web analytics
27. januarja, 2022

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

Dobrodošli v kupoli užitkov – pesmi o seksu, ljubezni in hladni vojni

Petek je in oktober se bliža svojemu koncu. Danes bi tekst iz zgodovine popularne glasbe radi namenili prav posebni skupini in prav posebni plošči. 

Devetindvajsetega oktobra 1984 je tedaj razvpita liverpoolska skupina z zanimivim imenom Frankie Goes to Hollywood v Veliki Britaniji izdala svoj debitantski album z naslovom Welcome To The Pleasuredome.

V zasedbi skupine, ki je bila ustanovljena v Liverpoolu v zgodnjih 80. letih, je bila sprva kopico personalnih sprememb, potem pa so se kot uspešna postava formirali Holly Johnson, Paul Rutherford, Peter Gill, Mark O’Toole in Brian Nash. 

Pevec Holly Johnson je na strani B prvega singla skupine – mimogrede, se še spominjate plošč z A in B stranjo? – pojasnil, da je ime skupina našla na strani revije The New Yorker; tam so fantje našli članek z naslovom “Frankie Goes Hollywood” in sliko Franka Sinatre. Članek se je nanašal na Sinatrino selitev iz Las Vegasa v Los Angeles. Kasneje se je izkazalo, da je bil na strani, ki jo je Johnson omenjal, pravzaprav pop art plakat Guya Peellaertta.

Od samega začetka je dejavnosti na glasbenem področju spremljala tudi močna marketinška dejavnost ob prodaji fan izdelkov. Sprva so kupci povsem ponoreli ob preprosti majici z verzom, ki se je nanašal na prvo malo ploščo:

Vir: KLIK

Kot zanimivost naj omenimo, da je prvi singel Relax, ki je bil izdan že leta 1983, sprva imel kaj malo uspeha, saj se mu v prvih tednih prodaje ni uspelo uvrstiti višje od 35. mesta. V začetku leta 1984 pa se je skupini nasmehnila sreča: najprej so nastopili na znameniti oddaji Top of the Pops, kar je Relax izstrelilo na 6. mesto, nato pa je fantom naredil strašansko uslugo tedaj popularni BBC-jev DJ Mike Read, ki je pesem v radijski oddaji v živo sredi predvajanja snel z gramofona, jo označil za obsceno ter zavrnil njeno nadaljnje predvajanje, ne glede na visoko uvrstitev na lestvici. Občinstvo se je odzvalo ravno nasprotno od želenega – pesem je po zavrnitvi predvajanj na BBC-ju skočila najprej na drugo, nato pa na prvo mesto britanske lestvice.

Za pesem Relax obstajajo kar štirje različni vidoposnetki. V prvem je skupina simulirala različne seksualne položaje, prepovedala pa sta ga tako BBC, kot tudi MTV. Drugega so prikazovali predvsem v Združenem kraljestvu, prikazuje pa skupino, ki izvaja pesem sredi zelene laserske svetlobe. Tretji video, ustvarjen predvsem za ameriško občinstvo, je predstavljal skupino, ki je pesem izvajala v živo, medtem ko so jo oboževalci objemali in poljubljali. Četrti video pa je nato pravzaprav režiral legendarni ameriški filmski režiser in scenarist Brian De Palma.

Skupina, ki jo je – tudi v naših krajih tedaj močno popularna nemška revija BRAVO – označila za krawall-truppe (najbrž ne potrebujete prevoda?), je v Združenem kraljestvu pred samo izdajo albuma že izdala tri single, ki so vsi dosegli sam vrh lestvice po prodaji: Relax, Two Tribes in The Power Of Love. Vse omenjene pesmi so seveda del albuma, na katerem je moč najti številne priredbe, vključno z Born To Run Brucea Springsteena in fenomenalno skladbo Burta Bacharacha/Hala Davida z naslovom Do You Know the Way to San José.

Zahvaljujoč prejšnjemu uspehu malih plošč in predprodaji, je album že v prvem tednu prodaje takoj bil najbolje prodajan v Veliki Britaniji. Skupina se je zato podala v osvajanje Amerike in 30. oktobra istega leta začela s tamkajšnjo turnejo. Desetega novembra so nastopili v znameniti oddaji Saturday Night Live in na koncu uspeli priti v Hollywood (oz. vsaj Los Angeles), kjer so odigrali tri koncerte v Palace Theater.

Amerika skupini sicer ni jedla iz rok, kakor je bil to primer v matični deželi in drugje po svetu. Relax je sčasoma dosegel 10. mesto, Two Tribes in The Power Of Love, skupinina velika hita, pa se sploh nista uvrstila med Top 40 v ZDA. Četrti singel, naslovna skladba z albuma, pa se je nato tudi v domači Britaniji prebila “le” do drugega mesta in prekinila zaporedje prejšnjih treh Nr1 hitov. 

Vir: KLIK

Zanimanje za bend se je hitro razblinilo. Kljub temu, da je bil njihov drugi album z naslovom Liverpool, ki je izšel leta 1986, spet osupljiv, se je skupina leta 1987 (prvič) razšla.

Če že ne od AIDS-a (beri spodaj), pa bi Holly Johnson življenje skorajda izgubil v razvpiti sestrelitvi letala nad škotskim Lockerbie-jem leta 1988. Moral bi biti namreč vkrcan na tragični PanAm-ov let št.103. Holly in njegov menedžer pa sta zamujala in sta ob poskusu vožnje na letališče Heathrow obstala v prometni konici. Ko sta se končno prebila do letališča, sta ugotovila, da sta le za malenkost zgrešila polet. 

