web analytics
28 novembra, 2020

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

Delavski dom

Pišem: Marko LUKAN

Dlje časa me je že mikalo. Saj veste – ko ti neka reč ne da miru … tuhtaš, razmišljaš … ne veš, kako bi se je lotil. 

Kar nekaj stavb je, ki mestu niso v ponos. Marsikatere bi se rad lotil v prihodnje. Vse so del zgodovine, del dediščine mesta, v katerem je delavstvo tako zaznamovalo dogajanja. Utrip mestu je skozi večino zgodovine pomembno soustvarjala železarna. Železarna pa je seveda močno povezana tudi z zgodovino Delavskega doma.

Prav Delavski dom me muči. Vsakič, ko se peljem mimo, se mi oči žalostno obrnejo proti ruševini nasproti nekdanjega glavnega vhoda v Železarno. Danes ni več ne Železarne (v nekdanjem obsegu in smislu), pa tudi Delavski dom je v dokaj primernem stanju za današnje stanje delavskih pravic – le še ruševina, le še spomin na neko (vedno bolj oddaljeno) preteklost. Eni bodo rekli – svetlo preteklost, drugi se seveda s tem ne bodo strinjali.

Premlad sem, da bi se spomnil vseh dejavnosti, ki so bile lastne nekdanjemu Delavskemu domu. Iz pripovedovanj vem, da je bila v dotični stavbi nekoč gostilna Pri Jelenu. Iz lastnih izkušenj pomnim čitalnico v prostorih Delavskega doma. V njej sem – kot mlad, nadobuden, rdečelas/ličen otrok – večkrat odigral kako “kulturno” točko s svojo harmoniko. Sploh ne vem, kako je do tega prišlo, ampak v tistih časih sem bil “the next big thing”, kar se tiče harmonike v mestu. Spomnim se, kako zelo prima se mi je zdelo, ko se je pred našo hišo parkirala oranžna (ali pa je bila le zelena?) stoenka, iz nje pa je zlezel ravnatelj glabene šole osebno … cela ulica je zijala, ko se je visoki, vedno brezhibno urejeni gospod Pribošič (ja, tudi v časih tovarišev, sem ravnatelja Janka Pribošiča imel za gospoda) suvereno napotil v tisto našo malo, uborno hiško … iz nje pa – po obvezni kavi, ki jo je skuhala mama – pripeljal in odpeljal malega rdečelasega virtuoza na harmoniki …




Ni bil samo Delavski dom tisti, kjer sva z gospodom – izven rednega programa glasbene šole – gostovala. Tudi Dom upokojencev, raznorazne šole, pa temeljne organizacije združenega dela, društva … v tedaj še veliki občini ni bilo ravno dosti krajev (in prireditev), kjer ne bi urezal kake Hej brigade, ali pa Na Golici

 

Ampak eno od gostovanj v Delavskem domu ima vseeno posebno mesto v mojem – že nekoliko zabluranem – spominu. Ob neki priložnosti – morda je bil kulturni praznik, izdaja pesniške zbirke … – sem moral nastopiti. Ker je bil Delavski dom pri Jelenu v neposredni bližini mojega doma, gospoda ravnatelja ni bilo. Imel sem nalogo, da se – s harmoniko vred – kar sam sprehodim do tja in opravim z zadevo. In res … nekako sem privlekel tisto veliko (96 basno) harmoniko pred vhod in strahoma pokukal v čitalnico. Zbrana klientela starejših ljudi je tiho in fokusirano brala, karkoli je pač že brala. Stoli so že bili razporejeni tako, da bi se obiskovalci prireditve lahko posedli in spremljali pripravljeni program. Jaz pa … tihi, preplašeni, nepomembni jaz … nisem poznal nikogar.

