Deževen dan - Gorenjska-online.com
28 oktobra, 2020

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

Pišem: Brigita B.S.

Čas je za pravljico…se mi zdi da v eni že več mesecev živim..v njej je zajeta solidarnost, otroška preprostost in tisto..malo, ki pomeni ogromno

Nanina soba je bila v čistem neredu. Po tleh so se valjale vse punčke, vsi avtomobilčki in vse lego kocke, kar jih Nana imela. A to ni bilo dovolj zanjo. Mucek Bibi pa je naravnost užival med vso kramo na tleh. Grizel je punčke, lovil avtomobilčke, jih s tačkami pošiljal na vse konce sobe in prisegla bi, da se je sem ter tja tudi nasmehnil, po mačje seveda.

Nani pa ni bilo do igre. Nosek je naslonila na okno, po katerem so polzele debele dežne kaplje. Teta Jesen je prišla v deželo. S seboj je prinesla čopiče in barve in v nekaj dneh je gozd pobarvala v rumene in oranžne pa rdeče odtenke. Pridna je bila ta teta Jesen, da je vse tako hitro pobarvala! Nani pa je bilo tako dolgčas. Videla je že vse risanke, pobarvala vse pobarvanke, zapela in zaplesala vse melodije, kar jih je poznala, še mami je pomagala pospravljati od samega dolgčasa.

Mahoma se je odločila. »Bibi, ven greva!«

»Kako ven?« si je mislil ubogi maček. Pa saj je ja vsem jasno, da mački in voda ne gredo skupaj. Kaj je njegova mala Nana padla na glavo ali pa je od tega vsega dolgčasa še zbolela? Ali ga ni videla, ko se je ravno danes umil in si počesal kožuh, da se kar blešči? In sedaj bi rada, da gre na dež. Brrrrr … pa saj ne misli resno!

Ampak Nana je mislila še kako resno. Oblekla si je pelerino, obula male gumijaste škornje, na glavo poveznila kapuco in bila pripravljena na odhod. Vendar je nekaj manjkalo. Bibi, seveda! Ubogi muc se je zavlekel pod kavč v upanju, da bo nanj pozabila. A Nana svojega najboljšega prijatelja ni imela namena pustiti doma. Počepnila je in ga za rep izvlekla ven. 

»Ah, daj no, Bibi, pa kaj ti je? Ne bodi taka reva, saj boš na suhem!« mu je rekla in ga dala pod pelerino. Bilo mu je prijetno toplo, ni se več upiral in je kar zapredel od ugodja.

Nebo je bilo sivo in težki oblaki so viseli z njega. Ceste so bile polne luž in Nana je skočila v prvo. Hop! Pa v drugo hop in v tretjo, pa četrto in v vse luže, kar jih je srečala na poti. Dobra volja se ji je povrnila, lička so se ji rožnato obarvala in hop v naslednjo lužo! Bibija je pod pelerino premetavalo sem ter tja in ubogemu mačku se je začelo vrteti od vsega tistega Naninega skakanja. A ni upal priti ven, saj je še vedno deževalo.

Nana se je približala robu gozda, ko je na gozdni poti zagledala največjo lužo, kar jih je kdaj videla. Stekla je do bližnje skale, se povzpela nanjo in z glasnim vzklikom navdušenja skočila vanjo. Ko je poletela s skale, je dvignila roke visoko v zrak in pri tem čisto pozabila na Bibija. Nana je vsa srečna pristala v luži, smejala se je na vsa usta in hotela vse skupaj še enkrat ponoviti, ko je zraven sebe v vodi zagledala svojega Bibija. Med skokom je padel iz pelerine in pristal v globoko luži. Vsi, ki veste, kako zgleda moker maček, veste tudi, da to ni ravno lep prizor. In tudi Bibi je bil videti ubogo. Z njegovega sivega kožuščka je kapljalo, rep je imel med nogami, tresel se je in milo mijavkal.

»Oh, Bibi moj, ubožec! Oprosti, prosim!« je Nana vsa žalostna nagovorila Bibija. Vzela je ubogega, mokrega mucka in ga dala v toplo zavetje svoje pelerine. Ni ji bilo mar, da bo tudi ona mokra, saj je bila sama kriva, da je Bibi končal v luži. Ravno obrnila sta se, da se odpravita domov, da Nana posuši prijateljčka, da se mucek ne bi prehladil, ko sta na tleh ob skali, s katere je Nana skočila v lužo, videla majhno ptičko siničko. Bila je čisto premočena in Nana je slišala, kako grdo je kašljala. Deklica je ubogo ptičico vzela v roke in le-ta je bila tako izmučena, da se ni čisto nič upirala.

Tako je Nana v eni rokici nosila malo ptičico, z drugo pa držala pelerino, da je bil Bibi na toplem. Lahko si zamislite, kako vesela je bila mama, ko je na vratih zagledala to mokro in pisano druščino. Od vsakega posebej je kapljalo in v hodniku se je nabrala skoraj tako velika luža, kot je bila tista na gozdni poti. Mama ni mogla dolgo ostati resna, kajti ko je videla Bibija, je bruhnila v smeh.  Njemu pa ni bilo do smeha, medtem ko je stal v hodniku in otresal mokre tačice. Mama je prinesla brisačo in skoraj do suhega zdrgnila mucka, tako da je hitro postal boljše volje.

Nana pa je medtem ptičico nesla k očetu, da bi ji pomagal, kajti sama je bila še premajhna, da bi znala ugotoviti, če je z malo siničko kaj narobe. Oče je ptičici narahlo pregledal krilca in ugotovil, da zlomljenega ni nič. Ptičica je bila prezebla in mokra do kože. Nana jo je zavila v mehko in toplo odejo in odnesla v toplo sobo. Zabičala je Bibiju, da mora siničko pustiti na miru. Nana je z Bibijem v svoji sobi barvala pobarvanko, ko je nad njunima glavama nekaj zaprhutalo in se usedlo Nani na ramo. Bila je sinička. Posušila se je in ogrela in pozobala vse drobtinice suhega kruha, ki jih je Nana pustila pri njej.

Nana je bila zelo vesela, ko je videla, da je z njo vse v redu. Bila pa je tudi malo žalostna, saj ji je mama razložila, da ptičice ne bo smela obdržati, saj bi preveč pogrešala gozd in svoje pernate prijatelje.

Pogled ji je ušel k oknu in videla je, da je dež prenehal. Sonček je sramežljivo pošiljal žarke na Zemljo in oblaki so se mu vedno bolj umikali. S ptičico na rami in Bibijem v naročju je Nana stopila na balkon. »Odleti sinička in ne pozabi na naju z Bibijem, kadarkoli naju lahko prideš obiskat!« je Nana zaklicala sinički, ki je razširila mala krilca, pomahala v slovo in odletela v nebo.

Advertisements