Ob koncu leta 1989 so se pojavile prve resnejše zdravstvene težave pri Hollyu Johnsonu, ki si je medtem zgradil tudi uspešno solo kariero. V tedaj razvpiti epidemiji AIDS-a, s katero so tudi strašili javnost, dejansko pa se je virus močno razširil predvsem v homoseksualni skupnosti ter med uživalci trdih drog, se je Hollyu zdelo

 … nesmiselno biti testiran. Delno zato, ker sem se bal, kakšen bo rezultat, pa tudi zdravil za zdravljenje okužbe še ni bilo.”

Do leta 1991 se je pevčevo zdravje poslabšalo do te mere, da se je vseeno moral testirati. Da je HIV pozitiven, je izvedel le nekaj dni pred smrtjo Freddieja Mercuryja, pevca skupine Queen, ki je bil tudi HIV pozitiven.

Iz neznanega razloga je meni uspelo preživeti, čeprav je bila moja naravna imuniteta zelo ogrožena. Zame je v tistem času zelo dobro skrbel moj partner Wolfgang. Dejansko me je ohranjal pri življenju do pojava kombiniranih terapij leta 1996. Do takrat pa sem bil praktično vsakih pet minut v bolnišnici in nato spet iz nje.

Še ena zanimivost – veliki hit Grace Jones, ki je pod taktirko producenta Trevorja Horna takrat tudi snemala za založbo Zaang Tumb Tumb – Slave to the Rhythm – je bil napisan prav za skupino Frankie Goes to Hollywood, vendar ga ta zaradi spleta okoliščin nikoli ni posnela. Grace se je z njo prebila na prvo mesto ameriških klubskih plesnih lestvic, v Britaniji prilezla do 12. mesta in bila v Nemčiji ter na Nizozemskem celo Nr4 v tistem času.

Welcome To The Pleasuredome je plošča za najstnike iz obdobja Margaret Thatcher in Ronalda Reagana. Gre za generacijo, ki je bila premlada za punk in ves vrvež okoli skupine The Sex Pistols … Pleasuredome je bila preprosto Never Mind The Bollocks osemdesetih. Navkljub genialnosti Trevorja Horna je album seveda daleč od tega, da bi bil idealen; Welcome To The Pleasuredome pa je kljub temu izpodbijal pojme priučene pristnosti, zasmehoval establišment, se soočal s tabuji, spremenil umetniško in kulturno pismenost ter seciral – zaradi hladne vojne – tedaj močno paranoično družbo.

Album Welcome to the Pleasuredome (Dobrodošli v kupoli užitkov) je moč označiti za “pesmi o seksu, ljubezni in hladni vojni”. V naslovni, 14 minut dolgi pesmi, ki vsebuje tudi citat Samuela Taylorja Coleridgea, ameriški predsednik Ronald Reagan v impersonaciji Chrisa Barrie-ja citira Hitlerja. Na albumu je moč najti pesem, v kateri princ Charles razpravlja o orgazmih in celo pesem o fistingu. Gre za album poln pesmi, ki so jih prepovedale radijske postaje, njihove videospote so prepovedali televizijski kanali. Hkrati gre tudi za pesmi, ki so bile na sami plošči kaj malo podobne tistim, ki jih je napisala skupina; producent Trevor Horn jih je namreč tako zelo spremenil in dodelal za tržišče. Pojavila so se tudi namigovanja, da skupina pravzaprav sploh ni igrala na posnetkih. Ostaja dejstvo, da so fantje znali pisati glasbo, vendar so za svoj dokončni preboj preprosto potrebovali genialni dotik Trevorja Horna.

Pustimo za trenutek ob strani, ali je imela skupina v resnici kaj dosti opraviti s samim albumom, ali pač ne. Producent Trevor Horn, vodja založbe Paul Morley, vodja skupine Holly Johnson ter preostali Frankie Goes To Hollywood sami: pomislimo na njih kot na celoto. Ni pomembno, kdo je točno kaj prispeval.

Ekscesi niso bili le najbolj izražena nota Frankiejev, ampak njihov celoten raison d’être. Če so borzni posredniki in nepremičninski agenti lahko londonske lokale škropili z dragim šampanjcem, so Frankie preprosto šli še dlje in razpršili svoje mentalno-glasbene orgazme na vse strani sveta. “Hej Zang”, lahko preberete Morleyjeve opombe na ovitkih plošč, “Da, Frankie?” “Naredimo vse skupaj dvojno.” “V užitek mi bo.”

In užitek je bil njihov cilj.

Skupina je tedanjo estetiko thatcherjanskega pohlepa, ki ni ravno razmišljal o posledicah svojih dejanj, vmešala v svoje videnje sveta in jo poslala na trg.   Celota je tisto, zaradi česar je plošča tako izjemna, saj je Welcome To The Pleasuredome veliko več, kot le plošča z glasbo. V resnici gre za manifest, satiro, zgodovinski dokument in mojstrovino, katere slabosti so lahko očitne, prednosti pa vseeno ogromne.

Plošča se konča v slovesnem stilu, s kratkim, a iskrivim instrumentalom, v katerem je še zadnjič slišati ameriškega predsednika Ronalda Reagana, ki reče:

Frankie Say: No More.

Celoten album si lahko poslušate tule:

———-
Veseli bomo, če boste naš trud ovrednotili.
Vzelo vam bo le trenutek. Hvala.



OPOMBA: donirate lahko tudi, če imate čitalec kod:

Ideja: KLIK
Vir naslovne fotografije: KLIK

 

 

Advertisements