Stopil sem nazaj ven in tuhtal, kaj mi je storiti. Nikomur ni bilo mar za malega, prestrašenega in premraženega fantiča s frizuro rdeče regratove lučke. Harmonika je tiho počivala v skorajda očiščenem snegu, jaz pa sem skozi steklena vrata opazoval tovariša pesnika, ki si je v beli srajci, ponošenem suknjiču in rjavi ruti okrog vratu, dostojanstveno dotakal v kozarec s konjakom. Nekako take vonjave se namreč tihotapijo v moj spomin. Potisnil sem harmoniko tik ob stopnice in tekel domov k mami … :

“Mama, mama, mislim, da danes ne nastopam. Nikogar tam ne poznam. Kaj pa, če se je ravnatelj zmotil v datumu?”

Mama me je nejeverno gledala. “Kje imaš harmoniko?”

Po hitrem postopku me je poslala nazaj. Vmes sem jih nemalo slišal, ampak … spet sem tekel. Tekel sem mimo nekdanjega Kina Radio (ki ga že davno ni več) in k sreči našel harmoniko nedotaknjeno. Edino vlaga je že nekoliko načenjala tisti njen kovček, ki je bil (razen na vogalih) pravzaprav iz neke lepenke … skorajda kartonast. Odvlekel sem harmoniko po tistih nekaj stopnicah, se ves prepoten skušal vtihotapiti skozi steklena vrata in … zagledal gospoda ravnatelja, kako z zanimanjem opazuje že začeti program.

Pesnik, ki sem ga prej opazoval pri gašenju žeje, je zamaknjeno recitiral. Pribošič je mignil le z glavo v smeri improviziranega odra in že sem se s pomočjo prijazne tovarišice upokojenke prebijal proti zame predvidenem mestu.

Potem pa – Na juriš, pa Kdo pa so ti mladi fantje ter Na oknu glej obrazek bled … v potnih remiksih.

Od mraza otrpli prsti najbrž mojega izvajanja niso zapisali ravno v svetovno zapuščino glasbenih presežkov, ampak občinstvo je bilo navdušeno. Morda pa nekolikanj tudi zaradi prej (in potem) spitega konjaka, kdo bi vedel?! 

Ravnatelj me je po prireditvi potrepljal po bujni rdeči grivi in dejal: “Dobro je bilo.” Vedel sem, da ni bilo, ampak gospod, ki je znal na urah teorije v glasbeni šoli kar pošteno zarohneti, me je pomiril. Tista ugledna stoenka me je peljala dve ulici daleč do doma, o pesniku pa nisem več nikoli ničesar slišal. Niti kasneje nisem več nastopal v Delavskem domu, če me spomin ne vara. Sem pa bil priča nekaterim koncertom … rock koncertom … v véliki dvorani Delavskega doma. Koliko Jeseničanov danes sploh vé, da je “pri Jelenu” tudi vélika dvorana?




Danes je Delavski dom skorajda že ruševina. Kina Radio ni več, bujne oranžne pričeske, spričo katere me je neka druščina klicala Travolta, tudi ne. Harmonika mi je po dolgih letih samevanja pred časom umrla tako rekoč na rokah … sam pa sem lahko le še obupano kriknil – ne okreći se sine!

Nimam informacij in ne bi rad zganjal poceni populizma v stilu – ja, res je, Delavski dom je v obupnem stanju; dajmo malo moralizirati … Če bi želel kaj podobnega, bi zapisal, da je današnji Delavski dom le še zbirališče podgan, brezdomcev, uporabnikov nelegalnih drog in drugih žalostnih človeških usod … Ampak tega ne vem. Take zadeve mi niso znane. Zato sem delil osebno zgodbo, svoj nekaj desetletij star spomin. Ampak resno – kaj se dogaja s to stavbo? Danes je že v nevarnem stanju. Zdi se, da bo nekega žalostnega dne doživela svoj naravni konec. Kdo je lastnik stavbe? Zakaj ne uredi stanja? Koliko časa “se ne bo dalo ničesar storiti”? Bo potrebna kaka tragedija, večja od mojega mokrega harmonikinega kovčka?

Kako se vi spomnite te stavbe? Kakšno je vaše mnenje?

[metaslider id=400]

Knjigo leta lahko naročite s klikom na njeno fotografijo zgoraj




Advertisements

Morda ste zgrešili

2 min read
5 min read
1 min read