto ni pustil prodreti v mesto, dokler ga velike izgube niso prisilile k umiku. Krvavi napadi so se nadaljevali vse do noči. Španci so se jim močno upirali in pri tem utrpeli mnogo žrtev. Ko se je zmračilo, pa so bili Maročani preveč utrujeni in slabo organizirani, da bi lahko nadaljevali napad, zato so pobegnili v temo.

Sidi Ifni danes
Vir: KLIK

“Čiščenje” španske Sahare

Februarja 1958 so združene francosko-španske enote začele veliko ofenzivo, ki je praktično “razmontirala” maroško osvobodilno vojsko. Francija in Španija sta prvič uvedli združene zračne napade, ko sta na območje napotili zračno floto s 150 letali. Španci so pri tem na tleh prispevali 9.000 vojakov, Francozi pa 5000.

Najprej so padle maroške gorske postojanke v Tan-Tanu. Osvobodilna vojska, ki je bila bombardirana od zgoraj in raketirana od spodaj, je utrpela 150 mrtvih. Enote osvobodilne armade so po hitrem postopku morale zapustiti gorovje, za seboj pa so morale pustiti vse vojaške zaloge in ves dotedanji bojni plen.

10. februarja 1958 so 4., 9. in 13. bataljon španske legije, organizirani v motorizirano skupino, pregnali Maročane iz Edchere in jih potisnili vse do Tafurdata in Smare.

Španska vojska v kraju El Aaiún je v povezavi s francoskimi silami iz trdnjave Fort Gouraud 21. februarja udarila po Maročanih in uničila po koncentriranih enotah Osvobodilne vojska Sahare med Bir Nazaranom in Ausertom.

Posledice

2. aprila 1958 sta španska in maroška vlada podpisali t.i. Angra de Cintra sporazum. V njem je Maroko dobil regijo Tarfaya – med reko Drao in 27 ° 40 ‘ vzporednikom, ostal pa je brez kolonij Sidi Ifni in španske Sahare.

Španija je tako obdržala Ifni še enajst let, vse do leta 1969, ko je pod močnim mednarodnim pritiskom (resolucija 2072 Združenih narodov iz leta 1965) ozemlje vrnila Maroku. Nad Zahodno Saharo je Španija obdržala nadzor do marca leta 1975, ko jo je invazija maroške vojske pognala v dokončen umik.

Dandanes v mestu živi dobrih 20,000 prebivalcev. Razmere tam občasno še vedno postanejo nemirne zaradi različnih interesov, ki se tod križajo. prebivalstvo je še naprej večinoma odvisno od ribolova, počasi pa se razvija tudi turizem …

Plaža Legzira, Sidi Ifni
Vir: KLIK

Tako, zdaj veste. Noben boj se ne izbojuje sam, usodo je treba vzeti v svoje roke, pa če se zdi nasprotnik še tako (pre)močan. Če se komu zdi to v kakršnemkoli oziru podobno razmeram v družbi, ki jih – samo 14 dni – preživljamo že skorajda eno leto …

Če se pa komu zdi, da se trudimo toliko, da bi si zaslužili za eno kavico, mu pa tudi omogočamo to možnost … 😉

Prirejeno po: KLIK
Naslovna fotografija: KLIK

Advertisements